Poglavje 10—Napredek reformacije v Nemčiji
Lutrova skrivnostna izginitev je bila uganka za Nemce. Povsod so spraševali po njem. Širile so se najbolj nenavadne govorice; mnogi so mislili, da je umorjen. Med njegovimi dobrimi prijatelji in med tisoči, ki se še niso odločno opredelili za reformacijo, je nastala velika žalost. Nekateri so se slovesno zarotili, da se bodo maščevali za njegovo smrt.VS 120.1
Rimski voditelji so z grozo ugotovili, kako se je okrepilo sovraštvo do njih. Čeprav so na začetku zaradi Lutrove do-mnevne smrti slavili zmago, so se kmalu želeli skriti pred na-rodovo jezo. Luter v času svojega najaktivnejšega delovanja s svojimi nauki ni tako vznemirjal sovražnikov kakor sedaj, ko je izginil. Nemočen ujetnik je s strahom navdal tiste, ki so v svoji jezi zahtevali njegovo uničenje. Nekdo izmed njih je rekel; “Naša edina rešitev je, da prižgemo bakle, poiščemo Lutra in ga vrnemo ljudstvu, ki ga zahteva.” Cesarski odlok je bil videti brez moči. Papeški predstavniki so bili ogorčeni, ko so videli, da pritegujejo mnogo manjšo pozornost kakor Lutrova usoda. VS 120.2
Novica, da je Luter na varnem, čeprav kot ujetnik, je pomirila narodov strah in povzročila še večje navdušenje. Njegovi spisi so se brali s takšnim zanimanjem kot nikoli prej. Vse več ljudi se je odločilo pridružiti delu pogumnega človeka, ki je v tako tragičnih razmerah zagovarjal Božjo besedo. Reformacija se je neprestano krepila. Povsod je klilo seme, ki ga je posejal Luter. Njegova odsotnost je naredila to, česar navzočnost ne bi mogla. Reformatorjevi sodelavci so sedaj čutili večjo odgovornost, ker je bil njihov veliki vodja odstranjen. Z veliko vero in gorečnostjo so šli naprej in delali po svojih najboljših močeh, da bi se to čudovito začeto delo neovirano nadaljevalo.VS 121.1
Vendar niti Satan ni lenaril. Trudil se je narediti vse, kar je poskušal pri vsakem reformnem gibanju: prevarati in uničiti ljudstvo tako, da mu podtakne ponaredek namesto pravega dela. Kakor so bili v cerkvi prvih stoletij lažni kristusi, tako so se tudi v XVI. stoletju pojavljali lažni preroki.VS 121.2
Nekatere ljudi je zajelo globoko versko vznemirjenje. Zamišljali so si, da so iz nebes dobili posebno razodetje. Trdili so, da jih je Bog poklical k dokončanju dela reformacije, ki ga je Luter le začel. V resnici pa so podirali vse, kar je postavil. Zavrgli so vzvišeno načelo, ki je bilo temelj reformacije - Božjo besedo kot zadostno pravilo vere in življenja. Namesto nezmotljivega Vodja so postavili spremenljivo in nezanesljivo merilo osebnih čustev in vtisov. Tako so zavrgli ključ za odkrivanje zmot in prevar. Odprli so pot Satanu, da po svoji volji vlada nad razumom ljudi, in sicer bolje, kakor bi to uspelo njemu.VS 121.3
Eden od lažnih prerokov je trdil, da dobiva navodila od angela Gabrijela. Njegov prijatelj je opustil študij v prepričanju, da ga je sam Bog obdaril z modrostjo za razlaganje svoje besede. Tudi drugi, ki so bili po svoji naravi nagnjeni k fanatizmu, so postali njuni pristaši. Delo teh zanesenjakov je izzvalo veliko vznemirjenje. Lutrove pridige so pozivale ljudstvo k reformi, trditve teh novih prerokov pa so zapeljevale mnoge poštene duše.VS 121.4
Vodje novega gibanja so prišli v Wittenberg, da bi Melanchthonu in njegovim sodelavcem vsilili svoj nauk. Povedali so jim: “Bog nas je poslal poučevat ljudstvo. Z Gospodom se zaupno pogovarjamo in vemo, kaj se bo zgodilo. Smo apostoli in preroki ter se sklicujemo na doktorja Lutra.” Reformatorji so bili presenečeni in zmedeni. Česa takega še nikoli niso doživeli, zato niso vedeli, kako naj ukrepajo. Melanchthon je dejal: “V teh ljudeh so nenavadni duhovi: toda kakšni? ... Po eni strani moramo paziti, da ne bi gasili Božjega Duha, po drugi strani pa nas ne sme zapeljati Satanov duh.” VS 121.5
