Mnogi imajo za veliko prednost, če lahko obiščejo prizorišča Kristusovega življenja na svetu, hodijo po njegovih poteh, opazujejo jezero, ob katerem je rad poučeval, ali griče in doline, na katerih so pogosto počivale njegove oči. Vendar nam ni treba iti v Nazaret, Kafarnaum ali Betanijo, da bi hodili po Jezusovih stopinjah. Našli jih bomo ob bolniških posteljah, v ubogih kolibah, na natlačenih ulicah velemest in povsod tam, kjer človeško srce potrebuje tolažbo. Po njegovih stopinjah bomo hodili, če bomo delali to, kar je delal Jezus, ko je bil na svetu. /DA, str. 640; JŽ, str. 565/ KS 191.1
Jezus si je prizadeval olajšati vsako trpljenje, ki ga je videl. Imel je malo denarja za dajanje, toda pogosto se je odpovedal hrani, da bi pomagal njim, ki so bili še bolj potrebni kakor On. Njegovi bratje so čutili, da je njegov vpliv veliko večji od njihovega. Kazal je tankočutnost, kakršne nihče od njih ni imel ali si je ni želel imeti. Kadar so osorno ogovorili uboge in zatirane ljudi, jim je Jezus poskušal pomagati s spodbudnimi besedami. Potrebnega je okrepil s požirkom hladne vode in mu na skrivaj dal v roke svoj obrok. Kadar je lajšal njihovo trpljenje, so bile resnice, ki jih je oznanjal, združene z dejanji usmiljenja in so se tako močno vtisnile v spomin. /DA, str. 87; JŽ, str. 65/ KS 191.2