“O, da bi tudi ti na ta dan spoznalo, kaj ti prinaša mir, tako pa je prikrito tvojim očem. Prišli bodo nadte dnevi, ko te bodo sovražniki obdali z okopi, te oblegali in stiskali z vseh strani. V tla bodo poteptali tebe in tvoje otroke v tebi in ne bodo pustili kamna na kamnu v tebi, ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja.” (Lk 19,42-44)VS 16.2

Z vrha Oljske gore je Jezus gledal na Jeruzalem. Pred njim se je razprostiral jasen in miren prizor. Bližala se je velika noč, in iz vseh dežel so se zbirali Jakobovi otroci, da bi praznovali veliki ljudski praznik. Sredi vrtov in vinogradov ter zelenih pobočij, posejanih z romarskimi šotori, so se dvigali terasasti hribi, veličastne palače in masivni braniki izraelske prestolnice. Zdelo se je, kakor da sionska hči ponosno pravi, da je kraljica in da ne bo videla bridkosti. Bila je lepa in prepričana o nebeški naklonjenosti, kakor je stoletja poprej pel kraljevi potujoči pevec: “Krasno se dviga, veselje vse zemlje je gora Sion ... mesto velikega Kralja.” (Ps 48,2 CHR) Pogled na tempeljske zgradbe je bil veličasten. Žarki zahajajočega sonca so osvetljevali snežno bele marmornate zidove in se odbijali od zlatih vrat in stolpa. Tam je stala “popolnost lepote”, ponos judovskega naroda. Kateri Izraelov otrok bi lahko gledal ta prizor brez radostnega vznemirjenja in občudovanja! Toda Jezusa so zajele drugačne misli. “Ko je prišel bliže in zagledal mesto, se je zjokal nad njim.” (Lk 19,41) Sredi splošnega veselja nad zmagoslavnim prihodom, ko so se zibale palmove veje in so veseli vzkliki poveličevanja odmevali po hribih ter ga je tisoče glasov razglasilo za kralja, je bil Odrešenik sveta premagan z nenadno in skrivnostno žalostjo. On, Božji Sin, Izraelovo upanje, čigar moč je premagala smrt in priklicala njene ujetnike iz grobov, je bil ves objokan, ne od navadne žalosti, temveč od nezadržnega smrtnega boja.VS 16.3

Ni objokoval sebe, čeprav je dobro vedel, kam ga vodi njegova pot. Čakal ga je Getsemani, prizor njegovega bližajočega se smrtnega boja. Videla so se tudi ovčja vrata, skozi katera so stoletja vodili daritvene živali; odprta bodo tudi zanj, ko ga bodo vodili “kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol”. (Iz 53,7) Nedaleč od tod je bila Golgota, prostor njegovega križanja. Na pot, po kateri se bo Kristus kmalu podal darovat svoje življenje za greh, je padla groza velike teme. Vendar se v tej uri veselja ni razžalostil zaradi razmišljanja o teh prizorih. Niti slutnje o njegovem nadčlo-veškem trpljenju niso omračile njegovega nesebičnega duha. Jokal je zaradi tisočev obsojenih v Jeruzalemu - zaradi slepote in trdovratnosti tistih, ki jih je prišel blagoslovit in rešit.VS 17.1

Jezusu je bila dobro znana več kakor tisoč let dolga zgodovina Božje posebne milosti in zaščitniške skrbi, ki sta bili izkazani Božjemu izvoljenemu ljudstvu. Tam je bila gora Morija, kjer je bil obljubljeni sin, prostovoljna žrtev, zvezan na oltarju kot simbol daritve Božjega Sina. Očetu vernih je bila tam potrjena zaveza blagoslova, slavna obljuba o Mesiji. (1 Mz 22,9.16-18) Plameni žrtvovanja, ki so se dvigali z Omanovega gumna do nebes, so odvrnili meč angela pokončevalca (1 Krn 21) - simbola Zveličarjeve daritve in posredništva za grešnike. Bog je posvetil Jeruzalem bolj kakor vso zemljo. “Zakaj Gospod je izbral Sion, zaželel si ga je za prebivališče.” (Ps 132,13) V njem so sveti preroki skozi stoletja podajali svarila. Duhovniki so mahali s kadilnicami in oblaki kadila z molitvami vernikov so se dvigali pred Boga. Vsak dan je bila darovana kri zaklanih jagnjet, ki je vnaprej kazala na Božje Jagnje. Jahve je tam razodeval svojo navzočnost v slavi nad prestolom milosti. Od tam izhaja skrivnostna lestev, ki je povezovala zemljo z nebesi (1 Mz 28,12; Jn 1,51) - lestev, po kateri so se Božji angeli spuščali in vzpenjali, in katera je odprla svetu pot do najsvetejšega. Če bi Izrael kot narod ostal zvest nebesom, bi Jeruzalem večno stal kot Božji izvoljenec. (Jer 17,21-25) Toda zgodovina izvoljenega ljudstva je poročilo o neprestanem odpadništvu in upornosti. Uprli so se nebeški milosti, zlorabljali svoje prednosti in pod-cenjevali svoje priložnosti.VS 17.2

Čeprav so Izraelci “zasmehovali Božje poslance, zaničevali njegove opomine in zasramovali njegove preroke”, (2 Krn 36,16) je še vedno gledal nanje kot “Gospod, Gospod, usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi”. (2 Mz 34,6) Čeprav so ga neprestano zavračali, jih je njegova milost še naprej vabila. Z večjo ljubeznijo, s kakršno oče skrbi za svojega sina, jim je Bog “po svojih poslancih spet in spet pošiljal opomine, ker se mu je smililo njegovo ljudstvo in njegovo prebivališče”. (2 Krn 36,15) Ko svarila, prošnje in opomini niso pomagali, jim je poslal najboljše darilo nebes; vsa nebesa jim je podaril v tem edinem Daru.VS 18.1

