»Silno se raduj, hči sionska, vzklikaj, hči jeruzalemska! Glej, tvoj kralj prihaja k tebi, pravičen je in zmagovit, krotak je in jezdi na osličku, na žrebetu oslice.” (Zah 9,9)JZ 497.1

Tako je prerok Zaharija petsto let pred Kristusovim rojstvom napovedal prihod Izraelovega kralja. Sedaj se bo to prerokovanje izpolnilo. Ta, ki tako dolgo ni hotel sprejemati kraljevske časti, je sedaj prihajal v Jeruzalem kot obljubljeni dedič Davidovega pre-stola.JZ 497.2

Prvi dan tedna je Kristus zmagoslavno prišel v Jeruzalem. Množica, ki se je zbrala v Betaniji, da bi ga videla, ga je sedaj spremljala, da bi videla, kako bo sprejet. Mnogi so potovali v Je-ruzalem praznovat pasho in so se pridružili množici, ki ga je spre-mljala. Videti je bilo, kakor da se vsa narava veseli. Drevje je bilo ogrnjeno z zelenjem, cvetje pa je v zraku širilo prijeten vonj. Nova življenjska moč in veselje sta navdala ljudi. Zopet so oživeli upi na novo kraljestvo.JZ 497.3

Jezus je nameraval prijezditi v Jeruzalem, zato je poslal dva učenca, da sta mu pripeljala oslico in njeno žrebe. Zveličar je bil ob svojem rojstvu odvisen od gostoljubnosti drugih. Jasli, v katerih je ležal, so bile sposojeno počivališče. Čeprav so bile njegove živali na tisočerih gorah, je bil zdaj odvisen od tuje prijaznosti, da bi dobil žival, na kateri bo prijezdil v Jeruzalem kot njegov kralj. Ampak njegovo božanstvo se je zopet razodelo v prav natančnih navodilih, ki jih je glede tega dal učencema. Po Jezusovi napovedi je bila takoj izpolnjena prošnja: »Gospod ju potrebuje.« (Mt 21,3) Jezus si je izbral osla, na katerem še nihče ni jahal. Učenci so z veselim navdušenjem položili na žival svoja oblačila in nanjo posadili Učitelja. Doslej je vedno potoval peš, zato so se učenci sprva čudili, zakaj se je tokrat odločil jezditi. Toda vesela misel, da zdajle namerava oditi v glavno mesto, se tam razglasiti za kralja in vzpostaviti svojo kraljevsko oblast, je prižgala upanje v njihovem srcu. Medtem ko so izvrševali naročilo, so Jezusovim prijateljem zaupali svoja navdušena pričakovanja. Vznemirjenje je vse bolj naraščalo, dokler pričakovanje ljudstva ni doseglo vrhunca.JZ 497.4

Kristus se je pri kraljevskem prihodu ravnal po judovskem običaju. Jahal je na oslu kakor nekoč izraelski kralji. Prerokovanje pa je napovedalo, da bo Mesija tako prišel v svoje kraljestvo. Brž ko so ga posadili na žrebe, so se razlegli glasni zmagoslavni vzkliki. Množica ga je pozdravljala kot Mesija, svojega kralja. Jezus je sedaj sprejel izkazovanje časti, česar doslej nikoli ni dovoljeval, učenci pa so to imeli za dokaz, da se bodo njihovi svetli upi kmalu uresničili da ga bodo videli ustoličenega na prestolu. Množice so bile prepričane, da je blizu trenutek njihove osvoboditve. V domišljiji so gledali rimsko vojsko pregnano iz Jeruzalema, Izraela pa še enkrat kot neodvisen narod. Vsi so bili srečni in razburjeni. Ljudje so med seboj tekmovali v izkazovanju časti Jezusu. Niso mogli pokazati zunanjega razkošja in blišča, podarili pa so mu spoštovanje srečnega srca. Niso mu mogli podariti dragocenih daril, temveč so polagali svoje obleke kot preprogo po njegovi poti in metali pred njim ozelenele oljčne in palmove vejice. Na čelu zmagoslavnega sprevoda niso mogli nositi nikakršnih kraljevskih praporjev, marveč so sekali košate palmove veje, naravni simbol zmage, in z njimi mahali med glasnimi vzkliki in hvalnicami.JZ 498.1

