Ni Božji namen, da bi se njegovo ljudstvo ustalilo na enem kraju ali bivalo skupaj v velikih skupnostih. Kristusovi učenci so njegovi predstavniki na zemlji, zato Bog želi, da bi se razkropili po vsej zemlji v velikih in manjših mestih ter vaseh kakor luč sredi teme sveta. /T VIII, str. 244/ KS 183.1
Načrt naseljevanja ali preseljevanja iz različnih krajev, kjer imamo samo malo moči in vpliva, ter združitev vpliva mnogih vernikov v enem kraju, pomeni odstranitev luči iz krajev, kjer Bog želi, da bi ta svetila. /T II, str. 633/ KS 183.2
Če bi Kristusova cerkev uresničevala namen našega Gospoda, bi luč zasvetila vsem, ki sedijo v temi in smrtni senci. Namesto da se verniki zbirajo v skupine in se izogibajo odgovornosti ter nošenju križa, bi se morali razseliti v vse dežele in dovolili Kristusovi luči žareti iz njih, ko se bodo trudili za zveličanje ljudi. Tako bi se »evangelij o kraljestvu« hitro razširil po vsem svetu. /MB, str. 42^13; MGB, str. 54/ Bratje in sestre, zakaj se mudite v cerkvah? Proučujte priliko o izgubljeni ovci in pojdite naprej kakor pravi pastirji iskat izgubljene v puščavi greha. Rešujte tiste, ki propadajo. /RH, 12. 12. 1893/ KS 183.3
Verniki - nepoklicni pridigarji - lahko opravijo delo, ki so ga doslej komaj začeli. Nihče se ne bi smel preseliti v novi kraj samo zaradi posvetnih koristi. Toda kjer se odpre mobžnost za preživljanje, naj ena ali dve družini, ki dobro poznata resnico, gresta v določen kraj delat kot misijonarji. Čutiti morajo ljubezen do ljudi in breme dela zanje. Proučiti morajo, kako naj jim predstavijo resnico. Lahko širijo našo litera turo, vodijo srečanja v svojem domu, spoznajo svoje sosede in jih povabijo na ta srečanja. Tako bo njihova luč svetila z njihovimi dobrimi deli. /T VIII, str. 245/ KS 183.4
Verniki, ki želijo spremeniti kraj bivanja in imajo Božjo slavo pred očmi ter čutijo osebno odgovornost, da delajo dobro drugim in jim pomagajo ter rešujejo ljudi, za katere je Kristus dal svoje dragoceno življenje, se morajo preseliti v mesta in vasi, kjer je samo malo luči ali je sploh ni. Tam lahko resnično služijo drugim in jih blagoslavljajo s svojim delom in izkušnjami. Potrebni so misijonarji, ki bodo odšli v mesta in vasi ter dvignili prapor resnice, da bi lahko Bog imel svoje priče po vsem svetu. Tako bo luč resnice prodrla v doslej nedosežene kraje in bo prapor resnice dvignjen tam, kjer še ni znan. /T II, str. 115/ KS 184.1
Nič ne vzbuja tolikšne požrtvovalne vneme ter ne razvija in krepi značaja bolj kakor sodelovanje pri delu za bližnje. Mnogi, ki se imajo za kristjane, si želijo cerkvenega občestva, zato ker mislijo samo nase. Radi bi uživali cerkveno bratstvo in pastirsko skrb. Postanejo del številčno velike in napredujoče cerkve in so zadovoljni s tem, da naredijo le malo za bližnje. Tako se prikrajšajo za najdragocenejše blagoslove. Mnogi bi veliko pridobili, če bi se odpovedali prijetnemu in udobnemu druženju. Oditi bi morali tja, kjer so pri krščanskem delu potrebne njihove sposobnosti in kjer se lahko naučijo nositi odgovornosti. /MH, str. 151; ZDR, str. 93/ Stopiti bi morali v tisoče krajev, kjer ni bil dvignjen prapor resnice in resnica ni bila nikoli oznanjena. Tisoči, ki bi lahko poželi polje, so zdaj duhovno leni, zato šepajo na svoji poti proti nebesom, in tako izražajo svoj dvom, ali so sploh kristjani. Takšni potrebujejo živo zvezo z Jezusom Kristusom. Tedaj jim bo lahko rečeno: »Božji sodelavci ste.