Poglavje 15—Sveto pismo in Francoska revolucija

Reformacija, ki je dala ljudstvu Sveto pismo, si je v XVI. stoletju prizadevala prodreti v vse evropske dežele. Nekateri narodi so jo z veseljem pozdravili kakor nebeškega glasnika. V drugih državah ji je papeštvo s precejšnjim uspehom preprečilo vstop; zato je bila tam luč svetopisemskega spoznanja z njenim blagodejnim vplivom skoraj popolnoma ugašena. V neko deželo je luč na začetku prišla, vendar jo je zadušila tema. Dolga stoletja sta se resnica in laž spopadali za nadoblast. Končno je zmagalo zlo, nebeška luč pa je bila pregnana. “Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč.” (Jn 3,19) Ves narod je moral žeti posledice svoje izbire. Zaščitna moč Božjega Duha je zapustila ljudstvo, ki je prezrlo njegov milostni dar. Zlu je bilo dovoljeno dozoreti. Ves svet je videl posledice naklepnega zavračanja luči. VS 171.1

Gonja proti Svetemu pismu, ki je v Franciji trajala dolga stoletja, je dosegla vrhunec v prizorih revolucije. Ta strašni prevrat je bil neizbežna posledica rimskega nasilja nad Božjo besedo.(s) Predstavljal je najbolj nenavadno podobo, ki ji je bil svet priča o delovanju papeške politike, podobo posledic, h katerim so vodili več kakor tisoč let nauki rimske cerkve.VS 172.1

Preroki so napovedali, da bo papeštvo v času svoje nadoblasti zatiralo Sveto pismo; Razodetje omenja grozne posledice, ki bodo doletele zlasti Francijo zaradi oblasti “ človeka greha”.VS 172.2

Gospodov angel je napovedal: “Teptali bodo sveto mesto dvainštirideset mesecev. Toda dvema svojima pričama bom naročil, naj prerokujeta tisoč dvesto šestdeset dni, oblečeni v raševino. ... Ko bosta pa dokončala svoje pričevanje, bo zver, ki se vzdiguje iz brezna, začela vojno proti njima, ju premagala in ubila. Njuni trupli bosta obležali na cesti velikega mesta, ki se v duhovnem pomenu imenuje Sodoma in Egipt: tam je bil križan tudi njun Gospod. ... Zaradi njiju se bodo prebivalci zemlje veselili in radostili ter si izmenjavali darila, ker sta ta dva preroka mučila prebivalce zemlje. Toda po treh dneh in pol je iz Boga šinil vanju dih življenja: postavila sta se na noge in navdala z grozo tiste, ki so ju gledali.”(Raz 11,2-11)VS 172.3

Tukaj omenjeni časovni obdobji dvain-štiridesetih mesecev in tisoč dvesto šestdeset dni označujeta isto časovno obdobje in pomenita čas, v katerem je Rim preganjal Božjo cerkev. Tisoč dvesto šestdeset let papeške nadoblasti se začne leta 538 po Kristusu in se konča leta 1798.(d) Tedaj je francoska vojska stopila v Rim in zaprla papeža, ki je umrl v pregnanstvu. Čeprav je bil kmalu izvoljen novi papež, papeštvo nikoli več ni bilo tako močno kakor prej.VS 172.4

Preganjanje Božje cerkve ni trajalo do konca časovnega obdobja tisoč dvesto šestdesetih let. Bog je iz usmiljenja do svojega ljudstva skrajšal čas njegove strašne preizkušnje. Jezus je v svojem prerokovanju o “veliki stiski”, ki bo zadela cerkev, povedal: “In ko se ne bi tisti dnevi prikrajšali, ne bi se rešil noben človek; ali zaradi izvoljencev bodo prikrajšani tisti dnevi.” (Mt 24,22 CHR) Vplivu reformacije gre zahvala, da je preganjanje prenehalo nekoliko pred letom 1798.VS 172.5

Kar se tiče dveh prič, prerok pravi: “To sta dve oljki in dva svečnika, ki stojita pred Gospodarjem zemlje.” (Raz 11,4) Psalmist je rekel: “Tvoja beseda je svetilka mojim nogam, luč moji stezi.” (Ps 119,105) Dva preroka pomenita Sveto pismo Stare in Nove zaveze. Oba pomembno pričata o viru in večnosti Božjih zapovedi. Oba razodevata načrt zveličanja. Simboli, daritve in prerokovanja Stare zaveze kažejo na prihajajočega Zveličarja. Evangeliji in listi Nove zaveze pričajo o Zveličarju, ki je prišel prav tako, kakor so ga napovedali simboli in prerokovanja.VS 172.6

“Prerokovali bosta tisoč dvesto šestdeset dni, oblečeni v raševnika.” Največji del tega časovnega obdobja so morali Božji preroki preživeti v temi. Papeška oblast si je prizadevala skriti besedo resnice pred ljudstvom. Postavljala je lažne preroke, da so pobijali pričevanje resnice.(š) Ko so državne in verske oblasti prepovedale Sveto pismo; ko so bila njegova pričevanja popačena in so se ljudje združili s hudobni duhovi, da bi ločili človeška srca od Svetega pisma; ko so bili tisti, ki so si upali oznanjati njegove svete resnice, preganjani, izdani, trpinčeni in pokopani v temne zaporske celice ter mučeni zaradi vere ali prisiljeni pobegniti v zavetje gora, strmin in skal - tedaj sta dve zvesti priči prerokovali oblečeni v raševnika. Svojo službo sta opravljali skozi celotno časovno obdobje tisoč dvesto šestdesetih let. V najbolj temačnem obdobju so živele zveste priče, ki so ljubile Božjo besedo in varovale njegovo slavo. Ti zvesti služabniki so prejeli modrost, moč in oblast za oznanjanje Božje resnice skozi to celotno obdobje.VS 172.7

“Če bi jima kdo hotel storiti kaj žalega, bo iz njunih ust bruhnil ogenj in požrl njune sovražnike. Tako bo moral umreti, kdor koli bi jima hotel storiti kaj žalega.” (Raz 11,5) Ljudje ne morejo nekaznovano teptati Božje besede. Pomen te strašne grožnje je pojasnjen v zadnjem poglavju Razodetja: “Vsakomur, ki posluša preroške besede, ki so v tej knjigi, izjavljam: če bi jim kdo kaj dodal, ga bo Bog udaril z nadlogami, ki so opisane v tej knjigi. Če pa bi kaj odvzel od besed, ki so v tej preroški knjigi, bo Bog odvzel njegov delež pri drevesu življenja in pri svetem mestu, ki sta opisani v tej knjigi.” (Raz 22,18.19)VS 173.1

