24—Ali ni ta tesarjev sin?

Temeljno besedilo: Lk 4,16-30

Čez svetle dni Kristusove službe v Galileji je padla senca. Prebivalci Nazareta so ga zavrgli. »Ali ni ta tesarjev sin?« so govorili. (Mt 13,55 CHR)JZ 194.1

Jezus je v svojem otroštvu in mladosti sodeloval pri bogoslužju med svojimi brati v nazareški shodnici. Po nastopu svoje službe ni bil več z njimi, vendar so vedeli, kaj se je zgodilo z njim. Ko se je spet pojavil med njimi, so njihovo zanimanje in pričakovanja narasli do skrajnosti. Tukaj so bile znane podobe in obrazi ljudi, ki jih je poznal od otroštva. Tam so živeli njegova mati, bratje in sestre, zato so bile oči vseh uprte vanj, ko je v soboto stopil v shodnico in sedel med zbrane častilce.JZ 194.2

Pri rednem bogoslužju je starešina prebral odstavek iz prerokov za ta dan in opomnil ljudi, naj še naprej upajo v prihod njega, ki bo ustanovil slavno kraljestvo in odpravil sleherno zatiranje. Poslušalce je poskušal opogumiti s tem, da je ponovil dokaze, da je Mesijev prihod blizu. Opisal je slavo njegovega prihoda, še po-sebno pa je poudaril misel, da bo prišel na čelu vojsk osvobodit Izraela.JZ 194.3

Kadar je bil v shodnici rabin, se je pričakovalo, da bo imel pri-digo, iz preroških spisov pa je lahko bral kateri koli Izraelec. Tisto soboto so Jezusa zaprosili za sodelovanje pri bogoslužju. »Vstal je, da bi bral, in podali so mu zvitek preroka Izaija.” (Lk 4,16.17) Besedilo, ki ga je prebral, je po splošnem mnenju spadalo med tiste, ki so se nanašala na Mesija: JZ 194.4

»‘Duh Gospoda Boga je nad menoj, ker me je Gospod mazilil. Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim, da povežem strte v srcu, da okličem jetnikom prostost in zapornikom osvoboditev, da oznanim leto Gospodove milosti.’ Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sedel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. Vsi so zanj pričevali, čudili so se besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust.« (Iz 61,1.2; Lk 4,20.22)JZ 195.1

Jezus je stal pred ljudstvom kot živi razlagalec prerokovanj, ki se nanašajo nanj. Za razlago prebranega besedila je govoril o Mesiju kot o njem, ki bo pomagal zatiranim, osvobodil ujete, zdravil bolne, vračal slepim vid in svetu razodel luč resnice. Njegov pre-pričljivi način in čudovita vsebina njegovih besed sta prevzela poslušalce z močjo, ki je niso čutili nikoli prej. Plima božanske moči je podrla sleherno oviro; videli so Nevidnega kakor Mojzes. Ker je njihova srca ganil Sveti Duh, so odgovorili s prisrčnim »Amen!« in hvalnicami Gospodu.JZ 195.2

Ko pa je Jezus izjavil: »Danes se je to pismo izpolnilo, kakor ste slišali,« (Lk 4,21) so bili na lepem spodbujeni razmišljati o sebi in o trditvah njega, ki jim je spregovoril. Nje, Izraelce, Abrahamove potomce, je prikazal, kakor da živijo v sužnosti. Nagovoril jih je kot ujetnike, ki morajo biti osvobojeni oblasti zla, kakor da živijo v temi in potrebujejo luč resnice. Njihov ponos je bil prizadet, njihove bojazni pa so se prebudile. Jezusove besede so nakazovale, da je njegovo delo popolnoma drugačno od tega, kar si želijo. Njihova dela bi bila raziskana preveč natančno. Čeprav so bili strogi pri opravljanju vidnih obredov, so se izogibali temu bistremu in preiskujočemu pogledu.JZ 195.3

