Učenca sta po prihodu v Jeruzalem stopila v mesto skozi vzho-dna vrata, ki so bila ob praznikih odprta tudi ponoči. V hišah je bilo temno in tiho, toda popotnika sta našla svojo pot med ozkimi ulicami ob svetlobi vzhajajoče lune. Odšla sta v gornjo sobo, kjer je Jezus preživel zadnji večer pred svojo smrtjo. Vedela sta, da bosta tam našla svoje brate. Čeprav je bilo že pozno, sta vedela, da ne bodo odšli počivat prej, preden ne bodo natančneje zvedeli, kaj se je zgodilo s truplom njihovega Gospoda. Vrata sobe so bila trdno zaklenjena. Potrkala sta, da bi vstopila, toda odgovora ni bilo. Vse je bilo tiho. Potem sta povedala svoje ime. Končno so se vrata previdno odpahnila. Vstopila sta, z njima pa še Eden, ki je bil neviden. Nato so vrata znova zapahnili, da bi se zavarovali pred vohuni.JZ 704.1

Popotnika sta našla navzoče nepričakovano razburjene. Glaso-vi zbranih so izbruhnili v zahvaljevanju in hvalnici; vzklikali so: »Gospod je res vstal in se prikazal Simonu.” (Lk 24,34 EKU) Potem sta popotnika, upehana zaradi hitre hoje, pripovedovala čudežen dogodek o tem, kako se jima je prikazal Jezus. Pravkar sta končala svojo pripoved in so nekateri dejali, da tega ne morejo verjeti, ker je prelepo, da bi bilo resnično, ko se je nenadoma pred njimi pojavil še Eden. Pogledi vseh so se uprli v Tujca. Nihče ni potrkal, da bi vstopil. Nihče ni slišal korakov. Učenci so bili osupli in se čudili, kaj neki to pomeni. Nato so zaslišali glas, ki je bil lahko samo glas njihovega Učitelja. Jasno in razločno je dejal: »Mir vam bodi!” (Lk 24,36) JZ 704.2

»Vznemirili so se in obšel jih je strah. Mislili so, da vidijo duha. Dejal jim je: ‘Kaj ste preplašeni in zakaj se vam v srcu oglašajo dvomi? Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.’ Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge.” (Lk 24,37-40)JZ 705.1

Učenci so pogledali njegove roke in noge, ki so jih ranili kruti žeblji. Spoznali so tudi njegov glas, ki ni bil podoben nobenemu drugemu, kar so jih kdaj slišali. »Ker pa od veselja še niso verjeli in so se čudili, jim je rekel: ‘Imate tukaj kakšno jed?’ Ponudili so mu kos pečene ribe. Vzel jo je in vpričo njih pojedel. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda.« (Lk 24,41-43; Jn 20,20) Vera in veselje sta zamenjali njihovo nevero. S čustvi, ki se ne dajo izraziti z besedami, so se zahvaljevali svojemu vstalemu Zveličarju.JZ 705.2

Ob Jezusovem rojstvu je angel naznanil mir na zemlji in ljudem naklonjenost. Sedaj pa, ko se je Zveličar po vstajenju prvič prikazal učencem, jih je pozdravil z blagoslovljenimi besedami: »Mir vam bodi!” Jezus je vedno pripravljen podariti mir ljudem, ki so obremenjeni z dvomi in strahom. Čaka, da mu odpremo vrata svojega srca in mu rečemo: »Ostani pri nas.« On pravi: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.« (Raz 3,20)JZ 705.3

Jezusovo vstajenje je vzorec končnega vstajenja vseh, ki spijo v njem. Učenci so poznali obraz vstalega Zveličarja, njegovo držo in način govorjenja. Kakor je Jezus vstal od mrtvih, tako bodo vstali tudi ti, ki spijo v njem. Prepoznali bomo svoje prijatelje, kakor so učenci Jezusa. Lahko so bili v tem minljivem življenju pohabljeni, bolni in skaženi, vstali pa bodo popolnoma zdravi in somerno oblikovani. Vendar bo v poveličanem telesu popolnoma ohranjena njihova istovetnost. Tedaj bomo spoznali, kakor smo bili tudi sami spoznani. (1 Kor 13,12) V obrazih, ki bodo žareli s svetlobo, ki bo izhajala iz Jezusovega obraza, bomo prepoznali poteze svojih ljubljenih.JZ 705.4

Ko se je Jezus srečal z učenci, jih je spomnil na besede, ki jim jih je govoril pred svojo smrtjo, da se mora izpolniti vse, kar je o njem pisano v Mojzesovem zakonu, Prerokih in Psalmih. »Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma. Rekel jim je: ‘Tako je pisano: Mesija bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo oznanilo vsem narodom spreobrnjenje v odpuščanje grehov, s čimer bodo začeli v Jeruzalemu. Vi ste priče teh reči.’« (Lk 24,45-48)JZ 705.5