To so opomini, ki jih je Bog dal, da bi ljudi obvaroval pred poskusi kakršnega koli spreminjanja tega, kar je razodel ali ukazal. Te slovesne grožnje se nanašajo na vse, ki s svojim vplivom spodbujajo ljudi k preziranju Božjih zapovedi. S strahom bi morale napolniti vse, ki trdijo, da je vseeno, ali izpolnjujemo Božje zapovedi ali ne. Strašno odgovornost jemljejo nase vsi, ki povišujejo svoje mnenje nad božanskim razodetjem in spreminjajo jasen smisel Svetega pisma, da bi ugodili samemu sebi ali se prilagodili svetu. Pisana beseda, Božje zapovedi, bo merilo, po katerem se bo meril značaj vsakega človeka; obsojeni bodo vsi, za katere bo to nezmotljivo merilo pokazalo, da so krivci.VS 173.2

“In kadar dokončata svoje pričevanje.” Časovno obdobje, v katerem sta ti dve priči pričali oblečeni v obleko iz raševine, se končuje leta 1798. Pred koncem njunega pričanja v temi jima je napovedala vojno “zver, ki prihaja gor iz brezna”. Satan je po papeštvu dolga stoletja vodil državne in verske oblasti mnogih evropskih narodov. Tukaj prihaja do izraza nova oblika njegove moči.VS 173.3

Rimska politika je hotela obdržati Božjo besedo zapečateno v neznanem jeziku in skrito pred ljudstvom, pri čemer se je iz-govarjala, da tako zahteva spoštovanje Svetega pisma. V času rimske nadoblasti sta prerokovali dve priči, “oblečeni v raševnika”. Nastopiti pa je morala druga zver, - zver iz brezna, - da se je začela odkrito vojskovati proti Božji besedi.VS 173.4

“Veliko mesto”, kjer sta bili na ulicah ubiti dve priči in kjer sta ležali njuni telesi, “se duhovno imenuje Egipt”. Egipt je med vsemi narodi, o katerih nam poroča svetopisemska zgodovina, najbolj pogumno zanikal obstoj živega Boga in nasprotoval njegovim zapovedim. Noben kralj si ni upal tako odprto in drzno nastopiti proti nebeški veljavi, kakor je to naredil egiptovski kralj. Ko mu je Mojzes prinesel sporočilo od Gospoda, je ošabno odvrnil: “Kdo je GOSPOD, da bi moral poslušati njegov glas in odpustiti Izraela? Ne poznam GOSPODA in tudi ne odpustim Izraela.” (2 Mz 5,2) To je brezboštvo. Ljudstvo, ki je predstavljeno z Egiptom, prav tako ne bo hotelo priznati Božjih zahtev in bo razodelo enakega duha nevere in kljubovanja. “Veliko mesto” je v duhovnem pomenu tudi Sodoma. Sodomska pokvarjenost se je v prestopanju Božjih zapovedi posebej pokazala z razuzdanostjo. Ta greh bo glavna značilnost ljudstva, ki bo izpolnilo to prerokovanje.VS 173.5

Iz prerokovanj sklepamo, da se mora malo pred letom 1798 dvigniti satanski rod in njegov značaj, ki bo napovedal vojno Svetemu pismu. Videli bomo, kako se je faraonovo brezboštvo in sodomska razuz-danost pokazala v državi, kjer bo utišano pričevanje dveh Božjih prič.VS 173.6

To prerokovanje se je natančno in najočitnejše izpolnilo v francoski zgodovini. Med francosko revolucijo leta 1793 “je svet prvič slišal, da skupščina v ci-vilizirani deželi rojenih in vzgojenih ljudi jemlje nase pravico do uprave nad enim najuglednejših evropskih narodov, složno dviga svoj glas in se odpoveduje najbolj svečanim resnicam, ki jih človek lahko sprejme, ter enodušno zametuje vero v Boga in njegovo bogoslužje”. ^{1Sir Walter Scott, Life of Napoleon, vol. I, ch. 17.} “Francija je edina dežela na svetu, v kateri so ohranjena pristna poročila, da je kot narod dvignila roko proti Stvarniku vesolja. ... V Angliji, Nemčiji, Španiji in drugih deželah je obstajalo in še vedno obstaja veliko število bogokletnikov in nevernikov, toda Francija zavzema poseben prostor v svetovni zgodovini kot edina država, ki je z odlokom svoje zakonodajne skupščine razglasila, da Boga ni, in kjer je večina prebivalcev pokrajinskega glavnega mesta sprejela ta razglas s posebnim veseljem.” ^{2Blackwood’s Magazine, November 1870.}VS 173.7

Francija je pokazala značaj, ki je tipičen za Sodomo. Med revolucijo sta se razmahnila moralni propad in razuzdanost. Razmere so bile podobne tistim, ki so povzročile pogubo mest v ravnini. Zgodovinarji govorijo o brezboštvu in razvratnosti Francije natančno tako, kakor je napovedalo prerokovanje. “V tesni zvezi z zakoni proti veri je tudi zakon o zakonski zvezi. To najsvetejšo zavezo med dvema človeškima bitjema, katere trdnost je nujno potrebna, da bi se družba ohranila, je francoski zakon spravil na stopnjo navadne začasne meščanske pogodbe, ki jo lahko dve osebi po svoji volji skleneta ali razdreta. ... Če bi si postavili za cilj uničiti vse, kar je častno, lepo in trajno v družinskem življenju, in zago-toviti, da se bo zlo, ki bo sejalo razdore, prenašalo iz roda v rod, ne bi mogli najti boljšega načrta, kakor je razvrednotenje zakonske zveze. ... Po svoji duhovitosti znana igralka Sofija Arnoult je imenovala prosto zakonsko zvezo za zakrament nečistosti.” ^{3Scott, vol. I, ch. 17}VS 174.1

“Tam je bil križan tudi njun Gospod.” (Raz 11,8) Tudi ta podrobnost prerokovanja se je izpolnila v Franciji; v nobeni državi se ni bolj očitno razodel duh sovraštva proti Kristusu in nikjer ni resnica naletela na bolj vneto nasprotovanje. Francija je s preganjanji, ki jih je organizirala proti pričam evangelija, križala Kristusa v osebi njegovih učencev.VS 174.2