Sam Božji Sin je bil poslan, da bi se zavzel za nespokorjeno mesto. Kristus je bil ta, ki je popeljal Izraela kot dobro trto iz Egipta. (Ps 80,9) Njegova roka je izgnala pogane pred njim . Zasadil ga je kakor vinograd na zelo rodovitnem hribu. Obdal ga je z ograjo. Svoje služabnike je poslal, da bi ga obdelovali. “Kaj sem mogel še storiti svojemu vinogradu,” je vzkliknil, “pa mu nisem storil?” (Iz 5,1-4) Ker je tako skrbel zanj, bi lahko obrodil grozdje, toda rodil je viničje. Še vedno je hrepeneče čakal na dobro letino; celo sam je prišel v svoj vinograd, da bi ga tako rešil pred uničenjem. Okopaval ga je, obrezoval in negoval. Neutrudno si je prizadeval za rešitev vinograda, ki ga je sam zasadil.VS 18.2

Gospod luči in slave je tri leta hodil med svojim ljudstvom. “Hodil je iz kraja v kraj, delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod Hudičevo oblastjo.”Ozdravljal je srčne rane in osvobajal zaprte, povrnil je vid slepim, hromim zdravje, in gluhim sluh, ozdravljal je gobavce, obujal mrtve in ubogim oznanjal veselo sporočilo. (Apd 10,38; Lk 4,18; Mt 11,5) Vsem ljudem je brez razlike poslal milostni klic: “Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vas bom poživil.” (Mt 11,28 EKU)VS 18.3

Čeprav so mu vračali hudo za dobro in sovraštvo za ljubezen, (Ps 109,5) je stanovitno nadaljeval svoje poslanstvo usmiljenja. Nikoli ni zavrnil nikogar, ki je prosil za milost. Čeprav je bil popotnik brez doma in je vsak dan trpel prezir in revščino, je živel, da bi stregel potrebnim, lajšal človeške bolečine in prepričeval ljudi, naj sprejmejo darilo življenja. Valovi njegove milosti, ki so se odbijali od nedostopnih src, so se vračali v še močnejši plimi sočutne neizrekljive ljubezni. A Izraelsko ljudstvo se je obrnilo od svojega najboljšega Prijatelja in edinega Pomočnika. Prezirali so njegova vabila ljubezni, zaničevali njegove nasvete in zasmehovali njegova svarila.VS 18.4

Čas upanja in milosti je hitro mineval. Čaša Božje dolgo zadrževane jeze je bila skoraj polna. Skozi stoletja se je oblak odpadništva in upora večal in postajal vse bolj črn od gorja. Vsak čas bi se lahko utrgal nad grešnim ljudstvom, a tistega, ki bi jih lahko edini rešil pred njihovo grozečo usodo, so žalili, prezirali in zavrgli. Kmalu ga bodo tudi križali. Ko bo Kristus visel na golgotskem križu, se bodo Izraelskemu ljudstvu iztekli dnevi Božje naklonjenosti in blagoslovov. Izguba celo ene same duše je neprimerljivo večja od izgube vseh zakladov in bogastva sveta. Kristus pa je tedaj imel pred očmi Jeruzalem, obsodbo vsega mesta, vsega naroda - tega mesta in tega naroda, ki je bil nekoč Božji izvoljenec, njegov posebni zaklad.VS 19.1

Preroki so jokali nad odpadništvom Izraelskega ljudstva in strašnim opusto-šenjem, ki ga je doletelo zaradi njihovih grehov. Jeremija je želel, da bi bile njegove oči vodnjak solza, da bi lahko jokal dan in noč zaradi pobitih hčer njegovega ljudstva, zaradi Gospodove črede, ki je bila odpeljana v sužnost. (Jer 8,23; Jer 13,17) Kakšna je bila šele žalost tistega, ki je s preroškim pogledom videl ne samo leta, pač pa tudi stoletja! Videl je angela maščevalca dvigniti meč nad mesto, ki je bilo tako dolgo Jahvejevo prebivališče. Z Oljske gore, ki jo je kmalu potem zasedel Tit s svojo vojsko, je gledal prek doline na svete palače in veličastne stebre ter z objokanimi očmi videl strašen prizor - obzidje obdano s sovražnikovimi četami. Slišal je korake prihajajoče vojske. Slišal je glasove mater in jokajoče otroke prositi za kruh v obleganem mestu. Videl je, kako je ogenj zajel njegove posvečene in čudovite hiše, njegove palače in stolpe. Tam, kjer so nekoč stali, je bil samo še kup kadečih se ruševin.VS 19.2

Ko je gledal v prihodnost, je videl svoje ljudstvo razkropljeno po vseh deželah. Videti so bili “kot koščki razbite ladje na zapuščeni obali”. V prihajajoči kazni, ki bo kmalu doletela Izraelove otroke, je videl prve kaplje iz čaše jeze, ki se bo ob poslednji sodbi izpraznila do dna. Božansko sočutje in ljubezen sta se pokazala v žalostnih besedah: “Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš preroke in kamnaš tiste, ki so poslani k tebi! Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor zbira koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli! ” (Mt 23,37) O, da bi ti, med vsemi ljubljeno ljudstvo, spoznalo čas svojega obiskovanja in kaj ti prinaša mir! Ustavil sem pravičnega angela, pozival sem te k spokorjen ju, toda zaman. Nisi zavrnilo in odklonilo samo služabnikov, odposlancev in prerokov, temveč tudi Izraelovega Svetnika, svojega Odrešenika. “Nočete priti k meni, da bi imeli življenje.” (Jn 5,40)VS 19.3

Kristus je videl v Jeruzalemu simbol sveta, ki se v svoji trdovratni neveri in uporništvu naglo približuje Božji povračilni sodbi. Trpljenje padlega rodu je pritiskalo na njegovo dušo in izsililo iz njegovih ust bridki jok. Videl je poročilo o grehu, napisano s človeškimi solzami, trpljenjem in krvjo. Njegovo srce je bilo polno neskončnega sočutja do žalostnih in trpečih Zemljanov. Želel si je rešiti vse. Toda celo njegova roka ni mogla odvrniti plime človeškega trpljenja. Samo nekaj ljudi si je prizadevalo iskati svoj edini Vir pomoči. Bil je pripravljen darovati svoje življenje, da bi jim zagotovil zveličanje. Samo nekaj jih je prišlo k njemu, da bi lahko živeli.VS 19.4

