»Kdo je oznanjal to od prvih dni? … Zakaj jaz sem mogočni Bog in drug nobeden.«
(Iz 45,21.22)
Sveto pismo je najstarejša in najobsežnejša zgodovina, kar jo imajo ljudje. Prihaja sveža iz izvira večne resnice, skozi veke pa je božanska roka varovala njeno čistost. Osvetljuje daljno preteklost, v katero si človeška raziskovanja zaman prizadevajo prodreti. Samo v Božji besedi zagledamo moč, ki je položila temelje zemlji in razpela nebesa. Samo tukaj najdemo pristno poročilo o izvoru narodov. Samo tukaj je podana zgodovina našega rodu neomadeževana s človeškim ponosom ali predsodki. Vz 154.1
V letopisih človeške zgodovine se zdijo blaginja narodov, vzpon in padec cesarstev odvisni od človeške volje in junaštva. Dogodki se zdijo predvsem odvisni od njegove moči, častihlepnosti ali muhavosti. Ko pa se v Božji besedi odgrne zavesa, nad igrami in protiigrami človeških teženj, vplivov in nagnjenj, za njimi in po njih zagledamo služabnike Boga, polnega usmiljenja, ki tiho in potrpežljivo uresničujejo njegove namene. Vz 154.2
Sveto pismo razodeva pravo filozofijo zgodovine. S temi besedami neprimerljive lepote in prisrčnosti, ki jih je apostol Pavel izgovoril modrecem v Atenah, je izražen Božji namen pri stvarjenju in razdelitvi ras in narodov: »In je naredil, da iz ene krvi ves človeški rod prebiva po vsem licu zemlje, določivši odmenjene čase in meje njihovemu prebivanju: da bi iskali Boga, ali ga ne bi kako otipali in našli, ko vendar ni daleč nobenemu od nas.« (Apd 17,26.27) Vz 154.3
Bog je oznanil, da kdor koli želi, lahko sklene »vezi zaveze.« (Ezk 20,37) Namen ustvarjanja zemlje je bil, da bi jo naselil z bitji, katerih življenje bi bilo v blagoslov njim samim in drug drugemu ter v čast Stvarniku. Vsi, ki to želijo, lahko sodelujejo pri uresničevanju načrta. O njih je povedano: »Ljudstvo, ki sem si ga izobrazil, bo pripovedovalo mojo hvalo.« (Iz 43,21) Vz 155.1
Bog je v svojem zakonu razodel načela, ki so temelj vse prave blaginje narodov in posameznikov. Mojzes je povedal Izraelcem glede Božjega zakona: »To bo vaša modrost in razumnost vpričo ljudstev. Zakaj to ni prazna beseda za vas, marveč to je vaše življenje.« (5 Mz 4,6; 32,47) Blagoslovi, ki so bili tako zagotovljeni Izraelcem, so pod istimi pogoji in v enaki meri zagotovljeni vsakemu narodu in vsakemu posamezniku pod širnim nebom. Vz 155.2
Vsakemu vladarju na zemlji so oblast podarila Nebesa; njegov uspeh je odvisen od uporabe oblasti, ki jo je tako dobil. Za vsakogar veljajo besede božanskega Varuha: »Opašem te, dasi me ne poznaš.« (Iz 45,5) Besede, namenjene Nebukadnezarju v davnem času, pomenijo življenjski nauk za vsakogar: »Pretrgaj svoje grehe s pravičnostjo in svoje krivice z usmiljenostjo do ubogih, da se podaljša tvoja blaginja.« (Dan 4,27) Vz 155.3
Razumeti, da »pravičnost povišuje narod« in da se z njo »utrjuje prestol« ter se »z dobrotljivostjo podpira«; (Prg 14,34; 16,12; 20,28 EKU) prepoznati uporabo teh načel v delovanju njega, ki »spreminja čase in ure, On odstavlja kralje in postavlja kralje« (Dan 2,21) - pomeni razumeti filozofijo zgodovine. Vz 155.4
To je jasno razloženo samo v Božji besedi. Tu je pokazano, da moč narodov in posameznikov ne izhaja iz priložnosti ali spretnosti, zaradi katerih se zdi, da jih delajo nepremagljive, ne izhaja iz njihove bahave veličine. Meri se po tem, kako zvesto izpolnjujejo Božji namen. Vz 155.5
