Poglavje 20—Veliko versko prebujenje

Prerokovanje o prvem angelskem sporočilu iz Raz 14 je napovedalo veliko versko prebujenje, ki bo posledica oznanjevanja skorajšnjega Kristusovega prihoda. Janez je videl “angela, ki je letel posredi neba, in je imel večni evangelij, da ga oznani prebivalcem zemlje in vsakemu narodu, rodu, jeziku in ljudstvu”. Ta je z gromkim glasom oznanjal sporočilo: “Bojte se Boga in izkažite mu čast, kajti prišla je ura njegove sodbe. Molite njega, ki je naredil nebo in zemljo, morje in izvirke voda.” (Raz 14,6.7)VS 229.1

Razglašanje tega opomina po angelu je bilo načrtovano. Božja modrost je hotela s čistostjo, slavo in močjo nebeškega glasnika prikazati vzvišeni značaj dela, ki ga je treba opraviti, ter moč in slavo, ki ga bo spremljala. Angelski let posredi neba, veliki glas, s katerim se sporočilo oznanja, in njegovo širjenje med vsemi prebivalci na zemlji - “vsakemu narodu, rodu, jeziku in ljudstvu” - kaže, kako hitro se bo širilo gibanje in kako razširjeno bo po svetu.VS 229.2

Samo sporočilo usmerja na čas, ko bo nastalo to gibanje. Rečeno je, da je sporočilo del “večnega evangelija” in da oznanja začetek sodbe. Sporočilo zveličanja se je oznanjalo v vseh časih, toda to sporočilo je del evangelija ki se mora oznaniti samo v zadnjih dneh, saj je samo tedaj držalo, da je prišla ura sodbe. Prerokovanja podajajo dogodke, ki se vrstijo do začetka sodbe. To še posebej drži za knjigo preroka Daniela. Del svojega prerokovanja, ki se nanaša na zadnje dni, je moral Daniel zapreti in zapečatiti do “časa konca”. Šele takrat se bo lahko oznanilo sporočilo o sodbi, ki je zasnovano na izpolnitvi tega prerokovanja. V zadnjem času bodo namreč mnogi, kakor pravi prerok, “to preiskovali in spoznanje se pomnoži”. (Dan 12,4)VS 229.3

Apostol Pavel je opominjal cerkev, naj Kristusovega prihoda ne pričakuje v svojih dneh. “Naj vas nikakor nihče ne preslepi: kajti tega dneva ne bo, če prej ne pride odpad in se ne razodene ,človek greha', ,pogube sin‘.” (2 Tes 2,3 CHR) Po velikem odpadu in dolgem vladanju “človeka greha” lahko pričakujemo prihod našega Gospoda. Človek greha, ki se imenuje tudi skrivnost krivičnosti, sin pogube in krivičnik, je papeštvo, ki je imelo nadoblast 1260 let, kakor je rečeno v prerokovanjih. Ta čas se je končal leta 1798. Kristus ni mogel priti pred tem časom. Pavlov opomin zajema celotno krščansko obdobje do leta 1798. Šele po tem letu se je moralo oznanjevati sporočilo o drugem Kristusovem prihodu.VS 230.1

To sporočilo se ni oznanjalo nikoli prej. Videli smo že, da ga Pavel ni oznanjal. Opozarjal je svoje brate na Gospodov prihod v daljni prihodnosti. Niti reformatorji ga niso oznanjali. Martin Luter je pričakoval sodbo približno tristo let po svojem času. Toda od leta 1798 je Danielova knjiga odpečatena, razumevanje prerokovanj se je povečalo in mnogi so oznanjali slovesno sporočilo o bližini sodbe.VS 230.2

Adventno gibanje se je pojavilo hkrati v raznih krščanskih deželah, prav tako kot velika reformacija v XVI. stoletju. V Evropi in Ameriki so ljudje vere in molitve začeli proučevati prerokovanja. Z raziskovanjem navdihnjenih poročil Božje besede so našli zanesljive dokaze, da se je približal konec vseh stvari. V raznih deželah so se pojavile posamezne skupine kristjanov, ki so se na podlagi Svetega pisma prepričale, da je Zveličarjev prihod blizu.VS 230.3

Leta 1821, torej tri leta potem, ko je Miller razjasnil prerokovanja, ki kažejo na čas sodbe, je začel svetovni misijonar, dr. Joseph Wolff, oznanjati skorajšnji Gospodov prihod. Wolff je bil rojen v nemški judovski družini. Njegov oče je bil rabin. Že v zgodnji mladosti se je prepričal o resnici krščanske vere. Bil je odločen; v njem je vel močan raziskovalni duh. V hiši njegovih staršev so se vsak dan shajali pobožni Judje. Z velikim zanimanjem je poslušal njihove pogovore o upanjih in pričakovanjih svojega naroda, o slavi Mesijevega prihoda in o obnovitvi Izraela. Ko je nekega dne slišal, da omenjajo Jezusa iz Nazareta, je vprašal, kdo je to. Odgovorili so mu, da je bil zelo nadarjen Jud, ki ga je judovsko sodišče obsodilo na smrt, ker je trdil, da je Mesija. Deček je vprašal: “Zakaj je Jeruzalem razdejan in zakaj smo mi v sužnosti?” Oče mu je odvrnil: “Ah, ah! Zato ker so Judje pobijali preroke.” Dečku se je naenkrat posvetilo: “Morda je bil Jezus iz Nazareta prerok, Judje so ga ubili, čeprav je bil nedolžen.” ^{1Travels and Adventures of the Rev. Joseph Wolff, vol. I, str. 6.} To čustvo je bilo tako močno, da je pogosto stal pred vrati in poslušal pridigo, saj mu je bil vstop v krščansko cerkev prepovedan.VS 230.4