Veličastvo nebes v solzah! Sin neskončnega Boga je klonil v duhu. Strla ga je duševna bolečina! Ta prizor je napolnil vsa nebesa z občudovanjem, nam pa razodel skrajno grozo greha. Pokazal je, da je celo za Neskončno moč težka naloga rešiti krive pred posledicami prestopanja Božjih zapovedi. Jezus je gledal pred seboj rodove, vse do zadnjega, in videl, da je svet vpleten v prevaro, podobno tisti, ki je povzročila razdejanje Jeruzalema. Velik greh Judov je bil njihova zavrnitev Kristusa; velik greh krščanskega sveta bo njihovo zavračanje Božjih zapovedi, ki so temelj njegove vla-davine v nebesih in na zemlji. Jahvejeve predpise so zaničevali in prezirali. Na mi-lijone ujetnikov greha, Satanovih sužnjev, obsojenih na drugo smrt, ni hotelo poslušati resnice, ko jim je bila posredovana. Strašna zaslepljenost! Osupljiva nepremišljenost!VS 19.5

Dva dni pred veliko nočjo je Kristus še zadnjič odšel iz templja, potem ko je javno obtožil hinavščino judovskih voditeljev. S svojimi učenci je ponovno odšel na Oljsko goro in se usedel na travnato pobočje, ki se je dvigalo nad mestom. Še enkrat je pogledal na njegove zidove, stolpe in palače. Še enkrat je opazoval tempelj v njegovem zaslepljujočem blišču - krono lepote, s katero je bila kronana sveta gora.VS 20.1

Pred tisoč leti je psalmist poveličeval Božjo ljubezen do Izraela, ker si je njegov sveti dom izbral za prebivališče. “V Salemu je bil njegov šotor, na Sionu njegovo prebivališče. (Ps 76,3) Izvolil je Judov rod, Sionsko goro, ki jo je ljubil. In sezidal si je enako nebeškim višavam svoje svetišče.” (Ps 78,68.69) Prvi tempelj je bil zgrajen v najbolj uspešnem času izraelske zgodovine. Kralj David je v ta namen zbral ogromne zaloge bogastva, načrte za njegovo zgradbo pa je naredil po božanskem navdihu. (1 Krn 28,12.19) Salomon, najmodrejši med izraelskimi vladarji, je dokončal delo. Tempelj je bil najveličastnejša zgradba, kar jih je svet kdaj videl. Sam Gospod je po preroku Ageju glede drugega templja izjavil: “Slava te druge hiše bo večja, kakor je bila slava prve. Razgibal bom vse narode; dragocenosti vseh narodov se bodo stekale sem in to hišo bom s slavo napolnil, govori Gospod nad vojskami.” (Ag 2,9.7 EKU) VS 20.2

Tempelj je razdejal Nebukadnezar. Petsto let pred Kristusovim rojstvom so ga obnovili tisti, ki so se iz ujetništva, trajajočega skoraj eno človekovo življenjsko dobo, vrnili v zapuščeno in skoraj opustošeno deželo. Med njimi so bili stari ljudje, ki so videli blišč Salomonovega templja, a so jokali ob temelju nove zgradbe, ker niti zdaleč ni bila podobna prejšnji. Njihove občutke je učinkovito opisal prerok: “Kdo je med vami ostal, ki je videl to hišo v njeni prvi slavi? In kakšno jo vidite sedaj? Ali ni v vaših očeh kakor nič?” (Ag 2,3; Ezr 3,12) Takrat je bila dana obljuba, da bo slava te hiše še večja kakor prve.VS 20.3

Ampak drugi tempelj se po imenitnosti ni mogel primerjati s prvim; niti ni bil posvečen z vidnimi znaki Božje navzočnosti, ki je pripadala prvemu templju. Nad njim se ni razodela nadnaravna moč, da bi ga posvetila. Nobenega oblaka slave ni bilo videti, ki bi napolnil na novo postavljeno svetišče. Ni bilo ognja, ki bi švignil iz nebes in použil daritev na oltarju. Šekina ni več bivala med keruboma v najsvetejšem; prestol milosti in skrinja z Božjimi zapovedmi nista bila postavljena vanj. Nobenega glasu ni bilo iz nebes, da bi odgovoril duhovniku, ki je vprašal po Jahvejevi volji.VS 21.1

Judje so si stoletja zaman prizadevali pokazati, v čem se je izpolnila Ageju dana Božja obljuba; njihovi ošabnost in nevera sta zaslepili njihov um pred resničnim pomenom preroških besed. Drugi tempelj ni bil počaščen z oblakom Jahvejeve slave, temveč z živo navzočnostjo tistega, v katerem je učlovečena polnota božanstva - Boga, ki je postal človek. “Hrepenenje vseh narodov” je zares prišlo v svoj tempelj, ko je mož iz Nazareta učil in zdravil v posvečenih palačah. Samo zaradi Kristusove prisotnosti je drugi tempelj v slavi prekosil prvega. Toda Izrael se je obrnil od ponujenega Dara nebes. S ponižnim Učiteljem, ki je tistega dne šel skozi zlata vrata, je slava za vedno odšla iz templja. Zveličarjeve besede so se že izpolnjevale: “Glejte, vaša hiša bo prazna.” (Mt 23,38 EKU)VS 21.2