Ponazoritev te resnice najdemo v zgodovini starodavnega Babilona. Kralju Nebukadnezarju je bil pravi cilj državne uprave prikazan v podobi velikega drevesa, katerega višina »je segala do neba, in bilo ga je videti do konca vse zemlje. Njegovo listje je bilo lepo in njegov sad obilen in živeža je bilo na njem dosti za vse; poljske zveri so imele senco pod njim in nebeške ptice so gnezdile na njegovih vejah.« (Dan 4,8.9) Opis kaže značaj oblasti, ki izpolnjuje Božji namen - oblast, ki narod ščiti in skrbi za njegov napredek. Vz 156.1
Bog je povišal Babilon, da bi služil temu namenu. Blaginja je spremljala narod, dokler niso dosegli vrhunca bogastva in moči, ki mu nikoli ni bilo enakega - primerno prikazano v Svetem pismu z navdihnjenim simbolom »zlate glave«. (Dan 2,38) Vz 156.2
Toda kralj ni priznal moči, ki ga je povišala. Nebukadnezar je s ponosom v srcu dejal: »Ali ni to veliki Babilon, ki sem ga zgradil za kraljevsko prebivališče z močjo svoje mogočnosti in v čast svoje slave?« (Dan 4,30) Vz 156.3
Namesto da bi Babilon ljudi ščitil, je postal ošaben in krut zatiralec. Z opisom krutosti in pohlepa vladarjev v Izraelu navdihnjena Beseda razodeva skrivnost padca Babilona in še mnogih drugih kraljestev od začetka sveta: »Vi pa jeste tolstino ter se oblačite z volno, pitance živali koljete, črede pa ne pasete. Slabotnih niste krepčali, bolnih niste zdravili, ranjenih niste obvezovali; njih, ki so zašle, niste nazaj pripeljavali; kar je bilo izgubljenega, niste iskali, temveč trdo in nemilo ste jim gospodovali.« (Ezk 34,3.4) Vz 156.4
Vladarju Babilona je nebeški Varuh izrekel obsodbo: »Tebi, o kralj Nebukadnezar, se pravi: Kraljestvo ti je odvzeto.« (Dan 4,28) Vz 156.5
»Stopi dol in sedi v prah,
o devica, babilonska hči!
Sedi na tla, brez prestola. ...
Sedi molče in pojdi v temo,
hči Kaldejcev!
Zakaj ne boš se več imenovala
Gospa kraljestev.« Vz 157.1
(Iz 47,1-5)
»O ti, ki prebivaš poleg mnogih voda,
bogat zakladov:
prišel je tvoj konec,
po meri tvoje dobičkaželjnosti.« Vz 157.2
(Jer 51,13)
»Babilon, dika kraljestev,
s katero so se ponašali prevzetni Kaldejci,
bo podoben Sodomi in Gomori,
ki ju je Bog razdejal.« Vz 157.3
(Iz 13,19)
»Naredim, da bo Babilon posest ježu in močvirje, in pometem ga z metlo pokončanja, govori Gospod nad vojskami.« (Iz 14,23) Vz 157.4
Vsakemu narodu, ki se je pojavil na prizorišču dogajanja, je bilo dovoljeno zasesti svoje mesto na zemlji, da se pokaže, ali bo izpolnil namen »Varuha in Svetnika«. (Dan 4,10) V prerokovanjih je bil napovedan vzpon in padec velikih svetovnih kraljestev - Babilona, Medo-Perzije, Grčije in Rima. Pri vseh izmed teh, kakor tudi pri manj mogočnih narodih, se je zgodovina ponovila. Vsako je imelo svoje obdobje preizkušnje, vsako se je izneverilo, njegova slava je zbledela, moč je izginila, na njegovo mesto pa je stopilo naslednje. Vz 157.5
Čeprav so narodi zavrnili Božja načela in s tem povzročili svoj propad, se je vedno jasno pokazalo, da se je božanski vrhovni namen izpolnjeval v vseh njihovih ukrepih. Vz 158.1
