79—Dopolnjeno je!

Kristus ni izročil svojega življenja, dokler ni dokončal dela, ki ga je prišel opravit, in z zadnjim dihom vzkliknil: »Dopolnjeno je!” (Jn 19,30 CHR) Bitka je bila dobljena. »Zmago mu je pridobila njegova desnica, njegova sveta rama.” (Ps 98,1 EKU) Kot Zmagovalec je zasadil svoj prapor na večnih višavah. Ali to ni izzvalo veselja med angeli? Vsa nebesa so slavila Zveličarjevo zmago. Satan je bil premagan, zavedal se je, da je izgubil svoje kraljestvo.JZ 668.1

Za angele in nepadle svetove je vzklik: »Dopolnjeno je!” imel globok pomen. Zanje in za nas je to znamenje, da je bilo veliko delo odrešitve dovršeno. Skupaj z nami si delijo sadove Kristusove zmage.JZ 668.2

Satanov značaj ni bil popolnoma razodet angelom in nepadlim svetovom vse do Kristusove smrti. Praodpadnik se je tako spretno pretvarjal, da celo sveta bitja niso razumela njegovih načel. Niso popolnoma spoznala narave njegovega upora.JZ 668.3

Bogu se je uprlo bitje čudovite moči in slave. Gospod je rekel o Luciferju: »Ti si bil pečat popolnosti, poln modrosti in dovršene lepote.” (Ezk 28,12) Lucifer je bil stražni kerub. Stal je v luči Božje navzočnosti. Bil je najvišji med vsemi ustvarjenimi bitji in najodličnejši pri razodevanju Božjih namenov vesolju. Potem ko se je pregrešil, je bila njegova moč prevare še večja, razkritje nje-govega značaja pa še težje zaradi vzvišenega položaja, ki ga je imel pri Očetu.JZ 668.4

Bog bi lahko uničil Satana in njegove privržence s tako lahkoto, kakor človek vrže kamenček na zemljo, toda tega ni naredil. Upor ni smel biti premagan s silo. Uporaba prisile obstaja samo pod Satanovo oblastjo. Gospodova načela so drugačna. Njegova oblast temelji na dobroti, milosti in ljubezni, izvaja pa se z udejanjanjem teh načel. Božja vladavina je moralna, resnica in ljubezen pa morata biti prevladujoči sili.JZ 668.5

Božji namen je bil, da stvari postavi na večne temelje varnosti. Na nebeškem posvetu je bilo določeno, da se Satanu da čas za razvoj njegovih načel, na katerih bo počivala njegova vladavina. Trdil je, da so ta načela boljša od Božjih. Dan je bil čas za delovanje Satanovih načel, da bi jih lahko videlo vse vesolje.JZ 669.1

Satan je ljudi zapeljal v greh, zato je načrt zveličanja začel delovati. Štiri tisočletja se je Kristus trudil za moralni dvig človeštva, Satan pa za njegov propad in uničenje. Vesolje pa je vse to opazovalo.JZ 669.2

Ko je Jezus prišel na svet, se je Satanova moč usmerila proti njemu. Od trenutka, ko se je pojavil kot dojenček v Betlehemu, se je samozvanec trudil, da bi ga uničil. Na vse mogoče načine je poskušal Jezusu preprečiti, da bi dosegel popolno otroštvo, neoporečno zrelost, sveto službo in brezmadežno daritev. Toda bil je poražen. Jezusa ni mogel zapeljati v greh. Ni mu mogel vzeti poguma in ga oddaljiti od naloge, ki jo je prišel opravit na zemljo. Od puščave pa do Golgote ga je udarjal vihar Satanove jeze, toda čim bolj neusmiljeno je tolklo po njem, tem trdneje se je oklepal Očetove roke in hitel po okrvavljeni stezi. Vsa Satanova prizadevanja, da bi ga potlačil in premagal, so le jasneje pokazala njegov brezmadežni značaj.JZ 669.3