Star je bil šele sedem let, ko se je hvalil svojemu staremu sosedu, ki je bil kristjan, s prihodnjo Izraelovo slavo ob Mesijevem prihodu. Tedaj mu je starec vljudno odvrnil: “Dragi deček, povedal ti bom, kdo je pravi Mesija: to je Jezus iz Nazareta ... ki so ga tvoji predniki pribili na križ, kakor so v davni preteklosti ubijali preroke. Pojdi domov in preberi Izaija 53, pa se boš prepričal, da je Jezus Kristus Božji Sin.” ^{2Ibid., vol. I, str, 7} Deček je takoj upošteval te besede. Odšel je domov in prebral omenjeno poglavje. Čudil se je, kako so se te vrste natančno uresničile v Jezusu iz Nazareta. Ali so kristjanove besede resnične? Deček je zaprosil očeta, naj mu razloži to prerokovanje. Doživel je tako temačen molk, da si nikoli več ni upal omenjati tega. Njegova želja, da bi spoznal več o krščanski veri, pa se je krepila.VS 230.5

Spoznanje, ki ga je iskal, so v njegovem judovskem domu pred njim skrbno skrivali. Pri enajstih letih je že zapustil očetov dom. Podal se je v svet, da bi pridobil izobrazbo ter si izbral vero in poklic. Nekaj časa je stanoval pri sorodnikih, toda kmalu so ga odgnali kot odpadnika. Tako je v tuji deželi ostal sam in brez sredstev. Potoval je iz kraja v kraj, se ob tem marljivo učil in se preživljal s pouče-vanjem hebrejščine. Pod vplivom nekega katoliškega učitelja je sprejel rimsko vero. Odločil se je postati misijonar lastnemu narodu. Zaradi tega je po nekaj letih na-daljeval študij na Propagandi (Pontifical Urbaniana University - Propaganda) v Rimu. Njegova svobodomiselnost in svoboda govora sta bili krivi, da so ga označili za krivoverca. Odkrito je napadal cerkvene zlorabe in zahteval nujno reformo. Čeprav je na začetku naletel na naklonjenost papeških dostojanstvenikov, je čez nekaj časa vendar moral oditi iz Rima. Pod cerkvenim nadzorom je hodil iz kraja v kraj, dokler ni postalo jasno, da ga nikoli ne bodo pripravili do pokornosti rimskemu jarmu. Nazadnje so ga razglasili za nepoboljšljivega. S tem mu je bila odprta pot lastne izbire. Odšel je v Anglijo, sprejel protestantsko vero in stopil v anglikansko cerkev. Po dveh letih študija je 1821. leta začel svoje poslanstvo.VS 231.1

Wolff je sprejel vzvišeno resnico o prvem Kristusovem prihodu, ko je bil Odrešenik zaničevan “in preziran med možmi, mož bolečin in izkušen v trpljenju”. Spoznal je, da prerokovanja z enako jasnostjo opisujejo tudi njegov drugi prihod v moči in slavi. Svoje ljudstvo je opozarjal na Jezusa iz Nazareta kot obljubljenega Mesijo in na njegov prvi prihod, ko je prišel kot ponižno jagnje umret za grehe ljudi. Obenem je njihovo pozornost usmerjal tudi na njegov drugi prihod, ko bo prišel kot kralj in osvoboditelj.VS 231.2

Govoril je: “Jezus iz Nazareta je pravi Mesija; njegove roke in noge so bile pre-bodene. Kakor jagnje so ga vodili v zakol. Bil je človek bolečin in izkušen v trpljenju. Prvič je prišel, ko sta se žezlo in vladarska palica odvzeli Judi, drugič pa ga bomo videli na nebeških oblakih ob trobenti nadangela,“ ^{3Joseph Wolff, Researches and Missionary Labors, str.62.} “in tisti dan se bodo njegove noge postavile na Oljsko goro. Oblast nad ustvarjenimi bitji je bila ob stvarjenju izročena Adamu, ki jo je zapravil. (1 Mz 1,26; 3,17) Tedaj bo izročena Jezusu - On bo kralj vse zemlje. Tarnanje in vzdihovanje ustvarjenih bitij bo umolknilo; slišale se bodo pesmi slave in hvale. ... ‘Kajti Sin človekov ima priti v slavi svojega Očeta s svojimi angeli’ in ‘mrtvi v Kristusu vstanejo najprej.’ (Mt 16,27; 1 Tes 4,16; 1 Kor 15,23) To je tisto, kar kristjani imenujemo prvo vstajenje. Tedaj bodo tudi živali spremenile svojo naravo (Iz 11,6-9) in bodo podložne Jezusu. (Ps 8) Vladal bo vesoljni mir.” ^{4Journal of the Rev. Joseph Wolff, str. 378. 379} “Gospod bo znova pogledal na zemljo in dejal: ‘Glej, vse je zelo dobro!’” ^{5Ibid., str. 294.}VS 231.3

Wolff je veroval, da je Gospodov prihod blizu. Njegov izračun preroških časov se je samo za nekaj let razlikoval od Millerjeve napovedi velike izpolnitve. Nekateri so na podlagi Jezusovega besedila: “Za tisti dan in uro pa nihče ne ve,” poskušali dokazati, da ljudje ne morejo ničesar vedeti glede bližine Kristusovega prihoda. Njim je povedal: “Mar je naš Gospod rekel, da dan in ura ne bosta nikoli znana? Ali nam ni dal nekoliko znamenj, da lahko spoznamo vsaj približevanje njegovega prihoda, kakor se po mladih listih smokve prepozna, da je blizu poletje.” (Mt 24,32) Je prav, da ne prepoznamo tega časa, čeprav nas On sam poziva k branju in razumevanju preroka Daniela? Prav v Danielovi knjigi piše, da bodo te besede zapečatene vse do zadnjega časa, (kar se je zgodilo v Wolffovem času), ko bodo mnogi to preiskovali (uporabljen je hebrejski izraz za proučevanje in razmišljanje o času) in spoznanje (glede tega časa) se bo pomnožilo. (Dan 12,4) Gospod s svojimi besedami ni hotel reči, da ne bomo spoznali bližine njegovega prehoda. Želel je le povedati, da natančnega ‘dneva in ure’ ne pozna nihče. Prav tako je opozoril na vidna znamenja časa, da bi se pripravili za njegov prihod, kakor je Noe pripravil barko.” ^{6Wolff, Researches and Missionary Labors, str. 404.405.}VS 231.4

