Temeljno besedilo: Jn 3,22-36
Janez Krstnik je imel nekaj časa večji vpliv na ljudi kakor po glavarji, duhovniki in knezi. Če bi se razglasil za Mesija in zanetil upor proti Rimu, bi duhovniki in ljudstvo trumoma stopili pod njegov prapor. Satan mu je bil pripravljen priporočiti vsako misel, ki spodbuja častihlepje svetovnih osvajalcev. Ker pa je Janez imel pred seboj dokaze o svojem vplivu, je odločno zavrgel takšno sijajno ponudbo. Pozornost, ki je bila usmerjena nanj, je usmeril na Drugega. JZ 143.1
Potem je videl, kako se val priljubljenosti od njega obrača k Zveličarju. Množica okrog Janeza se je vsak dan manjšala. Ko je Jezus prišel iz Jeruzalema v kraje okrog Jordana, se je zbralo veliko ljudi, da bi ga poslušali. Število njegovih učencev je vsak dan naraščalo. Mnogi so se prišli krstit. Ker pa sam Kristus ni krščeval, je za opravljanje tega obreda določil svoje učence. Tako je dal svoj pečat na poslanstvo svojega znanilca. Toda Janezovi učenci so z ljubosumnostjo opazovali naraščanje Jezusove priljubljenosti. Bili so pripravljeni grajati njegovo delo in so kmalu našli tudi razlog za to. Med njimi in Judi se je pojavilo vprašanje, ali lahko krst očisti človeka od greha. Trdili so, da se Jezusov krst bistveno razlikuje od Janezovega. Kmalu zatem so začeli razpravo s Kristu-sovimi učenci o primernosti besed, ki naj se uporabijo pri krstu, končno pa še o njihovi pravici krščevati. JZ 143.2
Janezovi učenci so prišli k njemu s pritožbami in mu rekli: »Rabi, glej, tisti, ki je bil pri tebi onkraj Jordana in o katerem si pričeval, krščuje in vsi hodijo k njemu.« (Jn 3,26) Po teh besedah je Satan skušal Janeza. Čeprav je bilo očitno, da se Janezovemu poslanstvu bliža konec, bi še imel možnost ovirati Kristusovo delo. Če bi se smilil sam sebi in izrazil razočaranje in nejevoljo, ker je sedaj odveč, bi sejal seme nesloge, spodbujal zavist in ljubosumnost ter resno zaviral napredek evangelija. JZ 143.3
Janez je po naravi imel običajne človeške napake in slabosti, vendar ga je dotik božanske ljubezni spremenil. Živel je v ozračju, ki ni bilo omadeževano s sebičnostjo in častihlepjem, visoko nad kužnostjo ljubosumnosti. Ni se strinjal z nezadovoljstvom učencev, temveč je pokazal, kako jasno je razumel svoj odnos do Mesija in kako radostno je z dobrodošlico pozdravil njega, kateremu je pripravil pot. JZ 144.1
Rekel je: »Človek si ne more ničesar prisvojiti, če mu ni dano iz nebes. Vi sami ste priče, da sem rekel: ‘Jaz nisem Mesija, temveč sem poslan pred njim.’ Kdor ima nevesto, je ženin. Ženinov prijatelj pa, ki stoji in ga posluša, se srčno veseli zaradi ženinovega glasu.« (Jn 3,27-29) Janez se je predstavil kot prijatelj, ki posreduje kot glasnik med zaročencema in pripravlja pot za poroko. Ko je bila nevesta pripeljana k ženinu, je bila njegova naloga prijatelja opravljena. Potem se veseli sreče njih, katerih združitvi je pripo-mogel. Prav tako je bil Janez poklican ljudstvo usmeriti k Jezusu, zato je bil vesel, da je bil priča uspešnega Zveličarjevega dela. Rekel je: »To moje veselje je torej zdaj dopolnjeno. On mora rasti, jaz pa se manjšati.” (Jn 3,29.30) JZ 144.2
Janez je z vero gledal na Odrešenika, zato se je lahko dvignil do višine samoodpovedi. Ni si prizadeval ljudi pritegniti k sebi, temveč njihove misli dvigati vedno višje, dokler ne bodo počivale na Božjem Jagnjetu. Sam je bil samo glas, vpitje v puščavi. Sedaj je veselo sprejel molk in pozabo, da bi oči vseh gledale v Luč življenja. JZ 144.3
Božji poslanci, ki so zvesti svojemu poklicu, ne zahtevajo časti zase. Samoljubje bo izginilo v ljubezni do Kristusa. Nikakršna tekmovalnost ne bo omadeževala plemenitega evangeljskega dela. Dojeli bodo, da je njihova naloga oznanjati kakor Janez Krstnik: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta«. (Jn 1,29) Povzdignili bodo Jezusa, z njim pa bo povzdignjeno tudi človeštvo. »Kajti tako govori Visoki in Vzvišeni, ki večno prebiva in je njegovo ime sveto: ‘Na višavi in v svetišču prebivam, sem pa hkrati pri potrtem in ponižnem v duhu, da poživljam duha ponižnim, da poživljam srce potrtim.« (Iz 57,15) JZ 144.4
