»Sladki spevi so mi tvoje postave v hiši mojega tujčevanja.«
(Ps 119,54)
Najzgodnejše in najbolj vzvišene pesnitve, kar jih človek pozna, lahko najdemo v Svetem pismu. Preden je prvi pesnik na svetu začel pesniti, je pastir v Madianu zapisal besede, ki jih je Bog govoril Jobu - besede, s katerimi se po veličastnosti ne morejo primerjati ali kosati celo najbolj vzvišena dela človekove nadarjenosti: Vz 139.1
»Kje si bil, ko sem postavljal temelje zemlji? ...
Kdo je zaprl morje z zatvornicami,
ko je ven pridrlo kakor iz materinega telesa,
ko sem mu naredil oblake za oblačilo
in megleno tmino za plenice,
in sem mu določil stalno mejo
in postavil zapahe in vrata
in velel: Do tod pojdeš in nikar naprej,
in tu bodi mejnik tvojim kljubovalnim valovom!
Ali si kdaj, odkar živiš, ukazal jutru se svitati,
ali si odkazal jutranji zarji njeno mesto? ...
Ali si stopil v studence morja,
ali se prehodil dno globočine?
Ali so se ti odprla vrata smrti,
in si videl vrata smrtne sence? Ali si pregledal širjavo zemlje?
Povej, če vse to veš!
Katera je pot do bivališča luči
in kje je teme rodni kraj? ...
Ali si dospel do skladišč snega
in videl zaloge toče? ...
Kateri je pot, ki se na njem svetloba deli,
vzhodni veter se razširja nad zemljo?
Kdo je razklal v oblakih lijaku tok
in odpira pot blisku in grmenju,
da bi deževalo na zemljo brez ljudi,
na puščavo, kjer ni človeka,
da se nasiti pušča in puščava
in poganja zelena trava?
Ali moreš zvezati zveze gostosevcev
ali razdreti spojine rimščic?
Ali storiš, da se prikažejo znamenja zverokroga o svojem času,
ali moreš voditi medveda z njegovimi mladiči?« Vz 139.2
(Job 38,4-27.31.32)
Kot primer lepote pesniškega izraza preberimo še opis pomladi iz Visoke pesmi: Vz 140.1
»Zakaj, glej, zima je minila,
deževje je prešlo, konec mu je.
Cvetje se prikazuje po zemlji,
čas petja je prišel
in glas grlice se sliši
v naši deželi;
smokovec rumeni zarodke svojih smokev,
in vinske trte poganjajo očesca
in vonjajo svoj duh.
Vstani, moja prijateljica, moja lepa,
in odpravi se!« Vz 140.2
(Vp 2,11-13)
Po lepoti ne zaostaja niti prerokovanje, ki ga je proti svoji volji izrekel Balaam v blagoslov nad Izraelom: Vz 141.1
»Iz Arama me je pripeljal Balak,
moabski kralj z vzhodnih gora:
Pojdi, prekolni mi Jakoba,
pojdi, zaroti mi Izraela!
A kako naj prekolnem, kogar Bog ne prekolne,
kako naj zarotim, kogar Gospod ne zaroti?
Zakaj gledam ga z vrha skalovja,
opazujem ga z višin, glej, ljudstvo,
ki biva posebej, se ne prišteva med narode. ...
Glej, prevzel sem blagoslov;
blagoslovil je in ne morem preklicati.
Ni uzreti hudega v Jakobu, ni videti nesreče v Izraelu;
Gospod, njegov Bog, je z njim, v njem je vzklikanje kralju. ...
Kajti ni vraževanja zoper Jakoba,
ne vedeževanja zoper Izraela;
ob svojem času se bo povedalo o Jakobu in Izraelu,
kaj je storil Bog mogočni. .
Izrek človeka, ki sliši Božje besede,
ki vidi prikazen Vsemogočnega. .
Kako lepi so tvoji šotori, Jakob,
tvoja prebivališča, o Izrael!