Učenci so začeli dojemati naravo in obseg svojega dela. Svetu so morali oznaniti čudovite resnice, ki jim jih je zaupal Kristus. Dogodki iz njegovega življenja, njegova smrt, njegovo vstajenje, prerokovanja, ki so kazala na te dogodke, svetost Božjih zapovedi, skrivnost načrta zveličanja, Jezusova oblast odpuščati grehe vsemu temu so bili priče in s tem so morali seznaniti svet. Oznaniti so morali evangelij miru in zveličanja po spokorjenju in z Zveličarjevo močjo.JZ 706.1

»Ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: ‘Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni, katerim jih zadržite, so jim zadržani.’« (Jn 20,22.23) Sveti Duh še ni bil popolnoma razodet, ker Kristus še ni bil poveličan. Obilnejši dar Duha jim ni bil dan pred njegovim vnebohodom. Dokler tega ne bodo prejeli, ne bodo mogli izpolniti naloge, naj svetu oznanijo evangelij. Zdaj pa so prejeli Duha s posebnim ciljem. Preden bodo učenci opravljali svojo službo v cerkvi, jim je Kristus podaril Svetega Duha. Zaupal jim je najsvetejšo odgovornost, zato je želel, da spoznajo dejstvo, da brez Svetega Duha ne morejo opraviti te naloge.JZ 706.2

Sveti Duh je dih duhovnega življenja duše. Podelitev Duha po-meni podelitev Kristusovega življenja. Duh tega, ki ga prejme, prežame s Kristusovimi lastnostmi. Samo ti, ki so tako poučeni od Boga in v katerih deluje Sveti Duh ter v svojem življenju razodevajo življenje, ki ga je živel Kristus, so lahko zgledni ljudje in služijo cerkvi.JZ 706.3

»Katerim odpustite grehe,« je rekel Kristus, »so jim odpuščeni, katerim jih zadržite, so jim zadržani.” (Jn 20,23) S tem Gospod nikomur ne daje pravice obsojati drugih. V Pridigi na Gori blagrov je to prepovedal. Ta posebna pravica pripada samo Bogu. Toda cerkvi kot organizaciji je Bog dal odgovornost za vsakega posameznega vernika. Te, ki so padli v greh, je cerkev dolžna opo minjati, poučevati in, če je možno, vrniti na pravo pot. »Prepričuj, svari, opominjaj z vsem potrpljenjem in učenjem,« (2 Tim 4,2 EKU) je rekel Gospod. Ravnajte zvesto z njimi, ki grešijo. Opomnite vsakega človeka, ki je v nevarnosti. Nikogar ne pustite, da vara samega sebe. Imenujte greh z njegovim pravim imenom. Oznanjajte, kaj pravi Bog o laži, o prestopanju sobote, o kraji, malikovanju in vsakem drugem zlu. »Tisti, ki počenjajo takšne stvari, ne bodo podedovali Božjega kraljestva.” (Gal 5,21) Če vztrajajo v grehu, je obsodba, ki jo izrečete iz Božje besede, razglašena zoper nje v nebesih. S tem ko si izberejo greh, zavrnejo Kristusa. Cerkev mora pokazati, da ne odobrava njihovih dejanj, ali pa sama sramoti svojega Gospoda. O grehu mora povedati to, kar o njem pravi Bog. Mora ga obravnavati tako, kakor je predpisal Bog, potem bo njen ukrep potrjen v nebesih. Kdor zaničuje veljavo cerkve, zaničuje veljavo samega Kristusa.JZ 706.4

Toda obstaja svetlejša stran slike: »Katerim odpustite grehe, so jim odpuščeni.« (Jn 20,23) Ta misel naj bo najpomembnejša. Pri delu s tavajočimi naj bodo vse oči uprte v Kristusa! Pastirji naj nežno skrbijo za čredo Gospodove paše. Tavajočim naj govorijo o odpuščajoči Zveličarjevi milosti in grešnike spodbujajo, da se spokorijo in verujejo vanj, ki lahko odpusti. Z oblastjo Božje besede naj oznanijo: »Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen.” (1 Jn 1,9) Vsi, ki se spokorijo, imajo zagotovilo: »Zopet se nas bo usmilil, pod noge si bo vrgel našo krivdo, v globočino morja vse naše grehe.« (Mih 7,19 EKU)JZ 707.1

Cerkev naj s hvaležnim srcem sprejme grešnikovo spokorjenje. Skesanega naj vodi iz teme nevere v luč vere in pravičnosti. Njegovo drhtečo roko naj položijo v ljubečo Jezusovo. Takšno odpuščanje bodo priznala nebesa.JZ 707.2

Samo v tem pomenu ima cerkev oblast odpustiti grešniku. Grehi so lahko odpuščeni samo po Kristusovih zaslugah. Nobenemu človeku, niti človeškemu zboru ni dana oblast osvoboditi človeka krivde. Kristus je pooblastil učence oznanjati odpuščanje grehov v njegovem imenu vsem narodom, toda sami po sebi niso bili pooblaščeni odstraniti enega samega madeža greha. Zveličanje je samo v Jezusovem imenu, »zakaj ni ... pod nebom ljudem danega drugega imena, po katerem bi se mi mogli zveličati”. (Apd 4,12 CHR)JZ 707.3