O priljubljenem načinu razlaganja in po-jasnjevanja Svetega pisma je Wolff napisal: “Večji del krščanske cerkve se je oddaljil od jasnega pomena Svetega pisma. Obrnil se je k budističnem nauku, ki temelji na kombiniranju misli in predstav. Uči, da je prihodnja sreča človeškega rodu v nepre-stanem gibanju po zraku. Beseda Jud jim pomeni pogan, beseda Jeruzalem pa cerkev. Kadar se omenja zemlja, to zanje pomeni nebo; z izrazom Gospodov prihod pa razu-mejo napredek misijonskih družb. Besede: iti na Gospodovo goro, v hišo Jakobovega Boga, razumejo kot veliko zborovanje metodistov.” ^{7Journal of the Rev. Joseph Wolff, str. 96.}VS 232.1

Wolff je 24 let (1821-1845) potoval po svetu. V Afriki je obiskal Egipt in Etiopijo; v Aziji pa Palestino, Sirijo, Perzijo, Buharo in Indijo. Obiskal je tudi Združene države Amerike. Spotoma je oznanjeval tudi na otoku Sv. Helena. Avgusta 1837 je prišel v New York. Zatem je oznanjal še v Filadelfiji in Baltimoru. Nato je odšel v Washington. “Tukaj sem,” pravi, “na predlog bivšega predsednika Johna Quincya Adamsa enoglasno dobil na razpolago kongresno dvorano. Neko soboto sem imel v njej predavanje. Bil sem počaščen z obiskom vseh članov kongresa, škofa iz Virginije, kakor tudi duhovništva in prebivalcev Washingtona. Enako čast so mi izkazali tudi člani vlade v New Jerseyju in Pensilvaniji. Njim sem predaval o raziskavah v Aziji in o osebni vladavini Jezusa Kristusa.” ^{8Ibid., str. 398. 399.}VS 232.2

Dr. Wolff je potoval po neciviliziranih deželah brez zaščite katere koli evropske oblasti. Pretrpel je mnoge stiske in bil v številnih nevarnostih. Šibali so ga po podplatih, trpel je lakoto, prodajali so ga kakor sužnja in trikrat obsodili na smrt. Večkrat so ga napadli razbojniki in nekajkrat je od žeje skoraj umrl. Nekoč so mu oropali vse, kar je imel. Prehodil je več sto kilometrov; v planinah ga je po obrazu šibal sneg, a gole noge so postale neobčutljive zaradi hoje po zmrznjeni zemlji.VS 232.3

Ko so mu svetovali, naj ne gre neoborožen med divja in sovražna plemena, je odgovoril, da je “opremljen z dobrim orožjem: molitvijo, gorečnostjo za Kristusa in zaupanjem v njegovo pomoč. Moja obramba je,” pravi dalje, “ljubezen do Boga in bližnjih v srcu in v roki Sveto pismo.” ^{9W. H. D. Adams, In Perils Oft, str. 192.} Tega je vedno nosil s seboj, in sicer v hebrejščini in angleščini. Ko je pripovedoval o svojem doživetju, je rekel: “V roki sem držal odprto Sveto pismo. ... Čutil sem, da je v tej knjigi moč, ki me bo obvarovala.” ^{10Ibid., str. 201.}VS 232.4

Tako je zdržal v svojem delu, dokler sporočilo o sodbi ni bilo objavljeno v velikem delu sveta. Med Judi, Turki, Perzijci, Hindujci in mnogimi drugimi narodi in plemeni je širil Božjo besedo; ljudem raznih jezikov je oznanjeval prihajajoče Mesijevo kraljestvo.VS 233.1

Na svojih potovanjih v Buhari je sredi osamljenega in oddaljenega ljudstva odkril nauk o Gospodovem prihodu. Povedal je: “Arabci v Jemenu imajo knjigo z naslovom Seera, ki vsebuje sporočilo o Kristusovem prihodu in njegovem kraljestvu v slavi. Pričakujejo, da se bo ta veliki dogodek zgodil leta 1840.” ^{11Journal of the Rev. Joseph Wolff, str. 377} “V Jemenu ... sem bil šest dni z Rehabovimi potomci. Ti ne pijejo vina, ne sadijo vinogradov, ne sejejo žita, stanujejo v šotorih in se spominjajo besed Rehabovega sina Jonadaba. (Jer 35,6-8) Pri njih so tudi Izraelovi potomci Danovega rodu ... ki skupaj z Rehabovimi sinovi pričakujejo prihod Mesija na nebeških oblakih.” ^{12bid., str. 389.}VS 233.2

Podobno vero je našel tudi drugi misijonar na Tatarskem. Tamkajšnji duhovnik je vprašal misijonarja, kdaj bo Kristus prišel drugič. Ko je misijonar odvrnil, da o tem nič ne ve, je bil duhovnik začuden nad neznanjem človeka, ki trdi, da je svetopisemski učitelj. Povedal mu je, da bo po njegovem prepričanju, utemeljenem na prerokovanju, Kristus prišel okoli leta 1844.VS 233.3

