Bližala se je pasha, zato se je Jezus znova napotil v Jeruzalem. V njegovem srcu je vladal mir popolne skladnosti z Očetovo voljo; z odločnimi koraki je šel proti kraju darovanja. Toda učencev se je lotil občutek skrivnosti, dvoma in strahu. Zveličar »je hodil pred njimi, in čudili so se mu; tisti pa, ki so šli za njim, so bili prestra-šeni”. (Mr 10,32 EKU)JZ 476.1

Kristus je spet poklical k sebi dvanajstere in jim odločneje kakor kdaj prej povedal, da bo izdan in bo trpel. Dejal je: “‘Glejte! V Jeruzalem gremo in nad Sinom človekovim bo izpolnjeno vse, kar je pisano po prerokih. Izročen bo namreč poganom, ki ga bodo zasmehovali, z njim grdo ravnali, vanj pljuvali, ga bičali in umorili, in tretji dan bo vstal.’ Vendar oni niso doumeli nič od tega. Ta govor jim je ostal prikrit in niso razumeli, kar je govoril.« (Lk 18,31-34)JZ 476.2

Ali niso sami pred kratkim povsod oznanjali: »Približalo se je nebeško kraljestvo”? (Mt 10,7 CHR) Ali jim ni sam Kristus obljubil, da bodo mnogi sedeli z Abrahamom, Izakom in Jakobom v Božjem kraljestvu? Ali ni obljubil vsem, ki so zaradi njega zapustili vse, da bodo prejeli stokrat toliko v tem življenju in delež v njegovem kraljestvu? Ali ni dal dvanajsterim posebne obljube o častnih položajih v svojem kraljestvu da bodo sedeli na prestolih in sodili dvanajsterim Izraelovim rodovom? Tudi zdaj je povedal, da se bo izpolnilo vse, kar so zanj pisali preroki. Mar ti niso napovedali slave Mesijeve vladavine? Spričo teh dejstev so se jim njegove besede o izdaji, preganjanju in smrti zdele nejasne in meglene. Verjeli so, da bo Božje kraljestvo kmalu vzpostavljeno, ne glede na prihajajoče težave.JZ 476.3

Janez, Zebedejev sin, je bil eden prvih dveh učencev, ki sta odšla za Jezusom. On in njegov brat Jakob sta bila v prvi skupini, ki je zapustila vse, da bi mu služila. Rada sta zapustila svojo družino in prijatelje, da bi lahko bila z njim; z njim sta potovala in se pogovarjala. Z njim sta bila v zasebnosti doma in na javnih shodih. Pomiril je njune bojazni, ju reševal nevarnosti, lajšal trpljenje in tolažil v žalosti. Potrpežljivo in nežno ju je poučeval, dokler ni kazalo, da je njuno srce povezano z njegovim in sta z vročo ljubeznijo hrepenela biti čim bliže njega v njegovem kraljestvu. Ob vsaki možni priložnosti je bil Janez ob Zveličarju, tudi Jakob si je želel biti počaščen s tesno zvezo z njim.JZ 477.1

Njuna mati je bila Kristusova sledilka in mu radodarno služila. Iz materinske ljubezni in prizadevanja za svoja sinova je zanju želela najčastnejša mesta v novem kraljestvu. Zato ju je spodbujala, naj povesta svoje zahteve.JZ 477.2

Mati je s sinovoma prišla k Jezusu in ga prosila, naj usliši prošnjo njihovega srca: »Kaj hočeš?« jo je vprašal. Mati je odgovorila: »Reci, naj ta dva moja sinova sedita v tvojem kraljestvu, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.” (Mt 20,21)JZ 477.3