Učenci so bili začudeni in navdušeni nad Kristusovo napovedjo o razdejanju templja, zato so želeli razumeti pomen njegovih besed. Bogastvo, delo in arhitektonska spretnost - vse to so več kakor štirideset let vlagali v tempelj, da bi bil sijajnejši. Herod Veliki je zapravil zanj bogastvo Rimljanov in zaklad Judov, cesar sveta pa ga je obogatil s svojimi darovi. Masivni bloki belega marmorja osupljivih razsežnosti so bili pripeljani iz Rima, da bi postali del njegove zgradbe; in nanje so učenci opozorili svojega Učitelja, rekoč: “Učitelj, poglej, kakšni kamni in kakšne stavbe!” (Mr 13,1)VS 21.3

Na te besede je Jezus podal resen odgovor: “Resnično, povem vam: Tu zagotovo ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.” (Mt 24,2)VS 21.4

Učenci so uničenje Jeruzalema povezali z dogodki Kristusovega prihoda, in sicer v posvetni slavi, ko naj bi po njihovih pričakovanjih zasedel prestol tedanjega kraljestva, kaznoval nespokorjene Jude in rešil narod rimskega jarma. Gospod jim je povedal, da bo prišel drugič. Odkar je omenil obsodbo Jeruzalema, so se njihove misli vračale k njegovemu prihodu. Ko so se zbirali okrog njega na Oljski gori, so ga vprašali: “Povej nam, kdaj bo to in kakšno bo znamenje tvojega prihoda in konca sveta?” (Vr. 3)VS 21.5

Prihodnost je bila učencem milostno prikrita. Ko bi takrat popolnoma razumeli dve zastrašujoči dejstvi - Odrešenikovo trpljenje in smrt ter razdejanje njihovega mesta in templja - bi se zgrozili. Kristus jim je razkril le del slavnih dogodkov, ki se bodo zgodili pred koncem časa. Tedaj niso razumeli vseh njegovih besed, toda njihov pomen se mora razodeti njegovemu ljudstvu, ko bo potrebovalo navodila, ki so dana v njih. Njegovo prerokovanje je pomenilo dvoje: oznanjalo je razdejanje Jeruzalema in kazalo na grozoto zadnjega velikega dne.VS 21.6

Jezus je razodel učencem obsodbo, ki bo doletela odpadniški Izraelski narod in maš-čevanje, ki bo prišlo nadnje, ker so zavrgli in križali Mesija. Pred strašnim koncem se bodo pokazala nezmotljiva znamenja. Ura groze bo prišla nenadoma in bliskovito. Zveličar je opozoril svoje sledilce: “Kadar torej ugledate ‘gnusobo razdejanja’, ki jo je napovedal prerok Daniel, da stoji na svetem kraju, (kdor bere, naj razume!) tedaj naj zbeže tisti, ki so v Judeji, na gore.” (Mt 24,15.16 CHR; Lk 21,20.21) Ko bodo malikovalske zastave Rimljanov postavljene na svetem zemljišču, ki se je razprostiralo nekaj kilometrov zunaj mestnega obzidja, morajo Kristusovi sledilci zbežati in poiskati zavetje. Nihče, ki se želi rešiti, ne sme spregledati svarilnega znamenja. Po vsej Judeji in Jeruzalemu morajo nemudoma upoštevati opozorilo za beg. Kdor se bi znašel na strehi, ni smel stopiti v hišo, da bi rešil svoje dragocene zaklade. Tisti, ki bi delali na poljih ali vinogradih, se niso smeli vrniti, da bi vzeli oblačilo, ki so ga odložili zaradi dnevne vročine. Niso smeli odlašati niti trenutka, da jih ni zadelo splošno uničenje.VS 22.1

V Herodovem času je bil Jeruzalem več kot čudovit. Poleg naravne lege pa je s svojimi trdnimi stolpi, obzidji in trdnjavami očitno kazal, da je nepremagljiv. Kdor bi v tem času javno razglašal njegovo uničenje, bi ga, kakor so svoje dni Noeta, imeli za nerazumnega strahopetca. Toda Kristus je rekel: “Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.” (Mt 24,35) Zaradi grehov izraelskega naroda se je zgrnila jeza zoper Jeruzalem in njihova trdovratna nevera je zapečatila njihovo usodo.VS 22.2

Gospod je napovedal po preroku Miheju: “Poslušajte vendar, vi, poglavarji Jakobove hiše, vi, sodniki Izraelove hiše, vi, ki mrzite pravico in skrivljate, kar je ravno; vi, ki zidate Sion s krvjo in Jeruzalem s krivico! Njegovi poglavarji sodijo za darila, njegovi duhovniki uče za plačilo, njegovi preroki prerokujejo za denar. Kljub temu se opirajo na Gospoda, rekoč: »Mar ni Gospod sredi med nami? Ne bo nas zadelo nič hudega!«!’’ (Mih 3,9-11 EKU)VS 22.3

Te besede dobro opisujejo pokvarjene in samopravične Jeruzalemčane. Ti so trdili, da izpolnjujejo predpise Božjih zapovedi, hkrati pa so prestopali njegova načela. Sovražili so Kristusa, ker je njegova čistost in svetost razkrivala njihovo zlobo. Obtoževali so ga, da povzroča težave, ki so jih zadele zaradi njihovih prestopkov. Čeprav so vedeli, da je brez greha, so izjavili, da je njegova smrt nujna za varnost njihovega naroda. “Če ga pustimo kar tako”, so rekli judovski voditelji, “bodo vsi verovali vanj. Prišli bodo Rimljani in nam vzeli sveti kraj in narod”. (Jn 11,48) Če bo Kristus križan, bodo lahko postali spet močno, združeno ljudstvo. Tako so razmišljali in soglašali z odločitvijo svojega velikega duhovnika, da je namreč boljše, da umre samo en mož kakor pa ves narod.VS 23.1

Judovski voditelji so zidali “Sion s krvjo in Jeruzalem s sprijenostjo”. (Mih 3,10) Ubili so svojega Zveličarja, ker je razkrinkal njihove grehe. Kljub temu so bili še vedno prepričani o svoji pravičnosti in so se šteli za Božje ljubljeno ljudstvo. Pričakovali so, da jih bo Gospod rešil pred sovražniki. Prerok je nadaljeval: “Zato bo, zavoljo vas, Sion preoran kakor njiva, Jeruzalem bo postal kup ruševin in tempeljski grič bo gozdna višava.” (Vr. 12 EKU)VS 23.2

