Nekateri iz strahu pred izgubo zemeljskega bogastva za-nemarjajo molitev in skupna bogoslužja, da bi lahko posvetili več časa svojemu imetju ali poslu. S svojimi dejanji kažejo, kateri svet najbolj cenijo. Verske prednosti, ki so bistvene za njihov duhovni napredek, žrtvujejo za stvari tega življenja, ne pridobijo pa spoznanja o božanski volji. Ne izpopolnjujejo svojega krščanskega značaja, zato ne dosegajo Božjega merila. Na prvi prostor postavijo posvetne koristi, Boga pa prikrajšajo za čas, ki bi ga morali posvetiti njegovemu delu. Takšne Bog opazuje in bodo namesto blagoslova deležni prekletstva. /T II, str. 654/ KS 219.2