Poglavje 3—Spokorjenje

Kako se bo grešnik opravičil pred Bogom? Samo po Kristusu lahko pridemo do pravega odnosa z Bogom, dosežemo svetost. Toda kako lahko pridemo h Kristusu? Mnogi tudi danes sprašujejo, ko spoznajo svoje grehe, enako kot nekoč množice na Binkošti: »Kaj naj storimo?« Apostol Peter jim je dal naslednji odgovor: »Spreobrnite se in sleherni izmed vas naj se da krstiti v imenu Jezusa Kristusa v odpuščenje svojih grehov.« (Dej. 2, 38. ) Ob neki drugi priliki je rekel grešnikom: »Spokorite se in spreobrnite se torej, da se vam izbrišejo vaši grehi!« (Dej. 3, 19. )PK 14.1

Pravo spokorjenje pomeni iskreno kesati se za storjene grehe in jih zapustiti. Dokler ne uvidimo grešnosti, ne mo-remo zapustiti greha. Prava sprememba v našem življenju bo nastala šele takrat, ko se z vsem srcem odrečemo grehu.PK 14.2

Mnogi slabo razumejo pravi pomen spokorjenja. So žalostni zaradi svojih grehov, še več, navidezno se popravljajo, ker jih je strah pred posledicami greha; vendar to ni spokor-jenje, ki ga zahteva Božja beseda. Takšni se pritožujejo, ker trpe zaradi grehov, namesto da bi obžalovali, ker so grešili. Tako je jokal in tarnal Ezav, ko je uvidel, da je za večno izgubil svoje prvenstvo. Balaam je uvidel in priznal svoj greh, ker sc je zbal za svoje življenje, ko je videl, da se mu bliža angel s potegnjenim mečem v roki. Vendar pri njem ne vidimo niti sledu resničnega spokorjenja, pravega spreobrnjenja ali gnusa nad grehom. Judež Iškarijot je pri izdaji svojega Učitelja in Gospoda vzkliknil: »Grešil sem, ker sem izdal nedolno kri!« (Mat. 27, 4. ) Priznal je svoj greh, katerega se je zavedal pod pritiskom groznega spoznanja prekletstva in strašne sodbe. Pomislil je na posledice svojega greha in to ga je napolnilo z grozo; vendar pri njem ne zasledimo globoke žalosti, niti strtega srca zaradi tega, ker je izdal Božjega nedolžnega Sina in se odrekel Izraelovega Svetnika. Faraon je priznal svoj greh pod Božjim bičem, vendar samo zato, da se izogne nadaljni kazni. Brž ko je kazen prenehala, je znova začel kljubovati Bogu. Vsi navedeni možje so tarnali zaradi posledic svojega greha, a ne zaradi greha samega.PK 14.3

Toda ko pride duša pod vpliv Božjega Duha, se začenja prebujati vest, grešnik občuti globino in svetost Božjega zakona, ki je temelj njegove vladavine v nebesih in na zemlji. Tedaj »prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka« (Jan. 1, 9. ), razsvetljuje najbolj temne kotičke njegovega srca in prinaša na svetlobo skrita dela teme. Tedaj z razumom in srcem pride do popolnega prepričanja o svojem grehu. Zavedajoč se Božje pravičnosti, grešnika obide strah že ob sami pomisli, da bi moral stopiti grešen in nečist pred tega, ki preiskuje srce. On uvidi Božjo ljubezen, lepoto svetosti, radost, ki jo ustvarja čistost; in tedaj se v njem rodi želja, da se očisti in ponovno stopi v zvezo z Bogom.PK 15.1

Davidova molitev po njegovem padcu jasno kaže, kakšna je prava žalost zaradi storjenega greha. Njegovo spokorjenje je bilo globoko in resnično. On ni olepšaval, niti prikrival svojega greha; v molitvi ni izrazil želje, da se izogne zasluženi obsodbi. David je uvidel nizkost svojega prestopka; gledal je madež na svoji duši in se zgražal nad storjenim grehom. Ni prosil samo odpuščanja greha, marveč tudi za »čisto srce«. Hrepenel je po pravi svetosti, po popolni spravi z Bogom. Z naslednjimi besedami je izrazil hrepenenje svoje duše:PK 15.2

