Človeku ni moč točno navesti čas ali kraj svojega spre-obrnjenja, niti določiti vse prilike, ki so ga privedle do spreobrnjenja; vendar to še ni dokaz, da ta človek ni spreobrnjen. Jezus je rekel Nikodemu: »Veter veje, kjer hoče, in njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre; tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.« (Jan. 3, 8. ) Kot je veter neviden, njegovo delo pa lahko vidimo in občutimo, tako je z vplivom Svetega Duha na človeško srce. Ta nevidna moč novorojenja ustvarja v duši novo življenje, ustvarja novo bitje po Božji podobi.PK 35.2

Čeravno je delovanje Svetega Duha tiho in neopazno, je moč videt njegove posledice. Če je srce obnovljeno z Božjim Duhom, bo tudi življenje pričalo o tem. Čeprav ne moremo ničesar storiti, da bi se naše srce spremenilo in prišlo v skladnost z Bogom, čeprav se ne smemo naslanjati in zanašati na svoja dobra dela, pa je vendar naše življenje dokaz, da je Božja milost z nami. Sprememba v naši duši, navadah in delih bo popolna. Nasprotje tega, kar smo bili in kar smo postali po novem rojstvu, je popolnoma vidno. Naš značaj se ne razodeva v nekih občasnih dobrih ali hudobnih delih, marveč v naših vsakdanjih besedah in postopkih. Res je, da je lahko življenje nekoga pošteno na zunaj tudi brez Kristusove moči. Želja, da bi postali vplivni in častitljivi ljude, ima lahko za posledico urejeno življenje; samospoštovanje nas priganja, da se izogibamo hudemu. Tudi sebičen človek lahko dela dobro. Toda kako bomo ugotovili, na kateri strani smo mi?PK 35.3

Komu pripada naše srce? S čim se ukvarjajo naše misli? O kom in o čem govorimo najraje? Komu pripadajo naši naj toplejši občutki in naše najboljše moči? Če smo Kristusovi sledilci, potem so naše misli z njim in njemu pripadajo naši naj toplejši občutki. Vse, kar smo in kar imamo, je po-svečeno njemu. Hrepenimo po tem, da dosežemo njegovo po-dobnost, čutimo njegovega Duha, izvršujemo njegovo voljo in živimo tako, kot je njemu po volji.PK 35.4

Tisti, ki so se prenovili v Jezusu Kristusu, bodo pokazali sadove Duha: »Ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestobo, krotkost, zdržnost.« (Gal. 5, 22. 23. ) Ti ne bodo uživali v starih željah, marveč bodo z vero v Božjega Sina hodili po njegovih stopinjah, v njihovem življenju bo moč videti Kristusov značaj ter se bodo čistili kot je on čist. Stvari, ki so jih nekoč sovražili, sedaj ljubijo, a kar so prej ljubili, sedaj sovražijo. Tisti, ki so bili nekoč ošabni in domišljavi, so postali blagi in ponižni. Pijanec je postal zmeren in trezen, a ta, ki ni poznal sramežljivosti, je postal sramežljiv. Pozabljeni so ničemurni običaji in navade sveta. Kristjan ne išče lepote v zunanjem sijaju, »ampak bodite skriti človek srca, z neminljivim krasom krotkega in mirnega duha!« (1. Petr. 3, 4. )PK 36.1

Dokler ne spremenimo svojega srca in življenja, ne moremo govoriti o pravem spokorjenju. Kristjan je šele tedaj lahko prepričan, da je prešel iz smrti v življenje, ko obnovi svojo zaobljubo Bogu, ko popravi svoje napake, ko vrne, kar je vzel, in prizna svoje grehe ter ljubi Boga in svoje bližnje.PK 36.2

Če se mi, ki smo zašli in grešili, vrnemo h Kristusu in dobimo delež v njegovi veliki milosti, se bo tudi v našem srcu pokazala ljubezen. Vsako breme nam bo lahko, ker je Kristusov jarem lahek. Naša dolžnost nam bo v veselje, a žrtev v zadovoljstvo. Prejšnjo temno življenjsko pot bo razsetlilo Sonce pravičnosti.PK 36.3