V Angliji se je adventno sporočilo začelo oznanjati že leta 1826, toda gibanje ni dobilo tako določene oblike kakor v Ameriki. Ljudje niso na veliko govorili o natančnem času prihoda, a so kljub temu oznanjali vzvišeno resnico o Kristusovem prihodu v moči in slavi. Oznanila niso bili deležni samo skrajneži in koristoljubni ljudje. Angleški pisatelj Mourant Brock trdi, da je okoli 700 pridigarjev anglikanske cerkve oznanjalo sporočilo “evangelija o kraljestvu”. Sporočilo o Gospodovem prihodu v letu 1844 se je oznanjalo tudi v Veliki Britaniji. Tiskani spisi o adventu so se širili iz Združenih držav Amerike na vse strani. V Angliji so morali ponatisniti številne knjige in časopise. Leta 1842 se je Anglež Robert Winter, ki je adventno vero sprejel v Ameriki, vrnil v domovino oznanjat Gospodov prihod. Mnogi so se mu pridružili v tem delu in sporočilo o sodbi se je objavljalo v raznih delih Anglije. V Južni Ameriki je španski jezuit Lacunza sredi neznanja in prevare duhovništva našel pot do Svetega pisma. Sprejel je resnico o skorajšnjem Kristusovem prihodu in pričel ljudi opozarjati nanj. Želel se je izogniti cerkvenim kaznim, zato je svoje poglede objavljal pod imenom Rabi BenEzra in se predstavljal kot spreobrnjeni Jud. Lacunza je živel v XVIII. stoletju, vendar je njegova knjiga bila prevedena v angleščino šele okoli leta 1825, ko je prišla v London. Njena izdaja je v Angliji spodbudila zanimanje za Gospodov prihod.VS 233.4

V Nemčiji je v XVIII. stoletju ta nauk oznanjal pridigar evangeličanske cerkve, Bengel. Bil je znameniti svetopisemski znanstvenik in kritik. Po šolanju “se je posvetil študiju teologije. Ta ga je pritegnil zaradi narave njegovega pobožnega duha, ki ga je že v zgodnji mladosti oblikovala izobrazba in disciplina. Tudi on se je moral, kakor mnogi njemu podobni mladi v vseh časih, boriti proti dvomu in težavam verske narave. V svojih spisih zelo čustveno piše ‘o mnogih puščicah, ki so prebadale njegovo srce in mu zagrenile mladost’.” Ko je postal član zbora kardinalov v Württembergu, se je bojeval za versko svobodo. “ Čeprav je cerkvi priznal vse pravice in prednosti, je zahteval, da se dovoli iz državne cerkve izstopiti vsem, ki jim tako narekuje njihova vest.” ^{13Encyclopaedia Britannica, 9th ed., art. “Bengel”.} Dober vpliv tega ravnanja se v njegovi domovini čuti še danes.VS 233.5

Ko je nekoč pripravljal pridigo za adventno nedeljo iz Raz 21, je njegov um naenkrat razsvetlila luč o drugem Kristusovem prihodu. Prerokovanja iz Razodetja so mu postala jasnejša kakor kdaj prej. Spoznanje o ogromni pomembnosti in neizmerni slavi prizora, ki so ga opisali preroki, ga je toliko vznemirilo, da je bil prisiljen za nekaj časa prekiniti proučevanje o tem. Toda na prižnici se mu je znova pokazala silna in jasna podoba. Od tedaj se je posvetil proučevanju prerokovanj, zlasti tistih iz Razodetja. Kmalu se je prepričal, da kažejo na Kristusov prihod, ki ni daleč. Raziskal je čas drugega prihoda. Njegov datum se je le za nekaj let razlikoval od tega, ki ga je pozneje sprejel Miller.VS 234.1

Bengelovi spisi so se razširili po vsem krščanskem svetu. V Württembergu in tudi v drugih delih Nemčije so ljudje sprejemali njegov pogled na prerokovanja. Gibanje se je po njegovi smrti širilo dalje. Tako se je tudi v Nemčiji slišalo adventno sporočilo, in sicer takrat, ko je tudi v drugih deželah vzbujalo pozornost. Nekateri verniki so že pred tem zapustili domovino in odšli v Rusijo, kjer so osnovali kolonije. Na tem območju so še danes nemške cerkve, ki verujejo v skorajšnji Kristusov prihod.VS 234.2

Tudi v Franciji in Švici je zasvetila luč. V Ženevi, kjer sta resnico reformacije širila Farel in Kalvin, je sporočilo o drugem prihodu oznanjal Gausen. Med študijem na vseučilišču je nanj vplival duh racionalizma, ki je v drugi polovici XVIII. in na začetku XIX. stoletja vladal v vsej Evropi. Ob nastopu pridigarske službe ni bil ravno poučen o pravi veri; bil je celo nagnjen k dvomu. V svoji mladosti je rad proučeval prerokovanja. Ko je bral Rollinovo Zgodovino starega veka, je postal pozoren na 2. poglavje knjige preroka Daniela. Bil je presenečen nad izjemno natančnostjo izpolnitve prerokovanj, ki so jo razkrivali zgodovinski zapisi Rollina. V njih je bilo pričevanje o Božjem navdihnjenju Svetega pisma. To mu je v poznejših let služilo kot sidro v času nevarnosti. Racionalizem ga ni mogel več zadovoljiti, zato je proučeval Sveto pismo in iskal jasnejšo luč. Čez nekaj časa se je njegova vera utrdila.VS 234.3

