25—Vzgoja in značaj

»Blagor človeku, ki doseza modrost.«
(Prg 3,13)

Prava vzgoja ne podcenjuje vrednosti znanstvenih spoznanj ali literarnih dosežkov, toda sposobnosti ceni bolj kakor vednost, dobroto bolj kakor sposobnosti in značaj bolj kakor umske dosežke. Svetu niso toliko potrebni ljudje velikega uma kakor ljudje plemenitega značaja. Potrebuje ljudi, katerih sposobnosti vodijo trdna načela.Vz 199.1

»Za ves svoj imetek si pridobi razumnost. Jezik modrih oznanja dobro znanje.« (Prg 4,7; 15,2) Pravilna vzgoja zagotavlja takšno modrost. Nauči nas, kako najbolje uporabiti ne samo eno, temveč vse svoje sposobnosti in znanje. Tako zajame vsa področja naših dolžnosti - do sebe, do sveta in do Boga.Vz 199.2

Izoblikovanje značaja je najpomembnejše delo, ki je bilo kdaj zaupano ljudem; nikoli prej pa ni bilo tako pomembno, da mu posvetimo vztrajno pozornost kakor danes. Noben prejšnji rod ni bil postavljen pred tako odločilne dogodke, mladi se niso nikoli spopadali s takšnimi nevarnostmi, kakršne prežijo nanje danes.Vz 199.3

V katero smer gre vzgoja v takšnem času, kakršen je naš? Katere nagibe najpogosteje spodbujajo? Samoljubje. Večji del vzgoje si ne zasluži tega imena. Prava vzgoja zavira rast sebičnih stremljenj, sle po oblasti, nespoštovanja človekovih pravic in potreb - vsa prekletstva našega sveta. V Božjem načrtu za življenje obstaja prostor za vsakega človeka. Vsak mora, kolikor je najbolje možno, razviti svoje darove; če to zvesto dela, bodisi da ima veliko ali malo darov, si zasluži spoštovanje. V Božjem načrtu ni prostora za sebično tekmovalnost. Kdor se meri sam po sebi ali se primerja z drugimi, ni moder. (2 Kor 10,12) Kar koli počnemo, moramo delati »kakor iz moči, ki jo deli Bog«. (1 Pt 4,11) Opravljeno mora biti »iz srca, kot da delamo za Gospoda, ne za ljudi, saj vemo, da bomo v povračilo prejeli dediščino od Gospoda. Služimo Gospodu Jezusu.« (Kol 3,23.24 prirejeno) Kako dragocena je takšna služba in vzgoja, ki je pridobljena z upoštevanjem teh načel! Toda kako drugačen je večji del današnje vzgoje! Od najzgodnejših otrokovih let spodbuja kosanje in tekmovalnost; podpira sebičnost, ki je korenina vsega zla.Vz 199.4

Tako se izzove boj za prevlado; spodbuja se sistem »guljenja«, ki v večini primerov škoduje zdravju in onesposablja za koristno delo. V drugih primerih kosanje vodi k nepoštenju; ker podpira častihlepnost in nezadovoljstvo, greni življenje in prispeva k temu, da je svet poln nemirnih, bojevitih duhov, ki stalno ogrožajo družbo.Vz 200.1

Nevarnost ne tiči le v načinu poučevanja. Najdemo jo tudi v učnih vsebinah.Vz 200.2

Kakšne so knjige, s katerimi se mora ukvarjati um mladih v najbolj dojemljivih letih življenja? Iz katerih virov morajo mladi zajemati med študijem jezika in književnosti? Iz vodnjakov poganstva, iz izvirov, ki jih napaja pokvarjenost starodavnih brezbožnih kultur. Predpisani so jim pisci, za katere je nesporno znano, da sploh ne spoštujejo moralnih načel.Vz 200.3

Koliko pa je sodobnih piscev, za katere se lahko reče enako! Pri koliko njih je privlačnost in lepota izražanja le krinka za načela, katerih popačenost bi se - resnično opisana - gnusila bralcu.Vz 200.4