Lepota Kristusovega značaja se je pokazala pri njegovih učencih. Kristus je našel zadovoljstvo v izpolnjevanju Božje volje. Glavni gonilni sili Zveličarjevega življenja sta bili ljubezen do Boga in sveta marljivost, da ga poveliča. Ta ljubezen je posvetila in poplemenitila vsa njegova dela. Taka ljubezen izhaja edino od Boga. Neposvečeno srce ne more pokazati take ljubezni. Ona je samo v srcu, kjer je Jezus gospodar. »Mi torej ljubimo, ker nas je on prej ljubil.« (1. Jan. 4, 19.) V srcu, ki je prerojeno z Božjo milostjo, je ljubezen gonilna sila vseh postopkov. Ona menja značaj, vodi in upravlja naše pobude, brzda strasti, premaguje slaba razpoloženja in pleme niti občutke. Če se ta ljubezen neguje v duši, bo olepšala življenje in imela viden vpliv na okolico.PK 36.4

Božji otroci, posebno tisti, ki so šele sprejeli Božjo milost, se morajo varovati dveh glavnih zmot. Prva od teh zmot je samozaupanje v lastno moč in dejanja, v domnevi, da se lahko sami spravimo z Bogom. Kdor poskuša živeti sveto življenje z zunanjim izpolnjevanjem zapovedi, ta hoče doseči nekaj, kar je nemogoče. Vsa dela, ki jih izvršujemo brez Kristusa, imajo označbo sebičnosti in greha. Samo Kristusova milost nas lahko po veri posveti.PK 37.1

Druga prav tako nevarna zmota je verovanje, da nas je Kristus oprostil izpolnjevanja Božjega zakona in da naša de-la ne morejo ničesar doprinesti k našemu zveličanju, in da edino z vero dobimo Božjo milost.PK 37.2

Prava pobožnost ni samo v zunanjem izpolnjevanju za-povedi, marveč v tem, da služimo z ljubeznijo. Božji zakon je izraz Božjega bitja; on je poosebljenost Božje ljubezni in s tem osnova Božje vladavine v nebesih in na zemlji. Ko se naše srce obnovi po Božji podobi, ko se božanska ljubezen vsadi vanj, mar potem ne bomo uresničili Božji zakon v živ-ljenju? Brž ko ljubezen napolni naše srce in se človek obnovi po Stvarnikovem obličju, se bo izpolnila obljuba o novi zavezi med Bogom in človekom: »Dal bom svoje postave v njih srca in zapisal jih bom v njih misli!« (Hebr. 10, 17. ) A ko je Božji zakon v našem srcu, mar se potem ne bo pokazal tudi v našem življenju? Poslušnost, ki je v službi ljubezni in izhaja iz nje, je najboljši dokaz, da smo Božji otroci. Zato Sveto pismo tudi pravi: »Zakaj v tem je Božja ljubezen, da spolnjujemo njegove zapovedi.« (1. Jan. 5, 3. ) »Kdor pravi: ‘Poznam ga’, pa njegovih zapovedi ne spolnjuje, je lažnik in v njem ni resnice.« (1. Jan. 2, 4. ) Vera nas ne razrešuje poslušnosti, marveč nas usposablja za sprejem Božje milosti in poslušnosti.PK 37.3

Zveličanja ne moremo dobiti s poslušnostjo, ker je pro-stovoljni dar Božje milosti, ki ga sprejmemo po veri. Toda poslušnost je sad vere: »In veste, da je on prišel, da bi grehe odvzel, in greha na njem ni. Kdor v njem ostane, ne greši. Kdor pa greši, ga ni videl in ga ni spoznal.« (1. Jan. 3, 5. 6. ) To je kamen preizkušnje. Če ostanemo v Kristusu in Božja ljubezen ostane v nas, tedaj bodo tudi naši občutki, naše misli in način delovanja v skladnosti z Božjo voljo, ki je jasno izražena v Božjem zakonu: »Otročiči, nihče naj vas ne zavaja. Kdor dela pravico, je pravičen, kakor je on pravičen.« (1. Jan. 3, 7. ) Kaj je pravičnost, je razvidno iz Božjega zakona, ki ga je On objavil v obliki desetih zapovedi na gori Sinaj.PK 37.4