Ta nauk je podan v čudovitem simboličnem prikazu, ki je bil dan preroku Ezekielu med izgnanstvom v kaldejski deželi. Videnje je prejel v trenutku, ko so ga mučili žalostni spomini in zle slutnje. Dežela njegovih očetov je bila opustošena. Jeruzalem je ostal brez prebivalcev. Sam prerok je bil tujec v deželi, kjer sta vladala pohlep in krutost. Povsod okoli sebe je videl zatiranje in krivico, zato ga je zajel obup in je žaloval noč in dan. Toda v predstavljenih simbolih mu je bila razodeta sila, ki presega moči zemeljskih vladarjev. Vz 158.2
Na obrežju reke Kebar je Ezekiel zagledal vihar, za katerega je bilo videti, da prihaja s severa, »velik oblak in med njim ogenj, neprestano švigajoč, in svetloba okoli njega; in izsredi njega se je svetilo kakor lice kovine«. (Ezk 1,4) Štiri bitja so premikala kolesa, ki so se medsebojno križala. Visoko nad tem, na nečem, kar je bilo »videti kakor kamen safir; in na podobi prestola je bila podoba kakor človekova, zgoraj na njem. In prikazala se je na kerubimih podoba človeške roke, pod njihovimi perutnicami.« (Ezk 1,26; 10,8) Kolesje je bilo tako zapleteno urejeno, da se je na prvi pogled zdelo, da med njim vlada zmešnjava; toda kolesa so se premikala v popolni skladnosti. Nebeška bitja, ki jih je vzdrževala in vodila roka pod perutmi kerubov, so poganjala to kolesje; nad tem, na prestolu iz safirja, je sedel Večni; okoli prestola pa je bila mavrica, znamenje Božje milosti. Vz 158.3
Kakor je zapleteno kolesje vodila roka pod perutmi kerubov, tako so zapletene igre dogodkov v človeški zgodovini pod Božjim nadzorom. On, ki sedi nad kerubi, sredi bojev in hrušča narodov še vedno vodi zemeljske dogodke. Vz 158.4
Zgodovina narodov, ki so kot nezavedne priče resnice, ka-tere niso mogli razumeti, drug za drugim zasedli odmerjen čas in prostor, govori tudi nam. Vsakemu današnjemu narodu in vsakemu posamezniku je Bog določil mesto v velikem načrtu. On, ki se ne moti, tudi danes tehta ljudi in narode. Vsak si sam izbere usodo, toda nad vsemi vlada Bog, da izpolni svoje namene. Vz 158.5
Zgodovina, ki jo je veliki JAZ SEM označil v svoji Besedi, ko je vsak njen člen povezal v preroško verigo vse od večnosti v preteklosti do večnosti v prihodnosti, nam pove, kje smo danes v sprevodu obdobij in kaj lahko pričakujemo v prihodnosti. Kar koli je bilo v preroštvu napovedano, da se bo zgodilo, je zapisano na straneh zgodovine, zato smo lahko prepričani, da se bo vse, kar še ima priti, tudi zgodilo po svojem redu. Vz 159.1
Končno uničenje vseh zemeljskih oblasti je jasno napovedano v Besedi resnice. V prerokovanju, ki razglaša Božjo obsodbo, izrečeno nad zadnjim izraelskim kraljem, najdemo sporočilo: »Tako pravi Gospod Jehova: Snemite mu pokrivalo z glave, vzemite mu krono! ... Nizko bodi povišano in visoko ponižano! Uničim, uničim, uničim jo; tudi ta ne bo več - dokler ne pride, kateri ima pravico do nje: njemu jo dam.« (Ezk 21,31.32) Vz 159.2
Krona, ki je bila odvzeta Izraelu, je zapovrstjo pripadla babilonskemu, medoperzijskemu, grškemu in rimskemu kraljestvu. Bog pravi: »Ne bo je več, dokler ne pride tisti, ki ima pravico do nje.« (Ezk 21,32 EKU) Vz 159.3
Ta čas je blizu. Danes znamenja časov kažejo, da stojimo na pragu velikih in slovesnih dogodkov. Vse na tem svetu je razburjeno. Pred našimi očmi se izpolnjuje Zveličarjeva prerokba o dogodkih pred njegovim prihodom: »Slišali pa boste o bojih in govorice o bojih. ... Vstane namreč narod proti narodu in kraljestvo zoper kraljestvo, in bodo lakote in potresi po raznih krajih.« (Mt 24,6.7) Vz 159.4