Kakor doline se razprostirajo,
kakor vrtovi ob reki,
kakor hrasti, zasajeni od Gospoda,
kakor cedre ob vodah.
Tako pravi, ki sliši besede silnega Boga
ki ima spoznanje Najvišjega,
ki vidi prikazen Vsemogočnega .
Vidim jo, toda ne sedaj, gledam jo, a ne od blizu:
zvezda vzhaja iz Jakoba
in žezlo se vzdiguje iz Izraela. ...
Iz Jakoba bo Eden vladal.« Vz 141.2
(4 Mz 23,7-22; 23,23; 24,4-6 EKU; 24,16-19)
Melodija hvale je nebeško ozračje; ko pa nebesa pridejo v stik z zemljo, se zasliši glasba in pesem - »hvalnica in glas petja.« (Iz 51,3 EKU) Vz 142.1
Nad novo ustvarjeno zemljo, ko je počivala prekrasna in neomadeževana, ozarjena z Božjo naklonjenostjo, »so se hkrati radovale jutranje zvezde in vzklikali vsi Božji sinovi«. (Job 38,7 EKU) Tako se je človekovo srce, zedinjeno z nebesi, na Božjo dobroto odzivalo z melodijo hvale. Mnogo dogodkov človeške zgodovine je bilo povezanih s pesmijo. Vz 142.2
Najstarejša pesem iz človeških ust, zapisana v Svetem pismu, je bil tisti slavni izbruh hvaležnosti Izraelovih množic ob Rdečem morju: Vz 142.3
»Pel bom Gospodu, ker se je slavno poveličal:
njegovega konja in jezdeca je pahnil v morje.
Moja moč in moja pesem je Gospod,
On mi je postal rešitev.
To je moj mogočni Bog, slavil ga bom,
Bog mojega očeta, poveličeval ga bom.
Tvoja desnica, Gospod, se je poveličala v moči,
tvoja desnica, Gospod, je strla sovražnika. ...
Kdo je enak tebi med bogovi, Gospod?
Kdo je kakor ti, poveličan v svetosti,
poln vzvišene slave, čudeže delajoč?
Gospod bo kraljeval vselej in vekomaj. ...
Pojte Gospodu, ker se je slavno poveličal.« Vz 142.4
(2 Mz 15,1.2.6-11.18-21)
Ljudje so kot odgovor na pesem hvale prejeli velike blagoslove. V nekaj besedah, ki opisujejo izkušnjo s potovanja Izraelcev po puščavi, najdemo nauk, o katerem je vredno razmisliti: Vz 143.1
»Od tod so šli v Ber. To je studenec, o katerem je Gospod rekel Mojzesu: Zberi ljudstvo, da jim dam vode! Takrat je Izrael pel tole pesem: Vz 143.2
Privri, o studenec, prepevajte mu!
Studenec, ki so ga izkopali knezi,
odkrili . prvaki ljudstva
z žezlom, s svojimi palicami.« Vz 143.3
(4 Mz 21,16-18 EKU)
Kako pogosto se je ta zgodovina ponovila v duhovni izkušnji! Kako pogosto besede svete pesmi v duši odpečatijo izvire spokorjenja in vere, upanja, ljubezni in radosti! Vz 143.4
Izraelske vojske so šle pod vodstvom Josafata naproti veliki rešitvi s hvalnicami. Josafat je dobil sporočilo, da mu grozi vojna. Glasilo se je: »Prihaja velika množica zoper tebe z one strani morja, od Sirije. In zgodi se potem, da pridejo Moabovi sinovi in Amonovi sinovi in z njimi nekateri Meunimov bojevat se zoper Josafata. In Josafat se zboji in obrne obraz, da bi iskal Gospoda, in razglasi post po vsem Judovem. In Juda se zbere, da išče pomoči od Gospoda; prav iz vseh Judovih mest so prišli iskat Gospoda.« (2 Krn 20,2.1.3.4) Josafat je stal pred ljudstvom v tempeljskem preddverju, izlil svojo dušo v molitvi, se skliceval na Božjo obljubo in priznal nemoč Izraela: »V nas ni moči proti temu velikemu krdelu, ki gre semkaj zoper nas; mi ne vemo, kaj storiti, temveč naše oči gledajo po tebi.« (2 Krn 20,12) Vz 143.5
