Ljudstvo je v somraku pomladnega večera sedelo na planoti, obrasli s travo, in jedlo hrano, ki jo je priskrbel Kristus. Besede, ki so jih ta dan slišali, so se jim zdele kakor Božji glas. Samo božanska moč je lahko opravila čudežna ozdravljenja, katerim so bili priče. Čudež s hlebi pa je naredil globok vtis na vsakega v tej veliki množici. Vsi so imeli korist od njega. V Mojzesovem času je Bog Izraelce v puščavi hranil z mano. Kdo pa je ta, ki jih je danes nahranil, če ne tisti, kogar je napovedal Mojzes? Nobena človeška moč ne more iz petih hlebov in dveh majhnih rib ustvariti dovolj hrane, da bi se z njo nahranilo tisoče lačnih ljudi. Zato so drug drugemu govorili: »Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.” (Jn 6,14)JZ 325.1

To prepričanje se je ves dan utrjevalo. Takšno vrhunsko dejanje je jamstvo, da je med njimi dolgo pričakovani Osvoboditelj. Upanje ljudstva je vedno bolj raslo. Ta bo iz Judeje napravil zemeljski raj, v katerem bosta tekla mleko in med. Lahko zadovolji vse želje. Lahko zlomi oblast osovraženih Rimljanov. Lahko osvobodi Judejo in Jeruzalem. Lahko ozdravi vojake, ki bodo ranjeni v bitki. Lahko cele armade preskrbi s hrano. Lahko premaga narode, Izraelu pa zagotovi dolgo pričakovano nadoblast.JZ 325.2

Ljudstvo ga je bilo v svojem navdušenju pripravljeno takoj kronati za kralja. Opazilo pa je tudi, da z ničimer ne poskuša pritegniti pozornosti nase ali si zagotoviti časti. V tem se je popolnoma razlikoval od duhovnikov in poglavarjev, zato se je ljudstvo balo, da ne bo nikdar zahteval svoje pravice do Davidovega prestola. Med seboj so se posvetovali in sklenili, da ga bodo s silo prijeli in razglasili za kralja nad Izraelom. Učenci so se pridružili mnenju množice, da je njihov Učitelj zakoniti dedič Davidovega prestola. Rekli so, da se Kristus zaradi skromnosti brani sprejeti takšno čast. Naj ljudstvo poviša svojega Osvoboditelja. Domišljavi duhovniki in poglavarji bodo končno prisiljeni počastiti njega, ki je prišel opasan z oblastjo od Boga.JZ 325.3

Navdušeno so se pripravljali izpeljati svoj načrt. Jezus pa je dojel, kaj se pripravlja, in razumel nekaj, česar oni niso mogli kaj bi bile posledice takega gibanja. Duhovniki in poglavarji mu že sedaj strežejo po življenju. Obtoževali so ga, da odvrača ljudstvo od njih. Poskus, da bi ga postavili na prestol, bosta spremljala nasilje in vstaja, delo duhovnega kraljestva pa bo ovirano. Gibanje mora biti takoj ustavljeno. Jezus je poklical učence in jim ukazal, naj vzamejo čoln in se takoj vrnejo v Kafarnaum ter njega pustijo razpustiti ljudstvo.JZ 326.1

Še nikdar se kakšen Kristusov ukaz ni zdel tako neizvedljiv. Učenci so že dolgo upali na ljudsko gibanje, ki bo Jezusa posadilo na prestol, zato sedaj niso mogli prenesti misli, da je bilo vse to navdušenje zaman. Množica, ki se je zbrala, da bi obhajala pasho, je željno pričakovala, da bi videla novega preroka. Njegovim sle-dilcem se je zdelo, da je to zlata priložnost, da njihov ljubljeni Uči-telj zasede izraelski prestol. Zaradi žara te srčne želje jim je bilo težko oditi in pustiti Jezusa samega na tej pusti obali. Nasprotovali so temu načrtu, Jezus pa jim je spregovoril z oblastjo, kakršne do tedaj še ni pokazal do njih. Ko so videli, da bo njihovo nadaljnje nasprotovanje zaman, so se molče napotili k jezeru.JZ 326.2

