15—Načela in metode poslovanja

»Kdor hodi brezmadežno, hodi varno.«
(Prg 10,9)

Ni področja zakonitega poslovanja, za katero Sveto pismo ne bi nudilo pomembnih smernic. Njegova načela marljivosti, poštenosti, varčnosti, zmernosti in neoporečnosti pomenijo skrivnost pravega uspeha. Ta načela, podana v knjigi Pregovorov, so prava zakladnica praktične modrosti. Kje lahko trgovec, obrtnik, vodja katerega koli področja poslovanja najde boljše nasvete zase in za sodelavce kakor v besedah modrega moža:Vz 119.1

»Vidiš moža, ki je spreten pri svojem delu? Pred kralji bo še stal, ne bo ostal pri nizkih.« (Prg 22,29 EKU)Vz 119.2

»Pri vsakem trudu je dobiček, prazno besedičenje pa vodi le k pomanjkanju.« (Prg 14,23 EKU)Vz 119.3

»Lenuhova duša želi, a ničesar ne doseže. Zakaj požrešnik obuboža in pijanec, in s cunjami se bo oblačil zaspanec.« (Prg 13,4; 23,21)Vz 119.4

»Kdor hodi okrog kot obrekovalec, razodeva skrivnost, zato se ne druži z njim, ki široko odpira svoja usta.« (Prg 20,19)Vz 119.5

»Svoje govore brzda, kdor je napredoval v spoznanju. Na čast je možu odjenjati od prepira, kdor koli pa je neumen, rad se vanj zaplete.« (Prg 17,27; 20,3)Vz 119.6

»Ne stopi na stezo brezbožnih in po poti hudobnih ne hodi. Ali pa more kdo hoditi po žerjavici, da bi se mu noge ne obžgale?« (Prg 4,14; 6,28)Vz 120.1

»Kdor hodi z modrimi, postane modrejši.« (Prg 13,20)Vz 120.2

»Mož, ki ima mnogo prijateljev, pride na nič.« (Prg 18,24) Ves obseg naših medsebojnih dolžnosti je zajet v teh Kristusovih besedah: »Vse torej, kar hočete, da ljudje vam store, tako storite tudi vi njim.« (Mt 7,12)Vz 120.3

Koliko bi se jih lahko izognilo finančnemu neuspehu in propadu, če bi upoštevali svarila, ki jih Sveto pismo tako pogosto ponavlja in poudarja:Vz 120.4

»Kdor pa hiti obogateti, ne bo nedolžen.« (Prg 28,20 WLF) »Blago, ki se je dobilo s sleparijo, se zmanjša, kdor pa s pošteno roko zbira, ga pomnoži.« (Prg 13,11)Vz 120.5

»Zakladi, nabrani z lažnivim jezikom, so preminljiv hlap, mreža smrti.« (Prg 21,6)Vz 120.6

»Kdor jemlje na posodo, je suženj upniku.« (Prg 22,7 EKU) »Hudo se mu bo godilo, če je kdo porok za tujca, kdor pa ne mara poroštva, varno živi.« (Prg 11,15 EKU)Vz 120.7

»Ne prestavljaj starega mejnika in ne hodi na polje sirot: Kajti njihov rešitelj je močan, branil bo njihovo pravdo proti tebi. Kdor stiska reveža, da sam bogati, bo dajal bogatemu, da bo sam obubožal. Kdor koplje jamo, pade vanjo, kdor vali skalo, se zvali nanj.« (Prg 23,10.11 ssp; 22,16 ssp; 26,27 ssp)Vz 120.8

Na teh načelih počiva blaginja družbe kakor v posvetnih tako tudi v verskih združenjih. Ta načela zagotavljajo varnost imetju in življenju. Vse, kar omogoča zaupanje in sodelovanje, svet dolguje Božjemu zakonu, kakor je zapisan v njegovi Besedi in kakor ga še vedno pogosto v nejasnih in skoraj zabrisanih potezah zasledimo v človekovem srcu.Vz 120.9

