»Kdor koli je moder, naj pazi na to, in uvažujejo naj Gospodove milosti.«
(Ps 107,43)
Božja zdravilna moč prežema vso naravo. Če je drevo zarezano, če se človek poškoduje ali si zlomi kost, narava takoj začne celiti poškodbo. Še preden se pojavi potreba, so zdravilne sile v pripravljenosti, in takoj, ko je neki del poškodovan, se vsa energija usmeri v delo obnove. Tako je tudi na duhovnem področju. Preden je greh ustvaril potrebo, je Bog priskrbel zdravilo. Vsak človek, ki popusti skušnjavi, je ranjen in poškodovan; toda kjer je greh, tam je tudi Zveličar. Njegovo delo je, »da ozdravi nje, ki so pobiti v srcu, da oznani jetnikom prostost, ... da izpusti zatirane na svobodo«. (Iz 61,1 eku; Lk 4,18 prirejeno) Vz 99.1
Pri tem delu moramo sodelovati. Tistemu, ki bi ga zasačili pri kakšnem prestopku, »pomagajte v pravi stan«. (Gal 6,1) Beseda, ki je prevedena kot »pomagajte v pravi stan«, pomeni naravnati na svoje mesto tako kakor izpahnjeni sklep. Kako nazorna prispodoba! Kdor pade v zmoto ali se pregreši, je v izpahnjenem odnosu do vsega okoli sebe. Lahko da se zaveda svoje napake in se skesa, vendar si ne more opomoči. Je zmeden in vznemirjen, poražen in nemočen. Treba ga je obnoviti, ozdraviti, povrniti v prejšnji stan. »Takemu vi, ki ste duhovni, pomagajte v pravi stan.« Vz 99.2
Samo ljubezen, ki izvira iz Kristusovega srca, lahko ozdravi. Samo ta, v katerem se pretaka ta ljubezen, tako kakor drevesni sok v drevesu ali kri v telesu, lahko obnovi ranjenega. Vz 100.1
Ljubeča dejanja imajo čudovito moč, ker so božanska. Kakšno moč zdravljenja bi dobilo naše življenje, če bi se naučili nauka, da blag odgovor »odvrača togoto«, (Prg 15,1) da je ljubezen »potrpežljiva, dobrotljiva« (1 Kor 13,4) in »pokrije obilost grehov«! (1 Pt 4,8) Kako bi se življenje spremenilo, zemlja pa postala podobna nebesom in njihov predokus! Vz 100.2
Te dragocene nauke je mogoče podajati tako preprosto, da jih bodo razumeli celo majhni otroci. Otroško srce je občutljivo in dovzetno za vpliv; ko pa mi, ki smo starejši, postanemo kakor otroci, (Mt 18,3) ko se naučimo preprostosti, blagosti in Zveličarjeve nežne ljubezni, nam ne bo težko ganiti srca teh malih in jih naučiti ozdravljajoče službe ljubezni. Vz 100.3
Popolnost obstaja kakor v najmanjših tako tudi v največjih Božjih delih. Ista roka, ki je v vesolje postavila svetove, je oblikovala tudi poljske cvetlice. Z drobnogledom si oglejte najmanjši in najpogostejši poljski cvet in opazili boste izredno lepoto in dovršenost vsakega njegovega dela. Tako je tudi v najskromnejših dolžnostih možno doseči pravo odličnost; z ljubeznijo zvesto opravljene navadne naloge so lepe v Božjih očeh. Vestna skrb v malih rečeh nas bo naredila za Božje sodelavce in nam zagotovila pohvalo njega, ki vse vidi in ve. Vz 100.4
Mavrica, ki se s svetlobnim lokom razteza čez nebo, je znamenje »večne zaveze med Bogom in vsemi živimi bitji«. (1 Mz 9,16 ssp) Prav tako je mavrica, ki obdaja prestol na višavah, Božjim otrokom znamenje njegove zaveze miru. Vz 100.5
Tako kakor je mavrica v oblakih sad združitve sončnih žarkov in dežja, tako tudi mavrica nad Božjim prestolom predstavlja združitev njegove milosti in pravičnosti. Grešne-mu, vendar spokorjenemu, Bog pravi: Živi. »Našel sem zanj odkupnino.« (Job 33,24) Vz 100.6
»Kakor sem prisegel, da Noetove vode ne bodo več pre-plavile zemlje, tako prisegam, da se ne bom več jezil nad teboj in ti ne bom več grozil. Kajti gore se bodo premaknile in griči omajali, moja milost pa se ne bo odmaknila od tebe in moja zaveza miru se ne bo omajala, pravi tvoj usmiljeni, Gospod.« (Iz 54,9.10 ssp) Vz 100.7