Sedanji čas izziva ogromno zanimanje vseh ljudi. Pozornost vladarjev in državnikov, ljudi, ki zasedajo visoke in odgovorne položaje, in mislecev vseh družbenih slojev je usmerjena na razvoj dogodkov. Opazujejo napete vznemirjajoče mednarodne odnose. Vidijo napetost, ki je zajela vse zemeljske prvine in se zavedajo, da se pripravlja nekaj velikega in odločilnega - da je svet na robu velikanske krize. Vz 159.5
Angeli sedaj zadržujejo vetrove opustošenja, da ne bi zapihali, preden bo svet posvarjen pred prihajajočo sodbo; toda nevihtni oblaki se zbirajo, da izbruhnejo nad zemljo; ko bo Bog angelom ukazal, naj vetrove izpustijo, bodo nastali takšni prizori opustošenja, kakršnih ne more opisati nobeno pero. Vz 160.1
Sveto pismo in samo Sveto pismo podaja pravilni pregled teh dogodkov. V njem so razodeti veliki sklepni prizori zgodovine sveta, dogodki, katerih sence nas že pokrivajo; od zvoka njihovega prihoda se trese zemlja, srce ljudi pa peša od strahu. Vz 160.2
»Glej, Gospod izprazni deželo in jo pokonča; in preobrnivši ji lice, razkropi njene prebivalce, ... ker so prestopali zakone, preobračali postavne naredbe, prelomili večno zavezo. Zato je prekletstvo požrlo zemljo, in pokoriti se morajo, ki prebivajo na njej; ... Konec je veselju bobnov, minil je radujočih se šum, konec je radosti strun.« (Iz 24,1.5.6.8) Vz 160.3
»Gorje tega dneva, zakaj Gospodov dan je blizu in pride kakor razdejanje od Mogočnega. ... Zrnje je zgnilo pod svojimi grudami; založnice so opustošene, skednji razdrti, kajti žito se je posušilo. Kako ječi živina, goveje črede tavajo klavrno, ker nimajo paše; tudi črede drobnice trpe pokoro. Usahnila je vinska trta, opešala smokev; margarana, tudi palma in jablan in vse drevje na polju je suho, in minilo je veselje človeške otroke.« (Jl 1,15-18.12) Vz 160.4
»Moje osrčje, moje osrčje! Zvijam se v bolečini! Moje srce je razburjeno, moja notranjost buči! Ne morem molčati: Zakaj slišim glas trombe, bojni hrup. Razdejanje za razdejanjem se oznanja, opustošena je vsa dežela!« (Jer 4,19.20 EKU) Vz 160.5
»Gledam zemljo, in glej, pusta je in prazna, in na nebo, a ni luči na njem. Gledam gore, in glej, tresejo se in vsi hribi se gibljejo. Gledam, in glej, ni človeka, tudi vse nebeške ptice so odletele. Gledam, in glej, rodovitna zemlja je puščava in vsa mesta na njej so razdejana pred Gospodom, pred njegovo žarečo jezo.« (Jer 4,23-26) Vz 160.6
»Gorje! ker velik je ta dan, da mu ni enakega: to je čas stiske Jakobove; vendar bo rešen iz nje.« (Jer 30,7) Vz 161.1
»Pojdi, moje ljudstvo, stopi v svoje hrame in zapri si duri za seboj: skrij se za malo časa, dokler ne preide jeza.« (Iz 26,20) Vz 161.2
»Tvoje pribežališče je Gospod,
Najvišjega si izbral za svojo obrambo.
Zlo te ne zadene,
nadloga se ne približa tvojemu šotoru.« Vz 161.3
(Ps 91,9.10 EKU)
»Mogočni Bog, Bog, Gospod je govoril
in poklical zemljo
od sončnega vzhoda do zahoda.
S Siona, najvišje lepote, se je zasvetil Bog.
Pride naš Bog in nikar ne bo molčal;
požirajoč ogenj gre pred njim
in okrog njega silen vihar.
Nebesom kliče odzgoraj in zemlji, da sodi svoje ljudstvo:
Zberite mi moje svete,
ki so storili zavezo z menoj pri daritvi.