Jezus je tedaj ukazal ljudstvu, naj se razide. Njegov nastop je bil tako odločen, da si niso upali upirati. Besede hvale in navdušenja na njihovih ustih so zamrle. Njihovi koraki so se ustavili ravno v trenutku, ko so se mu približali, da bi ga prijeli. Vesel, vnet izraz je izginil z njihovih obrazov. V množici so bili ljudje močne in odločne volje. Jezusova kraljevska drža in njegovi mirno izdani ukazi so pomirili hrup in preprečili njihove načrte. V njem so prepoznali moč, ki je nad vsemi zemeljskimi veljavami, zato so se uklonili brez ugovora.JZ 326.3

Ko je ostal sam, je odšel »na goro molit«. (Mr 6,46) Več ur se je pogovarjal z Bogom. Ni molil zase, temveč za ljudi. Molil je za moč, da bi ljudem razodel božanski značaj svojega poslanstva, da Satan ne bi zaslepil njihovega uma in popačil njihove razsodnosti. Zveličar je vedel, da se dnevi njegove službe na zemlji bližajo koncu in da ga bodo redki sprejeli za svojega Odrešenika.JZ 327.1

Z duševno muko in bojem je molil za svoje učence. Ti bodo hudo preizkušam. Njihovi dolgo gojeni upi, ki so temeljili na splošno razširjeni zmoti, jih bodo najbolj boleče in poniževalno razočarali. Namesto da bi ga videli povišanega na Davidovem prestolu, bodo priče njegovemu križanju. To bo zares njegovo pravo kronanje. Vendar tega niso dojeli, zato so jih doletele hude preizkušnje, ka-tere so stežka spoznali kot takšne. Njihova vera bo oslabela, če Sveti Duh ne bo razsvetlil njihovega uma in razširil njihovega obzorja. Jezusa je bolelo, ko je videl, da je njihovo pojmovanje o njegovem kraljestvu tako zelo omejeno le na posvetno veličino in čast. Težko breme je težilo njegovo srce, zato je z grenko bolečino in solzami izlival svoje ponižne prošnje.JZ 327.2

Učenci se niso takoj odpeljali od obale, kakor jim je Jezus ukazal. Nekaj časa so čakali, ker so upali, da se jim bo pridružil. Ko pa so videli, da se je popolnoma stemnilo, so stopili v čoln in se odpeljali »na drugo stran jezera, v Kafarnaum«. (Jn 6,17) Z nezadovoljnim srcem so zapustili Jezusa in se jezili nanj bolj kakor kdaj prej, odkar so ga priznali za svojega Gospoda. Godrnjali so, ker jim ni bilo dovoljeno, da bi ga razglasili za kralja. Očitali so si, ker so se tako zlahka pokorili njegovemu ukazu. Mislili so, da bi lahko dosegli svoj namen, če bi bili vztrajnejši.JZ 327.3

Nevera je zasedla njihov um in srce. Častihlepnost jih je za-slepila. Vedeli so, koliko farizeji sovražijo Jezusa, zato so si ga želeli videti povišanega, kakor so menili, da bi moral biti. Živeti skupaj z Učiteljem, ki lahko dela mogočne čudeže, in vendar biti zmerjani kot sleparji, je bila preizkušnja, ki so jo težko prenašali.JZ 327.4

Mar jih bodo vedno šteli za pristaše lažnega preroka? Ali Kristus nikoli ne bo uveljavil svoje oblasti kot kralj? Zakaj ne bi On, ki ima tako moč, razodel svojega pravega položaja in jim tako olajšal življenje? Zakaj ni rešil Janeza Krstnika nasilne smrti? Učenci so razmišljali tako, dokler se niso znašli v veliki duhovni temi. Spra-ševali so se, ali je Jezus slepar, kakor so trdili farizeji.JZ 327.5

