Pastirska skrb

Pastir, ki odkrije, da je ena izmed njegovih ovc pogrešana, ne gleda brezbrižno na čredo, ki je doma na varnem in pravi: »Imam jih devetindevetdeset in preveč preglavic bom imel, če se odpravim po manjkajočo. Naj se sama vrne in odprem ji ogrado ter jo spustim noter.« Ne; brž ko ovca zatava, je pastir poln tesnobe in skrbi. Vedno znova prešteva ovce v čredi. Ko je prepričan, da ena manjka, se ne obotavlja. Devetindevetdeset pusti v ogradi in gre poiskat izgubljeno. Kolikor bolj je noč temna in viharna in kolikor bolj je pot nevarna, toliko večja je pastirjeva skrb in bolj resno njegovo iskanje. Do skrajnosti si bo prizadeval najti izgubljeno ovco.KS 250.4

V kakšno olajšanje mu je slišati njen prvi slabotni klic v daljavi. Medtem ko sledi zvoku, pleza na najbolj strme višine, gre do samega roba prepada in pri tem tvega lastno življenje. Tako išče, medtem ko mu vse bolj medli klici sporočajo, da je ovca na robu smrti. Končno je njegov trud nagrajen, izgubljena ovca je najdena. Takrat je ne ošteva, ker mu je povzročila preveč gorja. Ne žene je z bičem. Niti je ne poskuša voditi domov. V svojem veselju si drgetajoče bitje dene na rame. Če je poškodovana in ranjena, jo vzame v naročje in jo privije k prsim, da ji toplina njegovega srca povrne življenje. Hvaležen, ker njegovo iskanje ni bilo zaman, jo odnese nazaj v ogrado. /COL, str. 187-188; KP, str. 125/KS 251.1