Poleg discipline v domu in šoli se mora vsak podvreči strogi življenjski disciplini. Kako se modro spopasti z njo, je nauk, ki ga je treba pojasniti vsakemu otroku in mlademu. Drži, da nas Bog ljubi, dela za našo srečo, in nikoli ne bi poznali trpljenja, če bi vedno spoštovali njegov zakon; nič manj ne drži, da v tem svetu kot posledica greha v vsakem življenju nastopijo trpljenje, težave in bremena. Otrokom in mladim lahko naredimo dobro za vse življenje, če jih naučimo pogumno spopasti se s temi težavami in bremeni. Medtem ko jim moramo izkazovati sočutje, naj to nikoli ne bo takšno, da v njih izzove samopomilovanje. Potrebujejo nekaj, kar jih bo spodbudilo in okrepilo, namesto da bi jih oslabilo.Vz 260.3

Naučiti jih moramo, da ta svet ni slovesen obhod, marveč bojišče. Vsi so poklicani prenašati težave kakor dobri vojaki. Biti morajo močni in se obnašati kakor možje. Naučite jih, da je pravi preskus značaja v tem, ali smo pripravljeni nositi bremena, zdržati težave in narediti delo, ki ga je treba opra-viti, četudi nam to ne bo prineslo priznanja ali nagrade od ljudi.Vz 261.1

Pravi način, kako opraviti s preizkušnjo, ni poskus, da bi se ji izognili, temveč da jo preusmerimo. To se nanaša na vsako vrsto discipline kakor v zgodnjih tako v poznih letih. Zaradi zanemarjanja zgodnje vzgoje otroka se okrepijo slaba nagnjenja in je poznejša vzgoja veliko težja, disciplina pa je prepogosto boleč potek. Boleč mora biti za nižjo naravo, ker zastavi pot prirojenim željam in nagnjenjem; ampak za to bolečino se lahko ne menimo zaradi višje radosti.Vz 261.2

Otroke in mlade naučimo, da vsaka premagana napaka, hiba in težava postane stopnica do nečesa boljšega in bolj vzvišenega. Prav zaradi takšnih izkušenj so uspeh dosegli vsi, ki so kdaj živeli življenje, ki ga je vredno živeti.Vz 261.3

»Višin, po katerih veliki možje so segli,
niso na hitro brez truda dosegli.
Medtem ko drugi mirno so spali,
ponoči so pridno delo nadaljevali.
Dviga nas to, kar nam pod nogami stoji;
to, kar človek dobrega in koristnega osvoji,
ponos, ki se ga znebi, in strast, ki izpuhti,
premagane tegobe temačnih dni.
Običajne stvari, dogodki in pasti,
ki pridejo in jih v trenutku več ni,
vse naše trenutne radosti in žalosti
so kamenčki, na katerih se dvigamo vsi.«Vz 261.4

Gledati moramo ne na »to, kar se vidi, marveč na to, kar se ne vidi; zakaj to, kar se vidi, je začasno, a kar se ne vidi, je večno.« (2 Kor 4,18) Odreči se sebičnim željam in nagnjenjem pomeni zamenjati to, kar je ničvredno in minljivo, za dragoceno in trajno. To ni žrtev, marveč neizmeren dobiček.Vz 262.1

»Nekaj boljšega« je geslo vzgoje, načelo vsakega pravega življenja. Namesto vsega, k čemur nas Kristus vabi, naj se odpovemo, nam ponuja nekaj boljšega. Mladi pogosto želijo stvari, poklice in zadovoljstva, ki se morda ne zdijo slabi, toda ne zadovoljujejo meril najvišje blaginje. Življenje preusmerijo stran od njegovega najplemenitejšega cilja. Samovoljni ukrepi ali neposredno žigosanje mladih ne morejo spodbuditi k opustitvi tega, kar imajo radi. Usmeriti jih je treba k čemu boljšemu, kakor pa je razkazovanje, častihlepnost in popuščanje nagnjenjem. Pripeljite jih v stik s pravo lepoto, z višjimi načeli in s plemenitejšimi ljudmi. Spodbudimo jih k temu, da gledajo vanj, ki je »ves očarljiv«. (Vp 5,16) Ko je pogled uprt vanj, postane On središče njihovega življenja. Navdušenje, plemenita vdanost in strastna gorečnost mladih v tem najde pravi smisel. Dolžnost postane veselje, žrtvovanje pa zadovoljstvo. Počastiti Kristusa, mu postati podoben in delati zanj je največja življenjska srčna želja in največja življenjska radost.Vz 262.2

»Kristusova ljubezen nas priganja.« (2 Kor 5,14 EKU)Vz 262.3

34—Disciplina

Višja Vzgoja