Ta dan so bili učenci priče Kristusovih čudovitih del. Zdelo se jim je, da so nebesa prišla na zemljo. Spomin na veličastni in slavni dan bi jih moral prežeti z vero in upanjem. Če bi se med seboj iz svojega prepolnega srca pogovarjali o teh dogodkih, ne bi prišli v skušnjavo. Vendar je razočaranje prevzelo njihove misli. Kristusove besede: »Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi,” (Jn 6,12) so bile zanemarjene. To je bil čas obilnega blagoslova za učence, pa so jih vse pozabili. Znašli so se sredi razburkane vode. Njihove misli so bile razburkane in nerazsodne. Zato je Gospod dovolil, da jih je doletelo nekaj, kar bo pretreslo njihovo dušo in zaposlilo njihove misli. Bog mnogokrat tako ravna z ljudmi, ki si sami naložijo bremena in težave. Učencem ni bilo treba, da bi si sami ustvarjali težave. Nevarnost se je že naglo približevala.JZ 328.1

Neopazno se je prikradla silovita burja, oni pa niso bili pripra-vljeni nanjo. Zgodila se je nepričakovana sprememba, kajti dan je bil prekrasen, zato so se prestrašili, ko jih je zajela nevihta. Pozabili so na svoje nezadovoljstvo, na svojo nevero in jezo. Vsi so se lotili dela, da bi rešili čoln pred potopitvijo. Od Betsajde do kraja, kjer so bili prepričani, da bodo našli Jezusa, je razdalja kratka. V navadnem vremenu je plovba trajala le kratek čas. Sedaj pa jih je veter nosil vedno dlje od kraja, kamor so hoteli priti. Do četrte nočne straže so se mučili z veslanjem. Tedaj so izčrpani ljudje dojeli, da so izgubljeni. V viharju in temi jih je jezero naučilo, da so sami nemočni, zato so si zaželeli, da bi bil njihov Učitelj med njimi.JZ 328.2

Jezus jih ni pozabil. Z obale je Čuvaj videl, kako se ti preplašeni ljudje bojujejo z viharjem. Niti za trenutek jih ni izgubil spred oči. Z najglobljo skrbjo je njegov pogled spremljal od burje premetavam čoln z dragocenim tovorom. Ti možje so morali postati luč svetu. Kakor mati nežno bedi nad svojim otrokom, tako je sočutni Učitelj bedel nad učenci. Brž ko so obrzdali svoje srce in premagali svojo nesveto častihlepnost ter ponižno zaprosili za pomoč, so jo dobili.JZ 328.3

V trenutku, ko so mislili, da so izgubljeni, je žarek svetlobe pokazal skrivnostno bitje, ki se jim je bližalo po vodi. Niso vedeli, da je to Jezus. Njega, ki jim je prišel pomagat, so imeli za sovražnika. Prevzel jih je strah. Roke, ki so držale vesla z mišicami kakor jeklo, so izgubile svojo moč. Čoln je bil prepuščen volji valov. Vse oči so bile uprte v prikazen človeka, ki je hodil po razpenjenih valovih razburkanega jezera.JZ 328.4

Mislili so, da je prikazen znanilec njihove pogube, zato so v strahu zavpili. Jezus je šel dalje, kakor da je hotel iti mimo njih. Učenci pa so ga spoznali in roteče zaklicali na pomoč. Njihov ljubljeni Učitelj se je obrnil, njegov glas pa je pomiril njihov strah: »Bodite pogumni! Jaz sem, ne bojte se!” (Mt 14,27) Brž ko so dojeli to čudežno dejstvo, je bil Peter skoraj ves iz sebe od veselja. Kakor da ne more verjeti, je zaklical: »Gospod, če si ti, mi ukaži, naj pridem po vodi k tebi.” On pa je dejal: »Pridi!” (Mt 14,28.29 CHR)JZ 329.1