»Kdo je ta Jezus?« so spraševali. Ta, ki si je lastil pravico do Mesijeve slave, je bil tesarjev sin in je opravljal svoj poklic skupaj s svojim očetom Jožefom. Videli so ga naporno delati, hoditi gor in dol po gričih, poznali so njegove brate in sestre ter njegovo življenje in delo. Opazovali so njegov razvoj iz otroka v mladeniča in dalje v zrelega moža. Čeprav je njegovo življenje ostalo neomadeževano, niso hoteli verovati, da je Obljubljeni.JZ 195.4

Kakšno nasprotje med njegovim naukom o novem kraljestvu in nauki, ki so jih slišali od svojih starešin! Jezus ni rekel ničesar o njihovi osvoboditvi od Rimljanov. Slišali so o njegovih čudežih in upali, da bo svojo moč uporabil v njihovo korist, toda niso videli nobenega namiga o takem namenu.JZ 195.5

Ko so odprli vrata dvomu, je njihovo srce še močneje zakrknilo, čeprav se je za trenutek omehčalo. Satan se je odločil, da se tisti dan ne smejo odpreti slepe oči, niti ne smejo biti osvobojeni ljudje, ki so bili vklenjeni v sužnosti. Z vsemi močmi si jih je prizadeval utrditi v neveri. Niso upoštevali znamenja, ki jim je bilo že dano, ko jih je pretreslo prepričanje, da je ta, ki jih je nagovoril, njihov Odrešenik.JZ 196.1

Toda Jezus jim je zdaj podal dokaz o svojem božanstvu, s tem ko je razodel njihove skrivne misli. Rekel jim je: »‘Seveda mi boste povedali ta pregovor: Zdravnik, ozdravi sebe. Kar smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnaumu, stori tudi tukaj v domačem kraju.’ In rekel je: ‘Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju. Resnico vam govorim: Veliko vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala huda lakota po vsej deželi, toda Elija ni bil poslan k nobeni izmed njih razen k vdovi v Sarepto na Sidonskem. Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu v času preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Sirca Naamana.’” (Lk 4,23-27)JZ 196.2

S sklicevanjem na dogodke iz življenja prerokov se je odzval na vprašanja svojih poslušalcev. Služabnikom, ki jih je Bog poklical za posebno delo, ni bilo dovoljeno delati za trdosrčni in neverni narod. Kdor pa je bil dovzetnega srca in pripravljen verovati, je imel posebno prednost dobiti dokaze njegove božanske moči po prerokih. V Elijevih dneh so Izraelci zapustili Boga. Oklepali so se svojih grehov in zavrgli svarila Duha, ki so jim bila dana po Gospodovih poslancih. Tako so se ločili od njih, po katerih bi jim lahko prišli Božji blagoslovi. Gospod je šel mimo izraelskih domov in našel zavetje za svojega služabnika v poganski deželi pri ženski, ki ni pripadala izvoljenemu ljudstvu. Toda ta ženska je bila spo-znana za vredno, ker se je ravnala po prejeti luči, in je bilo njeno srce dovzetno za večjo luč, ki ji jo je Bog poslal po svojem preroku.JZ 196.3

Zaradi istega vzroka so izraelski gobavci v Elizejevem času ostali neozdravljeni. Toda Naaman, poganski plemič, je bil zvest temu, o čemer se je prepričal, da je prav, in se je zavedal svoje velike potrebe po pomoči. Bil je pripravljen sprejeti darove Božje milosti. Ni bil samo ozdravljen gobavosti, temveč tudi blagoslovljen s spoznanjem pravega Boga.JZ 196.4

Naš položaj pred Bogom ni odvisen od tega, koliko luči smo prejeli, temveč od tega, kako uporabimo to, ki jo imamo. Zato so celo pogani, ki izbirajo, kar je prav, kolikor koli lahko to razločijo, v veliko ugodnejšem položaju kakor ljudje, ki imajo veliko luč in trdijo, da služijo Bogu, vendar se ne menijo zanjo in s svojim vsakdanjim življenjem spodbijajo svoje besede.JZ 197.1