Vsa nebesa in brezgrešni svetovi so bili priče spopadu. Kako napeto so opazovali zadnje prizore boja. Videli so, kako je Zveličar prišel v vrt Getsemani in kako je bil sključen zaradi groze velike teme. Slišali so njegovo boleče vpitje: »Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene.” (Mt 26,39) Ko se je Oče umaknil od njega, so ga videli žalostnega v bridkosti bolečine, ki je prekašala tisto iz njegovega zadnjega velikega boja s smrtjo. Krvavi pot je prodiral iz njegovih por in kapljal na zemljo. Trikrat je bila iztisnjena z njegovih ustnic molitev za rešitev. Nebesa niso mogla več prenašati tega prizora, zato je bil Božjemu Sinu poslan glasnik tolažbe.JZ 669.4

Nebesa so videla, da je bila Žrtev izdana v roke morilske drhali in da so ga s posmehom in surovo gnali iz ene sodne dvorane v drugo. Slišala so porogljiv smeh Jezusovih mučiteljev, ki so se posmehovali njegovemu skromnemu izvoru. Slišala so, kako ga je z zaprisego in rotenjem zatajil eden njegovih učencev, katerega je najbolj ljubil. Opazovala so Satanovo besno dejavnost in njegov vpliv na človeško srce. Kako strašen prizor! Zveličarja so prijeli opolnoči v Getsemaniju, ga vlačili sem in tja med palačo in sodno dvorano, ga dvakrat zaslišali pred duhovniki, dvakrat pred Velikim zborom, dvakrat pred Pilatom in enkrat pred Herodom, ga zasmehovali, bičali, obsodili in mu potem naložili križ ter peljali do morišča sredi joka jeruzalemskih hčer in tuljenja sodrge.JZ 669.5

Nebesa so z bolečino in osuplostjo opazovala Kristusa, ki je visel na križu, medtem ko je kri tekla iz njegovih ranjenih senc, njegovo čelo pa je bilo oblito s krvavo obarvanim potom. Z njegovih rok in nog je kri kapljala na skalo, v katero so izdolbli jamo za križ. Teža njegovega telesa je povečevala rane, ki so jih naredili žeblji, ker je telo viselo na rokah. Njegovo mučno dihanje je postajalo vedno globlje in hitrejše, ker je njegova duša ječala pod bremenom grehov sveta. Vsa nebesa so se čudila, ko je Kristus sredi tega strašnega trpljenja molil: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.” (Lk 23,34) Okrog križa pa so stali po Božji podobi ustvarjeni ljudje, ki so se združili, da bi uničili življenje njegovega edinorojenega Sina. Kakšen prizor za nebeške svetove!JZ 670.1

Okrog križa so bili zbrani upravitelji in oblastniki teme ter metali peklenske sence nevere na srce ljudi. Ko je Gospod ustvaril ta bitja, da bi stala pred njegovim prestolom, so bila lepa in veličastna. Njihova ljubkost in svetost sta ustrezali njihovemu vzvišenemu položaju. Bog jih je obdaril z modrostjo in opremil z vsemi nebeškimi lastnostmi. Bili so Jahvejevi služabniki. Toda kdo je lahko prepoznal v teh padlih angelih slavne serafe, ki so nekoč služili v nebeških dvorih?JZ 670.2

Satanske sile so se združile z brezbožnimi ljudmi in jih spod-budile k temu, da so Kristusa imeli za največjega grešnika in čutili gnus do njega. Ti, ki so ga zasmehovali, ko je visel na križu, so bili prežeti z duhom prvega velikega upornika. On jih je hujskal k prostaškemu in priskutnemu govorjenju ter spodbujal njihovo roganje. Toda z vsem tem ni dosegel ničesar.JZ 670.3