Skoraj štirideset let potem, ko je Kristus napovedal usodo Jeruzalema, je Bog odložil izvršitev obsodbe nad mestom in narodom. Kako dolgo je bil Bog potrpežljiv z njimi, ki so odklanjali njegov evangelij in umorili njegovega Sina. Prilika o nerodovitni smokvi je predstavljala Božje ravnanje z judovskim narodom. Padla je odločitev: “Posekaj jo, čemu izčrpava zemljo?” (Lk 13,7) Toda božanska milost ji je še prizanašala nekaj časa. Še vedno je bilo veliko Judov, ki so bili nepoučeni o Kristusovem značaju in delu. Otroci niso mogli sprejeti resnice, če so jo njihovi starši zaničevali. Po oznanjevanju apostolov in njihovih učencev je Bog prižgal luč resnice, ki je svetila nanje. Lahko so razumeli, da se je prerokovanje izpolnilo ne samo s Kristusovim rojstvom in življenjem, ampak tudi z njegovo smrtjo in vstajenjem. Otroci niso bili obsojeni zaradi grehov svojih staršev. Nosili pa so posledice, če so zavrgli resnico, ki so jo prejeli od njih. Če so tako poučeni zavrgli dodatno luč, ki jim je bila ponujena, so postali sodeležniki njihovih grehov in so napolnili mero njihove krivičnosti.VS 23.3

Dolgotrajna Božja potrpežljivost nad Jeruzalemom je samo okrepila trdovratno zakrknjenost Judov. V svojem sovraštvu in krutosti do Jezusovih učencev so zavrnili še zadnjo ponudbo milosti. Tedaj je Bog umaknil svojo zaščito in jih ni več branil pred Satanom in njegovimi angeli. Narod je bil prepuščen vodstvu izbranih voditeljev. Nadvladalo jih je zlo, saj so zaničevali Kristusovo milost, ki bi ga lahko zatrla. Satan je razvnel v njih najbolj krute in najnižje strasti. Ljudje so izgubili razum in razsodnost - bili so pod kontrolo strasti in slepe jeze. Postali so okrutni kakor Satan. V družinah in med narodom, v naj višjih in najnižjih slojih je vladalo nezaupanje, sovraštvo, uporništvo, zavist, tekmovalnost, in morjenje. Nikjer ni bilo varno. Prijatelji in sorodniki so izdajali drug drugega. Starši so morili svoje otroke, otroci pa starše. Narodni voditelji niso imeli moči niti za lastno obvladovanje. Nenadzorovane strasti so jih naredile okrutne. Judje so sprejeli lažno pričevanje, da so lahko obsodili nedolžnega Božjega Sina. Zaradi lažnih obtožb je njihovo življenje postalo negotovo. S svojimi dejanji so dolgo govorili: “Spravite izpred nas Svetega Izraelovega!” (Iz 30,11) Sedaj so bile njihove želje uslišane. Božji strah jih ni več vznemirjal. Zavladal jim je Satan. Najvišji posvetni in verski oblastniki so bili pod njegovim vplivom.VS 24.1

Voditelji nasprotujočih strank so se občasno združili, da bi oplenili in mučili trpeče žrtve. Potem so se spet neusmiljeno ubijali med seboj. Celo svetost templja ni mogla zadržati njihove strašne krutosti. Verniki so bili pobiti pred oltarjem in svetišče je bilo oskrunjeno s telesi pomorjenih. Pobudniki tega peklenskega dela so v svoji slepoti in bogokletni domišljavosti jasno naznanili, da se sploh ne bojijo razdejanja Jeruzalema, saj je mesto last samega Boga. Celo ko je rimska vojska že oblegala tempelj, so ti razglašali, da bodo ljudje zanesljivo dočakali Božjo rešitev. Množica je do konca trdno verovala, da bo Najvišji prispeval svoj delež k porazu njihovih sovražnikov. Toda izraelsko ljudstvo je zaničevalo božansko zaščito, zato so bili brez obrambe. Nesrečni Jeruzalem! Bil je sprt med sabo; kri njegovih otrok, ki so pobijali drug drugega, je obarvala njegove ulice, medtem ko je tuja vojska uničevala trdnjave in pobijala njegove vojake!VS 25.1

Vse napovedi, ki jih je Kristus izrekel o razdejanju Jeruzalema, so se dobesedno izpolnile. Judje so izkusili resnico njegovih svarilnih besed: “S kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo.” (Mt 7,2)VS 25.2

“Znamenja in čudeži so se pojavili kot znanilci nesreče in kazni. Sredi noči je nad-naravna luč obsijala tempelj in oltar. Nad oblaki zahajajočega sonca se je pokazala podoba vojnih voz in vojakov, ki so se zbirali za bitko. Duhovnike, ki so ponoči službovali v svetišču, je prestrašil skrivnostni glas. Zemlja se je tresla. Slišalo so je vpitje: ‘Bežimo od tod.’ Velika vhodna vrata, ki so bila tako težka, da jih je s težavo zapiralo dvajset mož, in so bila zavarovana z ogromnimi železnimi zapahi, pritrjenimi globoko v tlak trdnega kamna, so se opolnoči odprla sama.” ^{1Milman, The History of the Jews, b. X III.}VS 25.3

Neki mož je sedem let hodil po Jeruzalemu in oznanjal gorje, ki bo prišlo nad mesto. Dan in noč je pel turobno žalostinko: “Glas od vzhoda! Glas od zahoda! Glas od štirih vetrov! Glas proti Jeruzalemu in proti templju! Glas proti ženinom in nevestam! Glas proti vsemu ljudstvu!” ^{2Ibid., b. X III.} Zaprli so ga v ječo in bičali, vendar se ni pritoževal. Na žalitve in mučenje je odgovoril: “Gorje, gorje Jeruzalemu! Gorje, gorje njegovim prebivalcem!” Njegovo svareče vpitje ni utihnilo, dokler ni bil umorjen med obleganjem, ki ga je napovedal.VS 25.4