Dolga stoletja se je prelivala kri svetnikov. Medtem ko so piemontski valdenžani dali svoje življenje za Božjo besedo in za pričevanje Jezusa Kristusa, so njihovi bratje, francoski albižani, podobno pričali za resnico. V dneh reformacije so bili njeni sledilci pomorjeni v strašnih mukah. Kralji in plemiči, žene visokega rodu in nežna dekleta, ponos in vitezi naroda, so se naslajali ob smrtnih mukah Jezusovih učencev. Pogumni hugenoti so prelivali svojo kri na mnogih bojiščih, ko so se bojevali za pravice, ki so najdražje človeškemu srcu. Protestantje so bili postavljeni zunaj zakonov; na njihove glave so bile razpisane nagrade; bili so preganjani kakor zveri.VS 174.3

“Cerkev puščave” je poimenovanje za majhno število potomcev starih kristjanov, ki so živeli v Franciji v XVIII. stoletju. Skrivali so se po planinah na jugu, da bi ohranili vero svojih očetov. Če so se ponoči upali zbrati na vrhovih planin ali na osamljenih barjih, so jih preganjali vojaki. Odvlekli so jih v dosmrtno sužnost na galejah. Najboljši, najplemenitejši in najbolj izobraženi Francozi so bili pogosto vklenjeni z razbojniki in morilci; trpeli so najstrašnejše muke. ^{4Glej Wylie, b. XXII, ch. 6.} Nekateri so doživeli manj kruto usodo. Ko so neoboroženi in nebogljeni pokleknili k molitvi, so jih hladnokrvno postrelili. Na stotine starcev, nezaščitenih žena in nedolžnih otrok je bilo ubitih tam, kjer so se zbrali. Med hojo po planinskih obronkih ali skozi gozd, kjer so se navadno zbirali ti ljudje, ni bilo nič ne-navadnega “na vsake štiri korake naleteti na v travi ležeča ali na drevo obešena trupla”. Njihova z mečem, sekiro in grmadami opustošena dežela” je bila spremenjena v veliko temačno puščavo. ... Te strahote se niso dogajale ... v neki temni preteklosti, temveč v času svetle vladavine Ludvika XIV, ko se je razvijala znanost in je cvetela književnost. Bogoslovci dvora in prestolnice so bili izobraženi in zgovorni; videti so bili krotki in ljubeznivi.” ^{5Ibid., b. XXII, ch. 7.}VS 174.4

Toda najpodlejše hudodelstvo in naj-strašnejše peklensko delo, kar jih je zapisala zgodovina, je bil šentjernejski pokol. Svet se še vedno s strahom in grozo spominja tega podlega in okrutnega pomora. Duhovniki in cerkveni prelati so nagovorili francoskega kralja, da je odobril to hudodelstvo. Cerkveni zvon je ob polnoči naznanil grozljiv znak za pokol. Na tisoče protestantov, ki so mirno spali v svojih posteljah, zanašajoč se na kraljevo častno besedo, so odvlekli iz hiš in jih hladnokrvno pobili.VS 175.1

Kakor je bil Kristus nevidni vodja svojega ljudstva, ko ga je vodil iz egiptovske sužnosti, tako je tudi Satan nevidno deloval na svoje podložnike pri tem strašnem dejanju. Pokol je v Parizu trajal sedem dni; prve tri dni je divjal z nedojemljivim besom. Ni se omejil samo na prestolnico; kralj je namreč ukazal, naj se razširi na vse pokrajine, v katerih so živeli protestanti. Nihče se ni oziral na starost ali spol. Prizaneseno ni bilo ne nedolžnim otrokom ne sivim starčkom. Plemiči in poljedelci, mladi in stari, matere in otroci so bili pomorjeni skupaj. Pokol se je nadaljeval po vsej Franciji in trajal polna dva meseca. Pobitih je bilo okoli sedemdeset tisoč ljudi, - cvet naroda.VS 175.2

“Ko je novica o tem hudodelstvu prišla v Rim, veselju duhovništva ni bilo konca. Lorenski kardinal je dal glasniku tisoč kron. Top s trdnjave svetega Angela je zagrmel v vesel pozdrav. Z vseh zvonikov so zadoneli zvonovi; bakle na proslavi so noč spremenile v dan. Gregor XIII. je v spremstvu kardinalov in drugih cerkvenih visokih dostojanstvenikov popeljal sijajno procesijo v cerkev svetega Ludvika, kjer je lorenski kardinal zapel Te Deum. ... Skovali so spominsko kolajno v spomin na pokol. V Vatikanu je še danes možno videti tri Vasarijeve freske. Prva prikazuje uboj admirala, druga kralja, ki v dvornem svetu pripravlja zaroto, in tretja sam pokol. Gregor XIII. je poslal Karlu IX. zlato vrtnico. Štiri mesece pozneje... je poslušal pridigo nekega francoskega duhovnika ... ki je govoril o tistem srečnem in veselem dnevu, ko je najsvetejši oče sprejel poročilo in se v svečanem sprevodu odšel zahvalit Bogu in svetemu Ludviku.” ^{66 Henry White, The Massacre of St. Barholomew, ch. XIV, par. 34}VS 175.3

Isti Satanov duh, ki je izzval pokol v šen-tjernejski noči, je bil vodja tudi v strašnih prizorih revolucije. Jezus Kristus je bil prikazan kot goljuf. Bojni krik francoskih brezbožnikov je bil: “Zdrobimo Reveža!” S tem so mislili Kristusa. Bogokletje in ra-zuzdanost sta hodila z roko v roki. Podleži so bili povišani, prav tako pošastne krutosti in najhujše pregrehe. Z vsem tem se je Satanu izkazovalo naj večje spoštovanje. Kristus, učlovečenje resnice, čistosti in nesebične ljubezni, pa je bil križan.VS 175.4

“Zver, ki se vzdiguje iz brezna, bo začela vojno proti njima, ju premagala in ubila.” Brezbožna moč, ki je vladala v Franciji med revolucijo in vladavino nasilja, je začela proti Bogu in njegovi sveti besedi takšno vojno, kakršne svet nikoli ni videl. Ljudska skupščina je prepovedala bogoslužja. Zbrali so Sveta pisma in jih ob najhujših izrazih prezira javno sežgali. Božje zapovedi so bile poteptane. Svetopisemske uredbe so bile ukinjene. Tedenski dan počitka je bil odstranjen, namesto njega pa je bil določen vsak deseti dan za veseljačenje. Krst in obhajilo sta bila prepovedana. Na vidnih mestih pokopališč je bil postavljen napis, da je smrt večni sen.VS 175.5