»Blagor mu, ki mu je krivičnost odpuščena, ki mu je greh pokrit.PK 15.3

Blagor človeku, ki mu Gospod ne prišteva krivde in v či-gar duhu ni prevare!PK 15.4

Usmili se me, Bog, po svoji milosrčnosti, po obilnosti svojega usmiljenja izbriši mojo pregreho.PK 15.5

Popolnoma me operi moje krivde in mojega greha me očisti!PK 15.6

Zakaj svojo pregreho priznavam in moj greh mi je vedno pred očmi...PK 15.7

Pokropi me s hizopom in bom očiščen, operi me in bolj kot sneg bom bel...PK 15.8

Čisto srce, o Bog, mi ustvari in duha stanovitnosti v me-ni obnovi!PK 15.9

Ne zavrzi me izpred svojega obličja in svojega Svetega Duha mi ne odvzemi!...PK 15.10

»Reši me kazni za prelito kri, o Bog, Bog, moj Zveličar; moj jezik naj se raduje tvoje pravičnosti!« (Psalam 32, 1. 2; 51, 1—16. )PK 16.1

Takšnega spokorjenja ne moremo nikdar izvesti s svojo močjo, marveč samo s Kristusom, našim Zveličarjem.PK 16.2

Mnogi se slepe v tem in zato ne sprejmejo takšne moči, kakršno bi jim Kristus hotel dati. So mišljenja, da ne smejo priti h Kristusu, preden se ne spokore in da spokorjenje pripravlja pot popolnemu odpuščenju grehov. Res je spokorje-nje predhodnik odpuščenja, ker le skrušeno in strto srce hrepeni po Zveličarju. Toda mar naj grešnik čaka, da se spokori, preden pride k Jezusu? Mar bi naj bila potreba po spokorjenju ovira med grešnikom in Zveličarjem?PK 16.3

Niti na enem mestu v Svetem pismu ne beremo, da se mora grešnik spokoriti, preden sprejme Kristusov poziv: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil!« (Mat. 11, 28. ) Moč, ki izhaja iz Kristusa, nas vodi k pravemu spokorjenju. Peter je to razložil Izraelcem z naslednjimi besedami: »Jezusa je Bog povišal na svojo des-nico za Vodnika in Zveličarja, da bi podelil Izraelu spreobrnjenje in odpuščenje grehov.« (Dej. 5, 31. ) Mi se ne moremo spokoriti brez Kristusovega Duha, ki prebuja našo vest, kot ne morejo brez Kristusa biti odpuščeni naši grehi.PK 16.4

Kristus je vir vseh dobrih spodbud. Edino on lahko vlije v naše srce gnus do greha. Vsaka želja po resnici in čistosti, vsako prepričanje o našem grehu, so dokazi delovanja Svetega Duha na naše srce.PK 16.5

Jezus to izraža z besedami: »In jaz bom, ko bom pov-zdignjen z zemlje, vse pritegnil k sebi!« (Jan. 12, 32. ) Kristus se mora razodeti grešniku kot Zveličar, ki je umrl za grehe tega sveta. Ko pogledamo na Božjega Sina, križanega na križu Golgote, se nam začne razodevati skrivnost zveličanja, a Božja dobrota nas vodi k spokorjenju. S svojim trpljenjem in smrtjo je Kristus pokazal brezmejno ljubezen do grešnikov, a ko grešnik opazuje to ljubezen, se njegovo trdo srce omehča, duh potre in preneha vsak odpor.PK 16.6

Res je, da včasih ljudi postane sram zaradi svojih grehov in zapuste katero svojih slabih navad, čeravno se še ne zavedajo, da jih Kristus kliče k sebi. Toda če se začno po-pravljati in občutijo v sebi hrepenenje, da bi delali dobro, vedimo, da jih k temu priganja Kristusova moč. Neka nedo- umna moč vpliva nanje in budi njihovo vest. Zato postaja njihovo življenje boljše. Ko razen tega Kristus pritegne še njihovo pozornost nase in svoj križ, ko spregledajo, da so ga njihovi grehi pribili na križ, jim začne Bog govoriti po njihovi vesti. Tedaj jasno vidijo vso pokvarjenost svojega življenja in svojo trdosrčnost. Začenjajo dojemati Kristusovo pravičnost in vzklikajo: »Kaj je greh, ko se zahteva tako velika žrtev za osvoboditev? Mar je potrebna vsa ta ljubezen, vse ponižanje, vsa trpljenja, da se ne izgubimo marveč sprejmemo večno življenje?«PK 16.7

