Pozno popoldne na dan vstajenja sta šla dva učenca v Emavs, okoli dvanajst kilometrov od Jeruzalema oddaljeno mestece. Ta učenca nista imela kakšnega pomembnega položaja v Kristusovem delu, vendar sta iskreno verovala vanj. V mesto sta prišla praznovat pasho, bila pa sta zelo zbegana zaradi dogodkov, ki so se nedavno zgodili. Zjutraj sta slišala novico, da je bilo Kristusovo telo odstranjeno iz groba, in tudi poročilo žensk, ki so videle angele in srečale Jezusa. Sedaj sta se vračala domov razmišljat in molit. Žalostno sta hodila po poti ta večer in se pogovarjala o sojenju in križanju. Še nikoli nista bila tako skrajno potrta. Obupana in razočarana sta hodila v križevi senci.JZ 699.1

Nista prišla daleč na svoji poti, ko se jima je pridružil neki tujec, vendar sta bila toliko zatopljena v svojo žalost in razočaranje, da si ga nista natančneje ogledala. Dalje sta se pogovarjala in izražala misli svojega srca. Razpravljala sta o naukih, ki jih je Kristus podal, katerih očitno nista mogla razumeti. Ko sta se znova začela pogovarjati o nedavnih dogodkih, ju je Jezus želel potolažiti. Videl je njuno žalost in razumel nasprotujoča si in begajoča mnenja, ki so v njiju spodbudile misel: »Ali bi ta mož, ki se je pustil tako zelo ponižati, lahko bil Kristus?« Svoje žalosti nista mogla več obvladati, zato sta se razjokala. Jezus je vedel, da sta ga zelo ljubila, zato bi rad obrisal njune solze in ju napolnil z veseljem in zadovoljstvom. Toda najprej jima mora podati nekaj naukov, da jih nikoli ne bosta pozabila.JZ 699.2

»Rekel jima je: ‘O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?’ Ža-lostna sta obstala, in eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleopa, mu je odgovoril: ‘Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?’« (Lk 24,17.18) Pripovedovala sta mu o svojem razočaranju zaradi Učitelja, »ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom, kako so ga naši veliki duhovniki in poglavarji izročili v smrtno obsodbo in ga križali«. (Lk 24,19.20) S srcem, ki je bilo ranjeno zaradi razočaranja, in z drhtečimi ustnicami sta dodala: »Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael. Vrh vsega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo.« (Lk 24,21)JZ 700.1

Kako nenavadno je bilo, da se učenca nista spomnila Kristuso-vih besed in spoznala, da je dogodke zadnjih dni napovedal vna-prej! Nista dojela, da se bo zadnji del tega, kar jim je razkril, ure-sničil prav tako kakor prvi in da bo prav tako tretji dan vstal. Tega dela bi se morala spominjati. Duhovniki in poglavarji tega niso pozabili. Na dan »po dnevu pripravljanja so se veliki duhovniki in farizeji zbrali pri Pilatu in mu rekli: ‘Gospod, spomnili smo se, da je tisti zapeljevalec, ko je bil še živ, rekel: Po treh dneh bom obu-jen.’« (Mt 27,62.63) Učenci pa se niso spomnili teh besed.JZ 700.2

Tedaj jima je rekel: »O nespametna in počasna v srcu za vero-vanje vsega, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?« (Lk 24,25.26) Učenca sta se čudila, kdo neki bi mogel biti ta tujec, ki je poznal celo njuno srce, in jima govori tako resno, nežno in sočutno ter ponuja toliko upanja. Prvič po Kristusovi izdaji sta začela upati. Večkrat sta re-sno pogledala svojega spremljevalca in pomislila, da jima govori iste besede, ki jih je govoril Kristus. Bila sta osupla, njuno srce pa je začelo hitreje utripati v veselem pričakovanju.JZ 700.3

Kristus je začel od Mojzesa, od prve črke svetopisemske zgo-dovine, in jima iz vseh Pisem razlagal prerokovanja, ki so se na našala nanj. Če bi se jima dal takoj spoznati, bi bilo njuno srce potešeno. V svojem popolnem veselju ne bi hrepenela po ničemer več. Vendar sta morala dojeti pričevanje, ki je bilo po starozaveznih simbolih in prerokovanjih podano o njem. Na tem je morala biti utemeljena njuna vera. Kristus ni naredil nobenega čudeža, da bi ju prepričal, marveč je bila njegova prva naloga razložiti Pisma. Njegovo smrt sta imela za uničenje vseh svojih upov. Zdaj jima je iz prerokov pokazal, da je ravno to najmočnejši dokaz za njuno vero.JZ 700.4

Pri poučevanju teh učencev je Jezus pokazal pomembnost Stare zaveze kot priče svojega poslanstva. Mnogi, ki se imajo za kristjane, danes zavračajo Staro zavezo in trdijo, da je brezkoristna. Toda Kristus ne uči tako. Sam jo je cenil tako visoko, da je nekoč dejal: »Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih.” (Lk 16,31)JZ 701.1

Kristusov glas govori po očakih in prerokih od Adama do samih sklepnih prizorov časa. Zveličar je v Stari zavezi enako jasno razodet kakor v Novi. Luč iz preroške preteklosti pokaže Kristusovo življenje in nauke Nove zaveze v vsej jasnosti in lepoti. Kristusovi čudeži so dokaz njegovega božanstva. Toda močnejši dokaz, da je On odrešenik sveta, najdemo, če starozavezna prerokovanja primerjamo z zgodovino Nove zaveze.JZ 701.2