Božji strah se več ni štel za začetek modrosti, temveč za začetek neumnosti. Prepovedano je bilo sleherno bogoslužje razen bogoslužja svobodi in domovini. “Papežev škof je bil povabljen, da igra glavno vlogo v najbolj nesramni in najbolj pohujšljivi komediji, ki se je sploh kdaj odigrala pred predstavniki ljudstva. ... Prišel je v dolgi procesiji izjavit pred skupščino ljudskih predstavnikov, da je vera, ki jo je toliko let oznanjal, v vseh ozirih samo duhovniška izmišljotina, ki nima nikakršnega temelja ne v zgodovini ne v sveti resnici. Svečano in odločno je zanikal obstoj Boga, kateremu je bil posvečen za službo. Izjavil je, da bo v prihodnosti služil samo svobodi, enakosti, kreposti in morali. Potem je odložil na mizo svoja znamenja škofovske časti in dobil od predsednika skupščine ljudskih predstavnikov bratski poljub. Nekateri odpadli duhovniki so se ravnali po zgledu tega prelata.” ^{7Scott, op. cit., vol. I, ch. 17.} “Zaradi njiju se bodo prebivalci zemlje veselili in radostili ter si izmenjavali darila, ker sta ta dva preroka mučila prebivalce zemlje.” (Raz 11,10) Neverna Francija je utišala opominjajoči Božji glas teh dveh prič. Na njenih ulicah je ležala mrtva beseda resnice. Tisti, ki so sovražili omejitve in zahteve Božjih zapovedi, so se veselili. Ljudje so javno prezrli nebeškega kralja. Vpili so kakor nekoč grešniki: “Kako bi Bog mogel vedeti? Mar je vednost pri Najvišjem?” (Ps 73,11)VS 176.1

Eden od duhovnikov novega reda je z neverjetno bogokletno predrznostjo ogovoril Boga: “Bog, če obstajaš, maščuj svoje užaljeno ime. Izzivam te, a ti molčiš; ne upaš si zagrmeti s svojim glasom. Kdo bo po vsem tem še veroval, da obstajaš?” ^{8Lacretelle, History, vol. II, str. 309; in Sir Archibald Alison, History of Europe, vol. I, ch. 10} To je bilo podobno odmevu faraonovih besed: “Kdo je GOSPOD, da bi moral poslušati njegov glas? Ne poznam GOSPODA!”VS 176.2

“Bedak pravi v svojem srcu: ‘Ni Boga.’” (Ps 14,1) Bog pravi o njih, ki pačijo njegovo resnico: “Vsem bo postala očitna njihova neumnost.” (2 Tim 3,9) Ker je Francija odklonila službo živemu Bogu, ki je veličasten in vzvišen ter prebiva v večnosti, je padla v ponižujoče malikovalstvo s čaščenjem boginje Razuma v osebi razuzdane ženske. To se je zgodilo v skupščini ljudskih predstavnikov in njenih najvišjih državnih ter zakonodajnih oblasti. Neki zgodovinar pravi: “V eni od ceremonij tega temnega obdobja sta združeni najhujši obliki nesmisla in nespoštovanja. Vrata revolucionarne zbornice so se odprla pred skupino glasbenikov, za katerimi so šli člani občinskega sveta v slovesnem sprevodu, peli himne v čast svobodi in spremljali predmet svojega prihodnjega čaščenja. To pa je bila v pajčolan zavita ženska, ki so jo imenovali boginja Razuma. Brž ko je prišla v dvorano, so ji svečano sneli pajčolan in jo postavili na predsednikovo desnico. V tistem trenutku so v njej spoznali baletno igralko iz opere. ... Francoska ljudska skupščina ji je javno izkazala čast kot najbolj ustreznemu predstavniku razuma, ki so ga vsi spoštovali.VS 176.3

Ta brezbožna in smešna maškarada je prišla v navado; posvečevanje boginje Razuma se je ponavljalo in posnemalo po vsej državi, zlasti v tistih krajih, kjer so prebivalci hoteli dokazati, da so kos revoluciji.” ^{9Scott, op. cit., vol. I, ch. 17}VS 176.4

Govornik, ki je vpeljal čaščenje Razuma, je dejal: “Člani zakonodajne skupščine! Skrajništvo je odstopilo prostor razumu. Njegove motne oči niso mogle zdržati sijaja luči. Danes se je ogromna množica sveta zbrala pod temi gotskimi oboki, ki prvič odmevajo glas resnice. Francozi tukaj obhajajo edino pravo bogoslužje Svobodi in Razumu. Prisegli smo, da bomo delali za uspeh republikanskega orožja. Zamenjali smo mrtve malike za ljubezen Razuma, te žive podobe, mojstrskega dela narave.” ^{10M. A. Thiers, History of the French Revolution, vol. II, str. 370. 371.} “Ko so boginjo odpeljali v revolucionarno zbornico, jo je govornik prijel za roko in spregovoril zbranim: ‘Smrtniki, prenehajte trepetati pred nebogljenim gromom Boga, ki ga je ustvaril strah. Odslej ne priznavajte nobenega drugega božanstva razen božanstvo Razuma. Predstavljam vam njegovo najplemenitejšo in najčistejšo podobo; če že morate imeti bogove, darujte samo takšnim, kakršen je ta. ... Poklonite se pred vzvišenim senatom Svobode in pred zaščito Razuma!’VS 177.1

Predsednik je objel boginjo. Potem je stopila v prekrasno kočijo in bila sredi velikega vrveža odpeljana v noterdamsko stolnico, da bi tam zasedla Božji prostor. Postavili so jo na glavni oltar, in vsi navzoči so se ji poklonili.” ^{11Alison, History of Europe, vol. I, ch. 10.}VS 177.2

Kmalu potem so organizirali javni sežig Svetega pisma. Ob neki priložnosti so člani društva ljudskega muzeja stopili v skupščino z vzklikom: “Živel Razum!” Na vrhu palice so nosili še kadeče se ostanke knjig; med njimi so bile molitvene knjige, mašne knjige, knjige Stare in Nove zaveze, ki so, kakor se je izrazil predsednik, “v velikem ognju trpele za vse neumnosti, s katerimi so zapeljevale človeški rod”. ^{12Journal of Paris, 1793, No 318, Quoted in Buchez-Roux, Collection of Parliamentary History, vol. XXX, str. 200. 201}VS 177.3

Rim je začel delo, ki ga je dokončala brezbožnost. Papeška politika je ustvarila takšne družbene, politične in verske razmere, ki so Francijo pripeljale na rob propada. Pisci, ki opisujejo grozote revolucije, poudarjajo, da je treba te izgrede pripisati na račun prestola in cerkve.(t) Natančneje povedano, morajo se pripisati cerkvi. Papeštvo je spodbujalo kralje proti reformaciji. Prikazovalo jo je kot sovražnico krone in povzročiteljico prepira, ki ogroža mir in edinost naroda. Duh Rima je s temi sredstvi širil najodvratnejšo okrutnost in najbolj ogorčeno nasilje, ki je sploh kdaj prišlo od prestola.VS 177.4