Grešnik se tej ljubezni lahko upre, se lahko brani priti k Jezusu, toda če se ne upira, ga Kristus pritegne k sebi. Ko grešnik spozna načrt zveličanja, bo prišel do podnožja križa in se iskreno spokoril za svoje grehe, ki so povzročili toliko trpljenja Božjemu Sinu?PK 17.1

Božji Duh, ki je gibalo narave, vpliva tudi na človeško srce. V njem prebuja nepopisno hrepenenje za nečim, česar še nima. Tega hrepenenja ne more zadovoljiti niti ena stvar tega sveta. V srcu ljudi deluje Božji Duh in jih priganja, da hrepene za tem, kar je dobro in kar jim edino lahko zagotovi mir in pokoj — Kristusova milost in radost, ki izhajata iz svetosti. Zveličar vidno in nenehno vpliva na ljudi, da bi jih odvrnil od minljivega veselja do greha k nepopisni blaženosti, ki je samo v njem. Vsi, ki so žejni in poskušajo zajeti vodo iz porušenih studencev tega sveta, morajo še danes zaslišati božanski poziv: »Pridi! In kdor je žejen, naj pride; kdor hoče, naj vzame žive vode zastonj!« (Raz. 22, 17. )PK 17.2

Vi, ki iskreno hrepenite po boljših darovih kot vam jih lahko da ta svet, spoznajte v tej želji Božji glas, ki govori vaši duši! Molite, da vam podari spokorjenje in razodene Kristusa v njegovi neskončni ljubezni in popolni čistosti! V Zveličarjevem življenju sta prišli do popolnega izraza načeli božanskega zakona: ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega. Njegovo življenje se je sestajalo iz ljubezni in nesebične dobrote. Ko pogledamo nanj, nas obdajo božanski žarki. Šele tedaj spregledamo popolno grešnost svojega srca.PK 17.3

Morda se poskušamo preslepiti kot nekoč Nikodem, češ naše življenje je neoporečno in moralno ter se nam torej ni treba ponižati pred Bogom kot navadni grešniki. Toda ko Kristusova svetloba obsije našo dušo, šele spoznamo svojo nečistost, sebičnost svojih pobud, sovraštvo do Boga, kar je značilnost vseh naših dejanj. Takrat bomo šele spregledali, da je naša pravičnost zares kot »umazana obleka« (Iz. 64, 6. ), in nas lahko edino Kristusova kri očisti greha in prerodi naše srce po nebeškem Zgledu.PK 17.4

Žarki Božje slave, odsev Kristusove čistosti, ki prodirajo v našo dušo, poudarjajo še bolj nečiste madeže v nas in razodevajo naše človeške slabosti in napake, naše nesvete želje in hrepenenja, nezvestobo našega srca, nečistost naših ust. Tedaj se jasno razodene nezvestoba grešnika, ki želi Božji zakon razglasiti za neveljavnega. Božji duh premaguje njegovo ošabnost in ga naredi ponižnega. Grešnik čuti gnus do samega sebe, videč neomadeževan Kristusov značaj.PK 18.1

Ko je prerok Daniel videl Božjo slavo, ki je obdajala glasnika, ki mu ga je poslal Bog, je občutil in spoznal vso svojo slabost in nepopolnost. Vpliv tega dogodka, ki ga je občutil, opisuje z besedami: »Tako sem ostal sam, ko sem gledal to veliko videnje (prikazen). A ni mi ostalo moči; moj obraz se je strašno spačil, nisem imel nič moči!« (Dan. 10, 8. ) Tako ganjena duša sovraži sebičnost in samoljublje. Pod vplivom Kristove pravičnosti začne hrepeneti po čistosti srca, ki se ujema z Božjimi zakoni in Kristusovo ljubeznijo.PK 18.2