Jezus je bil obziren do njih, ni grajal njune sebičnosti, zaradi katere sta zahtevala prednost pred brati. Poznal je njuno srce, vedel je, kako globoko sta mu privržena. Njuna ljubezen ni bila samo človeško čustvo. Čeprav je bila omadeževana z mesenostjo človeške narave, je tekla iz izvira njegove odrešeniške ljubezni. Ni je obsojal, temveč jo je poglobil in očistil. Rekel jima je: »Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem, ali biti krščena s krstom, s katerim sem jaz krščen?” (Mr 10,38) Spomnila sta se njegovih skrivno-stnih besed, ki so napovedovale preganjanje in trpljenje, vendar sta samozavestno odgovorila: »Moreva.« (Mr 10,39) Za največjo čast sta štela dokazati svojo privrženost s tem, da bosta delila vse, kar bo doletelo njunega Gospoda.JZ 477.4

Jezus je dejal: »Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila, in s krstom, s katerim sem jaz krščen, bosta krščena.« (Mr 10,39) Pred njim je stal križ, ne pa prestol, dva hudodelca kot njegova tovariša, eden na desnici, drugi na levici. Janez in Jakob bosta delila Učiteljevo trpljenje; eden, starejši, bo umorjen z mečem, drugi bo dlje od vseh drugih zdržal boje, sramotenje in preganjanje.JZ 477.5

»Kdo bo sedel na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bodo tam sedeli tisti, katerim je to pripravil moj Oče.« (Mt 20,23) V Božjem kraljestvu se položaj ne dosega z naklonjenostjo. Ne da se ga pridobiti, niti prejeti kot neko samovoljno darilo. Je sad značaja. Krona in prestol sta dokaza izpolnjenih pogojev, znamenji zmage nad samim seboj po našem Gospodu Jezusu Kristusu.JZ 478.1

Dolgo zatem, ko je Janez po sodeleštvu v Kristusovem trpljenju sočustvoval z njim, mu je Gospod razodel, kaj je pogoj za bližino v njegovem kraljestvu. »Kdor zmaga, mu bom dal, da sede z menoj na moj prestol, kakor sem tudi sam zmagal in sedel s svojim Očetom na njegov prestol. Kdor zmaga, ga bom naredil za steber v svetišču svojega Boga in nikoli več ne pojde iz njega. Nanj bom zapisal ime svojega Boga ... ter svoje novo ime.« (Raz 3,21.12) Tako apostol Pavel piše: »Jaz se namreč že izlivam kot pitna daritev in napočil je trenutek mojega odhoda. Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej je zame pripravljen venec pravičnosti, ki mi ga bo tisti dan dal Gospod, pravični sodnik.” (2 Tim 4,6-8)JZ 478.2

Najbliže Kristusu bodo stali tisti, ki so bili na zemlji najbolj prežeti z duhom Kristusove požrtvovalne ljubezni ljubezni, ki »se ne ponaša, se ne napihuje, ... ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega«, (1 Kor 13,4.5) ki spodbuja učence, kakor je spodbujala našega Gospoda darovati vse, živeti, delati in žrtvovati celo svoje življenje za zveličanje ljudi. Ta duh se je pokazal v Pavlovem življenju. On je povedal: »Zakaj življenje je meni Kristus,« ker je njegovo življenje razodevalo Kristusa ljudem; »in smrt dobiček,« dobiček za Kristusa. Sama smrt bo razodela moč njegove milosti in zbrala ljudi zanj. Pravi tudi: »Kristus [bo] poveličan v mojem telesu, bodisi z življenjem bodisi s smrtjo«. (Flp 1,21.20 EKU)JZ 478.3

Ko so deseteri slišali za Jakobovo in Janezovo zahtevo, so bili zelo nezadovoljni. Vsak od njih si je želel najvišji položaj v kraljestvu, zato so bili jezni, ker je bilo videti, da sta dva učenca dosegla prednost pred njimi.JZ 478.4

Kazalo je, da bo spet izbruhnil prepir o tem, kdo bo največji, ko je Jezus vznemirjene učence poklical k sebi in jim rekel: »Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje, gospodujejo nad narodi in jim njihovi velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako.” (Mr 10,42.43)JZ 479.1