Jezus je s svojimi besedami v shodnici zadel poslušalce v korenino njihove samopravičnosti, ko jim je predočil grenko resnico, da so se odvrnili od Boga in zapravili pravico biti Božji narod. Vsaka beseda je rezala kakor nož, ko jim je bilo pokazano njihovo pravo stanje. Sedaj so se sramovali vere, s katero jih je Jezus v začetku navdihnil. Niso hoteli priznati, da je ta, ki prihaja iz skromnega stanu, kaj drugega kakor navaden človek.JZ 197.2

Njihova nevera je obrodila sovraštvo. Bili so pod Satanovo oblastjo, zato so polni besa povzdignili glas proti Zveličarju. Odvrnili so se od njega, čigar poslanstvo je bilo zdraviti in obnavljati. Pokazali so lastnosti uničevalca.JZ 197.3

Ko je Jezus omenil blagoslove, ki so obljubljeni poganom, je to razvnelo ognjevit narodov ponos poslušalcev, da so se njegove besede izgubile med vpitjem množice. Ti ljudje so se ponašali z izpolnjevanjem zakona, sedaj pa, ko so bili napadeni njihovi predsodki, so bili pripravljeni tudi na umor. Zborovanje je bilo nenadoma prekinjeno. Jezusa so prijeli in odvlekli iz shodnice in iz mesta. Vse je kazalo, da ga želijo uničiti. Gnali so ga na rob prepada in ga nameravali strmoglaviti vanj. V zraku je odmevalo preklinjanje in kričanje. Nekateri so hoteli zalučati kamenje vanj, ko je nenadoma izginil. Nebeški poslanci, ki so bili v shodnici ob njem, so ostali z njim tudi tukaj med pobesnelo množico. Obstopili so ga pred sovražniki in ga odpeljali na varno.JZ 197.4

Enako so angeli zaščitili tudi Lota in ga varno odpeljali iz Sodome. Tako so zaščitili tudi Elizeja v majhnem gorskem kraju. Čeprav so bili okoliški hribi polni konj in voz sirijskega kralja ter velike množice njegovih oboroženih mož, je Elizej videl bližnja pobočja polna Božjih čet ognjenih voz in konj okoli Gospodovega služabnika.JZ 197.5

V vseh časih so bili angeli blizu zvestih Kristusovih sledilcev. Veliko zavezništvo zla je razvrščeno proti vsem zmagovalcem. Toda Kristus hoče, da gledamo na nevidno, na nebeške čete, utaborjene okrog vseh, ki ljubijo Boga, da bi jih rešili. Nikoli ne bomo zvedeli, pred katerimi vidnimi ali nevidnimi nevarnostmi smo bili obvarovani po posredovanju angelov, dokler ne bomo v luči večnega življenja spoznali Božje previdnosti. Potem bomo dojeli, da se je vsa nebeška družina zanimala za družino na zemlji in da so bili od Božjega prestola poslani poslanci, ki so dan za dnem spremljali naše korake.JZ 198.1

Ko je Jezus v shodnici bral iz prerokovanja, ni prebral zadnjega dela opisa Mesijevega dela. Po besedah »da okličem leto Gospodove milosti” je izpustil besedilo »dan maščevanja našega Boga”. (Iz 61,2 EKU) To je prav tako resnica kakor prvi del prerokovanja, Jezus pa s svojim molkom ni zanikal resnice. Njegovi poslušalci so se zelo radi ukvarjali z zadnjo izjavo in hrepeneli, da se uresni či. Oznanjali so Božje sodbe nad pogani, ne da bi dojeli, da je bila njihova krivda veliko večja od krivde drugih. Sami so veliko bolj potrebovali milost, ki so jo bili pripravljeni odrekati poganom. Tisti dan, ko je Jezus stal v shodnici med njimi, so imeli priložnost, da bi se odzvali nebeškemu vabilu. Ta, ki se veseli milosti, (Mih 7,18) bi jih rad obvaroval pred uničenjem, po katerem so vpili njihovi grehi.JZ 198.2