Sveto pismo pa je prinašalo Duha svobode. Kjer koli je bil evangelij sprejet, so se ljudem odpirale oči. Osvobodili so se okov neznanja, pregreh in praznoverja. Začeli so misliti in delati kakor ljudje. Ko so kralji to opazili, so začeli trepetati za svojo neomejeno oblast.VS 177.5

Rim je spodbujal njihove ljubosumne bojazni. Leta 1525 je papež rekel francoskemu regentu: “Ta manija (protestantizem) ne bo pokvarila in uničila samo vere, temveč tudi vsa poglavarstva, plemstvo, zakone, red in sloje.” ^{133 G. de Felice, History of the Protestants of France, b. I, ch.2. par} Nekaj let pozneje je papeški poslanec opozoril kralja: “Vaše veličanstvo, ne varajte se. Protestantizem bo podrl ves državni in verski red. ... Prestol je v nevarnosti z oltarjem vred. Vzpostavitev nove vere neizogibno prinaša novo vlado.” ^{14D’Aubigne, History of the Reformation in Europe in the Time of Calvin, b. II, ch. 36.} Tudi bogoslovci so razpihovali predsodke ljudstva z govorjenjem, da protestantski nauk “spodbuja k novotarijam in neumnostim, kralja prikrajša za požrtvo-valno ljubezen njegovih podložnikov ter pustoši cerkev in državo”. Tako je Rimu uspelo dvigniti ljudstvo proti reformaciji. “Meč preganjanja je bil zaradi zavarovanja prestola, zakonov in plemstva najprej po-tegnjen v Franciji.” ^{15Wylie, op. cit. b. X III, ch. 4}VS 177.6

Vladarji niso vnaprej predvideli posledice te zahrbtne politike. Svetopisemski nauk je vsadil v srca ljudi načela pravičnosti, zmernosti, resnice, enakosti in dobrote, ki so temelj človeškega napredka. “ Pravičnost povzdiguje narod. (Prg 14, 34) S pravičnostjo se utrjuje prestol. (Prg 16, 12) Delo pravičnosti bo mir, sad pravičnosti bo počitek in varnost na ve-ke. ” (Iz 32, 17) Kdor se pokorava Božjim zapovedim, spoštuje tudi zakone svoje dr-žave. Kdor se boji Boga, spoštuje vladarja z izvajanjem njegove pravične in zakonite oblasti. Nesrečna Francija je prepovedala Sveto pismo in preganjala njegove učence. Iskreni in pošteni, razsvetljeni in vestni ljudje načel, ki so si upali izpovedovati svoje prepričanje in trpeti zaradi vere, so dolga stoletja delali kot sužnji na galejah, umirali na grmadah in trohneli v temnih celicah. Tisoče se jih je rešilo z begom. Take razmere so trajale še dvesto petdeset let po začetku reformacije.VS 178.1

“ Verjetno v tem dolgem obdobju ni bilo Francoza, ki ne bi bil priča, kako so učenci evangelija bežali pred besom svojih prega-njalcev. Z njimi so odšle njihove najboljše lastnosti: znanje, spretnost, marljivost in smisel za red. S temi sposobnostmi so bogatili dežele, ki so jim ponudile zavetje, a njihova lastna domovina je bila prikrajšana zanje. O, kako slavna bi bila Francija, če bi njeni pregnanci ostali znotraj njenih meja in bi tri stoletja svojo delovno spretnost uporabljali za obdelovanje domače zemlje in razvoj rokodelstva. Kakšen napredek bi doživela, če bi njihov ustvarjalni duh in raziskovalni um tristo let bogatil njeno književnost in znanost in če bi njihova modrost vodila skupščine in njihov pogum bojeval bitke! Kako srečna bi bila, če bi pravičnost njenih izgnancev ustvarjala zakone in če bi svetopisemska vera krepila um in vzgajala vest njenega ljudstva! Kako velika dežela bi bila to - zgled vsem narodom!VS 178.2

Slepi in hinavski fanatizem pa je izgnal iz dežele učitelje kreposti, borce za red in poštene varuhe prestola. Govoril je ljudem, ki so hoteli in mogli narediti svojo deželo veliko in slavno: Izbirajte, kaj hočete - grmado ali izgon. Končno je bila poguba dežele popolna. Franciji ni ostala niti ena vest, ki bi jo bilo treba utišati; ostala je brez vere, ki bi jo morala odvleči na grmado, in brez domoljubja, ki bi ga bilo treba izgnati.” ^{16Ibid., b. X III, str. 20.} Strahote revolucije so obrodile sadove.VS 178.3

Ko so hugenoti pobegnili iz Francije, je dežela začela nazadovati. Cvetoča industrijska mesta so začela propadati; rodovitni predeli so bili neobdelani. Umska otopelost in moralno padanje sta naznanjali konec obdobja nenavadnega napredka. Pariz je postal ogromna sirotišnica. Menijo, da je pred izbruhom revolucije dvesto tisoč revežev prosilo miloščino iz kraljevih rok. Le jezuitski red je cvetel sredi propadlega naroda in vladal s strašnim nasiljem nad cerkvami in šolami, ječami in galejami.VS 179.1

Evangelij bi v Franciji rešil družbene in politične probleme. Onemogočila ga je ošabnost duhovščine, kralja in zakono-dajalcev, ki so nazadnje potisnili ljudstvo v nered in pogubo. Na žalost so ljudje pod rimsko oblastjo izgubili blagodejni Zveličarjev nauk, ki je učil o samopožrtvovalnosti in nesebični ljubezni. Zapustili so pot samoodpovedi za blaginjo drugih. Bogati niso bili ošteti zaradi tlačenja revežev, revežem pa ni bila ponujena nikakršna pomoč v njihovi sužnosti in ponižanju. Sebičnost bogatih in mogočnih je postajala vse bolj groba in surova. Dolga stoletja je potratno in pokvarjeno plemstvo tlačilo kmeta. Bogataš je ropal reveža, revež pa je sovražil bogataša.VS 179.2