Med razdejanjem Jeruzalema ni umrl niti en kristjan. Kristus je posvaril svoje učence. Vsi, ki so verjeli njegovim besedam, so čakali na obljubljeni znak. “Ko pa boste videli, da so vojske obkolile Jeruzalem,” je rekel Jezus, “tedaj vedite, da je blizu njegovo opustošenje. Takrat naj bežijo v hribe tisti, ki so v Judeji; in tisti, ki so v mestu, naj gredo ven.” (Lk 21,20.21) General Cestij je z rimsko vojsko obkolil mesto. Ko je nastopil najugodnejši trenutek za napad, je nenadoma opustil obleganje. Obleganci niso verjeli v uspeh odpora. Že so se odločili za vdajo, ko je rimski general brez najmanjšega vidnega vzroka umaknil svojo vojsko. Toda Božja milostljiva skrb je usmerila dogodke v dobro njegovega ljudstva. Čakajoči kristjani so dobili ob-ljubljeni znak. Zdaj je bila dana priložnost vsem, ki so poslušali Zveličarjevo svarilo. Dogodki so tekli tako, da niti Judje niti Rimljani niso mogli ovirati kristjanov pri begu. Ko se je Cestij umaknil, so se Judje pognali iz Jeruzalema in zasledovali njegovo prestrašeno vojsko. Medtem ko sta bili obe vojaški sili polno zaposleni, so imeli kristjani priložnost zapustiti mesto. Takrat v deželi ni bilo niti sovražnikov, ki bi jih utegnili prestreči. Med obleganjem so bili Judje v Jeruzalemu zaposleni s pripravo na praznik šotorov, zato kristjane pri begu po deželi ni oviral nihče. Nemudoma so se zatekli v varen kraj - v mesto Pela v deželi Pereja, na drugi strani Jordana.VS 25.5

Judovske sile so zasledovale Cestija in njegovo vojsko. Zadnjo četo so napadle s takšno silovitostjo, da ji je grozilo popolno uničenje. Rimljani so se s težavo umaknili. Judje so ubežali skoraj brez izgub in se s plenom zmagoslavno vrnili v Jeruzalem. Ta očiten uspeh pa jim je prinesel samo zlo. Navdihnil jih je z duhom trdovratnega odpora do Rimljanov, kar je povzročilo nepopisno trpljenje obsojenemu mestu.VS 26.1

Nadloge nad Jeruzalemom so se nada-ljevale. V času pashe, ko je bilo milijone Judov zbranih znotraj njegovih zidov, je mesto obkolila Titova vojska. Zaloge živeža, ki bi lahko leta zadostovale prebivalcem, če bi jih skrbno hranili, so uničili iz maščevanja in sovraštva med sprtimi strankami. Zdaj so trpeli grozno lakoto. Merico žita so prodajali za talent. Trpljenje zaradi lakote je bilo tako kruto, da so možje glodali usnje svojih pasov in sandal ter prevleko svojih ščitov. Velika množica ljudi se je ponoči podala trgat divje nasade zunaj mestnih zidov. Mnoge so zajeli in usmrtili s krutim mučenjem. Komur se je posrečilo vrniti, je bil oropan vsega, kar je nabral v tako veliki nevarnosti. Večino nečloveških mučenj so izvajali voditelji. Od ljudi, ki so trpeli pomanjkanje, so izsilili še zadnje pičle zaloge, ki so jih lahko prikrili. Te okrutnosti so pogosto izvrševali ljudje, ki so sami imeli dovolj hrane in so zgolj poželjivo kopičili zaloge za prihodnost.VS 26.2

Tisoči so umrli zaradi lakote in kuge. Spontana naklonjenost je bila pozabljena. Možje so kradli svojim ženam in žene svojim možem. Otroci so trgali hrano iz ust svojih ostarelih staršev. Prerokovo vprašanje: “Mar pozabi žena svojega otročiča?” je dobilo odgovor znotraj zidov obsojenega mesta: “Roke usmiljenih žen so kuhale svoje otroke, za hrano so jim bili ob razdejanju hčere mojega ljudstva.” (Iz 49,15; Žal 4,10 CHR) Spet se je izpolnilo preroško svarilo, ki je bilo dano pred štirinajstimi stoletji: “Tudi najnežnejša in najrahločutnejša izmed tvojih žensk, ki od rahločutnosti in nežnosti ne bi niti poskusila položiti svojega stopala na zemljo, bo s hudobnim očesom gledala na moža svojega naročja, na sina in hčer... in na sinove, ki jih bo rodila; kajti ob pomanjkanju vsega bo to na skrivnem jedla - v stiski in sili, s katero te bo stiskal sovražnik v tvojih mestih.” (5 Mz 28,56.57)VS 26.3

Rimski voditelji so med Judi sejali strah, da bi jih prisiliti k vdaji. Uporne ujetnike so pred mestnim obzidjem bičali, mučili in križali. Na tak način jih je umrlo stotine na dan. To strašno početje se je nadaljevalo, dokler ni bilo vzdolž Jozafatove doline in na Golgoti postavljenih toliko križev, da se je komaj dalo hoditi med njimi. Kako hitro jih je doletelo strašno prekletstvo, ki je se je slišalo pred Pilatovim sodnim stolom: “Njegova kri na nas in na naše otroke!” (Mt 27,25)VS 27.1