Psalmistove besede »Boljši mi je zakon tvojih ust nego tisoči zlata in srebra,« (Ps 119,72) izražajo nekaj, kar velja tudi z drugega stališča, ne le z verskega. Izražajo absolutno resnico, ki je priznana v poslovnem svetu. Celo v tej dobi sle po denarju, ko je toliko tekmovalnosti in brezobzirnosti, še vedno splošno velja, da so za mladega človeka na začetku življenjske poti poštenost, marljivost, zmernost, neoporečnost in varčnost boljša glavnica od katere koli vsote denarja.Vz 120.10

Vendar celo med temi, ki cenijo vrednosti teh lastnosti in priznavajo Sveto pismo za njihov vir, le redki prepoznajo načelo, na katerem počivajo.Vz 121.1

Temelj poslovne poštenosti in resničnega uspeha je pri-znavanje Boga kot lastnika. Stvarnik vseh stvari je pravi lastnik. Mi smo njegovi oskrbniki. Vse, kar imamo, nam je za-upano v oskrbo, da bo uporabljeno v skladnosti z njegovimi navodili.Vz 121.2

Ta obveznost počiva na vsakem človeku. Nanaša se na celotno področje človekove dejavnosti. Če to priznamo ali ne, smo oskrbniki, ki jih je Bog oskrbel s sposobnostmi in sredstvi ter jih postavil v svet, da opravijo delo, ki jim ga je določil.Vz 121.3

Vsak človek je dobil svoje opravilo, (Mr 13,34) nalogo, za katero ima primerne sposobnosti, nalogo, ki bo njemu in njegovim bližnjim prinesla najvišjo blaginjo in bo najbolje poveličala Boga.Vz 121.4

Tako je naše delo ali poklic del Božjega velikega načrta in dokler koli ga opravljamo v skladnosti z njegovo voljo, je On sam odgovoren za njegove sadove. Smo »Božji sodelavci«, (1 Kor 3,9) naš del je vestno izpolnjevati njegova navodila. Tako ne bo prostora za nemir in skrbi. Zahtevajo se marljivost, zvestoba, skrbnost, varčnost in preudarnost. Vsako sposobnost je treba razviti do najvišje stopnje. Toda za uspešen izid se ne smemo zanašati na svoje napore, temveč na Božjo obljubo. Beseda, ki je zagotovila hrano Izraelcem v puščavi, vzdrževala Elija med lakoto, ima danes isto moč. »Ne skrbite torej in ne govorite: Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili? ... Iščite najprej Božjega kraljestva in njegove pravičnosti, in vse to vam bo pridano.« (Mt 6,31-33)Vz 121.5

Ta, ki človeku daje moč, da pridobi bogastvo, je s tem da-rom povezal tudi obveznost. Od vsega, kar pridobimo, zahteva določen delež. Desetina je Gospodova. »Vse desetine zemlje, od semena njive in od sadja dreves, so Gospodove. ... Desetine od govedi in drobnice, ... deseto bodi sveto Gospodu.« (3 Mz 27,30-32) Obljuba, ki jo je Jakob dal v Betelu, kaže obseg te obveznosti. Dejal je: »Kar koli mi boš dal, od vsega ti dam desetino.« (1 Mz 28,22)Vz 121.6

»Prinesite vso desetino v žitnice,« (Mal 3,10) se glasi Božja zapoved. Ne pomeni vabila k hvaležnosti ali radodarnosti. Preprosto gre za poštenost. Desetina je Gospodova, On pa nam zapoveduje, da mu vrnemo, kar je njegovo. »Pri oskrbnikih se sicer zahteva, da je vsak zvest.« (1 Kor 4,2 EKU) Če je poštenost bistveno načelo v poslovnem življenju, ali se ne bi morali zavedati svoje obveznosti do Boga - obveznosti, ki je osnova vseh drugih?Vz 122.1

Služba našega oskrbništva pa zajema ne le obveznost do Boga, temveč tudi do človeka. Vsak človek vse darove življenja dolguje Odrešenikovi neskončni ljubezni. Hrana, obleka in streha nad glavo, telo, um in duša - vse je odkupljeno z njegovo krvjo. Kristus pa nas je z obveznostjo hvaležnosti in službe, ki nam jo je tako naložil povezal z našimi bližnjimi. Naroča nam: »Po ljubezni služite drug drugemu.« (Gal 5,13) »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste storili meni.« (Mt 25,40)Vz 122.2