Ko se je Jezus prvič srečal z učenci v zgornji sobi, Tomaža ni bilo z njimi. Slišal je poročila drugih in dobil dovolj dokazov, da je Jezus vstal, toda njegovo srce je bilo polno žalosti in nevere. Ko je slišal učence pripovedovati o čudovitih prikazovanjih vstalega Zveličarja, ga je to samo pahnilo v globlji obup. Če je Jezus resnično vstal od mrtvih, potem ni nobenega upanja več na dobesedno zemeljsko kraljestvo. Prizadeto je bilo tudi njegovo samoljubje, ko je pomislil na to, da se je Učitelj pokazal vsem učencem razen njemu. Zato se je odločil, da ne bo verjel, ves teden pa je tuhtal o svoji potrtosti, ki se je v primerjavi z upanjem in vero njegovih bratov zdela še temnejša.JZ 708.1

Tiste dni je Tomaž večkrat dejal: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« (Jn 20,25) Ni hotel gledati z očmi svojih bratov ali imeti vero, ki se zanaša na njihovo pričevanje. Svojega Gospoda je vroče ljubil, toda dovolil je, da sta ljubosumnost in nevera zasedli njegov um in srce.JZ 708.2

Nekateri učenci so znano zgornjo sobo naredili za svoje začasno bivališče. Zvečer so se tam zbirali vsi razen Tomaža. Neki večer se je tudi on odločil priti skupaj z drugimi. Kljub svoji neveri je gojil majhno upanje, da je dobra novica resnična. Pri večerji so se učenci pogovarjali o dokazih, ki jim jih je Kristus dal v prerokovanjih. Nenadoma »Jezus pride pri zaprtih vratih, stopi v sredo in reče: ‘Mir vam bodi!’« (Jn 20,26 EKU)JZ 708.3

Potem se je obrnil k Tomažu in rekel: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« (Jn 20,27) To izrazje razodeva, da je poznal Tomaževe misli in besede. Dvomeči učenec je vedel, da nihče izmed njegovih prijateljev en teden ni videl Jezusa. Učitelju niso mogli povedati, da ne veruje. Tedaj je v osebi pred seboj spoznal svojega Gospoda. Ni zahteval nobenega dokaza več. Njegovo srce je poskakovalo od veselja, zato se je vrgel k Jezusovim nogam in vzkliknil: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,28)JZ 708.4

Jezus je sprejel njegovo priznanje, vendar ga je nežno pokaral zaradi njegove nevere: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!” (Jn 20,29) Tomaževa vera bi Kristusa bolj razveselila, če bi bil veroval pričevanjem svojih bratov. Če bi svet danes sledil Tomaževemu zgledu, nihče ne bi veroval v zveličanje, kajti vsi, ki sprejemajo Kristusa, morajo to narediti na podlagi pričevanja drugih. Mnogi, ki so nagnjeni k dvomu, se opravičujejo z zatrjevanjem, da bi verovali, če bi dobili dokaz, kakršnega je dobil Tomaž od svojih prijateljev. Ne zavedajo se, da nimajo samo tega dokaza, marveč veliko več. Mnogi, ki čakajo kakor Tomaž, da bo odstranjen vsak vzrok za dvom, ne bodo nikoli doživeli izpolnitve svojih hrepenenj. Postopoma bodo postali zagrizeni neverniki. Kdor se navadi gledati samo temno stran, godrnjati in tarnati, se ne zaveda, kaj dela. Seje seme dvoma in bo moral žeti žetev dvoma. V času, ko sta vera in zaupanje najpomembnejša, mnogi ne bodo mogli upati in verovati.JZ 709.1

Jezus je s svojim ravnanjem s Tomažem dal svojim sledilcem nauk. Njegov zgled nam kaže, kako naj ravnamo s slabotnimi v veri, ki postavljajo svoje dvome v ospredje. Jezus Tomaža ni zasul z očitki in tudi ni razpravljal z njim. Dvomljivcu se je razodel. Tomaž je ravnal zelo nerazumno, ko je narekoval pogoje za svojo vero. Jezus pa je s svojo velikodušno ljubeznijo in obzirnostjo podrl vse ovire. Nevero je redkokdaj mogoče premagati z razpravljanjem. Ljudje se začnejo zagovarjati in najdejo vedno nove razloge in izgovore. Toda razodenimo Jezusa v njegovi ljubezni in usmiljenju kot križanega Zveličarja, pa bodo mnoge nekoč nenaklonjene ustnice ponovile Tomaževo priznanje: »Moj Gospod in moj Bog!”JZ 709.2

83—Pot v Emavs

85—Še enkrat ob jezeru