Po mnogih pokrajinah so bila posestva v rokah plemstva; delavski razred je bil samo najemnik; bil je prepuščen milosti svojih gospodarjev in se je moral podrediti njihovim nasilniškim zahtevam. Breme vzdrževanja cerkve in države je nosil srednji in nižji sloj, katerim so državne in duhovne oblasti naložile visoke davke. ‘‘Samovolja plemičev se je štela za vrhovni zakon; poljedelci in kmetje so lahko umirali od lakote, njihovi tlačitelji pa se sploh niso ozirali na to. ... Ljudstvo je bilo prisiljeno paziti samo na koristi svojih gospodarjev. Poljedelčevo življenje je bilo življenje neprestanega napora in neznosne bede; njihove pritožbe, če so si jih sploh upali podati, so bile zavrnjene z žaljivim prezirom. Sodba je bila vedno na strani plemičev, a proti kmetu. Sodnike je bilo možno javno podkupiti, samovolja plemstva pa je veljala za zakon. Pod takšnim sistemom je vladala splošna pokvarjenost. Komaj polo-vica davka, ki so ga izsilili od ljudstva, je prišla v cerkvene in državne blagajne; vse drugo se je potratilo v razuzdanih zabavah. Ljudje, ki so tako ropali svoje rojake, so bili prosti vseh davkov; po zakonu in običajih so imeli pravico do vsake državne službe. Pripadnikov sloja, ki so uživali posebne pravice, je bilo sto petdeset tisoč, in zaradi zadovoljevanja njihove potratnosti je bilo na milijone njihovih bližnjih obsojenih na ubožno in poniževalno življenje.” (u)VS 179.3

Dvor je živel v razkošju in razsipnosti. Med vladarjem in narodom je vladalo nezaupanje. Ljudje so dvomili v preračunljive in sebične ukrepe oblasti. Več kakor pol stoletja pred revolucijo je na prestolu sedel Ludvik XV., ki je bil celo v tistih hudih časih znan po lenosti, lahkomiselnosti in moralni izprijenosti. Ni bilo potrebno ravno prerokovati, da pokvarjeno in surovo plemstvo, obubožan in neizobražen nižji sloj, zmeda v državnih financah in ogorčeno ljudstvo naznanjajo strašno bližajočo se katastrofo. Na opomine svetovalcev je kralj navadno odgovoril: “Dokler živim, naj ostane tako, kot je. Po moji smrti pa naj pride, kar hoče.” Zaman se je opozarjalo na potrebo reforme. Kralj je videl zlo, vendar ni imel ne poguma ne moči, da bi ga preprečil. Usoda, ki je čakala Francijo, je najbolje podana z njegovim ravnodušnim in sebičnim odgovorom: “Po meni - potop!” VS 179.4

Rim je izrabljal zavist kraljev in vladajočega sloja in tako vplival nanje, naj držijo narod v sužnosti; dobro je namreč vedel, da bo na ta način država oslabela in bo tako lahko vladarjem in ljudstvu vsilil svojo oblast. Z vodenjem daljnosežne politike se je naučil sledeče: če želi ljudi zasužnjiti, mora njihove duše vkovati v verige, in če želi zanesljivo preprečiti njihovo osvoboditev, jih mora onesposobiti za življenje v svobodi. Moralna popačenost, ki je bila posledica te politike, je bila tisočkrat bolj grozna od telesnega trpljenja. Ljudstvo je brez Svetega pisma, vzgojeno v duhu fanatizma in sebičnosti, vse bolj tonilo v neznanje, praznoverje in pregrehe, zato je postalo popolnoma nesposobno za samoobvladovanje.VS 179.5

To je bil rimski načrt, ki ni prinesel do-mnevnega izida. Hotel je zadržati množice v slepi pokorščini svojim verskim naukom, vendar je iz njih naredil nevernike in re-volucionarje. Ljudstvo je preziralo katolicizem kot papeško izmišljotino, duhovščino pa je imelo za predmet nasprotovanja. Edini bog, ki ga je poznalo, je bil bog Rima; njihova edina vera je bil rimski nauk. Lakomnost in surovost Rima so imeli za sad Svetega pisma, zato niso želeli ničesar vedeti o njem.VS 180.1

Ljudje so zavrgli Sveto pismo in njegovega avtorja, ker je Rim lažno predstavljal Božji značaj in popačil njegove zahteve. V imenu Svetega pisma je zahteval slepo vero v svoje verske nauke. Kot odziv na to so Voltaire in njegovi somišljeniki popolnoma zavrgli Božjo besedo in povsod širili škodljive vplive. Rim je teptal ljudstvo z železnimi nogami. Ponižane in trpinčene množice so kot odgovor na vladavino nasilja zavrgle sleherno omejevanje. Ljudje so v jezi, ker so tako dolgo častili bleščeče slepilo, zavrgli resnico z zmoto vred. Napačno dojemanje svobode je sužnje pregreh navdalo z veseljem.VS 180.2

Kralj je na začetku revolucije dovolil, da je ljudstvo v ljudski skupščini dobilo predstavništvo, ki je po številu prekašalo duhovščino in plemstvo. Tako je prešla parlamentarna večina v roke ljudstva, ki tega ni znalo izrabiti modro in premišljeno. Ker je želelo popraviti prestane krivice, se je odločilo takoj spremeniti družbeni red. Užaljeno ljudstvo, katerega misli so bile polne grenkobe in spominov na stare krivice, se je odločilo strmoglaviti neznosen red in se maščevati nad povzročitelji svojega trpljenja. Tlačeni so uporabili nauk, ki so se ga naučili od tiranov; postali so tirani njim, kateri so jih doslej tlačili.VS 181.1

Nesrečna Francija je žela krvavo žetev posejanega semena. Posledice njenega sužnjevanja Rimu so bile strašne. Tam, kjer je Francija pod vplivom papeštva na začetku reformacije postavila prvo grmado, je pozneje revolucija postavila prvo giljotino. Na istem prostoru, kjer so bili v XVI. stoletju sežgani prvi mučenci protestantske vere, so bile v XVIII. stoletju z giljotino pomorjene prve žrtve. Francija je z zavrnitvijo evangelija, ki bi jo ozdravil, na stežaj odprla vrata neveri in pogubi. Ko so bile zavržene omejitve Božjih zapovedi, se je izkazalo, da so človeški zakoni preslabotni, da bi zdržali moč človeških strasti. Ljudstvu je zavladal duh upora in nereda. Vojna proti Svetemu pismu je bila značilna za obdobje, ki je v zgodovini poznano kot vladavina nasilja. Mir in sreča sta bila pregnana iz človeških domov in src. Nihče ni bil varen. Kdor je danes slavil zmago, je bil jutri osumljen in obsojen. Nasilje in po-kvarjenost sta vladala brez omejitev.VS 181.2