Apostol Pavel je zapisal: »Dolžnik sem enako vsem; Grkom in divjakom, modrim in neumnim.« (Rim 1,14) Tako je tudi z nami. Vse, s čimer smo v življenju blagoslovljeni bolj kakor drugi, nas dela dolžnike vsakomur, ki mu lahko pomagamo.Vz 122.3

Te resnice veljajo v domači sobi enako kakor v pisarni. Dobrine, s katerimi upravljamo, niso naše; kadar koli po-zabimo to dejstvo, smo v nevarnosti. Smo le oskrbniki, od izpolnjevanja obveznosti do Boga in človeka pa je odvisna blaginja naših bližnjih in naša usoda v tem življenju in v življenju, ki pride.Vz 122.4

»Nekateri razdaja obilo in bogati še bolj; drugi zadržuje celo, kar se spodobi, pa gre v siromaštvo.Vz 122.5

Meči svoj kruh po vodi, kajti po mnogih dneh ga najdeš. Radodarna duša se obilo nasiti, in kdor napaja, tudi sam bo napojen.« (Prg 11,24; Prd 11,1; Prg 11,25)Vz 123.1

»Ne trudi se, da bi obogatel. Ali naj bi oči upiral v to, česar skoraj ne bo? Kajti bogastvo si res dela peruti, kakor orel zleti proti nebu.« (Prg 23,4.5)Vz 123.2

»Dajajte, in vam bo dano: dobro in natlačeno in potreseno in zvrhano mero bodo dali v vaše naročje; s kakršno mero namreč merite, s tako se vam bo odmerjalo.« (Lk 6,38)Vz 123.3

»Časti Gospoda s svojim blagom in s prvinami vseh svojih pridelkov: tako se bodo polnile z obilostjo tvoje žitnice, in mošt poteče zvrhoma iz tvojih kadi.« (Prg 3,9.10)Vz 123.4

»Prinesite vso desetino v žitnice, da bo živeža v moji hiši; in izkusite me vendar v tem, pravi Gospod nad vojskami, če vam ne odprem zatvornic na nebu ter vam izlijem blagoslov do preobilice. In pokaram zavoljo vas požrešnika, da vam sadu zemlje več ne pokvari, tudi trta na polju vam ne bode nerodovitna. . Vsi narodi vas bodo blagrovali, ker boste dežela blagougodja, pravi Gospod nad vojskami.« (Mal 3,10-12)Vz 123.5

»Če boste živeli po mojih postavah in hranili moje zapovedi ter jih izpolnjevali, vam bom dajal dež o pravem času, in zemlja bo rodila svoj sad in drevje na polju svoje sadje. In mlatitev vam bo trajala do trgatve in trgatev bo trajala do setve, in jedli boste svoj kruh dositega in brez skrbi prebivali v svoji deželi.Vz 123.6

In dam mir po vaši deželi, da boste spali in ne bo nikogar, 141 ki bi vas strašil; in storim, da izginejo hude zverine iz vaše pokrajine, in meč ne pojde čez vašo deželo.« (3 Mz 26,3-6)Vz 123.7

»Učite se delati dobro, iščite pravice, tlačenemu pomagajte, pravico sodite siroti, potezajte se za vdovo. Blagor mu, kdor se sočutno ozira na siromaka: ob dnevu nesreče ga otme Gospod. Gospodu posoja, kdor milostno deli siromaku, in njegovo dobroto mu bo povrnil.« (Iz 1,17; Ps 41,2; Prg 19,17)Vz 123.8

Kdor nalaga v te naložbe, si zagotovi dvojni zaklad. Poleg bogastva, ki ga bo, ne glede na to, kako modro ga je razmnoževal, moral na koncu zapustiti, si kopiči bogastvo za večnost - zaklad značaja, ki je najdragocenejše premoženje na zemlji in v nebesih.Vz 123.9