Navidezna vera v Kristusa, ki hoče človeka osvoboditi poslušnosti do Boga, ni prava vera, marveč namišljenost: »Z milostjo ste namreč rešeni po veri.« (Efez. 2, 8. ) Ali »tako je tudi z vero, če nima del: sama zase je mrtva!« (Jak. 2, 17. ) Preden je prišel na zemljo, je Jezus rekel: »Spolnjevati tvojo voljo, moj Bog, me veseli in tvoja postava je v mojem srcu!« (Ps. 40, 9. ) A pred svojim vnebohodom je izjavil: »Ako boste izpolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem tudi jaz izpolnil zapovedi svojega Očeta in ostal v njegovi ljubezni.« (Jan. 15, 10. ) Apostol Janez pravi: »In po tem vemo, da ga poznamo, če spolnjujemo njegove zapovedi. A kdor pravi, da v njem ostane, mora tudi sam tako živeti, kakor je on živel.« (1. Jan. 2, 3. 6. ) Apostol Peter pravi: »Ker je tudi Kristus za vas trpel in vam zapustil zgled, da bi ho-dili po njegovih stopinjah.« (1. Petr. 2, 21. )PK 38.1

Pogoj za večno življenje je še danes isti kot je bil v začetku v raju, še predno so se naši prastarši pregrešili: popolna poslušnost do Božjega zakona, popolna pravičnost. Če bi lahko dobili večno življenje pod drugimi pogoji, bi bilo vprašanje sreče vsega vesolja postavljeno na kocko, a tudi greh bi se z vsem svojim uboštvom in bedo nadaljeval v večnost.PK 38.2

Adam bi bil lahko pred svojim padcem v greh s posluš-nostjo do Božjega zakona oblikoval v sebi popolno bitje. In vendar tega ni dosegel; a z njegovim grehom smo padli tudi mi in se ne moremo več sami dvigniti. Odkar smo pod grehom in nimamo več svetosti, ne moremo pokazati popolne poslušnosti do svetega zakona. Nimamo v sebi pravičnosti, ki bi nam pomagala izpolnjevati zahteve Božjega zakona. Kristus se je zavzel za nas. Bil je na zemlji izpostavljen istim skušnjavam kot mi; a vendar je živel brez greha. Umrl je za nas, sedaj moli za nas, da bi vzel nase naše grehe in nam dal svojo pravičnost. Če se mu popolnoma izročimo in ga sprejmemo za svojega Zveličarja, nas bo Bog imel za pravične, ne glede, kako grešno je bilo naše življenje v preteklosti. Kristusov značaj zavzema mesto našega značaja in Bog nas bo milostljivo sprejel, kot da se nikdar nismo pregrešili.PK 38.3

Ko Kristus obnovi naše srce, se po naši veri vanj tudi vseli. Zvezo s Kristusom moramo vzdrževati po veri, a svojo voljo moramo vsak dan podrediti njegovi volji. Če delamo ta ko, bo deloval na nas s svojim Duhom, da bi hoteli in delali le to, kar je njegova volja. Tedaj bomo lahko rekli: »Kolikor pa sedaj živim v telesu, živim v veri v Sina Božjega, ki me je vzljubil in zame dal sam sebe!« (Gal. 2, 20. ) Jezus je rekel svojim učencem: »Ne boste namreč govorili vi, ampak Duh vašega Očeta je, ki bo v vas govoril.« (Mat. 10, 20. ) Če Kristus deluje na naše srce, bomo pokazali istega duha in opravljali dela, ki jih je On delal: dela pravičnosti in poslušnosti.PK 38.4

Mi nimamo ničesar, s čimer bi se lahko ponašali, torej nimamo razloga za samopoviševanje. Edina osnova za naše upanje je pravičnost, katero nam Kristus vračunava in nam jo daje njegov Duh, ki deluje v nas in po nas.PK 39.1