Tit je želel napraviti konec groznim pri-zorom in Jeruzalemu prizanesti s popolnim uničenjem. S trupli nakopičene doline so mu vzbujale gnus. Navdušil pa ga je veličasten pogled na tempelj z vrha Oljske gore. Ukazal je, da morajo njegovi kamni ostati nedotaknjeni. Pred zavzetjem te trdnjave je resno opozoril judovske voditelje, naj ga ne prisilijo s krvjo oskruniti posvečenega prostora. Če bi se lahko bojevali drugje, nihče od Rimljanov ne bi oskrunil svetosti templja. Jožef (Flavij) jih je s tehtnimi prošnjami rotil, naj se vdajo, da bi rešili sebe, svoje mesto in svoj bogoslužni prostor. Njegove besede so izzvale le bridke kletvice. Kopja so padala na njihovega zadnjega človeškega posrednika, ko se je zavzel zanje. Judje so zavrnili svarila Božjega Sina. Kasnejši očitki in opozorila so zgolj utrdila njihovo odločitev, da se bodo upirali do zadnjega. Tit si je zaman prizadeval rešiti tempelj. Nekdo večji od njega je napovedal, da v njem ne bo ostal niti kamen na kamnu.VS 27.2

Rimljani so bili ogorčeni in zgroženi nad slepo trdovratnostjo judovskih voditeljev in gnusnimi hudodelstvi, ki so jih zagrešili v obleganem mestu. Zato se je Tit nazadnje le odločil zavzeti tempelj. Ukazal je, da ga morajo, kolikor bo mogoče, ščititi pred uničenjem, vendar ukaza niso upoštevali. Ko je neko noč počival v svojem šotoru, so Judje pridrveli iz templja in napadli vojake. Eden od njih je v boju zavihtel baklo skozi preddverje, in brž so se vnele s cedrovino obložene notranje stene. Tit je s svojimi generali in častniki prihitel na kraj požara. Ukazal je pogasiti ogenj, vendar njegovim besedam niso več posvečali pozornosti. Razjarjeni vojaki so metali goreče bakle v sosednje tempeljske prostore in z meči pobijali tiste, ki so se zatekli vanj. Kri je kakor voda tekla po tempeljskih stopnicah. Umrlo je na tisoče Judov. Med šumom bitke so se slišali vzkliki: “Ihabod!” - kar pomeni: “Ni več slave.”VS 27.3

“Tit je ugotovil, da je nemogoče zadržati jezo vojakov. S svojimi častniki je vstopil v posvečeno zgradbo in pregledal njeno notranjost. Razkošje ga je napolnilo z ob-čudovanjem. Plameni še niso prodrli v svetišče, zato se je še zadnjič potrudil, da bi ga rešil. Še vedno je opominjal vojake, naj ustavijo širjenje požara. Stotnik Liberalis si je prizadeval izsiliti poslušnost s poveljniško palico. Toda celo spoštovanje do poveljnika ni moglo zadržati divjega sovraštva do Judov in nenasitnega pohlepa po plenu. Vojaki so videli, da se vse naokoli blešči od zlata, ki je sijalo v premočni svetlobi neukrotljivih plamenov. Domnevali so, da v svetišču leži neizračunljivo veliko bogastvo, zato so neopazno podtaknili goreče bakle med zapahe na vratih. Vsa zgradba je bila v trenutku v plamenih. Dim in ogenj sta prisilila častnike, da so se umaknili. Veličastno poslopje je bilo prepuščeno svoji usodi.VS 27.4

Prizor je bil grozljiv že za Rimljane - kakšen je bil torej šele za Jude! Celoten vrh hriba, ki je nekoč kraljeval mestu, je zdaj bruhal kakor vulkan. Mogočne stavbe so se druga za drugo podirale s strašnim truščem in izginjale v ognjenem breznu. Strehe iz cedrovine so bile podobne gorečim plaščem. Pozlačeni stolpiči so žareli kakor rdeče klasje. Iz trdnjavskih vrat so se dvigali oblaki dima in plamenov. Sosednji griči so bili razsvetljeni. Skupine ljudi so s tesnobo opazovale napredek razdejanja. Na visokih zidovih gornjega dela mesta se je pojavila množica ljudi; nekateri so bili bledi od obupa, drugi so mrko opazovali nesmiselno maščevanje. Vpitje rimskih vojakov, ki so tekali sem in tja, in ranjencev, ki so umirali v plamenih, so se mešali s prasketanjem ognja in bobnečim padanjem tramov. Po planinah so odmevali kriki ljudi. Povsod se je slišalo vpitje. Lačni so umirali v izdihljajih tesnobe in obupa. Vsepovsod so bili zastrašujoči prizori pokola. Brez razlike so morili može in žene, stare in mlade, upornike in duhovnike, tiste, ki so se bojevali, in tiste, ki so prosili za milost. Število ubitih je presegalo število morilcev. Vojaki so plezali čez kupe mrtvih, da bi dalje pokončevali.” ^{3Ibid., b. XVI.}VS 28.1

Po razdejanju templja je vse mesto padlo v roke Rimljanom. Nepremagljivi jeruzalemski stolpi, v katere so se zatekli judovski voditelji, so bili prazni. Tit je osuplo strmel nanje. Zavedal se je, da mu jih je dal v roke sam Bog, kajti tako močnega orožja, ki bi moglo uničiti te mogočne zidove trdnjave, ni bilo. Mesto in tempelj so zrušili do temeljev. Zemlja, na kateri je stala sveta hiša, se je “orala kakor njiva”. (Jer 26,18) Med obleganjem in v spopadih je padlo več kakor milijon ljudi. Preživele so kot ujetnike prodali v sužnost. Nekatere so odvlekli v Rim kot zaslužen plen zmagovalcev ali pa so jih vrgli zverem v am-fiteatrih; nekateri pa so se razkropili kot brezdomci po vsem svetu.VS 28.2

Judje so si sami skovali okove, sami so napolnili čašo maščevanja. Doživeli so po-polno uničenje naroda in okusili trpljenje, ki jih je doletelo po razkropitvi - to pa je bila zgolj žetev, ki so jo sami posejali. Prerok pravi: “Tvoja poguba je, o Izrael ... kajti padel si po svoji pregrehi.” (Oz 13,9; 14,1 CHR) Njihovo trpljenje pogosto dojamemo kot od Boga dano kazen. Za takšnim prepričanjem veliki goljuf prikriva svoje lastno delo. Bog je umaknil svojo zaščito zaradi trdovratnega odklanjanja božanske ljubezni in usmiljenja. Tako je bila Satanu odprta pot, da jim zavlada po svoji volji. Grozote, ki so se zgodile ob razdejanju Jeruzalema, so dokaz Satanove uničevalne moči nad tistimi, ki se prepustijo njegovi oblasti.VS 28.3

