Jezus je sporočila milosti prilagodil različnim potrebam poslušalcev. Znal je »ob pravem času izreči besedo trudnemu”. (Iz 50,4 CHR) Z njegovih ust je tekla milost, da bi lahko ljudem najprivlačneje izročila zaklade resnice. Tenkočutno se je spoprijel z ljudmi, ki so bili polni predsodkov. Presenetil jih je s slikovitimi ponazoritvami, ki so pritegnile njihovo pozornost. Z domiselnostjo je dosegel srca. Ponazoritve je jemal iz vsakdanjega življenja, in čeprav so bile preproste, so imele nenavadno globok smisel. Ptice v zraku, lilije na polju, seme, pastir in ovce - s temi rečmi je Kristus prikazal nesmrtne resnice; kadar koli so njegovi poslušalci pozneje imeli priložnost videti te reči v naravi, so se spomnili njegovih besed. Kristusove ponazoritve so stalno ponavljale njegova sporočila. /DA, str. 254; JŽ, str. 210/ KS 129.2
Apostola Pavel in Barnaba sta si prizadevala tem mali-kovalcem podati spoznanje o Bogu Stvarniku in njegovemu Sinu, Zveličarju človeštva. Sprva sta njihovo pozornost usmerila k čudovitim Božjim stvarstvom - soncu, mesecu, zvezdam, čudovitemu redu ponavljajočih se letnih časov, mogočnim zasneženim goram, visokim drevesom in drugim raznovrstnim čudesom narave, katera kažejo modrost, ki prekaša človeško dojemanje. Po teh delih Vsemogočnega sta apostola vodila misli poganov k premišljevanju o velikem Vladarju vesolja. /AA, str. 180; DAp, str. 116/ KS 129.3