Ko govorimo o veri, moramo vzeti v obzir tudi razliko med vero in vero. So vere, ki se popolnoma razlikujejo od prave vere. Obstoj Boga, njegova vsemogočnost, resničnost njegove besede so dejstva, katera ne more pobiti niti sam Satan, kot tudi ne njegovi angeli. V Svetem pismu je zapisano: »Tudi hudi duhovi verujejo, pa trepečejo!« (Jak. 2, 19. ) A to ni prava vera. Prava vera je ta, ki dela z ljubeznijo in čisti dušo, to pa ni samo verovanje v Božje besede, marveč tudi poslušnost do njih, pokornost Božji volji, popolna izročitev duše Kristusu. S tako vero se bo naše srce obnovilo po Bož-jem obličju. Srce, ki se v tem starem, grešnem stanju ni mo-glo podrediti Božjemu zakonu, se sedaj veseli svetih Božjih zapovedi in navdušeno kliče: »Kako ljubim tvojo postavo! Ves dan jo premišljujem!« (Ps. 119, 97. ) Pravičnost zakona izpolnjujemo mi, ki »ne živimo po mesu, ampak po Duhu!« (Rimlj. 8, 4. )PK 39.2

Mnogo jih je, ki so občutili Kristusovo ljubezen, ki od-pušča. Ti so tudi hrepeneli, da postanejo Božji otroci. Ker spoznajo nepopolnost svojega značaja in pomanjkljivosti svojega življenja, začenjajo dvomiti, če je njihovo srce zares prerojeno s Svetim Duhom. Takim bi zaklicala: »Ne dvomite, ne obupujte!« Pogosto bomo občutili potrebo, da pademo na kolena in pred Kristusovimi nogami objokujemo svoje grehe in prestopke. A zaradi tega ne bodimo malodušni! Pa če nas celo sam Satan pahne na tla, se vendar ne bomo izgubili, Bog pa tudi nas ne bo odrinil ali pozabil. Ne! Kristus sedi na desnici svojega Očeta in nas zastopa. Njegov najljubši učenec Janez piše: »Otročiči moji, to vam pišem, da bi ne grešili. Ako se pa kdo pregreši, imamo zagovornika pri Očetu, Jezusa Kristusa, Pravičnega.« (1. Jan. 2, 1. ) Ne pozabimo Kri stusovih besed: »Zakaj Oče sam vas ljubi!« (Jan. 16, 27. ) On nam bo zopet nudil svojo milost, ker želi videti v nas odsev svoje čistosti in svetosti. Samo če se mu hočemo podrediti, bo nadaljeval v nas že začeto delo izpopolnjevanja do prihoda Jezusa Kristusa. Molimo srčneje, verujmo čvrsteje! Če dvomimo v svojo moč, se tem bolj čvrsto naslonimo na Zveličarjevo moč in tako poveličajmo tega, ki je naše življenje in veselje!PK 39.3

Kolikor bližje pridemo h Kristusu, tem jasnejši nam bodo naši grehi: naša nepopolnost se bo pokazala v ostrem na-sprotju z njegovo popolno naravo. To bo dokaz, da sta Sata-nova laž in slepilo izgubili svojo moč in da v nas deluje Božji Duh.PK 40.1

Globoka ljubezen do Kristusa ne more prebivati v srcih, ki še ne poznajo svoje grešnosti. Srce, obnovljeno z Božjo milostjo, bo občudovalo njegov božanski značaj. A če se še ne zavedamo svojih slabosti, je to dokaz, da še nismo spoznali Kristusove popolnosti in sijaja.PK 40.2

Čim manj mislimo o sebi, tem bolj bomo cenili neskončno čistost in slavo Stvarnika. Spoznavanje svojih grehov nas priganja. k tistemu, ki jih nam lahko odpusti. Ko pa naše srce v svoji slabosti hrepeni po njem, se bo njegova moč razodela tudi v nas. Čim bolj nas občutek slabosti priganja k njemu in njegovi besedi, tem globlji vtis bo v nas zapustila njegova osebnost in bomo toliko popolnejši odsev njegovega obličja.PK 40.3

Poglavje 6—Vera In Sprejem

Poglavje 8—Rast V Kristusu