Potem je na Jahaziela, levita »prišel Gospodov duh, in reče: Poslušajte mene, ves Juda in prebivalci v Jeruzalemu in ti kralj Josafat! Tako vam pravi Gospod: Ne bojte se, ne plašite se spričo te velike množice, zakaj boj ni vaš, ampak Božji. ... Vam se ni treba bojevati v tej bitki: razpostavite se in tiho stojte ter glejte Gospodovo rešenje pri sebi, Juda in Jeruzalem! Ne bojte se, ne plašite se; jutri pojdite ven proti njim, Gospod je z vami!« (2 Krn 20,14-17) Vz 143.6
»Zjutraj zgodaj vstanejo in gredo ven proti tekojski puščavi.« (2 Krn 20,20) Pred četo vojakov so šli pevci in dvigali glasove s hvalnicami Bogu - slavili so ga za obljubljeno zmago. Vz 144.1
Četrti dan za tem se je vojska vrnila v Jeruzalem, natovorjena s plenom, pridobljenim od sovražnikov, in prepevala pesmi zahvale za doseženo zmago. Vz 144.2
S pesmijo je David v burnem življenju, polnim sprememb, vzdrževal zvezo z nebesi. Kako miloglasno so opisane njegove mladostne pastirske izkušnje: Vz 144.3
»Gospod je moj pastir,
slabo se mi ne more goditi.
Na zelenih pašnikih me pase,
k tihim vodam me vodi. ...
Tudi ko bi hodil po dolini smrtne sence,
se ne bojim zlega, ker ti si z menoj,
tvoja šiba in tvoja palica me tolažita.« Vz 144.4
(Ps 23,1-4)
Ko je kot preganjani ubežnik našel zavetje v skalah in vo-tlinah divjine, je zapisal: Vz 144.5
»O Bog, moj Bog si, v skrbeh te iščem,
po tebi žeja mojo dušo,
po tebi koprni moje telo
kakor suha in žejna dežela brez vode. .
zakaj moj pomočnik si postal,
radujem se v senci tvojih peruti.« Vz 144.6
(Ps 63,1-8 EKU)
»Zakaj si potrta, moja duša,
zakaj hrumiš v meni?
Zaupaj v Boga, zakaj še ga bom hvalil,
svojega rešitelja in svojega Boga.« Vz 145.1
(Ps 42,12 EKU)
»Gospod je moja luč in moja rešitev,
koga bi se bal?
Gospod je obrana mojega življenja,
Koga bi se plašil?« Vz 145.2
(Ps 27,1)
Isto zaupanje veje iz besed, ki so bile napisane med Absalomovim uporom, ko je David kot kralj, pahnjen s prestola, brez krone bežal iz Jeruzalema. Izčrpan od žalosti in napornega bežanja se je s spremljevalci ustavil pri Jordanu, da se za kratek čas odpočijejo. Prebudili so ga klici, da je treba nemudoma bežati. V temi mora globoko in hitro reko prečkati vsa množica, možje, žene in otroci; kajti tik za njimi je vojska njegovega izdajalskega sina. V tej uri najtemačnejše preizkušnje je David pel: Vz 145.3
»S svojim glasom vpijem h Gospodu,
in mi odgovarja z gore svoje svetosti.
Ne bom se bal miriad ljudstva,
ki so se okrog razpostavile proti meni.« Vz 145.4
(Ps 3,5-7)
Tudi po velikem grehu, ko ga je pekla vest in je preziral samega sebe, se je obrnil k Bogu kot najboljšemu prijatelju: Vz 145.5
»Milosten mi bodi, o Bog, po svoji dobroti,
po obilosti svojega usmiljenja izbriši moje pregrehe!