Kmalu so se pokazale posledice tega na-uka. Ljudje so začeli zanemarjati Sveto pismo in celo razveljavljati njegovo veljavo. V šolah je nastala zmeda. Študentje so brez vsakršnih ovir opustili študij in zapuščali vseučilišča. Ljudje, ki so mislili, da so poklicani k oživljanju in vodenju reformacije, so njeno delo pripeljali naravnost na rob pogube. Rimski pristaši so se znova opogumili in zmagoslavno vzklikali: “Še en udarec, pa bo vse naše.” VS 121.6
Ko je Luter v svojem zavetju v Wartburgu zvedel, kaj se dogaja, je globoko zaskrbljen rekel: “Vedno sem pričakoval, da nam bo Satan poslal takšno trpljenje.” Razumel je pravi značaj teh samozvanih prerokov in videl nevarnost, ki je grozila delu resnice. Nasprotovanje papeža in cesarja mu ni povzročalo takšnega nemira in skrbi, ki ju je čutil sedaj. Iz vrst tako imenovanih prijateljev reformacije so vstali njeni najhujši sovražniki. Prav tiste resnice, ki so mu prinesle tako veliko veselje in tolažbo, so postale vzrok razdora in zmede v cerkvi.VS 121.7
Pri delu reformacije je Lutra spodbujal Božji Duh. Šel je dlje, kakor je pričakoval. Ni predvideval, da se bo znašel v takšnem položaju, v kakršnem je bil, niti da bo izpeljal tako temeljite spremembe. Bil je samo orodje v rokah Neskončne moči. Pogosto se je bal posledic svojega dela. Nekoč je rekel: “Če bi vedel, da bo moj nauk škodil enemu samemu človeku, četudi še tako neznatnemu in neizobraženemu - kar pa se pravzaprav ne more zgoditi, saj je ta nauk pravi evangelij - bi raje umrl desetkrat, kakor vztrajal pri svojem.” VS 122.1
Wittenberg, središče reformacije, je hitro padel pod vpliv skrajništva in krivičnosti. Teh strašnih razmer niso povzročili Lutrovi nauki, čeprav so njegovi sovražniki po vsej Nemčiji krivdo zvrnili nanj. Z bolečino v duši se je pogosto spraševal: “Ali je to lahko konec velikega reformatorskega dela?” Luter je goreče molil k Bogu. V njegovem srcu je znova zavladal mir. Dejal je: “Delo je tvoje, in ne moje. Ti ne boš dovolil, da bi ga uničili praznoverje ali skrajništvo.” Misel, da bi ostal daleč od boja v tako kritičnem času, je bila zanj neznosna. Odločil se je vrniti v Wittenberg.VS 122.2
Brez odlašanja se je podal na nevarno pot. Bil je cesarski izobčenec. Sovražniki so ga imeli pravico ubiti; njegovi prijatelji ga niso smeli spremljati in varovati. Cesarska oblast je pripravila najostrejše ukrepe proti njegovim pristašem. Toda on je videl, da je delo evangelija v nevarnosti, zato je odšel brez strahu v Gospodovem imenu, da bi se bojeval za resnico.VS 122.3
Luter je volilnemu knezu v pismu razkril, da namerava zapustiti Wartburg. Napisal mu je: “Vaše veličanstvo mora vedeti, da se vračam v Wittenberg z močnejšo zaščito, kakor je zaščita princev in volilnih knezov. Ne mislim prositi za podporo vašega veličanstva niti ne potrebujem vaše zaščite; kvečjemu jo lahko ponudim vam. Ko bi vedel, da bi me vaše veličanstvo hotelo in moglo obvarovati, sploh ne bi šel v Wittenberg. Ni meča, ki lahko pomaga temu delu. Sam Bog mora storiti vse brez človeške pomoči in sodelovanja. Kdor ima največjo vero, je zmožen nuditi tudi najboljšo zaščito.” VS 122.4