Ko je dalje proučeval prerokovanja, se je prepričal, da je Gospodov prihod blizu. Občutil je svečanost in pomembnost te vzvišene resnice, ki jo je želel podati ljudstvu. Toda ljudje so verjeli, da so Danielova prerokovanja skrivnostna in jih ni možno razumeti. To je pomenilo veliko oviro na njegovi poti. Končno se je odločil delati z otroki. Upal je, da bo preko njih pritegnil tudi starše. To je pred njim naredil že Farel, ko je prinesel evangelij v Ženevo.VS 234.4

Pozneje je o svojem načrtu oznanjevanja dejal: “Želim, da bi to razumeli, saj so ti nauki zelo pomembni. Hotel sem jih pripraviti karseda razumljivo, da bi jih lahko približal otrokom. Sicer sem načrtoval najprej spregovoriti odraslim, a sem se bal, da me ne bodo slišali, če se najprej obrnem nanje. Tako sem za svoje poslušalce izbral same otroke. Vedel sem, da bo povečanje števila otrok, njihova vidna pozornost in zanimanje, razumevanje in pridobljeno znanje privabilo še drugi krog poslušalcev; namreč odrasle, ki bodo spoznali, da se splača usesti in proučevati resnico. Če se to zgodi, je uspeh zagotovljen.”^{14L. Gaussen, Daniel the Prophet, vol II, Preface.} Njegovi napori so prinesli uspeh. Ko je govoril otrokom, so ga prihajali poslušat tudi starejši ljudje. Galerije njegove cerkve so bile polne pozornih poslušalcev; med njimi so bili izobraženi in ugledni ljudje. Prihajali pa so tudi obiskovalci Ženeve - tujci, ki so odnesli sporočilo v druge kraje.VS 234.5

Ta uspeh je Gausena ohrabril. Natisnil je svoje nauke in upal, da bo z njimi spodbudil proučevanje preroških knjig v francosko govorečih župnijah. Dejal je: “Objava teh otroških naukov bi odraslim, ki zanemarjajo preroške knjige z lažnim izgovorom, da se jih ne da dojeti, povedala: ‘Kako so lahko nerazumljive, če jih razumejo vaši otroci?’ Zelo si želim,” dodaja, “poznanje prerokovanj oznaniti tudi po naših župnijah. Zdi se mi, da ni proučevanja, ki bi bolj ustrezalo zahtevam našega časa. S tem se moramo pripravljati za bližajočo se stisko in čakati na Jezusa Kristusa. ”VS 235.1

Čeprav je bil Gausen eden najznamenitejših in najbolj priljubljenih pridigarjev v Franciji, so ga čez nekaj časa razrešili dolžnosti, ker je med poučevanjem mladine uporabljal Sveto pismo namesto cerkvenega katekizma - dolgočasnega in racionalističnega priročnika, ki ni vseboval nikakršne pozitivne vere. Pozneje je postal profesor v neki teološki šoli. Ob nedeljah je še vedno poučeval otroke o Svetem pismu. Njegova dela o prerokovanjih so zbudila veliko zanimanje. S predavanji, tiskanjem knjig in poučevanjem otrok - slednje mu je bilo najdražje - je dolgo let širil močan vpliv. Zaradi njegovega dela so mnogi postali pozorni na proučevanje prerokovanj, ki so kazala bližino Gospodovega prihoda.VS 235.2

Sporočilo o drugem prihodu se je oznanjalo tudi v Skandinaviji. Povzročilo je veliko zanimanje. Mnogi so bili prebujeni iz svoje brezskrbne varnosti. Priznali so svoje grehe, jih opustili in v Kristusovem imenu zaprosili za odpuščanje. Temu gibanju pa se je uprla duhovščina državne cerkve. Zaradi njenega vpliva so nekatere oznanjevalce skorajšnjega Gospodovega prihoda vrgli v ječo. S tem so mnoge prisilili k molku. Vendar se je Bog odločil sporočilo objaviti na nenavaden način, po otrocih. Državni zakoni niso mogli ome-jevati mladoletnikov, zato so lahko neovirano govorili.VS 235.3

Gibanje se je širilo zlasti med nižjimi sloji. V skromnih prebivališčih delavcev so se ljudje zbirali k poslušanju opomina. Tudi otroci - pridigarji so živeli v barakah. Nekateri med njimi so bili stari komaj šest do osem let. Kljub temu, da so bile njihove sposobnosti in razum na ravni otrok, je njihovo življenje dokazovalo, da ljubijo Zveličarja in želijo biti poslušni Božjim svetim predpisom. Ko so se postavili pred ljudi, je bilo očitno, da jih spodbuja vpliv, ki prekaša njihove naravne sposobnosti. Popolnoma so se spremenili. S svečanim glasom so oznanjali opomin o sodbi in pri tem natančno navajali besede Svetega pisma: “Bojte se Boga in dajte mu slavo, kajti prišla je ura njegove sodbe.” Oštevali so prestopke ljudstva. Niso obsojali samo razvratnosti in greha, temveč tudi poželenje po posvetnem življenju in nevero. Opominjali so svoje poslušalce, naj se spokorijo, da bi se izognili prihajajoči jezi.VS 235.4

Ljudstvo jih je poslušalo in ob tem tre-petalo. Njihovemu srcu je govoril Božji Duh. Spodbujeni so bili, da z novo in globljo gorečnostjo proučujejo Sveto pismo. Ljudje, ki so bili vdani nezmernosti in nemorali, so začeli novo življenje. Drugi so se odpovedali svojim nečastnim navadam. Opravljeno je bilo tako nenavadno delo, da so tudi pridigarji državne cerkve morali priznati, da je za tem gibanjem Božja roka.VS 235.5