Če bi se lahko na Kristusu našel kakšen greh, če bi samo malo popustil Satanu, da bi se izognil strašnim mukam, bi Božji in človekov sovražnik slavil zmago. Kristus je sklonil svojo glavo in umrl, toda trdno je zaupal Bogu in mu ostal neomajno pokoren. »Tedaj sem zaslišal v nebesih močen glas, ki je rekel: ‘Zdaj je prišlo odrešenje, moč in kraljevanje našega Boga ter oblast njegovega Mesija, zakaj vržen je bil obtoževalec naših bratov, ki jih je dan in noč obtoževal pred našim Bogom.’« (Raz 12,10)JZ 671.1

Satan je dojel, da je njegova krinka odtrgana. Njegov način vladanja je bil razodet pred brezgrešnimi angeli in vsem vesoljem. Razkril se je kot morilec. Ko je prelil kri Božjega Sina, je izgubil naklonjenost nebeških bitij. Odtlej je bilo njegovo delovanje omejeno. Ne glede na to, kako se bo vedel, ni mogel več pričakati angelov, ki so prihajali iz nebeških dvorov, in pred njimi obtoževati Kristusovih bratov, da so oblečeni v nečista in z grehom omadeževana oblačila. Tako je bila prekinjena zadnja vez naklonjenosti med nebeškim svetom in Satanom.JZ 671.2

Kljub temu pa Satan tedaj ni bil uničen. Celo še tedaj angeli niso dojeli, kaj vse zajema ta veliki boj. Načela, za katera je šlo, so morala biti popolneje razodeta. Tudi zaradi ljudi je moralo biti podaljšano Satanovo življenje. Ljudje in angeli so morali dojeti razliko med Knezom luči in Knezom teme. Izbrati so morali, komu bodo služili.JZ 671.3

V začetku velikega boja je Satan trdil, da Božjega zakona ni mogoče izpolnjevati ter da sta pravičnost in usmiljenje nezdružljiva, zato grešniku ne more biti odpuščeno, če bi prekršil zakon. Vsak greh mora biti kaznovan, je poudarjal Satan, če pa bi Bog spregledal kazen, ne bi bil Bog resnice in pravičnosti. Kadar ljudje prestopajo Božji zakon in se upirajo njegovi volji, se Satan veseli. Vedno znova pravi, da je dokazano, da zakona ni mogoče izpolnjevati in ljudem ne more biti odpuščeno. Ker je bil po svojem uporu vržen iz nebes, zahteva, da mora biti tudi človeštvo za vedno prikrajšano za Božjo naklonjenost. Trdil je, da Bog ne more biti pravičen in hkrati grešniku izkazovati milost.JZ 671.4

Četudi je človek postal grešnik, je bil v drugačnem položaju kakor Satan. Lucifer se je v nebesih pregrešil vpričo Božje slave. Njemu je bila Božja ljubezen razodeta bolj kakor kateremu koli drugemu ustvarjenemu bitju. Poznal je Božji značaj in njegovo dobroto, a se je vendar odločil ravnati po svoji sebični in neodvisni volji. Njegova izbira je bila dokončna. Bog ni mogel ničesar več narediti, da bi ga rešil. Človek pa je bil prevaran, njegovo dojemanje je bilo potemnjeno s Satanovo zvijačnostjo. Ni poznal višine in globine Božje ljubezni. Zanj je obstajalo upanje v spoznanju Božje ljubezni. Z opazovanjem njegovega značaja bi se lahko povrnil k Bogu.JZ 671.5

Ljudem je bilo Božje usmiljenje razodeto po Jezusu. Toda usmi-ljenje ne odpravlja pravičnosti. Zakon razodeva lastnosti Božjega značaja, zato se nobena Črka ali pičica ne sme spremeniti, da bi se prilagodila človeku v njegovem padlem stanju. Bog ni spremenil svojega zakona, temveč se je sam daroval v Kristusu za odrešitev človeštva. »Bog je namreč bil v Kristusu in je svet spravil s seboj.« (2 Kor 5,19 CHR)JZ 672.1