V nekem drugem pismu, ki ga je napisal na poti v Wittenberg, je izjavil: “Pripravljen sem pretrpeti nemilost vašega veličanstva in jezo celotnega sveta. Ali niso vsi Wittenberžani moje ovce? Ali jih ni Bog zaupal meni? Ali ni potrebno, da sem pripravljen umreti zanje, če se bo to zahtevalo od mene? Poleg tega pa se bojim, da bo v Nemčiji izbruhnil strašen upor, s katerim bo Bog kaznoval naš narod.” Z veliko previdnostjo in ponižnostjo, toda zanesljivo in odločno je začel svoje delo. Govoril je: “Z besedo moramo podreti in uničiti vse, kar je bilo postavljeno z nasiljem. Ne želim uporabiti moči zoper praznoverne in neverne.... Nihče ne sme biti prisiljen, kajti bistvo vere je svoboda.” Po vsem Wittenbergu se je razširila vest o Lutrovi vrnitvi. Njegove pridige so pritegnile ljudstvo z vseh strani. Cerkev je bila prepolna. Ko je stopil na prižnico, je poučeval, opominjal ter ošteval z veliko modrostjo in blagostjo. Spregovoril je o tistih, ki so hoteli z nasiljem odpraviti mašo. Dejal je: “Maša je slaba stvar; Bog je ne odobrava, zato se mora odstraniti. Želim si, da bi se maša po vsem svetu nadomestila z evangeljsko večerjo. Toda nikogar ni treba siliti, da bi jo opustil. Izročimo stvar v Božje roke. Božja beseda naj dela, ne pa mi. Zakaj, se boste vprašali. Zato ker ne držim človeških src v svoji roki, kakor drži lončar ilovico. Govoriti moramo, kar je prav, nimamo pa pravice soditi. Oznanjajmo, ostalo pa pripada Bogu. Kaj bom dosegel, če bom uporabil silo? Odpor, formalnost, slepo posnemanje, človeške naredbe in hinavščino. ... Toda v tem ne bo ne srčne iskrenosti ne vere ne ljubezni. Kjer pa ni teh treh stvari, manjka vse, in jaz za to ne dam niti prebite pare.... Bog naredi samo po svoji besedi več, kakor če bi vi in jaz in ves svet združili vse svoje moči. Bog osvaja srce; ko pa je pridobljeno, je osvojeno vse....VS 122.5
Oznanjal bom, govoril, pisal; toda nikogar ne bom silil, kajti vera je prostovoljno dejanje. Glejte, kaj sem naredil. Uprl sem se papežu, prodajanju odpustkov in papeškim pristašem, vendar brez nasilja ali hrupa. Povišal sem Božjo besedo; pridigal sem in pisal; drugega nisem delal. In medtem ko sem spal... je beseda, ki sem jo oznanjal, oslabila papeštvo in mu prizadejala več škode kakor kateri koli knez ali cesar. V resnici nisem naredil nič; vse je naredila sama beseda. Ko bi hotel uporabiti moč, bi bila Nemčija verjetno poplavljena s krvjo. Kaj pa bi bil sad tega? Poguba telesa in duše. Zato sem ostal miren in pustil, da se beseda razširi po svetu.” VS 123.1
Cel teden je Luter dan za dnem oznanjal lačni množici. Božja beseda je zdrobila okove fanatičnih spodbud. Moč evangelija je zapeljane vrnila na pot resnice.VS 123.2
Luter se ni hotel srečati s skrajneži, ki so povzročili nastalo gorje. Vedel je, da so to možje nezdravega razsojanja in neobrzdanih strasti. Ker so se imeli za posebno razsvetljene od zgoraj, niso mogli zdržati niti najmanjšega nasprotovanja niti najvljudnejšega oštevanja ali nasveta. Pripisovali so si najvišjo oblast in zahtevali, da se njihove zahteve potrdijo brez kakršnega koli vprašanja. Ker pa so zahtevali srečanje z njim, jih je privolil sprejeti. Ob tej priložnosti je tako uspešno razkrinkal njihove namene, da so goljufi kmalu zapustili Wittenberg.VS 123.3
Skrajništvo je bilo za nekaj časa ustavljeno, vendar je čez nekaj let izbruhnilo s še večjo močjo in pustilo še hujše posledice. Luter je govoril o teh vodjih takole: “Zanje je Sveto pismo neuporabno. Vsi po vrsti vpijejo: Duh! Duh! Naj vas ne skrbi, ne bom se pustil voditi njihovemu duhu. Bog naj me po svoji milosti obvaruje takšne cerkve, v kateri so samo svetniki. Želim ostati tukaj, kjer so ponižni, slabotni, bolni, ki poznajo in čutijo svoje grehe, vzdihujejo in neprestano iz dna srca prosijo Boga, naj jim da tolažbo in pomoč.”VS 123.4
