4—Odnos med vzgojo in odrešenjem

»Svetlo spoznanje Božje slave v Kristusovem obličju.«
(2 Kor 4,6)

Greh je človeka ločil od Boga. Če ne bi bilo načrta odrešitve, bi bil njegov delež večna ločitev ob Boga, tema neskončne noči. Zveličarjeva daritev nam je omogočila obnoviti zvezo z Bogom. Ne moremo sicer osebno priti pred njega; zaradi našega greha ne moremo gledati njegovega obličja; vendar ga lahko vidimo in se z njim pogovarjamo v Jezusu, našem Zveličarju. »Svetlo spoznanje Božje slave« se je razodelo »v Kristusovem obličju. Bog je ... v Kristusu ... svet spravil s seboj.« (2 Kor 4,6; 5,19)Vz 25.1

»Beseda je postala meso in se naselila med nami, . polna milosti in resnice. V njej je bilo življenje, in življenje je bilo luč ljudem.« (Jn 1,14.4) Kristusovo življenje in smrt, cena za našo odrešitev, nam ne pomenita le obljube in jamstva življenja, niti nista le sredstvo, po katerem so nam ponovno odprti zakladi modrosti; gre celo za globlje in višje razodetje Božjega značaja od tistega, ki sta ga poznala sveta prebivalca raja.Vz 25.2

Medtem ko Kristus človeku odpira nebeško kraljestvo, življenje, ki nam ga podari, odpira človekovo srce za nebesa.Vz 25.3

Greh nas ne le ločuje od Boga, temveč v človekovi duši tudi slabi željo in sposobnost, da bi ga spoznali. Kristusova naloga pa je onemogočiti ves ta vpliv zla. Zmožen je poživiti in obnoviti sposobnosti duše, ohromljene od greha, oživiti in obnoviti zatemnjen um in sprevrženo voljo. Odpira nam zaklade vesolja in podari moč, da jih spoznamo in si jih prisvojimo.Vz 25.4

Kristus je »Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka,« (Jn 1,9) ki pride na svet. Kakor po njem vsak človek ima življenje, tako po njem tudi vsak prejema žarke božanske luči. Vsakdo ima ne samo umsko, marveč tudi duhovno moč, čut za to, kar je pravično, hrepenenje po dobrem. Toda sovražna sila se bori proti tem načelom. Posledice uživanja sadu z drevesa spoznanja dobrega in hudega so očitne v življenju vsakega človeka. V človekovi naravi obstaja nagnjenje k hudemu, sila, ki se ji brez pomoči od zunaj ne more upreti. Pomoč, da bi se uprl temu vplivu in dosegel vzvišen ideal, ki ga v globini duše ima za edino vrednega, lahko najde samo v eni sili. Ta sila je Kristus. Sodelovanje z njo je človekova največja potreba. Ali ne bi bilo treba tega sodelovanja imeti za najvišji cilj vseh vzgojnih prizadevanj?Vz 26.1

Pravi učitelj ni zadovoljen z drugorazrednim delom. Ne zadovolji se s tem, da učence usmeri k zgledu, ki je nižji od najvišjega, ki ga lahko dosežejo. Ne more biti zadovoljen s tem, da jim poda le tehnično znanje ter iz njih naredi samo sposobne računovodje, spretne obrtnike ali uspešne trgovce. Teži k temu, da bi jih navdal z načeli resnice, poslušnosti, časti, poštenosti in čistosti - z načeli, po katerih bodo postali pozitivna sila za trdnost in napredek družbe. Nadvse pa si želi, da bi se naučili velikega življenjskega nauka o nesebični službi.Vz 26.2

Ko se človek seznani s Kristusom in sprejme njegovo mo-drost za vodnika, njegovo moč za krepkost srca in življenja, ta načela postanejo živa moč za izoblikovanje značaja. Kdor je vzpostavil to zvezo, je našel vir modrosti. Sedaj ima na razpolago moč, da v sebi uresničuje plemenite ideale. Ima možnost doseči najvišjo vzgojo za življenje na tem svetu. Z vzgojo, ki jo pridobi tukaj, stopi v šolo, ki traja vso večnost.Vz 26.3

Vzgoja in odrešenje sta v najvišjem smislu isto delo, kajti kakor pri vzgoji tako tudi pri odrešenju nihče ne more položiti drugega temelja namesto tistega, »ki je položen, ki je Jezus Kristus. Kajti vzvidelo se je Očetu, da v njem prebiva vsa polnost.« (1 Kor 3,11; Kol 1,19)Vz 27.1

Prava vzgoja je v spremenjenih življenjskih razmerah še vedno v skladnosti s Stvarnikovim načrtom, načrtom šole v raju. Adama in Evo je poučeval sam Bog; mi pa gledamo luč spoznanja njegove slave v Kristusovem obličju.Vz 27.2

Velika načela vzgoje ostajajo nespremenjena, »utrjena za vedno in na veke«; (Ps 111,8) kajti gre za načela Božjega značaja. Učiteljeva prva naloga in njegov stalni cilj bi moral biti pomagati učencem razumeti ta načela in vzpostaviti takšen odnos s Kristusom, da bodo postala vodilna sila v njihovem življenju. Učitelj, ki sprejme ta cilj, je v resnici Kristusov sodelavec, delavec, ki dela skupaj z Bogom.Vz 27.3