Kralj, duhovščina in plemstvo so bili prisiljeni prenašati grozno surovost raz-besnelega in razvnetega ljudstva. Njegova žeja po maščevanju se je še povečala z ubojem kralja. Tisti, ki so ga ukazali ubiti, so kmalu doživeli isto usodo. Sklenili so pomoriti vse, ki so bili osumiljeni kot sovražniki revolucije. Ječe so bile prepolne; nekaj časa je bilo v njih več kakor dvesto tisoč zapornikov. V mestih so se dogajale strašne stvari. Ena revolucionarna stranka se je dvignila proti drugi, in Francija se je spremenila v veliko žarišče spopadov ljudskih množic, katerim je zavladal srd njihovih strasti. “V Parizu so se druga za drugo pojavljale vstaje. Meščani so bili razdeljeni v različne stranke; kazalo je, da se bodo med seboj popolnoma iztrebile.” Že tako veliko trpljenje se je povečalo še z dolgo in hudo vojno, v katero se je narod zapletel z velikimi evropskimi silami. “Dežela je bila skoraj uničena. Vojska se je uprla zaradi neizplačanega plačila. Parižani so umirali za lakoto, pokrajine so pustošili razbojniki, civilizacija pa je skoraj ugasnila v neredu in razuzdanosti.”VS 181.3

Ljudstvo se je od Rima zelo dobro naučilo naukov surovosti in mučenja. Končno je napočil dan maščevanja. Sedaj v ječe ali na morišče niso več vodili Jezusovih učencev. Teh že zdavnaj ni bilo več oziroma so bili izgnani. Surovi Rim je sedaj občutil smrtonosno moč tistih, katere je vzgajal za uživanje v prelivanju krvi. “Zgled preganjanja, ki ga je francoska duhovščina dajala tolika stoletja, se je sedaj z vso težo obrnil proti njej. Na giljotinah se je prelivala kri duhovnikov. Galeje in ječe so bile sedaj polne preganjalcev, ki so nekoč s hugenoti polnili te prostore. Rimski duhovniki so bili priklenjeni na deske in naporno veslali. Preživljali so muke, ki so jih z veseljem nalagali krotkim krivovercem.”(v) “Potem so nastopili dnevi, ko so skrajno nečloveška sodišča izvajala najkrutejše zakone. Človek takrat ni mogel brez nevarnosti niti pozdraviti svojega soseda ali moliti ... saj bi lahko s tem zagrešil ogromen prestopek. Vohuni so prežali na vsakem uličnem vogalu; pred giljotinami je bila vsako jutro gneča. Ječe so bile tako polne kakor s sužnji naložena ladja, po pariških kanalih pa je v Seino tekla kri.... Medtem ko so po pariških ulicah vsak dan drdrali vozovi z žrtvami proti morišču, so prokonzuli, ki jih je vladni svet poslal v razne pokrajine, opravljali nasilja, ki so celo prekašala tista v prestolnici. Nož smrtonosnega stroja se je prepočasi dvigal in spuščal za morjenje. Dolge vrste ujetnikov so bile pobite istočasno. Potapljali so ladje, ki so bile prepolne nesrečnih žrtev. Lyon se je spremenil v puščavo. V Arrasu (departman Pas-de-Calais) so zapornike prikrajšali za okrutno milost hitre smrti. Vzdolž reke Loire od Saumura do morja je velika jata vran in jastrebov slavila pojedino nad golimi trupli, ki so zbujala ogabnost. Nikakršna milost ni bila izkazana ne do spola ne do let. Število sedemnajstletnih mladeničev in deklet, ki jih je pomorila ta okrutna oblast, se je povzpelo na stotine. Jakobinci so metali na kopja dojenčke, ki so jih strgali od materinih prsi.”(z) V kratkem obdobju desetih let je pomrla množica člo-veških bitij.VS 181.4

Vse to je bila Satanova volja. Na to je čakal dolga stoletja. Njegova taktika od začetka do konca temelji na prevari. Njegov nespremenljiv načrt je človeško družino pahniti v največje uboštvo, osramotiti in oskruniti Božje delo, preprečiti njegove na-mene milosti in ljubezni ter tako povzročiti žalost v nebesih. S svojimi podlimi prevarami ljudem zaslepljuje um. Pripelje jih do tega, da trpljenje, ki je posledica njegovega dela, pripisujejo Bogu, in verjamejo, da so vse nesreče sad Stvarnikovega načrta. Ko njegovi dolgo poniževani in z njegovo surovo močjo trpinčeni podložniki izbojujejo kakšno zmago, jih spodbuja k izbruhom in zverinstvom. Postanejo tirani in tlačitelji, ki prikazujejo neobrzdano razuzdanost kot rezultat svobode.VS 182.1

Če je kakšna prevara razkrinkana, jo Satan samo “preobleče v drugo oblačilo”, in množica jo sprejme prav tako pohlepno kakor prej. Ljudstvo je razumelo, da je rimski nauk prevara, zato jih Satan ni več mogel zapeljevati k prestopanju Božjih zapovedi. Tedaj je začel ljudi spodbujati z mislijo, da je vsaka vera prevara, Sveto pismo pa pravljica. Ker so zavrgli Božje zapovedi, so želi posledice neobrzdane krivičnosti.VS 182.2

Usodna napaka, ki je Franciji prizadela tolikšno nesrečo, je bila neupoštevanje vzvišene resnice, da je prava svoboda v spoštovanju Božjih zapovedi. “O da bi bil pazil na moje zapovedi! Tedaj bi bil tvoj mir kakor reka, tvoja pravičnost kakor morski valovi.” “Ni miru,” govori GOSPOD, “za krivičnike”. (Iz 48,18.22) “Kdor pa me posluša, bo prebival na varnem, miren bo in se ne bo bal hudega.” (Prg 1,33)VS 182.3

Brezbožniki, neverniki in odpadniki so nasprotovali Božjim zapovedim in jih zavrgli. Posledice njihovega vpliva pa so dokazale, da je napredek človeštva odvisen od poslušnosti Božjim določilom. Kdor ne želi brati teh naukov iz Božje knjige, naj jih bere iz zgodovine narodov.VS 182.4

Satan je uporabljal rimsko cerkev, da bi odvrnil ljudi s poti poslušnosti. Njegova roka je bila tako spretno skrita in njegovo delo tako zakrinkano, da popačenje in beda, ki ju je povzročil, nista veljali za sad prestopanja. Vendar je delovanje Svetega Duha tako omejevalo njegovo moč, da njegove namere niso dozorele in obrodile popolnega sadu. Ljudstvo ni moglo napraviti zveze med posledico in vzrokom, zato ni moglo ugotoviti, kaj ga je pripeljalo v te žalostne razmere. Med revolucijo pa je ljudska skupščina odkrito zavrgla Božje zapovedi. Potem je nastala vladavina nasilja, pod katero je vsakdo lahko spoznal pravo zvezo med vzrokom in posledico.VS 183.1