V kraljestvih tega sveta je položaj pomenil samopoviševanje. Menili so, da ljudstvo obstaja zaradi koristi vladajočega sloja. Vpliv, bogastvo in izobrazba so voditeljem zagotavljali mnogo možnosti za obvladovanje množice za svojo korist. Veljalo je, da višji razredi mislijo, odločajo, uživajo in vladajo, nižji pa ubogajo in služijo. O veri kot tudi o vseh drugih zadevah je odločala oblast. Od ljudstva se je pričakovalo, da verjame in izpolnjuje, kar ukazujejo njihovi nadrejeni. Človek je bil popolnoma oropan svoje pravice, da samostojno misli in odloča o sebi.JZ 479.2

Kristus je ustanovil svoje kraljestvo na drugačnih načelih. Ljudi je učil, naj ne vladajo, temveč služijo. Močnejši morajo prenašati slabosti slabotnih. Moč, položaj, nadarjenost in izobrazba obvezujejo tiste, ki jih imajo, da služijo svojim bližnjim. Celo najbolj skromnim Kristusovim učencem je rečeno: »Vse to je namreč zaradi vas.« (2 Kor 4,15)JZ 479.3

»Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« (Mr 10,45) Med svojimi učenci je bil Kristus v vsakem pogledu ta, ki je skrbel in nosil bremena. Delil je njihovo siromaštvo, zaradi njih je živel življenje samoodpovedi, hodil je pred njimi, da bi odstranil najhujše težave, kmalu pa bo dokončal svoje delo na zemlji z darovanjem svojega življenja. Načelo, po katerem je delal Kristus, mora spodbujati vernike cerkve, ki je njegovo telo. Osnutek in vzrok zveličanja je ljubezen. V Kristusovem kraljestvu bodo največji tisti, ki se ravnajo po njegovem zgledu in delajo kot pastirji njegove črede.JZ 479.4

Pavlove besede razodevajo pravo dostojanstvo in čast krščanskega življenja: »Čeprav sem osvobojen vseh, sem vendar postal služabnik vseh. ... Ne iščem svoje koristi, ampak to, kar je koristno za mnoge, da bi se rešili.” (1 Kor 9,19; 10,33) V zadevah vesti mora človek ostati svoboden. Nihče ne sme vladati nad umom drugega, odločati namesto njega ali mu predpisovati dolžnosti. Bog daje vsakemu človeku svobodo, da misli in ravna po svojem prepričanju. »Vsak izmed nas [bo] zase odgovor dajal Bogu.” (Rim 14,12 EKU) Nihče ne sme zliti svoje osebnosti z osebnostjo drugega. Pri vseh stvareh velja načelo: »Vsak bodi v lastnem razumu popolnoma prepričan.« (Rim 14,5 CHR) V Kristusovem kraljestvu ni gospodovalnega pritiska, niti uporabe sile. Nebeški angeli ne prihajajo na svet, da bi tukaj vladali in zahtevali spoštovanje, temveč kot poslanci milosti, da sodelujejo z ljudmi v plemenitenju človeštva.JZ 479.5

Načela in same besede Zveličarjevega nauka v svoji božanski lepoti so ostale v spominu ljubljenega učenca. Do njegovih zadnjih dni je bilo jedro njegovega pričevanja cerkvam: »Od začetka ste slišali tole oznanilo: Ljubimo drug drugega. Ljubezen spoznavamo po tem, da je On dal življenje za nas. In tako smo tudi mi dolžni dati življenje za brate.« (1 Jn 3,11.16)JZ 480.1

Ta duh je prežemal prvo cerkev. Po izlitju Svetega Duha je bila množica teh, »ki so sprejeli vero, ... kakor eno srce in ena duša. Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last. ... Nihče med njimi ni trpel pomanjkanja. ... Apostoli so z veliko močjo pričevali o vstajenju Gospoda Jezusa in velika milost je bila nad vsemi.« (Apd 4,32.34.33) JZ 480.2

59—Duhovniška zarota

61—Zahej