Kristus je z razlago prerokovanj podal učencema pravo podobo tega, kar je moral biti kot človek. Njuno pričakovanje Mesija, ki naj bi zasedel svoj prestol in kraljevsko oblast v skladnosti s človeškimi željami, je bilo napačno. Preprečilo jim je pravilno dojeti njegovo ponižanje od najvišjega do najnižjega mogočega položaja. Kristus je želel, da bi njegova učenca jasno in pravilno razumela vsako podrobnost. Kolikor je bilo mogoče, sta morala razumeti vse, kar se je nanašalo na kelih trpljenja, ki mu je bil določen. Pokazal jima je, da pomeni strašen boj, ki ga doslej nista mogla dojeti, izpolnitev zaobljube, ki je bila dana, preden so bili položeni temelji sveta. Kristus je moral umreti, kakor mora umreti vsak prestopnik zakona, če vztraja v grehu. Vse to se je moralo zgoditi; toda ne bo se končalo s porazom, temveč s slavno, večno zmago. Jezus jima je povedal, da je treba narediti vse, kar je mogoče, da bi se svet rešil greha. Njegovi sledilci morajo živeti tako, kakor je živel On, ter odločno in vztrajno delati, kakor je delal On.JZ 701.3

Tako je Kristus govoril učencema in jima odprl um, da bi lahko razumela Svete spise. Učenca sta bila utrujena, toda pogovor ni zamrl. Z Zveličarjevih ustnic so tekle besede življenja in gotovosti. Toda njune oči so bile še zaprte. Ko jima je govoril o razdejanju Je-ruzalema, sta s solzami gledala na obsojeno mesto. Še sedaj nista slutila, kdo je njun sopotnik. Nista mislila na to, da hodi z njima ta, o komer sta se pogovarjala, kajti Kristus je govoril o sebi kot o kom drugem. Imela sta ga za enega teh, ki so prišli na praznik pashe, in se sedaj vrača domov. Prav kakor onadva je previdno stopal po ostrem kamenju in se občasno z njima vred ustavil, da bi se malo oddahnil. Tako sta hodila po gorski poti, poleg njiju pa je hodil On, ki bo kmalu zasedel svoj položaj na Božji desnici in je lahko rekel: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji.” (Mt 28,18)JZ 701.4

Med potovanjem je sonce zašlo. Preden sta popotnika prispela domov, so kmetje na polju prenehali delati. Ko sta učenca hotela stopiti v svoj dom, je bilo videti, kakor da bi tujec hotel nadaljevati pot. Toda učenca sta čutila, da ju priteguje. Njuno srce je hrepenelo, da bi od njega slišala še več. Prosila sta ga: »Ostani z nama.” (Lk 24,29) Kazalo je, kakor da ni sprejel vabila, vendar sta pritiskala nanj s prošnjo: »Kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.” (Lk 24,29) Kristus je privolil v njuno prošnjo ter vstopil, da bi ostal z njima.JZ 702.1

Če učenca ne bi tako vztrajala pri svojem vabilu, ne bi zvedela, da je bil njun sopotnik vstali Gospod. Kristus nikomur ne vsiljuje svoje družbe, toda zanima se za vse, ki ga potrebujejo. Rad stopa v najskromnejše domove in razveseli srce najbolj ponižnega. Gre pa mimo ljudi, ki so preveč ravnodušni, da bi mislili na nebeškega Gosta ali ga prosili, naj ostane pri njih. Mnogi tako doživijo veliko izgubo. Kristusa ne poznajo nič bolje, kakor sta ga učenca, ko je hodil z njima.JZ 702.2

Preprost obrok je bil hitro pripravljen in ponujen gostu, ki je sedel na čelu mize. Tedaj je iztegnil roke, da bi blagoslovil hrano. Učenca sta onemela od osuplosti. Njun sopotnik je prav tako razširil roke, kakor je imel navado njihov Učitelj. Ponovno sta ga pogledala, in glej, na njegovih rokah sta zapazila brazgotine od žebljev. Oba hkrati sta vzkliknila: »To je Gospod Jezus! Vstal je od mrtvih!”JZ 702.3

Vstala sta, da bi padla pred njegove noge in mu izkazala čast, toda zginil jima je spred oči. Pogledala sta tja, kjer je sedel ta, katerega telo je še pred kratkim počivalo v grobu, in rekla drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?« (Lk 24,32)JZ 702.4

Ta velika novica, ki sta jo morala oznaniti, pa jima ni dovolila dalje sedeti in se pogovarjati. Pozabila sta na utrujenost in lakoto. Večerjo sta pustila nedotaknjeno. Polna veselja sta se takoj in hitro podala na isto pot, po kateri sta prišla, zopet nazaj v mesto, da bi učencem povedala novico. Na nekaterih mestih pot ni bila varna, toda vzpenjala sta se čez strmine in drsela po gladkih skalah. Nista videla in vedela, da sta pod zaščito njega, ki je prehodil z njima to pot. S palico v roki sta hitela naprej in želela hoditi še hitreje, kakor sta mogla. Včasih sta zgubila stezo in jo zopet našla. Včasih sta tekla, včasih se spotikala; hitela sta naprej, medtem ko je bil njun sopotnik na vsej poti tik ob njiju.JZ 703.1

Noč je temna, toda Sonce pravičnosti sije nanju. Njuno srce je poskakovalo od veselja. Počutila sta se kakor v drugem svetu. Kristus je živi Zveličar! Ne bosta več žalovala po njem kakor po mrtvem. Vstal je vedno znova sta to ponavljala. To sporočilo sta nosila žalostnim. Morata jim povedati čudovito zgodbo o svoji poti v Emavs. Morata povedati, kdo se jima je pridružil na poti. Tako sta nosila najpomembnejše sporočilo, ki je bilo kdaj dano svetu, veselo sporočilo, na katerem počiva sedanje in večno upanje človeške družine.JZ 703.2

82—Zakaj jokaš?

84—Mir vam bodi!