Nad Galilejskim jezerom se je danilo. Učenci, utrujeni od brez-uspešnega nočnega dela, so bili še v ribiških čolnih na jezeru. Jezus je prišel na obalo preživet trenutek miru. Upal je, da si bo zgodaj zjutraj nekoliko spočil od množic, ki so ga spremljale iz dneva v dan. Vendar so se ljudje tudi tu začeli zbirati okrog njega. Njihovo število je hitro naraščalo, da so ga stiskali z vseh strani. V tem času so učenci prišli na kopno. Da bi se Jezus izognil pritisku množice, je stopil v Petrov čoln in ga zaprosil, naj odrine nekoliko od obale. Tako so ga lahko vsi bolje videli in slišali. Iz čolna je začel učiti množico na obali.JZ 202.1

Kakšen prizor so lahko opazovali angeli, njihov slavni poveljnik je sedel v ribiškem čolnu, se zibal semtertja na nemirnih valovih in oznanjal dobra sporočila o zveličanju množici poslušalcev, ki so se stiskali do samega roba jezera! On, ki so ga spoštovala nebesa, je pod vedrim nebom navadnim ljudem oznanjal vzvišene resnice o svojem kraljestvu. Vendar ni mogel najeti primernejšega prostora za svoje delo. Jezero, planine, prostrana polja, sončna svetloba, ki se je razlivala po zemlji, vse je pomenilo snov, s katero je ponazoril nauke in jih vtisnil v misli poslušalcev. Noben Kristusov nauk ni ostal brez sadu. Sleherno sporočilo z njegovih ust je prišlo do koga kot beseda večnega življenja.JZ 202.2

Množica ob obali se je večala vsak trenutek. Starci, naslonjeni na palice, močni kmetovalci z bližnjih gričev, ribiči, ki so garali na jezeru, trgovci in rabini, bogati in učeni, ljudje vseh starosti, ki so s seboj vodili bolne in trpeče vsi so se prerivali, da bi slišali besede božanskega Učitelja. Prizore, kakršen je bil ta, so preroki videli vnaprej in zapisali:JZ 202.3

»Zebulonova dežela in Neftalijeva dežela, ob poti k morju, onkraj Jordana, poganska Galileja! Ljudstvo, ki je sedelo v temi, je zagledalo veliko luč; in njim, ki so prebivali v deželi smrtne sence, je zasvetila luč.« (Mt 4,15.16)JZ 203.1

Poleg množice na genezaretski obali je Jezus v svoji pridigi imel v mislih tudi druge poslušalce. Gledajoč skozi veke, je videl svoje zveste sledilce v zaporih in sodnih dvoranah, v skušnjavah, osamljenosti in trpljenju. Pred njim se je pojavil vsak prizor veselja, boja in težave. Besede, ki jih je izgovoril zbranim, je spregovoril tudi drugim ljudem, do njih pa so prišle kot sporočilo upanja v skušnjavi, tolažbe v žalosti in nebeške luči v temi. Po Svetem Duhu se bo ta glas, ki je govoril iz ribiškega čolna v Galilejskem jezeru, slišal tudi, kako oznanja mir človeškemu srcu do konca časa.JZ 203.2

Ko je Jezus končal pridigo, se je obrnil k Petru in mu dejal, naj odrine na odprto morje in vrže mrežo. Peter pa je bil malodušen. Vso noč ni ničesar ulovil. V samotnih urah je razmišljal o usodi Janeza Krstnika, ki je propadal sam v ječi. Premišljeval je o prihodnosti, ki je čakala Jezusa in njegove sledilce, o neuspehu njegovega dela v Judeji, o zlobi duhovnikov in rabinov. Niti v svojem poklicu ni imel uspeha. Ko je tako opazoval prazne mreže, se mu je prihodnost zdela temna in polna težav. »Učitelj,” je rekel, »vso noč smo se trudili in ničesar nismo ujeli; toda na tvojo besedo bom vrgel mrežo.« (Lk 5,5 CHR)JZ 203.3

Samo noč je primerna za lov z mrežami v bistri jezerski vodi. Vreči mrežo podnevi po neuspešnem nočnem lovu se je zdelo brezupno; ampak Jezus je to zapovedal in ljubezen do Učitelja je spodbudila učence, da so ubogali. Simon in njegov brat sta skupaj vrgla mrežo. Ko sta jo poskušala izvleči, se je začela trgati zaradi množine rib. Morala sta poklicati na pomoč Jakoba in Janeza. Ko je bil ulov pospravljen, sta bila oba čolna tako polna, da so bili v nevarnosti, da se bosta potopila.JZ 203.4

Peter pa zdaj ni več mislil na čolna ali na njun tovor. Ta čudež mu je bolj kakor kateri drug, kateremu je bil priča, pomenil dokaz božanske oblasti. V Jezusu je videl njega, ki ima oblast nad vso naravo. Božanska navzočnost je razodela njegovo nesvetost. Lju-bezen do Učitelja, sramota zaradi nevere, hvaležnost zaradi Kri-stusove blagohotnosti in predvsem spoznanje o svoji nečistosti vpričo neskončne čistosti so ga popolnoma premagali. Medtem ko so drugi prebirali ulov, je Peter padel pred Zveličarjeve noge in vzkliknil: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!” (Lk 5,8)JZ 203.5

