Hoditi V Cerkev Ali Je To Pomembno?

Denise se je neko soboto odločila oditi v cerkev, čeprav je bila pre-pričana, da je nihče ne bo niti opazil. Takoj, ko je vstopila, se ji je predstavilo nekaj deklet. Ko so ugotovile, da se je priselila v njihov kraj, so jo povabile na kosilo.PhK14 113.2

Pogovor je bil zanimiv in živahen. Denise se je posebno zbližala s Connie, ki ji je potožila svojo bolečino ob nedavni ločitvi njenih staršev. Denise je vedela vse o ločitvi. Sočustvovala je s Connie in ji namenila nekaj spodbudnih besed.PhK14 113.3

Ko je pomislila, da se je skoraj odločila, da tisti dan ne bo šla v cer-kev. je dojela, da je hoditi v cerkev vendarle pomembno. Bog je namreč določil poseben prostor, kjer se bomo shajali z njim in s svojimi prija-telji. Zato je ustanovil cerkev. Tam nas pričakuje. Označeni odlomek (poglejte 34 na strani 113) nas opozarja na to, kaj izgubljamo, če ne hodimo v cerkev.PhK14 113.4

* Kaj menite, kako bi na prihodnost mlade Denise vplivala njena odločitev, da ostane doma?PhK14 113.5

* Kako se lahko posvetite bogoslužju?PhK14 113.6

NareditePhK14 113.7

* Najdite koga. ki je v cerkev prišel sam. ali obiskovalca iz drugega kraja in mu pomagajte, da se bo pri vas počutil dobro.PhK14 113.8

* Nekaj prijateljev vprašajte, kaj menijo o obiskovanju cerkve in zakaj tako razmišljajo.PhK14 113.9

Več o tem lahko preberete v ...PhK14 113.10

* 2. Mojzesova 20.8-11PhK14 113.11

* Matej 12,9-13PhK14 113.12

* 1. Korinčanom 3.8.9 hovnost pa slabi. V našem druženju kot kristjani mnogo izgubljamo zaradi pomanjkanja medsebojnega sočutja. Kdor se zapre vase, ne opravlja naloge, ki mu jo je določil Bog. Socializacija nas zbližuje z drugimi in je sredstvo za naš razvoj in krepitev v službi Bogu.PhK14 113.13

Če bi se kristjani družili med seboj in se pogovarjali o Božji ljubezni in dragocenih resnicah odrešitve, bi se njihovo srce poživilo ter bi krepili drug drugega. Vsak dan bi se trudili bolj spoznati svojega nebeškega Očeta in doseči nove izkušnje z njegovo milostjo; tedaj bomo želeli govoriti o njegovi ljubezni. Ko tako delamo, se bo tudi naše srce navdušilo in ohrabrilo. Če bi več mislili in govorili o Jezusu, a manj o sebi, bi bolj čutili njegovo navzočnost.PhK14 114.1

Če bi vsaj tolikokrat pomislili na Boga, kolikor dokazov imamo o njegovi skrbi za nas, bi vedno mislili nanj in se veselili, da lahko govorimo o njem in ga slavimo. O minljivih rečeh radi govorimo, ker nas zanimajo. Govorimo o svojih prijateljih, ker jih ljubimo. Naše veselje in bolečine so povezane z njimi. Toda neskončno več razlogov imamo, da ljubimo Boga bolj kakor svoje zemeljske prijatelje. Najbolj naravna stvar na svetu bi morala biti, da bo On prvi v vseh naših mislih, da se pogovarjamo o njegovi dobroti in govorimo o njegovi moči. Bogatim darovom, ki nam jih daje, ne bi smeli toliko posvečati svojih misli in ljubezni, da ne bi imeli ničesar dati Bogu. Neprestano bi nas morali spominjati nanj in nas povezovati z vezmi ljubezni in hvaležnosti z našim nebeškim Dobrodelnikom. Živimo preblizu zemeljskih nižav. Povzdignimo svoje oči k odprtim vratom nebeškega svetišča, kjer luč Božje slave sveti na obličju Kristusa, ki »more tudi popolnoma rešiti tiste, ki se po njem bližajo Bogu«. (Hebrejcem 7,25 CHR)PhK14 114.2

Boga bi morali bolj poveličevati »za njegovo dobroto, za njegova čudovita dela v blagor človeškim sinovom«. (Psalm 107,8) Naše pobožnosti naj ne bi sesta vljale samo prošnje in prejemanja. Ne razmišljajmo vedno samo o svojih potrebah, nikoli pa o prejetih dobrotah. Nikoli ne molimo preveč, smo pa preveč skopi z zahvaljevanjem. Stalno prejemamo Božjo milost, toda kako malo se mu zahvaljujemo, kako malo ga hvalimo za vse, kar je naredil za nas.PhK14 115.1

Gospod je naročil Izraelcem, ko se zberejo k bogoslužju: »Tam, pred GOSPODOM, svojim Bogom, jejte in se vi in vaše hiše veselite vsega pridelka svojih rok, s katerim te je blagoslovil GOSPOD, tvoj Bog.« (5. Mojzesova 12,7) Kar delamo na slavo Bogu, naj bo narejeno z veselim srcem, s pesmijo hvale in hvaležnosti, ne pa z žalostjo in slabo voljo.PhK14 115.2

Naš Bog je nežen in usmiljen Oče. Na službo Bogu ne smemo gledati kot na nekaj žalostnega in mučnega. Moralo bi nam biti v veselje častiti Gospoda in sodelovati v njegovem delu. Bog si ne želi, da bi njegovi otroci, katerim je zagotovljeno tako veličastno zveličanje, ravnali tako, kakor da bi bil strog in siten nadzornik. Je njihov najboljši prijatelj, in ko se zberejo k bogoslužju, se veseli biti z njimi, da jih blagoslavlja in tolaži ter napolni njihovo srce z veseljem in ljubeznijo. Gospod želi, da bi njegovi otroci našli tolažbo pri bogoslužju in več zadovoljstva kakor pa težav pri njegovem delu. Želi, da bi vsi, ki ga pridejo častit, odšli z dragocenimi mislimi o njegovi skrbi in ljubezni, da bi lahko z veseljem opravljali svoje vsakdanje delo in bi bili spodbujeni v vsem ravnati pošteno in zvesto.PhK14 115.3

Zbrati se moramo okrog križa. Križani Kristus bi moral biti predmet našega razmišljanja, naših pogovorov in veselega navdušenja. Vedno moramo pomniti vsak blagoslov, ki ga prejmemo od Boga. Ko dojamemo njegovo nepopisno ljubezen, moramo biti pripravljeni zaupati vse roki, ki je bila pribita na križ zaradi nas.PhK14 116.1

Duša se lahko približa nebesom na perutih hvalnic. V nebeških dvorih častijo Boga s pesmijo in glasbo, in ko tudi mi izražamo hvaležnost, postaja naša služba podobna službi nebeških čet. »Kdor daruje hvalo, me prav časti,« (Psalm 50,23 CHR) pravi Bog. Stopimo pred svojega Stvarnika veselo in spoštljivo, z zahvalo in glasom psalmov. (Izaija 51,3 CHR)PhK14 116.2