Apostol Pavel piše: »Po pravičnosti v postavi neoporečen!« (Filip. 3, 6. ) Bil je bez greha, v kolikor so prihajala v obzir zunanja dela, a ko je dojel duhovno stran zakona, je spoznal, da je grešnik. Po črki zakona, ki ga navadno ljudje sprejmejo kot zunanje življenje, apostol Pavel ni grešil. Toda ko se je poglobil v jedro Božjega zakona in spoznal sebe tako, kot ga je gledal Bog, se je ponižal in priznal svoj greh z besedami: »Jaz sem nekdaj živel brez postave. Ko pa je prišla postava, je greh oživel, jaz pa sem umrl.« (Rimlj. 7, 9. 10. ) Ko je spoznal pravi pomen zakona, je uvidel vso strahoto greha in njegova ošabnost je izginila.PK 18.3

Vsi grehi niso enako gnusni v Božjih očeh. On jih razli-kuje po velikosti, kot to delajo tudi ljudje. Todo čeravno v očeh ljudi neka mala slabost izgleda še tako neznatna, ni v Božjih očeh niti en greh majhen. Človeška sodba je nepopolna in enostranska; Bog pa vidi in presoja vse stvari po njiho-vem pravem pomenu. Pi janca preziramo in mu zagotavljamo, da ga bo njegov greh prikrajšal za nebesa, a kolikokrat osta-nejo prezrti grehi: ošabnost, samoljublje, grabežljivost in skopost? In ravno ti grehi so po Božji oceni mnogo hujši, ker so v direktnem nasprotju z njegovo usmiljenostjo, s to nesebično ljubeznijo, ki vlada v brezgrešnem vesolju. Ta, ki je padel v neki hud greh, občuti svojo sramoto in bedo, ob-čuti, da mu je potrebna Božja milost. Nasprotno pa ošabnost in prevzetnost ne občutita nobene pomanjkljivosti in zapirata vrata srca Kristusu in njegovim neskončnim blagoslovom.PK 18.4

Ubogi cestninar, ki je molil: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« (Luk. 18, 13. ), je imel sebe za izredno grešnega, a za takšnega so ga imeli tudi mnogi drugi. Toda on je spoznal svojo bedo in prišel s svojim bremenom grehov pred Boga, ki ga lahko osvobodi izpod jarma greha. Nasprotno pa je ošabni in izobraženi farizej pokazal s svojo molitvijo, da je njegovo srce nepristopno vplivu Svetega Duha. Bil je tako daleč proč od Boga, da ni občutil, kako nečist je v primerjavi s popolnim sijajem Božje svetlosti. Ni občutil potrebe po ničemer, zato tudi ničesar ni dobil.PK 19.1

Brž ko spoznamo svojo grešnost, ne izgubljajmo časa s popravljanjem samega sebe! Koliko jih veruje, da niso dovolj dobri, da bi se smeli približati Kristusu. Mar misliš, da lahko sam postaneš boljši? »Ali more zamorec spremeniti svojo polt, panter svoje maroge? Potem bi tudi vi mogli do-bro delati, ko ste se navadili hudega.« (Jerem. 13, 23. ) Samo Bog nam lahko pomaga. Ne smemo pričakovati, da bo naša vera močnejša, prilike ugodnejše, a mi manj hudobni. Ničesar ne moremo sami doseči. Približati se moramo Kristusu takšni, kakršni smo.PK 19.2

Naj se nihče ne slepi z mislimi, da bo Bog v svoji veliki usmiljenosti in ljubezni priznal za vredne blaženosti te, ki so se mu upirali. Samo v luči križa vidimo velikost grešnosti greha. Tisti, ki so prepričani, da sta Božja ljubezen in milost tako veliki, da jih ne more zavreči, naj pogledajo na Golgoto! Za rešitev grešnika ni bilo drugega načina; brez žrtve na križu se ne bi mogli osvoboditi moči greha in ponovno vzpostaviti občestvo s svetimi; ne bi mogli voditi duhovnega življenja. Zato je Kristus sprejel nase grehe grešnikov in trpel zaradi njih. Ljubezen, trpljenje in smrt Božjega Sina nam pričajo o grozoviti velikosti greha; vse to nam razodeva, da se samo tedaj lahko rešimo greha in vodimo boljše življenje, če se izročimo Kristusu.PK 19.3