Zakon zahteva pravičnost pravično življenje, popoln značaj. Človek tega ne more doseči. Ne more zadostiti zahtevam Božjega svetega zakona. Toda Kristus, ki je prišel na svet kot človek, je živel sveto življenje in si izoblikoval popoln značaj. To ponuja vsakomur, ki ju želi sprejeti. Njegovo življenje velja namesto življenja ljudi. Tako dobivajo po Božji potrpežljivosti odpuščanje prejšnjih grehov. Pa še več: Kristus prežame ljudi z Božjimi lastnostmi. Oblikuje človekov značaj po vzoru božanskega značaja v čudovito celoto duhovne moči in lepote. Tako se izpolni pravičnost zakona v njih, ki verujejo v Kristusa. Bog je lahko »sam pravičen in ... opravičuje tistega, ki veruje v Jezusa”. (Rim 3,26)JZ 672.2

Božja ljubezen se v njegovi pravičnosti ne kaže nič manj kakor v njegovi milosti. Pravičnost je temelj njegovega prestola in sad njegove ljubezni. Satan je hotel ločiti milost od resnice in pravič-nosti. Poskušal je dokazati, da je pravičnost Božjega zakona sovra-žnik miru. Kristus pa je pokazal, da sta v Božjem načrtu neločljivo povezana med seboj; eno brez drugega ne more obstajati. »Milost in resnica se bosta srečevala, pravičnost in mir se poljubita.« (Ps 85, 10 CHR)JZ 672.3

Kristus je s svojim življenjem in smrtjo dokazal, da Božja pra-vičnost ne izključuje njegovega usmiljenja, marveč da je lahko greh odpuščen, zakon pa je pravičen in ga je mogoče popolnoma izpolniti. Satanove obtožbe so bile ovržene. Bog je dal človeku očiten dokaz svoje ljubezni.JZ 673.1

Sedaj je Satan začel širiti drugačno zmoto. Povedal je, da je milost odpravila pravičnost in da je Kristusova smrt razveljavila Očetov zakon. Če bi bilo možno spremeniti ali razveljaviti zakon, potem Kristusu ne bi bilo treba umreti. Toda ukiniti zakon bi po menilo ovekovečiti greh in izročiti svet Satanovi oblasti. Ker je zakon nespremenljiv, človek pa je bil lahko rešen samo s poslušnostjo njegovim predpisom, je bil Jezus dvignjen na križ. Vendar prav to, s čimer je Kristus utrdil zakon, Satan predstavlja tako, kakor da ga je ukinil. Glede tega se bo vnel zadnji spopad velikega boja med Kristusom in Satanom.JZ 673.2

Satan sedaj trdi, da je zakon, ki ga je objavil sam Bog s svojim glasom, pomanjkljiv in da so nekateri predpisi ukinjeni. To je zadnja velika prevara, s katero bo prizadel svet. Ni mu treba napadati vsega zakona; če lahko napelje ljudi k temu, da prezirajo samo en predpis, bo njegov cilj dosežen. »Kdor namreč drži vse postave, krši pa eno zapoved, je kriv za kršitev vseh.” (Jak 2,10) Če si ljudje dovolijo kršiti eno zapoved, pridejo pod Satanovo oblast. Satan poskuša upravljati svet s postavljanjem človeških zapovedi na mesto Božjega zakona. Ta prevara je bila napovedana v preroški besedi. Za veliko odpadniško silo, ki je Satanova predstavnica, je rečeno: »Drzne besede bo govoril zoper Najvišjega, uničeval bo svete Najvišjega, in prizadeval si bo spremeniti čase in postavo. Ti bodo izročeni v njegove roke.” (Dan 7,25)JZ 673.3

Ljudje bodo določili svoje zakone, da bi nasprotovali Božjemu. Poskušali bodo prisiliti vest drugih, v svoji gorečnosti, da bi vsilili te zakone, pa bodo zatirali svoje bližnje.JZ 673.4

