Narava
Sladko In Zaščitno

V bujnih kostariških deževnih gozdovih se bije hud boj za sončno svetlobo. Ko pade ostareli velikan, rastline med seboj tekmujejo, da bi zapolnile nastalo odprtino Plezalke se na poti k soncu privijajo k drevesom. Toda neke vrste dreves se neželene ovijalke ne pritaknejo.PhK14 9.1

Vsaka izbočena bodica akacije gosti kolonijo mravelj, ki so nekakšni varuhi rastline. Mravlje pristrižejo liste vsiljivih plezalk in grizejo obiskujoče žuželke, katerim bi bili akacijevi listi okusen obrok, ter omogočajo akaciji v miru rasti proti soncu.PhK14 9.2

V zameno živijo mravlje v akacijevih velikih votlih trnih, pijejo sladek nektar, ki se cedi iz listnega peclja, svoje ličinke pa hranijo s snovjo, ki se tvori ob vrhu nekaterih listov in je bogata z beljakovinami. To je koristno za oba - za kolonijo mravelj in drevo.PhK14 9.3

Kako je moral Bog uživati, ko je ustvarjal vse življenjske rešitve, ki zagotavljajo vsakemu živemu bitju ,,mesto pod soncem’’! Označeni od-stavek (poglejte 1 na strani 10) govori o tem, kako narava razodeva Božjo ljubezen.PhK14 9.4

* Kako sožitje med akacijami in mravljami kaže, da je Bog ljubezen?PhK14 9.5

* Kaj v vašem življenju kaže svetu, da je Bog ljubezen?PhK14 9.6

NareditePhK14 9.7

* Ozrite se okoli sebe po čem. kar je ustvaril Bog. Kaj vam Bog govori po tem svojem stvarstvu?PhK14 9.8

* Ali poznate kakšno pesem o Bogu kot stvarniku? To pesem si zapojte, kadar boste šli na sprehodPhK14 9.9

Več o tem lahko preberete v ...PhK14 9.10

* Psalm 65,11 -13PhK14 9.11

* Izaija 61,11PhK14 9.12

* Rimljanom 1,20PhK14 9.13

1 »Bog je ljubezen,« piše na vsakem brstečem popku in na vsakem poganjku travne bilke. Ljubke ptice, katerih vesele pesmi odmevajo v zraku, prijetno obarvano cvetje, ki v svoji popolnosti dišavi ozračje, visoka gozdna drevesa s svojim bujnim zelenjem - vse to nam priča o nežni očetovski skrbi našega Boga in o njegovi želji, da bi osrečil svoje otroke.PhK14 10.1

Božja beseda razodeva njegov značaj. On sam je raz-glasil svojo neskončno ljubezen in usmiljenje. Ko je Mojzes prosil: »Pokaži mi... svoje veličastvo,« (2. Mojzesova 33,18) je Gospod odgovoril: »Storil bom, da pojde mimo tebe vsa moja dobrota.« (2. Mojzesova 33,19) To je njegovo veličastvo. Gospod je šel mimo Mojzesa in objavil: »Gospod, Gospod, mo gočni Bog, poln usmiljenja in milostljiv, počasen za jezo in obilen. v milosti in resnici, ki hrani milost tisočim, ki odpušča krivico in prestopek in greh.« (2. Mojzesova 34,6.7 CHR) On je »milostljiv in usmiljen Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti«, (Jona 4,2) ker mu ugaja dobrohotnost. (Mihej 7,18)PhK14 10.2

Bog je povezal naše srce s seboj z neštetimi dokazi na nebu in na zemlji. Razodeva se nam po naravi in v najglobljih in najnežnejših zemeljskih vezeh, ki jih človeško srce sploh lahko spozna. Vendar nam tudi to samo nepopolno prikazuje njegovo ljubezen. Kljub vsem tem danim dokazom ljudje s strahom gledajo na Boga, ker je sovražnik dobrega tako zaslepil njihov um, da si ga 11 predstavljajo kot strogega in neizprosnega. Satan zapeljuje ljudi, da imajo Boga za bitje, čigar glavna lastnost je neizprosna pravičnost - da je strog sodnik ter osoren in natančen upnik. Stvarnika prikazuje kot bitje, ki z nezaupljivim očesom preži na zmote in napake ljudi, da bi jih lahko obiskal s sodbami. Jezus je prišel živet med ljudi ravno zato, da bi svetu razodel neskončno Božjo ljubezen in tako odstranil to popačeno podobo.PhK14 10.3