Ljudje, ki se ne želijo spokoriti, se pogosto opravičujejo s tem, da pokažejo na nekatere kristjane, govoreč: »Tudi sam sem tako dober kot tisti. Ne odrekajo se bolj kot jaz in v življenju niso nič treznejši in uvidevnejši. Prav tako ljubijo veselje in razvedrila tega sveta kot jaz.« Tako opravičujejo svoje grehe z grehi drugih. Toda grehi in slabosti drugih niso nobeno opravičilo. Bog nam ni dal za zgled grešnega človeka. Za zgled nam je postavil neomadeževanega Božjega Sina, a tisti, ki se sklicujejo na neredno življenje nekaterih kristjanov, bi morali s svojim lastnim življenjem nuditi boljši zgled. Mar njihov greh ni večji, ko tako dobro vedo, kakšen bi moral biti pravi kristjan? Oni vedo, kaj je prav, toda tega vendar ne delajo.PK 19.4

Varujte se dolgega omahovanja! Ne omahujte, da bi se osvobodili svojih grehov, marveč se s Kristusovo pomočjo trudite sprejeti pravo čistost srca! Odlašanje je velika zmota, v katero so padli tisoči in tisoči, a ta zmota jih je pripeljala do izgube večne blaženosti. Ne bom govorila o kratkosti in nezanesljivosti človeškega življenja. Vendar leži ravno v tem ena najstrašnejših nevarnosti, nevarnost, katere dovolj ne dojemamo, a to je obotavljanje za poslušanje glasu Svetega Duha. Med tem časom pa še dalje živimo v grehu. Toda rudi najmanjši greh nas lahko pripelje v nevarnost, da izgubimo večno blaženost. To, kar ne premagamo mi, bo premagalo nas in nas bo pripeljalo do pogubljenja.PK 20.1

Adam in Eva sta si prizadevala utišati glas vesti s tem, da sta mislila, saj je nemogoče, da bi ta malenkost, namreč zaužiti sadež, lahko povzročila in imela tako strašne posledice, kot je to poudaril Bog. Vendar je ravno ta mala stvar pomenila prestopanje nespremenljivega in svetega Božjega zakona, kar je človeka ločilo od Boga in odprlo vrata smrti in nepopisni bedi za naš svet. Tisočletja se že stalno dvigajo bolni vzkliki z zemlje k nebu. Vse stvarstvo vzdihuje in trpi v stiskah, katerim je vzrok neposlušnost prvih ljudi. Celo sama nebesa so morala občutiti posledice tega strašnega upora proti Zveličarju. Golgota stoji kot spomenik velike žrtve, s katero je morala biti spravljena kršitev Božjega zakona. Ne imejmo nikoli greh za neznatno stvar!PK 20.2

Vsako prestopanje zakona, vsako zanemarjanje ali odbi-janje Božje milosti, pada s svojimi posledicami na nas. Od takšnih grehov postaja naše srce zakrknjeno, naš razum top in mi postajamo vse bolj nesposobni slediti ljubeznivemu po-zivu Svetega Duha.PK 20.3

Mnogi skušajo umiriti prebujeno vest z mislijo, da lahko svoje življenje spremenijo ob vsakem času. Mislijo, da jih bo Duh milosti še dalje pozival in zato ne sprejmejo resno nje-govega klica. Prezirajo Duha milosti in s svojim vplivom stoje na Satanovi strani, a kljub temu verujejo, da bodo v enem samem trenutku uspeli preobraziti svoje življenje. Vendar se to ne da storiti tako zlahka. Izkustva in vzgoja v vsem življenju so tako oblikovala njihov značaj, da si potem samo redki med njimi zažele biti podobni Kristusu.PK 20.4

Ena sama slaba poteza značaja, grešna želja, ki smo jo zavestno čislali, utegne sčasoma popolnoma oslabeti vpliv evangelija. Vsako grešno zadovoljenje krepi zoprnost duše do Boga. Človek, ki kaže najbolj uporno nevero, strašno rav-nodušnost do božanske resnice, bo požel samo to, kar je sam posejal. Temu, ki se šali in igra z grehom, naj služi za spoznanje ta najresnejši opomin Svetega pisma: »Z vezmi svojega greha bo zvezan!« (Preg. 5, 22. )PK 21.1

Kristus nas je vedno pripravljen osvoboditi greha, vendar nas ne sili k temu. Če nenehno grešimo in s tem svojo voljo podrejamo grehu, če se ne želimo osvoboditi in sprejeti Božjo milost — kaj on še lahko stori za nas? Potem smo sami krivi za svoje pogubljenje, ker smo stalno odbijali Božjo ljubezen. »Glejte, zdaj je čas milosti, glejte, zdaj je dan rešitve!« (2. Kor. 6, 2. ) »Če danes slišite njegov glas, ne zakrknite svojih src!« (Hebr. 3, 7. 8. )PK 21.2