Najdejavnejši med temi skrajneži je bil Tomaž Münzer, mož velikih sposobnosti, ki bi mu omogočile delati dobro, če bi jih pravilno uporabljal; toda ni se naučil niti prvih načel prave vere. “Zajela ga je želja, da bi prenovil svet, a je kakor mnogi zanesenjaki pozabil, da mora začeti pri sebi.” Hrepenel je po položaju in vplivu. V tej želji ni popustil nikomur, celo Lutru ne. Po njegovem mnenju so reformatorji s tem, da so oblast pripisali Svetemu pismu, zgolj spremenili obliko papeštva. Sam je trdil, da ga je Bog poslal izpeljat pravo reformo. Dejal je: “Kdor ima takšnega duha, ima pravo vero, četudi še nikoli v življenju ni videl Svetega pisma.” VS 123.5
Ti fanatični učitelji so popuščali trenutnim vtisom. Vsako svojo misel in težnjo so smatrali za Božji glas; tako so zašli v veliko skrajnost. Nekateri so celo sežgali svoja Sveta pisma in vpili: “Črka ubija, duh pa oživlja!” Miinzerjev nauk je zadovoljeval tiste, ki so zahtevali čudeže. To je ugajalo tudi njihovi ošabnosti, ki je zahtevala človeške zamisli in mnenja postaviti nad Božjo besedo. Tisoči so sprejeli njegov nauk. Na javnem bogoslužju je zavrgel sleherni red. Izjavil je, da se s poslušanjem knezov poskuša služiti Bogu in Belijalu.VS 124.1
Ko so se ljudje začeli osvobajati verig papeštva, niso hoteli trpeti niti omejitev državnih oblasti. Prevratniški Munzerjev nauk, ki so ga njegovi pristaši imeli za navdihnjenega od Boga, je povzročil beg pred slehernim nadzorovanjem. Odstranil je predsodke in razmahnil strasti. Posledice tega so bili strašni prizori vstaj in nasilja. Nemška polja so bila prepojena s krvjo.VS 124.2
Duševno trpljenje, ki ga je Luter prej pre-živel v Erfurtu, ga je sedaj zajelo z dvojno močjo zaradi hudih posledic skrajništva, ki so jih pripisovali reformaciji. Rimski visoki dostojanstveniki so trdili, da je ta vstaja sad Lutrovega nauka; mnogi so jim bili pripravljeni verjeti. Čeprav je bila ta obtožba neutemeljena, je vendar zelo prizadela reformatorja. Zdelo se mu je, da ne more več zdržati, saj se je delo reformacije predstavilo kot najbolj prostaško skrajništvo. Po drugi strani je občutil sovraštvo s strani voditeljev novega gibanja, ker je nasprotoval njihovemu nauku in trditvam, da jih vodi Božje navdihnjenje, in jih celo proglasil za upornike proti državnim oblastem. Da bi se mu maščevali, so ga razglasili za podlega goljufa. Kazalo je, da si je reformator nakopal jezo knezov in ljudstva.VS 124.3
Rimski pristaši so se veselili, ker so pričakovali skorajšnji propad reformacije. Lutra so krivili celo za zmote, ki jih je vedno popravljal z največjo gorečnostjo. Skrajniška stranka je trdila, da se z njo ravna nepravično; tako ji je uspelo pridobiti simpatije velikega števila ljudi. Začeli so se imeti za mučence, kar je značilno za tiste, ki zavijejo na kriva pota. Sedaj so bili žrtve okrutnosti in nasilja, vredni usmiljenja in poveličevanja ravno tisti, ki so tako energično vstali proti reformaciji. To je bilo Satanovo delo; spodbujal ga je isti uporniški duh, kakršen se je najprej pojavil v nebesih.VS 124.4
Satan si neprestano prizadeva prevarati ljudi. Hoče jih pripeljati tako daleč, da greh imenujejo pravičnost, pravičnost pa greh. Kako uspešno je bilo njegovo delo! Kako pogosto so bili Božji služabniki obsuti z grajami in očitki, ker so se pogumno trudili zaščititi resnico! Satanovi poslanci se hvalijo in povišujejo; nanje se celo gleda kot na mučence, medtem ko so tisti, ki bi morali biti spoštovani in podprti zaradi svoje zvestobe Bogu, prepuščeni samim sebi ter vedno izpostavljeni dvomom in nezaupanju.VS 124.5