In nebesa oznanjajo njegovo pravičnost,
kajti Bog je sodnik.« Vz 161.4
(Ps 50,1-6)
»Sionska hči, ... Gospod te odkupi iz pesti tvojih sovražilcev. In sedaj so se zbrali zoper tebe mnogi narodi, ki pravijo: Bodi oskrunjena in naše oko naj gleda svoje veselje na Sionu! Toda oni ne poznajo Gospodovih misli in ne umejo njegove182 ga sklepa.« (Mih 4,10-12) Vz 161.5
»Kajti povrnem ti zdravje in tvoje rane zacelim, govori Gospod, ker so te ›pregnanko‹ imenovali, rekoč: Ta je Sion, po kateri nihče ne vprašuje. Tako pravi Gospod: Glej, jaz pri-peljem nazaj ujetnike Jakobovih šotorov in se usmilim njegovih prebivališč.« (Jer 30,17.18) Vz 161.6
»Tisti dan poreko: Glejte, to je naš Bog! Čakali smo ga, da nas reši. To je Gospod, ki smo vanj upali! Radujmo in veselimo se, da nas je rešil.« (Iz 25,9 EKU) Vz 162.1
»Smrt bo požrta za vekomaj. . Sramoto svojega ljudstva odpravi z vse zemlje. Kajti govoril je Gospod.« (Iz 25,8) Vz 162.2
»Poglej Sion, mesto naših slavnostnih zborov! Tvoje oči bodo videle Jeruzalem, mirno prebivališče, šotor, ki se ne bo prenašal več. . Zakaj Gospod je naš sodnik, Gospod naš postavodajec, Gospod naš kralj, On nas bo rešil.« (Iz 33,20-22) Vz 162.3
»V pravičnosti bo sodil siromake in nepristransko bo odločeval pravdo krotkim na zemlji.« (Iz 11,4) Vz 162.4
Tedaj bo uresničen Božji namen; načela njegovega kraljestva bodo spoštovali vsi, ki živijo pod soncem. Vz 162.5
»Več ne bo slišati o silovitosti v tvoji deželi, o pustošenju in podiranju po tvojih pokrajinah; temveč imenovala boš svoje obzidje Zveličanje in svoja vrata Hvalo. Po pravičnosti boš utrjena. Daleč se umakni bridkosti, ker se ti ni ničesar bati, in strahu, ker se ti ne bo bližal.« (Iz 60,18; 54,14) Vz 162.6
Preroki, katerim so bili ti veličastni prizori razodeti, so si želeli razumeti njihov pomen. »O katerem zveličanju so preiskovali in ga izsledovali preroki, ki so prerokovali o vam namenjeni milosti, preiskujoč, za kateri in za kakšen čas je oznanjal Kristusov Duh, ki je bil v njih. ... Njim se je razodelo, da tistega niso podajali sebi, ampak vam, kar se vam je sedaj oznanilo po njih, ki so vam propovedovali evangelij v Svetem Duhu, poslanem iz nebes; v kar angeli žele gledati.« (1 Pt 1,10-12) Vz 162.7
Kako globok pomen imajo in kako življenjsko važni so ti opisani prihajajoči dogodki za nas, ki stojimo na samem pragu njihove uresničitve - dogodki, ki jih Božji otroci pričakujejo, že odkar so bili naši prastarši izgnani iz raja, nanje čakajo, po njih hrepenijo in zanje molijo. Vz 162.8
Ljudje se v tem času pred poslednjo veliko krizo enako kakor pred prvim uničenjem sveta vdajajo zadovoljstvom in se ravnajo po svojih željah. Zasedeni s tem, kar je vidno in minljivo, so izgubili iz vida to, kar je nevidno in večno. Za tisto, kar z rabo propada, žrtvujejo neminljiva bogastva. Njihov um mora biti povzdignjen, njihov življenjski nazor razširjen. Treba jih je prebuditi iz otrplosti posvetnih sanj. Vz 163.1
Iz vzpona in padca narodov, kakor je razloženo na straneh svetih spisov, bi se morali naučiti, kako ničvredna je zgolj posvetna slava. Babilon z vso močjo in veličastjem, kakršnih svet od takrat nikoli ni videl - z močjo in veličastjem, ki sta se ljudem tistega časa zdela tako trdna in trajna - kako je izginil za vselej! Propadel je kakor »cvetlica na polju«. (Iz 40,6-8) Tako propada vse, kar ni utemeljeno na Bogu. Neminljivo je samo to, kar je v skladnosti z njegovimi nameni in izraža njegov značaj. Njegova načela so edino, kar je na našem svetu trdno. Vz 163.2
Teh velikih resnic se morajo naučiti mladi in stari. Morali bi proučevati uresničitev Božjega namena v zgodovini narodov in v razodetju prihodnjih dogodkov, da bi lahko ocenjevali vidne in nevidne stvari po njihovi pravi vrednosti; da bi spoznali, kaj je pravi cilj življenja; da bi na minljive stvari gledali v luči večnosti in jih uporabili najbolj uravnovešeno in najbolj plemenito. Ko se tako tukaj učimo načel Božjega kraljestva, postajamo njegovi podaniki in državljani, pripravljeni ob njegovem prihodu stopiti z njim v svojo dediščino. Vz 163.3
Ta dan je blizu. Le malo časa nam je ostalo za nauke, ki se jih moramo naučiti, za delo, ki ga moramo opraviti, za spremembe v značaju, ki jih moramo še doseči. Vz 163.4
»Glej, Izraelova hiša govori: Prikazen, ki jo ta vidi, velja za mnogo dni, in prerokuje za čase, ki so še daleč. Zatorej jim reci: Tako pravi Gospod Jehova: Nobena mojih besed se ne bo zavlačevala več, temveč beseda, ki jo izgovorim, se mora zgoditi, govori Gospod Jehova.« (Ezk 12,27.28) Vz 163.5