»Človek namreč gleda na to, kar je pred očmi, Gospod pa gleda na srce!« (1. Sam. 16, 7. ) — na človeško srce, v ka-terem je istočasno radost in žalost, na varljivo in nestalno srce, ki skriva v sebi toliko nečistega in dvoličnega. Bog pozna spodbude, namere in načrte srca. Pridite k njemu s svojim omadeževanim, nečistim srcem! Odprite vse kote svojega srca njemu, ki vse vidi, in vzkliknite: »Preišči me, o Bog, spoznaj moje srce, preizkusi me, spoznaj moje misli! In glej, da po slabi poti ne hodim!« (Psalam 139, 23. 24. )PK 21.3

Mnogi sprejmejo vero razuma ali samo zunanjo obliko pobožnosti, medtem pa svoje srce niso očistili greha. Naša molitev bi se morala glasiti: »Čisto srce, o Bog, mi ustvari in duha stanovitnosti v meni obnovi!« (Psalm 51, 10. ) Bodite iskreni do samega sebe. Bodite resni in stanovitni prav tako, kot da bi od tega bilo odvisno vaše pozemsko življenje. To je vprašanje, ki ga morate rešiti med Bogom in vašo dušo, ker odloča o večnosti. Varljivo upanje ima za posledico večno smrt.PK 21.4

Proučavajte Sveto pismo z molitvijo! Po njem boste v Božjem zakonu in Kristusovem življenju videli velika načela svetosti, brez katerih »nihče ne bo videl Gospoda.« (Hebr. 12, 14. ) Ono vam bo razkrilo vaše grehe, toda pokazalo vam bo tudi pot zveličanja. Poslušajte njegove besede, ker vam po njem govori Božji glas.PK 22.1

Ne obupujte, ko vidite velikost svojih grehov, svoje pra-vo stanje. Kristus je prišel na ta svet, da reši grešnike. Mi ne bomo spravili Boga s seboj, marveč — o, neizmerna ljubezen — »Bog je hotel svet s seboj spraviti v Kristusu.« (2. Kor. 5, 19. ) On deluje s svojo nežno ljubeznijo na srce svojih sinov in hčera, ki so zašli. Pozemski starši nimajo toliko potrpežljivosti za slabosti in prestopke svojih otrok, kolikor ima Bog do teh, katere želi rešiti. Nihče ne bi mogel bolj prisrčno prositi za prestopnike kot on. Vse njegove obljube in opomini so prežeti z nepopisno ljubeznijo.PK 22.2

Ko pride Satan, da bi vam govoril, kako veliki grešniki ste, poglejte na svojega Zveličarja in govorite o njegovih zaslugah, ker boste edino v njem našli pomoč. Priznajte svoje grehe in recite sovražniku: »Da je Jezus Kristus prišel na svet reševat grešnike!« (1. Tim. 1, 15. ) in da ste lahko rešeni po tej nepopisni ljubezni! Jezus je pripovedoval Simonu priliko o dveh dolžnikih. Eden je svojemu gospodarju dolgoval majhen, a drugi velik znesek. Toda gospodar je obema oprostil dolg. Nato je Kristus vprašal Simona, kateri od obeh dolžnikov je bolj ljubil svojega gospodarja? Simon je odgovoril: »Menim, da tisti, kateremu je več odpustil.« (Luk. 7, 43. ) Mi vsi smo hudo grešili, toda Kristus je umrl, da bi dobili odpuščenje grehov. Njegova žrtev zadostuje, da nas spravi z Očetom. Tisti, katerim je bilo največ odpuščeno, ga bodo najbolj ljubili, bodo najbližji njegovemu prestolu in ga slavili za žrtev. Čim bolj razumemo Božjo ljubezen, tem lažje bomo ra-zumeli slabost greha. Če gledamo na Zveličarjevo roko, ki nam je ponujena, in če le nekoliko dojemamo pomen žrtve, ki jo je Kristus daroval za nas, bo naše srce napolnjeno z ljubeznijo in hvaležnostjo, a tudi s spokorjenjem.PK 22.3