Lažna svetost in ponarejeno posvečenje še vedno opravljata svoje delo zapeljevanja. V različnih oblikah ta isti duh podobno kakor v Lutrovih dneh še danes odvrača pozornost ljudi od Svetega pisma. Pri tem jih zapeljuje, da se prepuščajo svojim lastnim občutkom in vtisom, namesto da bi se pokoravali Božjim zapovedim. To je najuspešnejša Satanova iznajdba, ki jo uporablja za omadeževanje čistosti in resnice.VS 125.1
Luter je neustrašno branil evangelij pred napadi, ki so prihajali z vseh strani. V teh bojih se je Božja beseda pokazala kot mogočno orožje. Z njo se je bojeval proti požrešni papeževi oblasti, proti razumu izobražencev in stal trdno kakor skala proti skrajništvu, ki se je poskušalo združiti z reformacijo.VS 125.2
Vsaka od teh nasprotnih smeri je po svoje zavrgla Sveto pismo in povišala človeško modrost za vir verske resnice in spoznanja. Racionalizem se klanja razumu in ga postavlja za verski temelj. Rimska cerkev priznava navdihnjenje papeški nadoblasti, ki velja že od apostolov in je za vse čase nespremenljivo. Takšno razumevanje ponuja možnost vsaki vrsti razuzdanosti in pokvarjenosti, da se skrije pod svetostjo apostolskega pooblastila. Navdihnjenje, ki so ga poudarjali Miinzer in njegovi sodelavci, je bilo sad domišljavosti, njegov vpliv pa je rušil sleherno veljavo, kakor človeško tako tudi Božjo. Nasprotno temu ima pravo krščanstvo Božjo besedo za veliko zakladnico navdihnjenih resnic in pre-izkusni kamen slehernega navdihnjenja.VS 125.3
Luter je po vrnitvi iz Wartburga dokončal prevod Nove zaveze. Kmalu potem je nemško ljudstvo dobilo evangelij v svojem jeziku. Ljubitelji resnice so ga sprejeli z velikim veseljem, medtem ko so ga tisti, ki so bolj cenili človeška izročila in človeške zapovedi, prezirljivo zavrgli.VS 125.4
Duhovniki so se vznemirili ob misli, da bodo lahko sedaj navadni ljudje razpravljali z njimi o načelih Božje besede in da se bo tako razkrinkalo njihovo neznanje. Orožje njihovega mesenega razuma je bilo šibko proti duhovnemu meču. Rim je uporabil vso svojo oblast, da bi preprečil širjenje Svetega pisma, toda odloki, prekletstva in mučenje so se pokazali neučinkoviti. Bolj kot je Rim obsojal in prepovedoval Sveto pismo, bolj je ljudstvo hrepenelo zvedeti za njegov pravi nauk. Tisti, ki so znali brati, so goreče raziskovali Sveto pismo. Nosili so ga s seboj, ga vedno znova brali ter vztrajali tako dolgo, dokler se niso na pamet naučili daljših odstavkov. Ko je Luter videl, s kakšno ljubeznijo je bila sprejeta Nova zaveza, se je takoj lotil prevajanja Stare; izdajal jo je v delih, kakor jih je dokončeval.VS 125.5
Lutrovi spisi so bili v vaseh in mestih sprejeti z dobrodošlico. “Kar so pisali Luter in njegovi prijatelji, so drugi širili. Menihi, ki so se prepričali o nezakonitosti redovniških priseg, so si zaželeli svoje dotedanje nekoristno življenje nadomestiti z življenjem dela. Ker sami niso bili dovolj poučeni, da bi lahko oznanjali Božjo besedo, so potovali po pokrajinah, obiskovali vasi in zaselke ter po njih prodajali Lutrove spise in spise njegovih prijateljev. Nemčija je bila hitro preplavljena s takimi pogumnimi kolporterji.” VS 125.6
Spise so z velikim zanimanjem proučevali bogati in revni, šolani in nešolani. Vaški učitelji so jih brali ponoči, in sicer naglas majhnim skupinam, zbranim ob ognjišču. Nekateri so si zelo prizadevali spoznati resnico. Z veseljem so sprejemali Božjo besedo in tudi drugim oznanjali veselo sporočilo.VS 126.1