Božja volja je bila, da se glas o Zveličar-jevem prihodu razširi tudi v Skandinaviji. Ko so bili njegovi služabniki prisiljeni k molku, je Bog izlil svojega Duha na otroke, da bi se delo dokončalo. Nekoč se je Jezus približeval Jeruzalemu v spremstvu veselega ljudstva. Navdušeno so vzklikali, mahali s palmovimi vejami in ga pozdravljali kot Davidovega Sina. Zavistni farizeji so zahtevali, naj ukaže ljudstvu molčati. Tedaj jim je Jezus spregovoril o izpolnitvi prerokovanj in o tem, da bo spregovorilo kamenje, če bodo ti umolknili. Ljudstvo se je ustrašilo groženj duhovnikov in starešin. Ni se več veselilo Jezusovega veličastnega prihoda v Jeruzalem. Toda otroci so na tempeljskem dvorišču dalje veselo vzklikali. Mahali so s palmovimi vejami in peli: “Hosana Davidovemu Sinu!” (Mt 21,8-15) Ko so mu farizeji jezno dejali: “Ali slišiš, kaj ti pravijo?” jim je Jezus odgovoril: “Seveda, ali niste nikdar brali: Iz ust otročičev in dojenčkov si pripravil sebi hvalo.” (Mt 21,16) Kakor je Bog v času prvega Kristusovega prihoda delal po otrocih, tako jih je uporabil tudi za oznanjevanje sporočila o njegovem drugem prihodu. Uresničila se je Božja beseda, da se bo sporočilo o Zveličarjevem prihodu oznanilo ljudstvom, rodovom in jezikom.VS 236.1

William Miller in njegovi sodelavci so dobili nalogo oznanjati opozorilo v Ameriki. Ta dežela je postala središče velikega adventnega gibanja. Tukaj se je prerokovanje o prvem angelskem sporočilu izpolnilo najbolj neposredno. Millerjevi spisi in spisi njegovih sodelavcev so bili odneseni v oddaljene dežele. Kamor koli so prišli misijonarji, je bilo oznanjeno tudi veselo sporočilo o skorajšnji Kristusovi vrnitvi. Na vse strani se je širilo sporočilo večnega evangelija: “Bojte se Boga in dajte mu slavo, kajti prišla je ura njegove sodbe.” Na podlagi takratnih pričevanj o prerokovanjih naj bi Kristus prišel pomladi 1844. To je naredilo na ljudi globok vtis. Ne glede na to, v katero državo se je sporočilo razširilo, povsod je nastalo veliko prebujenje. Mnogi so verjeli v pravilnost dokazov, ki so temeljili na preroških obdobjih. Opustili so svoja osebna mnenja in z veseljem sprejeli resnico. Nekateri pridigarji so zavrgli svoje ozkosrčne poglede in čustva. Odpovedali so se svojim plačam in cerkvam ter se pridružili tistim, ki so oznanjevali sporočilo o Jezusovem prihodu. Takšnih pridigarjev je bilo sorazmerno malo, zato je bilo to delo v večini zaupano ponižnim vernikom. Poljedelci so zapuščali svoja polja, obrtniki svoje delavnice, trgovci svoje prodajalne, uslužbenci svoje položaje, vendar število delavcev ni zadoščalo potrebam dela, ki ga je bilo treba opraviti. Zvesti čuvaji so prostovoljno prenašali stiske, trpljenje in pomanjkanje, da bi lahko povabili ljudi k spokorjenju in zveličanju. Težilo jih je brezbožno stanje cerkve in sveta, ki se je pogrezal v temo. Čeprav jim je Satan nasprotoval, je njihovo delo neprestano napredovalo. Na tisoče ljudi je sprejelo resnico o prihodu. Povsod se je oznanjalo resno sporočilo. Opozarjalo je grešnike, posvetne ljudi in vernike raznih cerkva, naj se izognejo prihodnji jezi. Pridigarji so kakor Kristusov predhodnik Janez Krstnik nastavili sekiro k drevesni korenini. Zahtevali so, da se v življenjih ljudi vidijo rezultati spokorjenja. Njihova ganljiva vabila so bila očitno nasprotje pridiganju s priljubljenih prižnic o miru in varnosti. Kjer koli se je oznanjalo sporočilo, je bilo ljudstvo spodbujeno. Preprosto in neposredno pričeva-nje Svetega pisma, ki ga je spremljala moč Svetega Duha, je bilo tako mogočno, da se mu ni mogel skoraj nihče popolnoma upreti. Verski učitelji so se predramili iz svoje navidezne varnosti. Videli so, da nazadujejo. Spoznali so svojo ljubezen do sveta, nevero, svojo ošabnost in sebičnost. Mnogi so iskali Gospoda v spokorjenju in ponižnosti. Dolgo so se oprijemali zemeljskih stvari, a sedaj so se usmerili k nebesom. Bili so prežeti z Božjim Duhom. Krotka in ponižna srca so se združila v vzkliku: “Bojte se Boga in izkažite mu čast, kajti prišla je ura njegove sodbe.”VS 236.2

Grešniki so se v solzah spraševali: “Kaj naj naredimo, da bomo rešeni?” Nepošteni so si prizadevali popraviti svojo krivičnost. Vsi, ki so v Kristusu našli mir, so hrepeneli po tem, da bi še drugi okusili te blagoslove. Srca staršev so se obračala k otrokom, srca otrok pa k staršem. Ograje ošabnosti in nedostopnosti so bile odstranjene. Slišala so se iskrena priznanja. Družinski člani so delali za zveličanje tistih, ki so jim bili najbližji in najdražji. Pogosto so se slišale resne molitve za bližnje. Povsod so se ljudje v velikem strahu bojevali z Bogom. Mnogi so molili vso noč, da bi prejeli zagotovilo o odpuščenih grehih, ali prosili za spreobrnjenje svojih sorodnikov in sosedov.VS 237.1