Prerokovo srce je bilo osvobojeno svojega jaza in prežeto z božansko svetlobo. Ko je podal pričevanje o Zveličarjevi slavi, so bile njegove besede skoraj enake Kristusovim, ki jih je izgovoril v svojem pogovoru z Nikodemom. Janez je rekel: »Kdor prihaja od zgoraj, je nad vsem; kdor pa je z zemlje, je zemeljski in govori zemeljsko. Kdor prihaja iz nebes, je nad vsem in pričuje o tem. ...Kogar je namreč poslal Bog, govori Božje besede, kajti On ne daje Duha na mero.” (Jn 3,31.32.34) Kristus je lahko rekel zase: »Ne iščem svoje volje, ampak voljo tistega, ki me je poslal.” (Jn 5,30) O njem je rečeno: »Ljubil si pravico in sovražil krivico, zato te je, o Bog, tvoj Bog mazilil z oljem veselja bolj ko tvoje tovariše.” (Heb 1,9 EKU) Oče mu »ne daje Duha na mero”. (Jn 3,34) JZ 145.1
Tako je tudi s Kristusovimi sledilci. Nebeško luč lahko sprej memo samo, če smo se pripravljeni odreči svojemu jazu. Ne moremo spoznati Božjega značaja in sprejeti Kristusa z vero, vse dokler ne »podvržemo vsake misli poslušnosti Kristusu«. (2 Kor 10,5) Kdor naredi to, dobi Svetega Duha brez mere. V Kristusu »prebiva vsa polnost božanstva telesno. In vi ste postali deležni te polnosti v njem.” (Kol 2,9.10 EKU) JZ 145.2
Janezovi učenci so povedali, da vsi ljudje gredo h Kristusu. Toda Janez, ki je imel popolnejši vpogled, je dejal: »Nihče ne spre-jema njegovega pričevanja,” (Jn 3,32) Tako malo ljudi je bilo pri-pravljenih sprejeti Jezusa za zveličarja od greha. »Kdor je sprejel njegovo pričevanje, je potrdil, da je Bog resničen. Kdor veruje v Sina, ima večno življenje.« (Jn 3,33.36 CHR) Ni treba razpravljati o tem, ali Kristusov ali Janezov krst čisti od greha. Kristusova milost zagotavlja človeku življenje. Brez Kristusa je krst ničvreden obred kakor vsaka druga verska služba. »Kdor pa ne veruje v Sina, ne bo videl življenja.« (Jn 3,36) JZ 145.3
O uspehu Kristusovega dela, ki ga je Janez Krstnik sprejel s ta-kšnim veseljem, so bile obveščene tudi oblasti v Jeruzalemu. Du-hovniki in rabini so bili ljubosumni na Janezov vpliv, ko so videli, da je ljudstvo zapuščalo shodnice in odhajalo v puščavo. Sedaj pa je bil tam Eden, ki je pritegoval množice še z večjo močjo. Ti Izraelski voditelji niso bili pripravljeni reči skupaj z Janezom: »On mora rasti, jaz pa se manjšati.” (Jn 3,30) Znova so se trdno odločili narediti konec delu, ki je ljudi odvračalo od njih. JZ 145.4
Jezus je vedel, da ne bodo varčevali s trudom, da bi povzročili razdor med njegovimi in Janezovimi učenci. Vedel je, da je že pripravljena nevihta, ki bo pometla z enim največjih prerokov, kar jih je bilo kdaj poslanih na svet. Da bi se izognil kakršni koli priložnosti za napačno dojemanje ali razdore, je tiho prekinil svoje delo in se umaknil v Galilejo. Tudi mi moramo ostati zvesti resnici in ukreniti vse, da se izognemo vsemu, kar bi utegnilo povzročiti neslogo ali nesporazum. Kajti kadar koli se pojavi kaj takega, je izid izguba ljudi. Kadar koli nastanejo okoliščine, ki grozijo, da bodo povzročile razdor, moramo ravnati po Jezusovem in Janezovem zgledu. JZ 146.1
Janez je bil poklican za voditelja prenove, zato so bili njegovi učenci v nevarnosti, da bi svojo pozornost usmerili nanj, misleč, da je uspeh njegovega dela odvisen od njegovih prizadevanj. Zlahka bi pozabili dejstvo, da je bil zgolj orodje, po katerem je delal Bog. Toda Janezovo delo ni bilo dovolj za ustanovitev krščanske cerkve. Potem ko je izpolnil svoje poslanstvo, je moralo biti opravljeno drugo delo, ki pa ga njegovo pričevanje ni moglo opraviti. Tega njegovi učenci niso dojeli. Ko so videli, da je Kristus prišel nadaljevat to delo, so bili ljubosumni in nezadovoljni. JZ 146.2
Enake nevarnosti še vedno obstajajo. Bog pokliče človeka, da opravi neko delo. Ko ga je po svojih sposobnostih opravil, Gospod postavi druge, da bi ga nadaljevali in razširili. Ampak mnogi me-nijo kakor Janezovi učenci, da je uspeh odvisen od prvega delavca. Pozornost je usmerjena na človeško namesto na božansko. Pojavi se ljubosumnost, ki škodi Božjemu delu. Tako nezasluženo spoštovan človek pride v skušnjavo, da zaupa vase. Ne zaveda se svoje odvisnosti od Boga. Ljudje so naučeni zanašati se na človeško vodstvo, zato padejo v zmoto in se oddaljijo od Boga. JZ 146.3
Božje delo naj nikakor ne nosi človekove podobe ali napisa. Gospod od časa do časa postavi razna orodja, po katerih se lahko najbolje izvrši njegov namen. Blagor tistim, ki so se pripravljeni ponižati in skupaj z Janezom Krstnikom reči: »On mora rasti, jaz pa se manjšati.” (Jn 3,30) JZ 146.4