Grešnik potrebuje Kristusa

Človeku so bile pri stvarjenju podarjene plemenite sposobnosti in uravnovešen um. Bil je popoln in v sozvočju z Bogom. Njegove misli so bile čiste in nameni sveti. Zaradi neposlušnosti pa so se njegove sposobnosti popačile, sebičnost pa je zasedla prostor ljubezni. Njegova narava je zaradi prestopka toliko oslabela, da se ni mogel s svojo močjo upreti sili zla. Postal je Satanov suženj in bi to tudi večno ostal, če Bog ne bi izredno posegel vmes. Skušnjavec je nameraval preprečiti božanski načrt, ki ga je Bog imel s stvarjenjem človeka, in napolniti zemljo z gorjem in obupom. Vsa ta zla pa je hotel prikazati kot posledico Božjega stvarjenja človeka.PhK14 17.1

4 Človek je v svojem brezgrešnem stanju živel v srečnem občestvu z njim, v komer »so skriti vsi zakladi modrosti in spoznanja«. (Kološanom 2,3) Toda po svojem grehu se ni več mogel veseliti v svetosti, zato se je poskušal skriti pred Božjo navzočnostjo. Stanje neobnovljenega srca je še sedaj takšno. Ni v skladnosti z Bogom in ne najde veselja v občestvu z njim. Grešnik se ne bi počutil srečnega v Božji navzočnosti in bi se umikal družbi svetih bitij. Četudi bi mu bilo dovoljeno stopiti v nebesa, se tega ne bi veselil. V njegovem srcu ne bi našel odmeva duh nesebične ljubezni, ki vlada tam, kjer je vsako srce uglašeno s srcem neskončne Ljubezni. Njegove misli, zanimanja in spodbude bi bile v nasprotju s tem, kar spodbuja tamkajšnje brezgrešne prebivalce. Bil bi razglašen ton v nebeški melodiji. Nebesa bi bila zanj prostor mučenja. Želel bi se skriti pred njim, ki je luč in središče veselja v nebesih. Bog ne izključuje grešnikovPhK14 17.2