Božja ljubezen do človeka

Narava in razodetje enako pričata o Božji ljubezni. Naš nebeški Oče je vir življenja, modrosti in veselja. Poglejmo čudovito in krasno naravo. Pomislimo, kako čudovito je prilagojena potrebam in sreči ljudi ter vseh drugih bitij. Sončna svetloba in dež, ki razveseljujeta in osvežujeta zemljo; griči, morja in ravnine - vse nam govori o Stvarnikovi ljubezni. Bog zadovoljuje vsakdanje potrebe vsega, kar je ustvaril. Čudovite Psalmistove besede pravijo:PhK14 8.1

»Oči vseh čakajo nate, ti jim daješ hrano ob pravem času; odpiraš svojo roko in tešiš željo vsemu živemu.« (Psalm 145,15.16)PhK14 8.2

Jezus ni zamolčal nobene besede resnice, vendar jo je vedno izgovoril z ljubeznijo.PhK14 8.3

Bog je človeka ustvaril popolnoma svetega in srečnega; lepa zemlja ob izhodu iz Stvarnikovih rok ni imela na sebi niti sledu propadanja ali sence prekletstva. Prestopek Božjega zakona - zakona ljubezni - pa je prinesel gorje in smrt. Vendar se Božja ljubezen razodeva tudi sredi trpljenja, ki ga je povzročil greh. Pisano je, da je Bog preklel zemljo zaradi človeka. (1. Mojzesova 3,17) Trnje in osat, težave in nadloge, ki povzročajo, da je to življenje sama muka in skrb, so določene za njegovo korist kot del potrebnih vzgojnih sredstev, ki jih je Bog načrtoval, da bi človeka dvignil iz pogube in ponižanja, ki ju je povzročil greh. Kljub temu da je ta svet padel, ni jo povsem kraj žalosti in bede. V sami naravi so sporočila upanja in tolažbe. Na osatu rastejo rože, trnje pa je pokrito s cvetjem.PhK14 8.4