Šlo je za enako navzočnost božanske svetosti, zaradi katere je prerok Daniel padel kakor mrtev pred Božjim angelom. Rekel je: »Moj obraz se je strašno spačil, nisem imel nič moči.” (Dan 10,8 EKU) Tudi Izaija je vzkliknil, ko je videl Gospodovo slavo: »Gorje mi, izgubljen sem, ker sem mož z nečistimi ustnicami, prebivam sredi ljudstva z nečistimi ustnicami in so moje oči videle Kralja, Gospoda nad vojskami.” (Iz 6,5) Človeška pomanjkljiva in grešna narava je bila postavljena pred popolnost božanstva, zato se je čutil povsem nepopoln in nesvet. Enako je bilo pri vseh, ki jim je bilo dano zagledati Božjo veličino in veličanstvo.JZ 204.1

Peter je vzkliknil: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen člo-vek!« (Lk 5,8) vendar se je trdno oklenil Kristusovih nog, ker se je zavedal, da se ne sme ločiti od njega. Zveličar mu je odgovoril: »Ne boj se, odslej boš lovil ljudi.« (Lk 5,10) Šele potem, ko je Izaija videl Božjo svetost in priznal svojo nevrednost, mu je bilo zaupano božansko sporočilo. Tudi Peter je bil poklican delati za Kristusa šele potem, ko je bil spodbujen odpovedati se samemu sebi in se zanesti na božansko moč.JZ 204.2

Dotlej se nobeden od učencev ni združil z Jezusom kot sodela-vec. Bili so priče mnogih njegovih čudežev in poslušali njegovo poučevanje, vendar niso popolnoma opustili dotedanjega poklica. Ko pa je bil Janez Krstnik zaprt, so vsi doživeli grenko razočaranje. Če se je Janezovo poslanstvo končalo tako, so imeli malo upanja za svojega Učitelja, proti kateremu so se združili vsi verski voditelji. V teh razmerah je bilo zanje olajšanje, če so se za kratek čas vrnili k ribarjenju. Sedaj pa jih je Jezus povabil, naj opustijo svoje prejšnje življenje in svoje koristi združijo z njegovimi. Peter je sprejel vabilo. Jezus je po prihodu na obalo naslednje tri učence povabil, naj hodijo za njim, in jih bo naredil za ribiče ljudi. Takoj so pustili vse in šli za njim.JZ 204.3

Preden jih je Jezus povabil, naj zapustijo svoje mreže in ribiške čolne, jim je zagotovil, da bo Bog poskrbel za njihove potrebe. Uporaba Petrovega čolna za evangeljsko delo je bila bogato po-plačana. On, ki je »bogat za vse, ki ga kličejo«, je rekel: »Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje.« (Rim 10,12; Lk 6,38) S takšno mero je nagradil tudi službo učencev. Vsaka žrtev, ki je bila narejena v službi zanj, bo nagrajena nadvse obilo po čezmernem bogastvu njegove milosti. (Ef 3,20; 2,7)JZ 205.1

V tej žalostni noči, ki so jo učenci preživeli na jezeru ločeni od Kristusa, jih je težko obremenjevala nevera in utrujenost zaradi neuspešnega garanja. Njegova navzočnost pa je poživila njihovo vero ter jim prinesla veselje in uspeh. Tako je tudi z nami. Brez Kristusa je naše delo brezplodno, zato zlahka postanemo malodušni in godrnjamo. Če pa je On blizu in delamo pod njegovim vodstvom, se veselimo dokazov njegove moči. Satanovo delo je spraviti dušo v malodušnost; Kristusovo delo pa je, da jo navdihne z vero in upanjem.JZ 205.2

Še globlji nauk, ki bi se ga morali učenci naučiti pri tem čudežu, je namenjen tudi nam in sicer, On, čigar beseda je privabila morske ribe, lahko vpliva tudi na človeška srca in jih tako pritegne z vezmi svoje ljubezni, da njegovi služabniki lahko postanejo lovci ljudi.JZ 205.3

Ti galilejski ribiči so bili skromni in nešolani ljudje, ampak Kristus, luč sveta, jih je bil popolnoma zmožen usposobiti za vlogo, za katero jih je izbral. Zveličar ni zaničeval izobrazbe. Če umski razvoj spodbuja Božja ljubezen in je posvečen njegovi službi, pomeni blagoslov. Modre svojega časa je izpustil zato, ker so bili tako samozavestni, da niso mogli sočustvovati s trpečim človeštvom in postati sodelavci Moža iz Nazareta. Zaradi njihovega pobožnjaštva jim je bilo pod častjo, da bi jih Kristus učil. Gospod Jezus želi sodelovati s temi, ki bodo postali neposredni prenosniki njegove milosti. Prvo, česar se mora naučiti vsak, ki želi postati Božji sodelavec, je nauk o nezaupanju vase; takrat bodo pripravljeni dobiti Kristusov značaj. Tega ni mogoče doseči s šolanjem v najvišjih šolah. Je sad modrosti, ki jo dobimo samo pri božanskem Učitelju.JZ 205.4