Ljudje vseh slojev so v trumah prihajali na zborovanja adventistov. Bogati in revni, veliki in mali - vsi so iz raznih vzrokov hoteli slišati nauk o drugem prihodu. Gospod je zaviral duha upornikov, medtem ko so njegovi služabniki razlagali vzroke svoje vere. Včasih so bili znanilci sporočila slabotni, toda Božji Duh je dajal resnici moč. Na zborovanjih se je čutila navzočnost svetih angelov. Število vernih je vsak dan raslo. Velika množica je mirno in brez diha poslušala svečane dokaze o skorajšnjem Kristusovem prihodu. Zdelo se je, kakor da so se nebesa in zemlja približala drug drugemu. Vsi - mlajši, starejši in tisti srednjih let - so čutili Božjo moč. Ljudje so se vračali domov in hvalili Boga. Vesel glas je odmeval skozi tiho nočno temo. Nihče od navzočih na teh zborovanjih nikoli ni mogel pozabiti teh tako pomembnih prizorov.VS 237.2

To, da se je oznanjeval točno določen časa Kristusovega prihoda, je izzvalo velik odpor v vseh družbenih slojih, in sicer od pridigarjev, ki so pridigali s prižnic, pa do najbolj zakrknjenih grešnikov. Izpolnile so se preroške besede: “Predvsem pa morate vedeti, da bodo v poslednjih dneh prišli taki, ki se bodo z norčavostjo norčevali iz vsega. Ti bodo živeli po svojih poželenjih in govorili: Kje je njegov obljubljeni prihod? Odkar so namreč očetje zaspali, je vse ostalo tako, kakor je bilo od začetka stvarjenja.” (2 Pt 3,3.4) Mnogi, ki so trdili, da ljubijo Zveličarja, so rekli, da nimajo nikakršne pripombe k nauku o drugem pri-hodu, le da so proti določanju časa. Toda Božje oko, ki vse vidi, je bralo njihova srca. Ničesar niso želeli slišati o tem, da bo Kristus prišel pravično sodit svetu. Bili so nezvesti služabniki. Njihova dela ne bi mogla prenesti Božjega pogleda, ki preiskuje srce, zato so se bali srečati s svojim Gospodom. Niso bili pripravljeni pozdraviti Kristusa, kakor ga niso bili niti Judje v času prvega prihoda. Ne samo da niso hoteli poslušati jasnih dokazov Svetega pisma, ampak so se celo posmehovali tistim, ki so pričakovali Gospoda. To je razveselilo Satana in njegove angele. Vzklikali so od veselja in zasmehovali Kristusa in svete angele, ker ima ljudstvo, ki se smatra za njegovo, tako malo ljubezni, da si ne želi njegovega prihoda.VS 237.3

“Za tisti dan in uro pa nihče ne ve,” se je glasil najpogostejši dokaz nasprotnikov adventne vere. To besedilo se glasi: “Za tisti dan in uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.” (Mt 24,36) Tisti, ki so pričakovali Gospoda, so podali razumljivo in natančno razlago tega svetopisemskega besedila. Takoj je postalo očitno, da nasprotniki spreminjajo njegov pomen. Kristus je te besede izgovoril, ko je zadnjič odšel iz templja. Na Oljski gori se je z učenci pogovarjal o pomembnih stvareh. Vprašali so ga: “Kakšno bo znamenje tvojega prihoda in konca sveta?” Jezus jim je naštel nekaj znamenj in rekel: “Tako tudi vi: Ko boste videli vse to, vedite, da je blizu, pred vrati.” (Mt 24,3.33) Nobena Zveličarjeva izjava ne sme biti prikazana tako, da bi ovrgla drugo. Čeprav nihče ne ve za dan in uro njegovega prihoda, se vendar od nas zah-teva, da vemo, kdaj je prihod blizu. Jezus potem pravi, da bo načrtno zanemarjanje njegovih opominov o času njegovega sko-rajšnjega prihoda prav tako usodno, kakor je bilo neznanje predpotopnega sveta o prihodu potopa. V istem poglavju je podana prilika, ki kaže razliko med zvestimi in nezvestimi. Obsoja služabnika, ki v svojem srcu pravi: “Moj gospod zamuja.” (Mt 24,48) Poudarja, da bo Kristus ob svojem prihodu sodil in plačal vsem, ki pričakujejo in oznanjujejo njegov prihod. Prav tako razkriva, kaj se bo zgodilo z njimi, ki ga zaničujejo. Jezus je končal z besedami: “Bodite torej budni. Blagor tistemu služabniku, ki ga bo njegov gospodar ob svojem prihodu našel, da tako dela! Če pa se ne zbudiš, pridem kakor tat in nič ne boš vedel, katero uro pridem k tebi.” (Mt 24,42.46; Raz 3,3)VS 237.4

Pavel govori o ljudeh, za katere bo Gos-podov prihod nepričakovan: “Saj sami na-tančno veste, da bo Gospodov dan prišel, kakor pride tat ponoči. Ko bodo govorili: Mir in varnost, tedaj bo nenadoma prišla nad nje poguba ... in ne bodo ubežali.” Za tiste, ki so cenili Gospodov opomin, pa dodaja: “Vi, bratje, pa niste v temi, da bi vas ta dan presenetil kakor tat, saj ste vsi sinovi luči in sinovi dneva. Nismo sinovi noči in ne teme.” (1 Tes 5,2-5)VS 238.1