« (1 Kor 3,9 prirejeno) Mnogim moram povedati: »Čakate na koga, ki vas bo popeljal v vinograd in vam določil delo ali pa pripeljal vinograd k vam, da vam ne bi bilo treba doživeti nikakršne neprijetne izkušnje pri delu. Zaman čakate. Če boste 180 povzdignili oči, boste videli, da je žetev zrela, pripravljena za srp, do koder vam seže pogled. Spoznali boste, da je delo blizu in daleč. Toda kolikim bo Kristus pri sodbi rekel ‘dobri in zvesti služabnik’?” Razmišljam o tem, kako neki se morajo počutijo angeli, ko vidijo, da se približuje konec, tisti, ki trdijo, da imajo spoznanje o Bogu in Jezusu Kristusu, ki jim ga je Bog poslal, pa se zbirajo v istem kraju, obiskujejo srečanja ter so nezadovoljni, če ni več pridig, ki bi jih zadovoljile in okrepile cerkev, medtem ko sami ne delajo dobesedno ničesar. ... Ali bodo kljub temu, da jim preselitev v kralje, kjer resnica še ni bila oznanjena ali luč komajda gori, ne obeta velikega finančnega uspeha, opravili enako delo, ki ga je opravil Jezus, da bi jih rešil? /GCB, 4. 2. 1893/ KS 184.2
Vidimo veliko potrebo po misijonskem delu oznanjevanja resnice ne samo v oddaljenih krajih, temveč tudi v naši bližini. Blizu nas so velika in manjša mesta, v katerih nismo vložili nobenega truda, da bi rešili ljudi. Zakaj se ne bi družine, ki poznajo sedanjo resnico, preselile v ta mesta in vasi ter tam dvignile Kristusov prapor, tako da bi ponižno delale ne na svoj, temveč na Božji način, da bi prinesle luč tistim, ki ne vedo zanjo? KS 185.1
Ko bo cerkev resnično razumela sporočilo, bo vse svoje moči vložila v delo reševanja ljudi, za katere je umrl Kristus. Stopila bo v nova področja. Nekateri, ki niso posvečeni pridigarji, bodo postali Božji sodelavci in obiskovali cerkve ter si prizadevali okrepiti, »kar je še ostalo in je na tem, da umre”. KS 185.2
(Raz 3,2) Nepoklicni pridigarji se bodo preselili v mesta in v navidezno odročne kraje, da bi luč, ki jim jo je dal Bog, obsijala tudi druge. Nekateri, s katerimi se bodo srečevali, ne bodo videti najbolj obetavni, toda edino pomembno vprašanje je, ali se bodo uskladili s Kristusom. Ali bodo postali deležni nje- govega Duha, tako da bo njihov vpliv - s poukom in zgledom - predstavljal privlačnost Vira resnice in pravičnosti? KS 185.3
V krajih, kjer ne poznajo resnice, lahko verniki najamejo dvorano ali kateri drug prostor, primeren za zbiranje, in zberejo vse, ki hočejo priti, ter jih poučujejo o resnici. Ni jim treba pridigati, temveč naj berejo Sveto pismo in pustijo Bogu, da neposredno spregovori po svoji Besedi. Če se zbere manjše število ljudi, naj brez velikega postavljanja ali vznemirjenja berejo, kar »pravi Gospod«. Berite in razlagajte preproste evangeljske resnice ter pojte in molite z njimi. /RH, 29. 9. 1891/ KS 186.1