Motnje
Mojstrovina Mazepove

V starosti 67 let je Galina Mazepova izročila Ruski akademiji znanosti doktorsko disertacijo s 477 stranmi. Iz njenega dela je vredno poudariti dve stvari. Najprej temo - vrsta sladkovodnih rakcev, dolgih milimeter in pol, ki živijo na dnu Bajkalskega jezera v Sibiriji. Drugo - čas. ki ga je porabila za raziskovanje: 24 let. Mazepova je izjavila, da bo te rake proučevala do konca življenja.PhK14 81.1

Težko si je predstavljati kar koli manj pomembnega od teh drobnih rakcev na dnu oddaljenega sibirskega jezera.PhK14 81.2

Kako predana in neomajno osredotočena je morala biti Mazepova! Vsekakor so se v dolgih letih pojavili trenutki, ko je bila v skušnjavi, da bi spremenila temo svojega raziskovanja Raziskovanje bi lahko razširila vsaj na območje celotnega jezera. Toda od njene naloge je ni moglo nič odvrniti.PhK14 81.3

V nasprotju z Mazepovo pa se večina ljudi zlahka odvrne od svojega cilja. Tudi ko gre za mnogo pomembnejše reči. kakor je drobcen rak. Razmislite na primer, kaj vse vas odvrača od razmišljanja o Jezusu. Označeni odlomek (poglejte 25 na strani 80) podaja nekaj načinov, kako se temu upreti.PhK14 81.4

* Kaj menite, o čem se bo Galina Mazepova v vsakem pogovoru prej ali slej začela pogovarjati? Ali se lahko kristjan iz tega kaj nauči?PhK14 81.5

* Kaj vas najbolj odvrača od Jezusa?PhK14 81.6

NareditePhK14 81.7

* Ovrednotite svoj običajni tedenski spored. Koliko časa navadno določite za razmišljanje o Jezusu in duhovnosti?PhK14 81.8

* Na pamet se naučite besedilo iz Svetega pisma, ki vam pomaga, da se osredotočite na Jezusa in na njegovo ljubezen.PhK14 81.9

Več o tem lahko preberete v ...PhK14 81.10

* Matej 14,22-33PhK14 81.11

* Marko 4,13.18PhK14 81.12

* 2. Korinčanom 4,16-18 Satan pogosto zapelje, da razmišljajo o svojih napakah in slabostih; tako jih oddaljuje od Kristusa in upa, da jih bo premagal. Ne osredotočajmo se nase in se ne vdajajmo bojazni in strahu glede tega, ali bomo zveličani. Vse to človeka odvrača od Vira naše moči. Prepustite skrb za svojo dušo Bogu in zaupajte vanj. Govorite in razmišljajte o Jezusu. Vaš jaz naj se izgubi v njem. Odstranite vsak dvom in preženite svoje strahove. Recite z apostolom Pavlom: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe.« (Galačanom 2,20) Oprite se na Boga. On je zmožen ohraniti to, kar mu zaupate. Če se izročite njegovim rokam, boste več kakor zmagovalec po njem, ki vas je ljubil.PhK14 81.13

Ko je Kristus vzel nase človeško naravo, se je povezal s človeštvom s spono ljubezni, ki je ne more razdreti nobena moč, razen same človekove odločitve. Satan nas neprestano poskuša zapeljati, da bi pretrgali to spono - da bi se odločili ločiti od Kristusa. Zato moramo bedeti, se bojevati in moliti, da nas nič ne bi zapeljalo k izbiri drugega učitelja; kajti o tem lahko vedno svobodno odločamo. Glejmo stalno na Kristusa, in On nas bo obvaroval. Kadar bomo gledali vanj, bomo varni. Nič nas ne bo moglo iztrgati iz njegovih rok. Z nenehnim gledanjem vanj »se premenjujemo v isto podobo od slave v slavo kakor od Gospodovega Duha«. (2. Korinčanom 3,18 CHR)PhK14 82.1

Tako so prvi učenci postali podobni dragemu Zveličarju. Ko so slišali Jezusove besede, so občutili, kako jim je potreben. Iskali so ga in ga našli ter hodili za njim. Bili so z njim v hiši, pri mizi, na samem in na polju. Bili so z njim kot učenci s svojim učiteljem in so vsak dan iz njegovih ust prejemali nauke svete resnice. Gledali so nanj kot služabniki na svojega gospodarja, da bi zvedeli svojo dolžnost. Ti učenci so bili ljudje, »ki so čutili kakor mi«. (Jakob 5,17) Z grehom so morali bojevati enak boj kakor mi. Tudi njim je bila potrebna ista milost, da bi lahko živeli sveto življenje.PhK14 82.2