Iz tega je jasno razvidno, da Sveto pismo ne opravičuje človeka, ki ostaja neveden glede bližine Kristusovega prihoda. Besede: “Za tisti dan in uro pa nihče ne ve,” dalje ponavljajo tisti, ki iščejo izgovore, da bi zavrgli resnico, ki so zaprli ušesa pred pravilno razlago, ki se upajo posmehovati in ki so zgolj navidezni Kristusovi pridigarji. Ljudstvo se je prebudilo in začelo iskati zveličanje, a verski učitelji so se postavili na pot, ki je vodila do resnice. Strah ljudi so poskušali pomiriti z lažnimi razlagami Božje besede. Nezvesti čuvaji so se pridružili delu velikega goljufa in vpili: “Mir! Mir!” ko Bog ni govoril o miru. Kakor farizeji v Kristusovih dneh tudi oni niso hoteli stopiti v nebeško kraljestvo. A tistim, ki so si tega želeli, so preprečili vstop. Iz njihovih rok se bo zahtevala kri teh ljudi.VS 238.2

Najponižnejši in najpobožnejši verniki cerkev so bili navadno prvi, ki so sprejeli sporočilo. Tisti, ki so osebno proučevali Sveto pismo, so morali spoznati, da je priljubljeno mnenje o prerokovanjih nasprotovalo Svetemu pismu. Ljudstvo, ki ni bilo zapeljano z vplivom duhovščine in je samo raziskovalo Božjo besedo, je ob primerjanju adventnega nauka s Svetim pismom spoznalo njegov božanski vir.VS 238.3

Mnoge so pregnali njihovi nezvesti bratje. Nekateri so v javnosti molčali o svojem upanju, da bi v cerkvi ohranili svoj položaj. Drugi so čutili, da jim zvestoba do Boga ne dovoljuje skrivati resnice, ki jim jo je zaupal. Mnogi so bili izključeni iz cerkve samo zato, ker so izrazili svojo vero v Kristusov prihod. Njim, ki so zdržali preizkušnjo svoje vere, so bile dragocene prerokove besede: “Vaši bratje, ki vas sovražijo in vas zavračajo zaradi mojega imena, pravijo: “Naj se GOSPOD pokaže v svojem veličastvu, da bomo videli vaše veselje. Toda osramočeni bodo.” (Iz 66,5)VS 238.4

Božji angeli so z največjim zanimanjem spremljali napredovanje opomina. Ko so cerkve zavrgle sporočilo, so se žalostno obrnili od njih. Toda številni posamezniki še niso bili preizkušeni glede vere v adventno resnico. Mnogi, zapeljani zaradi žena ali mož, staršev ali otrok, so verjeli, da je greh poslušati takšen krivi nauk, ki ga oznanjajo adventisti. Angelom je bilo ukazano, naj skrbno pazijo na te ljudi; potrebno je bilo, da nova luč z Božjega prestola razsvetli njihovo stezo.VS 239.1

Vsi, ki so sprejeli sporočilo, so z nepopi-snim hrepenenjem čakali na prihod svojega Zveličarja. Pričakovani čas snidenja je bil pred vrati; občutili so mirno slovesnost. Počivali so v prijetnem občestvu z Bogom - jamstvom miru, ki jim bo dan v prihodnji slavi. Nihče izmed njih, ki je osebno doživel to upanje in zaupanje, ne more pozabiti tistih čudovitih ur pričakovanja. Že nekaj tednov pred pričakovanim časom je večina prekinila vsa zemeljska dela. Iskreni in zvesti so skrbno preiskovali vsako misel in vsako željo svojega srca, kakor da ležijo na smrtni postelji in da bodo morali čez nekoliko ur zapreti oči pred vsem na tem svetu. Niso si šivali “prazničnih oblačil”;(dd) toda vsi so čutili potrebo po notranjem prepričanju, da so se pripravljeni srečati z Zveličarjem. Njihova bela oblačila so bila čistost duše - s Kristusovo spravno krvjo očiščen značaj. Ko bi le Božji otroci imeli sedaj enakega duha, ki preiskuje srca, enako resno in odločno vero! Ko bi v ponižnosti hodili pred Gospodom in pošiljali molitve k prestolu milosti, bi imeli mnogo dragocenejšo izkušnjo, kakor jo imajo. Ljudje premalo molijo in se ne zavedajo dovolj iskreno svoje grešnosti. Zaradi pomanjkanja žive vere mnogi ne morejo dobiti obilne milosti, ki nam jo je pripravljen dati naš Odrešenik.VS 239.2

Bog je hotel preizkusiti svoje ljudstvo. Njegova roka je pokrila napako v računanju preroškega časa. Adventisti je niso našli, a tudi njihovi šolani nasprotniki ne. Ti so govorili: “Vaše računanje preroškega časa je pravilno. Neki veliki dogodek se bo skoraj zgodil; vendar to ne bo to, kar prerokuje Miller; to je spreobrnitev sveta, ne pa drugi Kristusov prihod.”(ee)VS 239.3

Čas čakanja je minil, Kristus pa ni prišel osvobodit svojega ljudstva. Tisti, ki so z iskreno vero in prisrčno ljubeznijo pričakovali svojega Zveličarja, so doživeli grenko razočaranje. Toda Božji načrt je bil dosežen. Preizkusil je srca tistih, ki so trdili, da čakajo na njegov prihod. Med njimi je bilo mnogo takih, ki jih ni spodbujala nikakršna višja spodbuda kakor strah. Njihova vera ni vplivala ne na njihovo srce ne na njihovo življenje. Ko se pričakovani dogodek ni zgodil, so ti ljudje govorili, da niso razočarani; pravzaprav nikoli niso niti verovali, da bo Kristus prišel. Bili so med prvimi, ki so se posmehovali bolečini iskrenih vernikov.VS 239.4

Jezus in vse nebeške vojske so z ljubeznijo in sočutjem gledali na preizkušene in razočarane vernike. Če bi se lahko odstranil nevidni pajčolan, ki ločuje vidni svet od nevidnega, bi bilo možno videti angele, kako so se približevali tem neomajnim ljudem in jih ščitili pred Satanovimi napadi.VS 239.5