Božji Sin je prišel iz nebes razodet Očeta. »Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Sin, ki je v Očetovem naročju, On ga je oznanil.« (Janez 1,18 CHR) »Nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.« (Matej 11,27) Ko je eden izmed učencev prosil: »Gospod, pokaži nam Očeta,« (Janez 14,8) je Jezus odgovoril: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta. Kako moreš ti reči: ›Pokaži nam Očeta.‹« (Janez 14,9)PhK14 11.1

Ko je Jezus opisoval svoje zemeljsko poslanstvo, je dejal: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost.« (Luka 4,18) To je bilo njegovo delo. Hodil je iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo. (Apd 10,38) Bile so cele vasi, kjer iz nobene hiše ni bilo slišati bolečega stokanja, ker je šel skoznje Jezus in ozdravil vse njihove bolnike. Njegovo delo je pričalo, da ga je pomazilil Bog. Ljubezen, usmiljenje in sočutje so se razodevali v vsakem dejanju njegovega življenja. Njegovo srce je izražalo nežno n naklonjenost do ljudi. Nase je vzel človeško naravo, da bi lahko razumel človeške potrebe. Najsiromašnejši in najskromnejši se mu niso bali približati. Celo otročiči so bili pritegnjeni k njemu. Radi so splezali na njegova kolena in opazovali njegov zamišljeni obraz, ki je bil dobrotljiv in poln ljubezni.PhK14 11.2

2.Jezus ni zamolčal nobene besede resnice, vendar jo je vedno izgovoril z ljubeznijo. V svojem ravnanju z ljudmi je vedno kazal izredno tankočutnost in obzirno, nežno pozornost. Nikdar ni bil grob, nikoli ni brez potrebe izgovoril stroge besede in nikoli ni prizadejal nepotrebne bolečine občutljivi duši. Ni grajal človeških slabosti. Povedal je resnico, vendar vedno z ljubeznijo. Žigosal je hinavščino, nevero in krivičnost, toda vedno je z bolečino v glasu izgovarjal svojo ostro grajo. Jokal je nad svojim ljubljenim mestom Jeruzalemom, ker ni hotelo sprejeti njega, ki je pot, resnica in življenje. Zavrgli so njega, Zveličarja, vendar jim je On izkazoval sočutno blagost. Njegovo življenje je bilo življenje samoodpovedi in obzirne skrbi za druge. V njegovih očeh je bila dragocena vsaka duša. Čeprav se je vedno vedel božansko dostojanstveno, se je z najnežnejšo pozornostjo približal vsakemu članu Božje družine. V vseh ljudeh je videl grešna bitja, katere je bil poslan rešit.PhK14 11.3

Kristus je v svojem življenju razodel takšen značaj. To je Božji značaj. Iz Očetovega srca so potekle reke božanskega sočutja, se razodele v Kristusu in se izlile na ljudi. Jezus, nežni in usmiljeni Zveličar, je bil Bog, »ki je bil razodet v mesu«. (1. Timoteju 3,16)PhK14 12.1

Jezus je živel, trpel in umrl, da bi nas odkupil. Postal je »mož bolečin«, da bi mi postali deležni večnega veselja. Bog je dovolil, da je njegov ljubljeni Sin, poln milosti in resnice, prišel iz sveta nepopisne slave na svet, ki je izprijen in uničen zaradi greha. Dovolil mu je zapustiti naročje njegove ljubezni in angelsko češčenje, da bi pretrpel sramoto, žalitev, poniževanje, sovraštvo in smrt. »Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.« (Izaija 53,5) Opazujmo ga v puščavi, v Getsemaniju in na križu! Brezmadežni Božji Sin je vzel nase breme greha. On, ki je bil eno z Bogom, je v svoji duši občutil strašno ločitev, ki jo je greh povzročil med Bogom in človekom. To je iztisnilo iz njegovih ust tesnobni vzklik: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Matej 27,46) Breme greha, občutek njegove strašne velikosti in ločitev, ki jo povzroča med človekom in Bogom - to je strlo srce Božjega Sina.PhK14 12.2

Ta veličastna daritev ni bila darovana, da bi v Očetovem srcu izzvala ljubezen do človeka ali pa povzročila, da bi ga bil pripravljen rešiti. Ne, ne! »Tako je Bog lju-PhK14 13.1