Niti ljubljeni Jezusov učenec Janez, ki je najbolj odseval Zveličarjevo podobo, po naravi ni imel prijetnega značaja. Ni bil le vsiljiv in častihlepen, marveč tudi vihrav in zamerljiv, če ga je kdo žalil. Ko pa se mu je razodel značaj Božjega Sina, se je zavedel lastne pomanjkljivosti, in to spoznanje ga je naredilo ponižnega. Krepkost in potrpežljivost, moč in nežnost, dostojanstvenost in krotkost, ki jih je videl v vsakdanjem življenju Božjega Sina, so napolnili njegovo srce z občudovanjem in ljubeznijo. Iz dneva v dan je Kristus pritegoval njegovo srce, dokler se v ljubezni do Gospoda njegov jaz ni popolnoma izgubil. Njegova zamerljiva in častihlepna narava se je podredila spreminjajoči Kristusovi moči. Obnavljajoči vpliv Svetega Duha je obnovil njegovo srce. Moč Kristusove ljubezni je spremenila njegov značaj. To je zanesljiv sad zveze z Jezusom. Kadar On prebiva v srcu, se spremeni celotna narava. Njegov Duh in njegova ljubezen omehčata srce, obrzdata dušo ter dvigata naše misli in želje k Bogu in nebesom.PhK14 83.1

Ko je Kristus odšel v nebesa, je njegove sledilce še vedno navdajal občutek njegove navzočnosti. To je bila osebna navzočnost, polna ljubezni in svetlobe. Zveličar, ki je hodil, govoril in molil z njimi ter jim govoril . besede upanja in tolažbe, je bil vzet od njih v nebesa s sporočilom miru na ustnicah. Medtem ko ga je sprejel oblak angelov, so slišali odmev njegovega glasu: »Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Matej 28,20) V nebesa je odšel v človeški podobi. Vedeli so, da je tudi pred Božjim prestolom še vedno njihov Prijatelj in Zveličar, da se njegova ljubezen ni spremenila in da se še vedno enači s trpečim človeštvom. Pred Boga prinaša zasluge svoje dragocene krvi in kaže prebodene roke in noge kot spomin na ceno, ki jo je plačal za odrešence. Vedeli so, da jim je odšel v nebesa pripravit prostor in da se bo zopet vrnil ter jih vzel k sebi.PhK14 83.2

Ko so se zbrali po vnebohodu, so goreče želeli podati Očetu svoje prošnje v Jezusovem imenu. Z globokim spoštovanjem so se pripognili v molitvi in ponovili zagotovilo: »Če boste kaj prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal. Do zdaj niste ničesar prosili v mojem imenu. Prosite in boste prejeli, da bo vaše veselje dopolnjeno.« (Janez 16,23.24) Stegovali so svoje roke vere više in više z mogočnim dokazom; ta pa je: »Kristus Jezus, ki je umrl, še več, ki je bil obujen od mrtvih in sedi na Božji desnici ter posreduje za nas.« (Rimljanom 8,34) Petdesetnica jim je prinesla navzočnost Tolažnika, o komer je rekel Kristus, da bo v njih. (Janez 14,17) Dejal jim je še: »Za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal.« (Janez 16,7) Od takrat naj bi Kristus po svojem Duhu stalno prebival v srcih svojih otrok. Njihova zveza z njim je bila tesnejša kakor takrat, ko je bil osebno z njimi. Luč, ljubezen in moč v njih prebivajočega Kristusa je žarela iz njih, da so se ljudje čudili, ko so jih videli, in spoznali, »da so se družili z Jezusom«. (Apostolska dela 4,13)PhK14 84.1

Kristus želi biti svojim otrokom tudi danes vse to, kar je pomenil svojim učencem. Ko je majhno čredo svojih učencev zbral okoli sebe k zadnji molitvi, je dejal: »Toda ne prosim pa samo za te, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame.« (Janez 17,20)PhK14 84.2

Jezus je molil za nas in prosil, da bi bili eno z njim, kakor je On eno z Očetom. Kakšna edinost je to! Zveličar je dejal o sebi: »Sin ne more delati ničesar sam od sebe.« (Janez 5,19) »Oče, ki ostaja v meni, opravlja svoja dela.« (Janez 14,10) Če torej Kristus prebiva v našem srcu, bo vplival na nas, da hočemo in delamo, (Filipijanom 2,13) kakor je njegova dobra volja. Delali bomo tako, kakor je delal On. Razodevali bomo enakega duha. Če ga ljubimo in ostajamo v njem, bomo rastli »vanj, ki je glava, Kristus«. (Efežanom 4,15).PhK14 85.1