Tako so se izpolnile navdihnjene besede: “Komur se tvoja beseda razodene, prejme luč, in razumnost daje ona preprostim.” (Ps 119,130 CHR) Proučevanje Svetega pisma je pripeljalo do spremembe srca in uma. Papeška oblast je držala ljudstvo v železnem jarmu neznanja in ponižanja. Praznoverni običaji so se morali strogo spoštovati, srce in um pa sta ob tem ostajala prazna. V nasprotju s tem je Lutrov nauk razodeval preproste resnice Božje besede, ki so skupaj z Besedo v narodovem jeziku prebudile zaspano energijo, očistile in oplemenitile duhovno naravo ter dale umu novo moč in pogum.VS 126.2
Ljudje vseh slojev so s Svetim pismom v roki branili reformacijski nauk. Papeževi privrženci, ki so proučevanje Svetega pisma prepustili duhovnikom in redovnikom, so bili sedaj poklicani, naj ovržejo novi nauk. Ker pa duhovniki in redovniki niso poznali ne Svetega pisma ne Božje moči, so izgubili v spopadu s tistimi, katere so imeli za neizobražene in krivoverce. Neki katoliški pisec je rekel: “Na žalost je Luter prepričal svoje sledilce, da se jim ni treba zanašati na nič drugega razen na Sveto pismo.” Ljudstvo se je zbralo, da bi slišalo, kako ljudje s skromno izobrazbo branijo Božjo besedo in celo razpravljajo s šolanimi in zgovornimi teologi. Na dan je prišlo sramotno neznanje teh velikih mož, ko so bili njihovi dokazi ovrženi s preprostim naukom Božje besede. Delavci, vojaki, ženske in otroci so bolje poznali Sveto pismo kakor duhovniki in šolani doktorji.VS 126.3
Razlika med učenci evangelija in zago-vorniki rimskega praznoverja se je pokazala v vrstah učenih in tudi pri neizobraženemu ljudstvu. “Nasproti predstavnikom stare hierarhije, ki je opustila proučevanje jezikov in književnosti, ... se je pojavila navdušena in plemenita mladina, ki je bila vdana študiranju in proučevanju Svetega pisma, ker je bila željna spoznati stare mojstrovine. Nadarjeni z bistrim umom, s plemenito dušo in pogumnim srcem so mladi kmalu dosegli takšno znanje, da se dalj časa nihče ni mogel kosati z njimi. Ko so se spopadali na kakšnem zboru z rimskimi učitelji, so jih obvladali s takšno lahkoto in zanesljivostjo, da so se rimski bogoslovci takoj omajali, zmedli in osramotili pred vsemi.” VS 126.4
Rimsko duhovništvo je videlo, da se je zmanjšalo število njihovih vernikov. Na pomoč je poklicalo državno upravo in si z vsemi sredstvi poskušalo povrniti vernike. Ljudstvo pa je v novem nauku našlo zadovoljitev svojih duhovnih potreb in se odvrnilo od teh, ki so ga dolga leta hranili z olupki praznovernih obredov in človeških izročil.VS 126.5
Ko se je preganjanje dvignilo proti uči-teljem resnice, so se ti držali Kristusovega naročila: “Kadar vas preganjajo v tem mestu, bežite v drugo.” (Mt 10,23) Luč je prodirala v vse kraje. Beguncem so se vedno odprla kakšna gostoljubna vrata, kjer so smeli stanovali. Tako so oznanjevali Kristusa; včasih v cerkvi, a včasih zaradi prepovedi v zasebnih hišah ali na prostem. Vsak prostor, kjer so se zbrali poslušalci, je bil kakor posvečen tempelj. S takšno močjo oznanjevana resnica se je širila z nepremagljivo silo.VS 126.6
Duhovne in državne oblasti so zaman poskušale streti “krivoverstvo”. Zaman so uporabljale zapore, mučenje, ogenj in meč. Tisoči so zapečatili svojo vero s krvjo, delo pa je vendar napredovalo. Preganjanja so samo pospešila širjenje resnice, a fanatizem, ki se je hotel združiti z njo, je pomagal razsvetliti nasprotje med Satanovim in Božjim delom.VS 127.1