Čisto me operi moje krivice
in mojega greha me očisti! Očisti me z izopom, da bom čist,
operi me, da bom bel bolj kakor sneg.« Vz 145.6
(Ps 51,3.4.9)
David v dolgem življenju ni našel na zemlji mesta pravega počitka. Rekel je: »Mi smo tujci in priseljenci pred teboj, kakor so bili naši očetje; kakor senca so naši dnevi na zemlji in ni upanja, da tu ostanemo.« (1 Krn 29,15) Vz 146.1
»Bog nam je pribežališče in moč,
v stiskah najhitrejša pomoč.
Zato se . ne bojimo, čeprav se premakne zemlja
če se gore pogreznejo v globino morja.« Vz 146.2
(Ps 46,1.2)
»Reka s potoki razveseljuje Božje mesto,
ki je presveti šotor Najvišjega.
Bog je v njegovi sredi, ne bo se majalo,
Bog mu pomore ob prvem svitu.
Gospod nad vojskami je z nami,
Naše zavetje je Jakobov Bog.« Vz 146.3
(Ps 46,5.6.8 EKU)
»Zakaj ta Bog je naš Bog vselej in vekomaj.
Ta nas bo vodil preko smrti.« Vz 146.4
(Ps 48,15)
Jezus je v življenju na zemlji proti skušnjavi nastopil s pesmijo. Pogosto, ko so bile izrečene ostre, žaljive besede in je bilo ozračje okoli njega nabito z žalostjo in nezadovoljstvom, nezaupanjem ali mučnim strahom, se je slišala njegova pesem vere in svete radosti. Vz 146.5
Zadnji žalostni večer pri pashalni večerji, ko je šel izdajstvu in smrti naproti, je povzdignil glas v psalmu: Vz 146.6
»Slavljeno bodi Gospodovo ime
odslej in na vekomaj!
Od sončnega vzhoda do zahoda
naj se hvali Gospodovo ime.« Vz 147.1
(Ps 113,2.3)
»Ljubim Gospoda,
ker sliši moj glas, moje molitve.
Ker je svoje uho nagnil k meni,
zatorej ga bom klical vse svoje dni.
Obdale so me smrtne vezi
in me zadele peklenske stiske,
prišel sem v nadlogo in žalost.
Tedaj sem klical Gospodovo ime:
Prosim, Gospod, reši mojo dušo!
Milosten je Gospod in pravičen,
in naš Bog je usmiljen.
Preproste hrani Gospod;
bil sem ponižan, in me je rešil.
Povrni se k svojemu počitku, moja duša,
ker Gospod je dobro storil tebi.
Zakaj ti si otel mojo dušo smrti,
moje oči solz, moje noge padca.« Vz 147.2
(Ps 116,1-8)
Sredi vse temnejše sence poslednje velike zemeljske krize bo Božja luč svetila najmočneje, zvoki pesmi upanja pa bodo odzvanjali z najjasnejšimi in najbolj vzvišenimi toni. Vz 147.3
»Tisti dan bodo peli tole pesem v Judovi deželi:
Trdno mesto imamo;
zveličanje nam Bog postavlja
za obzidje in nasip.
Odprite vrata, da vnide pravični narod,
ki hrani zvestobo.
Njemu, ki je stanoviten v misli,
hraniš večni mir,
ker upa vate.
Upajte v Gospoda vekomaj,
kajti v Gospodu Jehovi
je skala vekov.« Vz 147.4
(Iz 26,1-4)
»Gospodovi odrešenci se povrnejo ter pridejo na Sion s petjem, in večno veselje bo nad njihovo glavo; veselje in radost jih objameta, a žalovanje in zdihovanje pobegneta.« (Iz 35,10) Vz 148.1
»Prišli bodo in veselo peli na Sionski višavi, in vreli bodo vkup k Gospodovim dobrotam. ... Njihova duša bo podobna namočenemu vrtu, in stradali ne bodo nikdar več.« (Jer 31,12) Vz 148.2