Ni jih mogel zavreči, ne da bi jih še enkrat povabil k spokorjenju. Proti koncu svoje službe v Galileji je znova obiskal kraj svojega otroštva. Odkar so ga tedaj zavrnili, se je po vsej deželi govorilo o njegovem oznanjevanju in čudežih. Sedaj ni mogel nihče oporekati, da ima več kakor človeško moč. Nazarečani so vedeli, da hodi okrog, dela dobro in ozdravlja vse, ki jih je zatiral Satan. Okoli njih so bila cela naselja, kjer se v nobeni hiši ni slišalo stokanje bolnikov, šel je namreč skoznje in ozdravil vse njihove bolezni. Milost, ki se je razodevala v vsakem dejanju njegovega življenja, je pričala za njegovo božansko maziljenje.JZ 198.3

Ko so Nazarečani poslušali njegove besede, jih je zopet spodbudil božanski Duh. Toda niti sedaj niso hoteli priznati, da je ta mož, ki je odrasel med njimi, drugačen ali večji od njih. Še vedno jih je bolel grenki spomin, ko je zase trdil, da je Obljubljeni, in je hkrati zanikal njihovo pripadnost Izraelu. Pokazal jim je, da so manj vredni Božje milosti kakor pogan ali poganka. Zato ga niso hoteli sprejeti kot Božjega Kristusa, četudi so se spraševali: »Odkod temu ta modrost in take moči?” (Mt 13,54 CHR) Zaradi njihove nevere Zveličar med njimi ni mogel narediti mnogo čude-žev. Samo nekoliko src je bilo odprtih za njegove blagoslove. Proti svoji volji je odšel in se ni nikoli več vrnil.JZ 199.1

Nazarečane je še naprej vodila nevera, ki so jo nekoč gojili. Nevera je imela oblast tudi nad Velikim zborom in narodom. Ko so duhovniki in ljudstvo prvič zavrnili razodete moči Svetega Duha, je to pomenilo začetek konca. Da bi dokazali, da je bilo njihovo prvo nasprotovanje upravičeno, so še naprej dlakocepili ob Kristusovih besedah. Njihovo zavračanje Duha je doseglo vrhunec z golgotskim križem, razdejanjem Jeruzalema in razkropitvijo naroda na vse štiri strani sveta.JZ 199.2

O, kako je Kristus želel, da bi pred Izraelci razgrnil dragocene zaklade resnice! Toda njihova duhovna slepota je bila takšna, da jim ni bilo mogoče razodeti resnic njegovega kraljestva. Oklenili so se svoje vere in nekoristnih obredov, medtem ko je nebeška resnica čakala, da jo sprejmejo. Svoj denar so zapravili za pleve in lupine, medtem ko jim je bil na voljo kruh življenja. Zakaj se niso zatekli k Božji besedi in je marljivo raziskovali, da bi spoznali svoje zmote? V starozaveznih spisih je bila jasno opisana vsaka podrobnost Kristusove službe, zato je vedno znova navajal iz preroških spisov in dejal:JZ 199.3

»Danes se je to pismo izpolnilo, kakor ste slišali.« (Lk 4,21) Če bi pošteno raziskovali Pisma in z Božjo besedo preverjali svoje nauke, Jezusu ne bi bilo treba jokati nad njihovo nespokorjenostjo. Ne bi mu bilo treba reči: »Glejte, vaša hiša je zapuščena.« (Lk 13,35) Lahko bi spoznali dokaze njegovega mesijanstva in bi se lahko izognili nesreči, ki je njihovo ponosno mesto spremenila v ruševine. Ampak njihov um je postal omejen zaradi njhovega nerazumnega pobožnjaštva. Kristusovi nauki so razkrili pomanjkljivosti njihovega značaja in zahtevali spokorjenje. Če bi poslušali njegove nauke, bi morali spremeniti svoje življenje in opustiti upe, ki so jih gojili. Da bi jih nebesa spoštovala, bi se morali odreči spoštovanju ljudi. Da bi se pokorili besedam tega novega učitelja, bi morali nasprotovati mnenjem velikih mislecev in učiteljev tistega časa.JZ 199.4