Dokler je Peter gledal v Jezusa, je zanesljivo hodil. Ko pa se je samozadovoljno ozrl na prijatelje, ki so ostali v čolnu, se je njegov pogled odvrnil od Zveličarja. Veter je bil močan. Valovi, ki so se visoko valili, so prišli ravno med njega in njegovega Učitelja, zato se je prestrašil. Ko je za trenutek izgubil Kristusa spred oči, se je njegova vera zamajala. Začel je toniti. Ko pa so mu visoki valovi zagrozili s smrtjo, je dvignil svoj pogled nad razburkane vode, ga uprl na Jezusa in zavpil: »Gospod, reši me!” (Mt 14,30) Jezus je takoj prijel iztegnjeno roko, rekoč: »Malovernež, zakaj si podvomil?” (Mt 14,31)JZ 329.2

Učitelj je držal Petra za roko in skupaj sta stopila v čoln. Ampak sedaj je bil Peter ukročen in molčeč. Ni imel več razloga, da bi se postavljal pred svojimi prijatelji. Malo je manjkalo, da bi zaradi svoje nevere in samopoviševanja izgubil življenje. Brž ko je obrnil svoj pogled od Jezusa, je izgubil oporo in potonil pod valovi.JZ 329.3

Kako pogosto smo podobni Petru, kadar pridejo težave! Namesto da bi svoj pogled uprli v Zveličarja, gledamo v valove. Naše noge se spotaknejo in razburkane vode nas poplavijo. Jezus ni povabil Petra, naj pride k njemu zato, da bi umrl. Tudi nas ne vabi, naj gremo za njim, nato pa bi nas zapustil. »Ne boj se,” pravi, »kajti odkupil sem te, poklical sem te po tvojem imenu; ti si moj! Ko pojdeš skozi vode, bom pri tebi, in preko rek, te ne poplavijo; ko pojdeš skozi ogenj, ne zgoriš in plamen te ne ožge. Zakaj jaz sem Gospod, tvoj Bog, Izraelov Svetnik, tvoj Rešitelj.” (Iz 43,1-3 CHR)JZ 329.4

Jezus je poznal značaj svojih učencev. Vedel je, kako hudo bo preizkušana njihova vera. S tem dogodkom na jezeru je želel Petru razodeti njegovo slabost in mu pokazati, da bo varen, če se bo stalno zanašal na božansko moč. Sredi viharja skušnjav bo lahko šel varno naprej le, če se bo brez kakršnega koli zanašanja nase oprl na Zveličarja. Peter je bil slab ravno v tem, v čemer se je imel za močnega. Dokler ni spoznal svoje slabosti, ni mogel dojeti svoje potrebe po zanašanju na Kristusa. Če bi se naučil nauka, ki mu ga je Jezus želel dati s tem dogodkom na jezeru, ne bi padel, ko ga je doletela velika preizkušnja.JZ 330.1

Bog dan za dnem poučuje svoje otroke. Z vsakdanjimi življenjskimi razmerami jih pripravlja, da bodo odigrali svojo vlogo na širšem odru, ki jim ga je določila njegova previdnost. Od izida vsakodnevnih preizkušenj sta odvisna zmaga ali poraz v času velikih življenjskih težav.JZ 330.2

Skušnjave bodo premagale tiste, ki se ne zavedajo svoje stalne odvisnosti od Boga. Lahko se nam zdi, da so naši koraki zanesljivi in da nas nič ne more omajati. Z gotovostjo lahko rečemo: »Vem, komu sem veroval. Nič ne bo moglo omajati moje vere v Boga in njegovo besedo.” Vendar Satan načrtuje izkoristiti podedovane ali pridobljene značajske lastnosti in zaslepiti naše oči, da ne vidimo svojih potreb in pomanjkljivosti. Varno bomo lahko hodili samo, kadar se zavedamo svojih slabosti in vztrajno gledamo v Jezusa.JZ 330.3

Brž ko se je Jezus usedel na svoj prostor v čolnu, je veter prenehal, čoln pa se je »takoj znašel pri obrežju, kamor so pluli”. (Jn 6,21) Noč groze je zamenjala svetloba zarje. Učenci in drugi potniki so s hvaležnim srcem padli pred Jezusove noge in rekli: »Resnično si Božji Sin!« (Mt 14,33) JZ 330.4

39—Dajte jim vi jesti

41—Težava v Galileji