Ne zavedamo se, koliko dolgujemo Kristusu za mir in zaščito, ki ju uživamo. Božja moč preprečuje, da človeštvo ne bi prišlo povsem pod Satanov vpliv. Neposlušni in nehvaležni imajo razlog za veliko hvaležnost Bogu. Njegova milost in osupljiva potrpežljivost zadržuje kruto, pogubno moč hudobnega. Toda ko ljudje prestopijo meje božanske potrpežljivosti, se njegova zaščita umakne. Bog z grešniki ne ravna kakor rabelj. Ko zavrnejo njegovo milost, jih samo prepušča samim sebi, oni pa požanjejo, kar so posejali. Zavržene Božje resnice, zaničevani ali prezrti opomini, vdajanje strastem, prestopanje Božjih zapovedi so posejana semena, ki bodo zanesljivo obrodila žetev. Če se grešnik vztrajno upira Božjemu Duhu, ga ta nazadnje zapusti. Ostane brez vsakršne moči, ki bi obvladale zle strasti duše, in nima nobene zaščite pred Satanovo hudobnostjo in sovraštvom. Uničenje Jeruzalema je strašno in mogočno svarilo vsem, ki se poigravajo z darovi Božjega usmiljenja in se upirajo vabilom njegove milosti. Nikoli ni bilo večjega pričevanja o Božjem sovraštvu do greha in neizogibni kazni, ki bo doletela krivce.VS 28.4

Jeruzalem je enkrat že doživel izpolnitev Zveličarjevih prerokb, vendar se morajo te izvršiti še enkrat. V primerjavi z drugo izpolnitvijo je prva zgolj bežna senca. V usodi izvoljenega mesta lahko vidimo obsodbo sveta, ki je zavrgel Božjo milost in poteptal njegove zapovedi. Svet je v svoji dolgi zgodovini hudodelstva prepoln temnih zgodb o človeški bedi, ki parajo srce in obremenjujejo duha. Posledice zavračanja nebeške veljave so bile zastrašujoče. Toda v prihodnosti bodo prizori še temnejši. Poročilo preteklosti vsebuje dolg seznam sporov, spopadov in revolucij; v njem sta razkrita “vojaški škorenj, ki hrupno koraka, in ogrinjalo, ki je prepojeno s krvjo”. (Iz 9,4) Toda kaj je to v primerjavi z grozoto tistega dne, ko bo Božji Duh popolnoma odstopil od hudobnih in ne bo več zadrževal izbruhov človeških strasti in Satanove jeze! Takrat bo svet, kot nikoli poprej, čutil posledice Satanove vlade.VS 29.1

Vendar bo tistega dne, kakor v času uni-čenja Jeruzalema, Božje ljudstvo rešeno, vsakdo, ki je zapisan za življenje. (Iz 4,3) Kristus je povedal, da bo ob svojem drugem prihodu vzel k sebi tiste, ki so mu bili zvesti: “In takrat bodo jokali vsi rodovi na zemlji: in videli bodo Sina človekovega priti na oblakih neba z veliko močjo in slavo. In ob mogočnem glasu tromb bo poslal svoje angele in zbrali bodo njegove izvoljene od štirih vetrov, od kraja do kraja neba.” (Mt 24,30.31 EKU) Tedaj bodo neposlušni evangeliju sežgani z dihom njegovih ust in uničeni s svetlobo njegovega prihoda. (2 Tes 2,8) Ob koncu se bodo brezbožniki, kakor nekoč starodavni izraelski narod, uničili sami; pokončala jih bo lastna krivičnost. Grešno življenje jih bo tako odtujilo od Boga in pokvarilo njihovo naravo, da bo zanje prikaz Božje slave zgolj uničujoč ogenj.VS 29.2

Paziti moramo, da ne zanemarimo nauka, ki ga je povedal Kristus. Ko je svojim učencem razkril usodo Jeruzalema, jih je opozoril na znamenje, da bi se lahko rešili. Tako je posvaril tudi svet pred dnem konč-nega uničenja. Razkril je znamenja svojega prihoda, da bi lahko prihajajoči jezi ubežali vsi, ki želijo. Jezus je dejal: “Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah. Na zemlji bo stiska med narodi.” (Lk 21,25; Mt 24,29; Mr 13,24-26; Raz 6,12-17) Vsaki, ki bo videl ta znamenja njegovega prihoda, bo vedel, “da je On blizu, pri vratih”. (Mt 24,33) “Bodite torej budni,” so njegove svarilne besede. (Mr 13,35) Kdor bo pazil na svarilo, ne bo ostal v temi in ga Gospodov dan ne bo presenetil. Za nepripravljenega pa bo prišel “kakor tat ponoči”. (1 Tes 5,2-5)VS 29.3

Judje niso hoteli poslušati Zveličarjevih opozoril o uničenju Jeruzalema. Tudi danes ljudje niso nič bolj pripravljeni sprejeti sporočila za današnji čas. Kadar koli bo že prišel Božji dan, bo iznenadil brezbožne. Ko bo življenje ustaljeno teklo dalje v uživanju, delu, trgovanju, služenju denarja, v skrbi voditeljev za napredek svetovnega gospodarstva in izobraževanja ter bodo ljudje zazibani v lažno varnost, bo na brezskrbne in brezbožne nepričakovano prišla poguba, kakor polnočni tat, ki se prikrade v nezavarovano prebivališče, “in ne bodo ubežali”. (Vr. 3)VS 29.4

Uredniška pojasnila

Poglavje 2—Preganjanja v prvih stoletjih