V Kristusovem času je bila resnica nepriljubljena, takšna pa je tudi danes. Nepriljubljena je od tedaj, ko je Satan prvič okužil ljudi z nenaklonjenostjo do nje in jim ponudil laž, ki vodi k samopoviševanju. Ali se danes ne spopadamo s teorijami in nauki, ki niso utemeljeni na Božji besedi? Ljudje se jih oklepajo tako trdno, kakor so se nekoč Judje svojih izročil.JZ 200.1

Judovski voditelji so bili polni duhovne ošabnosti. Njihova želja po poveličanju sebe se je pokazala celo pri službi v svetišču. Imeli so radi najvišja mesta v shodnici. Želeli so, da jih na tržnicah pozdravljajo, in so uživali, če so slišali svoj naziv iz ust drugih ljudi. Ker je prava pobožnost izginjala, so postajali vse bolj ljubosumni na svoja izročila in obrede.JZ 200.2

Ker je bilo njihovo dojemanje pomračeno zaradi sebičnih pred-sodkov, niso mogli moči prepričljivih Kristusovih besed uskladiti z njegovim skromnim življenjem. Niso upoštevali dejstva, da se pristna veličina lahko odpove zunanjemu razkazovanju. Siromaštvo tega Človeka se je zdelo popolnoma protislovno z njegovo trditvijo, da je Mesija. Spraševali so se: Zakaj je tako skromen, če je res to, za kar se izdaja? Kaj bo iz njihovega naroda, če je zado voljen, da je brez vojaških sil? Kako bosta tako dolgo pričakovana moč in blišč pripravila narode, da bodo podložni Jeruzalemu? Ali jih niso duhovniki učili, da bo Izrael vladal vsemu svetu? Ali je mogoče, da so se veliki verski učitelji motili?JZ 200.3

Toda ni le pomanjkanje zunanjega blišča v Jezusovem življenju povzročilo, da so ga Judje zavrgli. Bil je utelešenje čistosti, oni pa so bili nečisti. Živel je med ljudmi kot zgled brezhibne neoporečnosti. Njegovo brezmadežno življenje je osvetlilo njihovo srce z lučjo. Njegova odkritosrčnost je razodevala njihovo neiskrenost. Pokazala je votlost njihove domišljave pobožnosti in jim odkrila gnusno naravo krivice. Takšna luč ni bila dobrodošla.JZ 200.4

Če bi Kristus opozoril na farizeje in hvalil njihovo učenost in pobožnost, bi ga z veseljem pozdravili. Ko pa je govoril o nebeškem kraljestvu kot o milosti, ki je podeljena vsemu človeštvu, jim je prikazal razvojno stopnjo vere, s katero se niso hoteli sprijazniti. Njihov osebni zgled in njihovi nauki niso bili nikoli takšni, da bi službo Bogu naredili zaželeno. Ko so videli, kako je Jezus posvečal pozornost ravno ljudem, katere so sovražili in jih zavrgli, je to v njihovem ošabnem srcu spodbudilo najslabše strasti. Ne glede na njihovo bahanje, da bo Izrael pod »levom iz Judovega rodu« (Raz 5,5) povišan nad vse narode, bi laže zdržali razočaranje svojih častihlepnih upov, kakor pa trpeli grajo za svoje grehe iz Kristusovih ust in očitanje, ki so ga čutili že zaradi same navzočnosti njegove čistosti. JZ 201.1