Zvestoba

Gospodu se gnusita brezbrižnost in nezvestoba, kadar se njegovo delo spopada s težavami. Vse vesolje z nepopisnim zanimanjem opazuje sklepne prizore velikega boja med dobrim in zlom. Božje ljudstvo se približuje mejam večnega sveta. Kaj bi jim lahko bilo pomembnejše, kakor da so zvesti nebeškemu Bogu? Bog je v vseh časih imel moralne junake, ima pa jih tudi sedaj - tiste, ki se kakor Jožef, Elija in Daniel ne sramujejo priznati, da so njegovo posebno ljudstvo. Njegovi posebni blagoslovi spremljajo delo ljudi - ljudi, ki ne bodo zašli s prave poti dolžnosti, temveč bodo z božansko odločnostjo dejali: »Kdor je za Gospoda, k meni,” (2 Mz 32,26) ljudi, ki se ne bodo ustavili pri samem vprašanju, marveč bodo zahtevali, da tisti, ki pravijo, da so Božje ljudstvo, stopijo naprej in očitno pokažejo svojo zvestobo Kralju kraljev in Gospodu gospodov. Takšni podrejajo svojo voljo in svoje načrte Božjemu zakonu. Ljubezen do Boga jim je dragocenejša od življenja. Njihova naloga je sprejemati luč iz Božje besede in svetiti v svetu z jasnimi in stalnimi žarki. Njihovo geslo je zvestoba Bogu. /PK, str. 148; PKr, str. 94/KS 241.7