Poleg teh obstaja še množica leposlovcev, ki človeka zazibljejo v prijetne sanje o gradovih v oblakih. Tem pisateljem morda ne moremo očitati nemoralnosti, vendar njihova dela niso nič manj dejansko prežeta z zlom. Tisoče oropajo časa, moči in discipline, ki bi jih potrebovali za hude življenjske težave.Vz 200.5

Skoraj enako velika nevarnost preti tudi pri običajnem pouku znanosti. O evoluciji in sorodnih zablodah se učijo v vseh izobraževalnih ustanovah, od vrtca do fakultete. Tako je zna-nost, ki bi nam morala prinašati znanje o Bogu, tako pomešana s človeškimi ugibanji in teorijami, da spodbuja nevero.Vz 201.1

Celo proučevanje Svetega pisma, kakor se pogosto izvaja v šolah, svet oropa neprecenljivega zaklada Božje besede. »Visoka kritika« s svojim razčlenjevanjem, domnevanjem in prenarejanjem uničuje vero v Sveto pismo kot Božje razodetje; Božjo besedo oropa moči, da upravlja, plemeniti in navdihuje človekovo življenje.Vz 201.2

S kakšnimi nauki se bodo srečali mladi v svetu, v katerega odidejo, da se spopadejo z njegovim zapeljevanjem v greh? S strastjo po pridobivanju denarja, zabavanju in vdajanju užitkom, po razkazovanju, razkošju in samopašnosti, prevzetnosti, nepoštenosti, kraji in pokvarjenosti.Vz 201.3

Spiritizem trdi, da so ljudje brezgrešni polbogovi; da bo vsakdo sodnik samemu sebi, da pravo spoznanje dviguje človeka nad vse zakone, da so vsi storjeni grehi nedolžni, da je dobro vse, kar obstaja in da Bog ne obsoja. Najpodlejše ljudi predstavlja, kakor da so v nebesih, kjer so zelo povišani. Tako vsem ljudem razglaša: Ni pomembno, kaj delate; živite, kakor se vam zahoče, nebesa so vaš dom. Tako množice začnejo verjeti, da je želja najvišji zakon, da je razuzdanost svoboda in da je človek odgovoren le samemu sebi.Vz 201.4

Kako zaščititi kreposti, ko se s takšnimi nauki srečajo že na samem začetku življenja, ko so nagoni najmočnejši, ko so potrebe po samoobvladovanju in čistosti najnujnejše? Kako preprečiti, da svet ne bi postal druga Sodoma?Vz 201.5

Hkrati je na pohodu anarhija, ki poskuša odpraviti vse za-kone, ne le Božje, marveč tudi človeške. Kopičenje bogastva in moči; velika združenja za bogatitev peščice ljudi na račun mnogih; združenja revnejših slojev za obrambo njihovih pravic in zahtev; duh nemira, nereda in prelivanja krvi; vsesplošno širjenje istih načel in prepričanj, kakršna so pripeljala do francoske revolucije - vse to je pripravljeno vplesti svet v spopad, podoben tistemu, ki je nekoč pretresel Francijo.Vz 201.6

S takšnimi vplivi se morajo spopadati mladi danes. Da bi se obdržali v takšnih prelomnih časih, morajo sedaj položiti temelj značaja.Vz 202.1

Pravi temelj in vzorec za izoblikovanje značaja je enak v vsakem rodu in v vsaki deželi, in sicer Božji zakon: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca . in svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Lk 10,27) Veliko načelo, ki je bilo pokazano v značaju in življenju našega Zveličarja, je edini pravi temelj in edino zanesljivo vodilo.Vz 202.2

Poti modrosti so »pota miline in vse njene steze mir« (Prg 3,17) to je modrost in znanje, ki ju lahko da le Božja beseda.Vz 202.3

Besede o poslušnosti njegovim zapovedim, nekoč izgo-vorjene Izraelu, veljajo tudi danes: »To bo vaša modrost in razumnost vpričo ljudstev.« (5 Mz 4,6)Vz 202.4

To je edino jamstvo za posameznikovo poštenost, čistost družine, blaginjo družbe in trdnost naroda. V vseh življenjskih težavah, nevarnostih in bojih je edino pravo in zanesljivo pravilo delati to, kar pravi Bog. »Gospodova postava je popolna. Kdor tako ravna, ne omahne nikdar.« (Ps 19,8; 15,5)Vz 202.5