Boj proti Božjemu zakonu, ki se je začel v nebesih, se bo nada-ljeval do konca časa. Vsak človek bo preizkušen. Poslušnost ali ne-poslušnost je vprašanje, o katerem se mora odločiti ves svet. Vsi bodo poklicani izbrati med Božjimi in človeškimi zakoni. Glede tega bo potegnjena ločnica. Ostali bosta samo dve skupini. Značaj  vsakega človeka se bo popolnoma razvil in vsi bodo pokazali, ali so si izbrali stran zvestobe ali upora.JZ 673.5

Potem bo prišel konec. Bog bo obranil svoj zakon in osvobodil svoje ljudstvo. Satan in vsi, ki so se mu pridružili v uporu, bodo uničeni. Greha in grešnikov ne bo več, »ne korenine ne mladike” (Mal 4,1 CHR) Satan je korenina, njegovi sledilci pa mladike. Na knezu zla se bo izpolnila beseda: »Ker si domišljaš, da si bog, ... sem te ... zatrl kot stražnega keruba iz srede ognjenih kamnov. ... Strahotno si končal, izginil za vedno. Ne bo več hudobneža in če se boš ozrl po njegovem prostoru, ga ne bo več. In bodo kakor bi jih nikoli ne bilo.” (Ezk 28,6.16.19 EKU; PS 37,10 EKU; Obd 16 EKU)JZ 674.1

To ni dejanje Božje samovoljne oblasti. Tisti, ki so zavrnili njegovo milost, žanjejo to, kar so sejali. Bog je vir življenja; tisti, ki si izberejo služiti grehu, se ločijo od Boga in se tako ločijo tudi od življenja. So »odtujeni Božjemu življenju”. (Ef 4,18 CHR) Kristus pravi: »Vsi, ki me sovražijo, ljubijo smrt.” (Prg 8,36 CHR) Bog jih nekaj časa pusti živeti, da bi lahko razvili svoj značaj in razodeli svoja načela. Potem pa prejmejo sadove svoje izbire. Satan in vsi, ki se združijo z njim, se zaradi uporniškega življenja spravijo v stanje takšne neskladnosti z Bogom, da je zanje njegova navzočnost požirajoči ogenj. Slava njega, ki je ljubezen, jih bo uničila.JZ 674.2

V začetku velikega boja angeli tega niso razumeli. Če bi Satan in njegove čete že tedaj morale požeti skrajne posledice svojega greha, bi bili pogubljeni. Ampak tedaj nebeškim bitjem ne bi bilo očitno, da je to neizogibna posledica greha. Dvom o Božji dobroti bi ostal v njihovih mislih kot seme zla, ki bi obrodilo svoj smrtonosni sad greha in gorja.JZ 674.3

Ob koncu velikega boja pa ne bo tako. Ker bo tedaj dopolnjen načrt odrešenja, bo Božji značaj razodet vsemu razumnemu stvarstvu. Predpisi njegovega zakona se bodo izkazali za popolne in nespremenljive. Greh je razodel svojo naravo in Satan svoj značaj. Tedaj bo izkoreninjenje greha opravičilo Božjo ljubezen in utrdilo njegovo čast pred vesoljem, katerega prebivalci z veseljem izpolnjujejo njegovo voljo in imajo njegov zakon v svojem srcu. (Iz 51,7)JZ 674.4

Tako so se torej lahko angeli veselili, ko so opazovali Zveličarjev križ. Čeprav še niso vsega dojeli, so vendar vedeli, da je za vekomaj zagotovljeno uničenje greha in Satana, da je odrešitev človeštva zagotovljena in je za vso večnost dosežena varnost vesolja. Sam Kristus je popolnoma razumel sadove svoje daritve na Golgoti. Vse to je vnaprej videl, ko je na križu zavpil: »Dopolnjeno je!” (Jn 19,30 CHR) JZ 674.5