Jezus je izbral neizobražene ribiče, ker niso bili šolani v izročilu in napačnih običajih svojega časa. Bili so naravno nadarjeni, ponižni in učljivi ljudje, ki jih je lahko vzgojil za svoje delo. V vsak-danjem življenju mnogi potrpežljivo opravljajo enolična vsakdanja opravila, ne da bi se zavedali, da imajo takšne sposobnosti, ki bi jih, če bi jih uporabili, izenačile z najbolj cenjenimi ljudmi na svetu. Potreben je dotik spretne roke, da bo prebudil te uspavane sposobnosti. Take ljudi je Jezus poklical za svoje sodelavce in jim dal prednost druženja z njim. Veliki ljudje tega sveta nikoli niso imeli takega učitelja. Ko so učenci končali Zveličarjevo vzgojo, niso bili več nevedneži in neizobraženi. Postali so mu podobni v duhu in značaju; ljudje so spoznali, da so bili z Jezusom.JZ 206.1

Najbolj vzvišena naloga vzgoje ni zgolj prenašati znanja, temveč tudi dati oživljajočo moč, ki se dobi po zvezi uma z umom, duše z dušo. Samo življenje lahko zaplodi življenje. Kako velika prednost je bila za učence, da so bili tri leta vsak dan v stiku s tem božanskim življenjem, iz katerega izvirajo vse poživljajoče spodbude, ki dajejo življenje in prinašajo blagoslov svetu! Janez, ljubljeni učenec, se je bolj kakor vsi njegovi prijatelji izpostavil vplivu tega čudovitega življenja. Rekel je: »Življenje se je razodelo in videli smo ga. Pričujemo in oznanjamo vam večno življenje, tisto, ki je bilo pri Očetu in se nam je razodelo. Iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo.” (1 Jn 1,2; Jn 1,16)JZ 206.2

V apostolih našega Gospoda ni bilo nič takega, kar bi jim pri-neslo slavo. Očitno je bilo, da se uspeh njihovega dela mora pri-pisati edino Bogu. Življenje teh ljudi, značaj, ki so ga izoblikovali, in mogočno delo, ki ga je Bog opravil po njih, priča o tem, kar bo naredil za vse učljive in poslušne.JZ 206.3

Kdor Kristusa najbolj ljubi, bo naredil največ dobrega. Ni meje koristnosti njega, ki s samoodpovedjo omogoči Svetemu Duhu delovati v njegovem srcu in živeti popolnoma Bogu posvečeno življenje. Če ljudje brez pritoževanja in obotavljanja vzdržijo potrebno disciplino, jih bo Bog poučeval iz ure v uro in iz dneva v dan. Hrepeni po tem, da bi pokazal svojo milost. Če bo njegovo ljudstvo pripravljeno odstraniti ovire, bo v obilnih potokih izlil svoje vode zveličanja po človeških posrednikih. Če bi bili preprosti ljudje spodbujeni narediti vse dobro, kar ga lahko, če zavirajoče roke ne bi zadušile njihove vneme, potem bi bilo sto delavcev za Kristusa tam, kjer je zdaj samo eden.JZ 206.4

Bog vzame ljudi, kakršni so, in jih vzgaja za svojo službo, če se mu izročijo. Ko človek sprejme Božjega Duha, On oživlja vse njegove sposobnosti. Um, ki je popolnoma posvečen Bogu, se pod vodstvom Svetega Duha skladno razvija in usposablja za dojemanje in izpolnjevanje Božjih zahtev. Nestanoviten, omahljiv značaj postane trden in neomajen. Stalna izročitev ustvari med Kristusom in njegovim učencem tako tesno zvezo, da mu kristjan postaja podoben v duhu in značaju. Po zvezi s Kristusom bo njegovo obzorje širše in jasnejše. Njegovo razumevanje bo prodornejše, njegovo razsojanje pa bolj uravnovešeno. Kdor želi opravljati službo za Kristusa, ga Sonce pravičnosti tako spodbudi s svojo poživljajočo močjo, da obrodi obilen sad na slavo Bogu.JZ 207.1

Ljudje z največjo izobrazbo v umetnosti in znanosti so se naučili dragocenih naukov iz življenja preprostih kristjanov, ki jih je svet imel za neuke. Ti neznani učenci pa so dosegli svojo vzgojo v šoli, ki je višja od vseh drugih. Sedeli so ob nogah njega, ki je govoril tako, kakor še nikoli nihče ni. JZ 207.2

24—Ali ni ta tesarjev sin?

26—V Kafarnaumu