Ko se je Francija javno odpovedala Bogu in zavrgla Sveto pismo, so se brezbožniki in duhovi teme veselili, ker so dosegli dolgo želeni cilj: videli so kraljestvo, ki je bilo osvobojeno omejitev Božjih zapovedi. “Ker obsodbe nad hudodelci ne izpolnijo takoj, ljudem pač narašča pogum, da delajo hudo.” (Prd 8,11) Prestopanje pravičnih in svetih zapovedi neizogibno obrodi bedo in pogubo. Četudi prestopek ni kaznovan takoj, se bo to vendar zanesljivo zgodilo. Stoletja odpada in hudodelstva so zbirala srd za dan povračila. Ko je mera krivičnosti bila napolnjena, so nasprotniki Boga prepozno spoznali, kako strašno je, ko je Božja potrpežljivost izčrpana. Božji Duh, ki brzda Satanovo surovo moč, se je skoraj umaknil. Sedaj je lahko po svoji volji delal on, ki uživa v trpljenju ljudi. Kdor si je izbral pot upora, je kmalu požel njegove sado-ve. Zemlja se je napolnila s hudodelstvi, ki so preveč grozljiva za opis s peresom. Iz opuščenih pokrajin in porušenih mest se je slišal strašen krik, - krik grenkega obupa. Francija se je potresla, kakor da jo je stresel potres. Vera, zapovedi, družbeni red, družina, država in cerkev - vse je bilo premagano z brezbožno roko, ki se je uprla Božjim zapovedim. “Krivični pa v svoji krivičnosti propade. Grešnik stokrat stori hudobijo, pa še dolgo živi. Vendar tudi vem, da bo dobro tem, ki se boje Boga, prav zato, ker se ga boje. Krivičniku pa ne bo dobro. Zato, ker so sovražili spoznanje in niso marali strahu GOSPODOVEGA, zato bodo uživali sadove svojega ravnanja, se sitili po svojih načrtih.” (Prg 11,5; Prd 8,12.13; Prg l,29.31)VS 183.2

Čeprav je bogokletna moč, “ki prihaja iz brezna”, pomorila zvesti Božji priči, vseeno nista dolgo ostali tihi. “Toda po treh dneh in pol je iz Boga šinil vanju dih življenja: postavila sta se na noge in navdala z grozo tiste, ki so ju gledali.” (Raz 11,11) Leta 1793 je francoska ljudska skupščina izglasovala ukinitev krščanske vere in odstranitev Svetega pisma. Tri leta in pol pozneje je ista skupščina razveljavila svojo prejšnjo odločitev in znova dala svobodo Svetemu pismu. Svet se je zgražal zaradi poplave hudega, ki se je pojavilo kot sad zavračanja Božje besede. Ljudje so spoznali, da je vera v Boga in njegovo besedo temelj kreposti in morale. Gospod je rekel: “Koga si sramotil in žalil, proti komu si povzdignil glas in ošabno vzdignil oči? Proti Svetemu Izraelovemu! (Iz 37,23) Zato, glej, jim dam spoznati, tokrat jim dam spoznati svojo roko in svojo mogočnost: naj spoznajo, da mi je ime GOSPOD.” (Jer 16,21)VS 184.1

O dveh pričah prerok dalje pravi: “In slišali so močan glas iz nebes, ki jima je rekel: “Vzdignita se semkaj.” In vzdignila sta se na oblaku v nebo in njuni sovražniki so ju videli.” (Raz 11,12 EKU) Odkar je Francija napovedala vojno obema pričama, sta bili spoštovani še bolj kakor kdaj prej. Leta 1804 je bila ustanovljena Britanska in inozemska svetopisemska družba. Na evropski celini so bile ustanovljene podobne družbe s številnimi izpostavami. Leta 1816 je bila ustanovljena Ameriška svetopisemska družba. Ko je bila ustanovljena Britanska svetopisemska družba, je bilo Sveto pismo tiskano v petdesetih jezikih. Danes pa je prevedeno v več sto jezikov in narečij.(ž)VS 184.2

V obdobju petdesetih let pred letom 1792 se je posvečalo malo pozornosti misijonarstvu v tujini. Ustanovljena ni bila nobena družba in malo cerkev je skrbelo za oznanjevanje evangelija v poganskih deželah. Ob koncu XVIII. stoletja pa je nastopila velika sprememba. Ljudje niso bili več zadovoljni s sadovi razumnosti. Čutili so potrebo po Božjem razodetju in veri, ki temelji na izkušnji. Od tega časa so misijoni v tujih deželah začeli kot nikoli prej napredovati z novim poletom.(aa) Izpopolnjevanje tiskarske spretnosti je mnogo prispevalo k širjenju Svetega pisma. Povečane možnosti prometa med različnimi deželami, odstranitev starih ovir v obliki predsodkov in v pretiranem nacionalizmu, zlom svetovne papeške oblasti - vse to je odprlo pot širjenju Svetega pisma po svetu. Več let se že Sveto pismo prosto prodaja po rimskih ulicah, odneseno pa je tudi v vse poseljene predele sveta.VS 184.3

Neverni Voltaire se je nekoč hvalil in rekel: “Utrujen sem že, ker neprestano poslušam, da je dvanajst mož ustanovilo krščansko vero. Dokazal bom, da za njeno strmoglavljenje zadostuje en mož.” Po njegovi smrti je minilo že mnogo rodov. Milijoni so se mu pridružili v boju proti Svetemu pismu, vendar ga niso uničili. Kjer je bilo v Voltairovem času sto izvodov Svetega pisma, jih je danes deset tisoč in celo sto tisoč. Zgodnji reformator je dejal: “Sveto pismo je nakovalo, na katerem so se izrabila mnoga kladiva.” Gospod pravi: “Nobeno orožje, narejeno zoper tebe, ne bo imelo uspeha, vsak jezik, ki nastopi v sodbi zoper tebe, osramotiš.” (Iz 54,17) VS 184.4

“Beseda našega Boga obstane na veke. Vsi njegovi ukazi so zanesljivi, postavljeni za vedno, na veke, izpolnjeni v zvestobi in iskrenosti.” (Iz 40,8; Ps 111,7.8) Kar je sezidano na človeški veljavi, bo minilo; kar pa je utemeljeno na skali nespremenljive Božje besede, bo ostalo vekomaj.VS 185.1