Apostol Pavel je čutil, da je zelo odgovoren za duhovno blaginjo tistih, ki so se spreobrnili po njegovem delu. Njegova želja zanje je bila, da bi lahko rasli v spoznanju o edinem pravem Bogu in Jezusu Kristusu, katerega je poslal. Pogosto se je v svoji službi srečal z majhnimi skupinami moških ali žensk, ki so ljubili Jezusa, ter z njimi pokleknil k molitvi, proseč Boga, naj jih pouči, kako naj ohranijo živo zvezo z njim. Pogosto seje posvetoval z njimi o tem, kako je možno luč evangeljske resnice najbolje podajati drugim. Ko pa je bil ločen od teh, s katerimi je tako delal, je prosil Boga, naj jih obvaruje hudega in jim pomaga, da bodo goreči in dejavni misijonarji. /AA, str. 262; DAp, str. 166/ KS 75.2