Čim dalje je sprevod šel, tem bolj je naraščala množica ljudi, ki so, ko so slišali o Jezusovem prihodu, hiteli, da bi se pridružili sprevodu. Vedno več opazovalcev se je pridružilo množici z vprašanjem: »Kdo je ta?” (Mt 21,10 CHR) Kaj pomeni ta vrvež? Vsi so že slišali o Jezusu in pričakovali, da se bo podal v Jeruzalem, toda vedeli so, da je doslej zavrnil vse poskuse, da bi ga postavili na prestol, zato so bili zelo presenečeni, ko so zvedeli, da je to On. Spraševali so se, kaj neki je povzročilo to spremembo pri njem, ki je trdil, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta.JZ 498.2

Njihova vprašanja so preglasili zmagoslavni vzkliki. Vneta 571 množica jih je stalno ponavljala, oddaljeno ljudstvo jih je povzelo, da je odmevalo po okoliških gričih in dolinah. Nato se je sprevod združil z množico iz Jeruzalema. Iz množice, ki se je zbrala k praznovanju pashe, jih je na tisoče odšlo naprej izreč dobrodošlico Jezusu. Pozdravljali so ga z mahanjem palmovih vej in prepevanjem svetih pesmi. V templju so duhovniki z zvoki trobent oznanili začetek večernega bogoslužja, toda le malo ljudi se je odzvalo, osupli poglavarji pa so govorili drug drugemu: »Ves svet je odšel za njim.” (Jn 12,19 EKU)JZ 499.1

Jezus nikoli poprej v zemeljskem življenju ni dovolil, da bi mu tako javno izkazovali čast. Jasno je predvidel posledice. To ga bo pripeljalo na križ. Toda njegov namen je bil, da se na ta način javno predstavi kot Odkupitelj. Zelel je usmeriti pozornost ljudi na daritev, ki bo vrhunec njegovega poslanstva za padli svet. Medtem ko se je ljudstvo zbralo v Jeruzalemu k praznovanju pashe, se je On, pravo pashalno Jagnje, prostovoljno posvetil kot daritev. Za njegovo cerkev v vseh časih je potrebno, da bo njegova smrt za grehe sveta postala predmet globokega razmišljanja in proučevanja. Vsa dejstva, ki so bila povezana s tem, morajo biti tako preverjena, da bodo popolnoma nesporna. Sedaj je bilo potrebno, da se pogledi vseh usmerijo nanj, dogodki, ki se bodo zgodili pred njegovo veliko daritvijo, pa morajo biti takšni, da bodo usmerili pozornost na samo daritev. Po takšnem množičnem nastopu, kakršen je spremljal Jezusov prihod v Jeruzalem, bodo oči vseh sledile njegovim hitrim korakom k sklepnim dogodkom.JZ 499.2

Dogodki v zvezi s to zmagoslavno ježo bodo postali predmet pogovora vseh ljudi in jih spodbudili k razmišljanju o Jezusu. Po njegovem križanju se bodo mnogi spomnili teh dogodkov v zvezi z njegovim sojenjem in smrtjo. To jih bo spodbudilo k proučevanju prerokovanj, s čimer se bodo prepričali, da je Jezus Mesija. V vseh deželah se bo pomnožilo število spreobrnjencev k veri.JZ 499.3

Zveličar bi se v tem edinem zmagoslavnem prizoru v svojem zemeljskem življenju lahko pojavil v spremstvu nebeških angelov, naznanila pa bi ga Božja trobenta. Toda takšen prizor bi bil v nasprotju s ciljem njegovega poslanstva in z načelom, ki je vodilo njegovo življenje. Ostal je zvest skromnemu položaju, ki ga je sprejel. Moral je nositi breme človeške narave, dokler ni dal svojega življenja za življenje sveta.JZ 500.1

Ta dan, ki se je zdel učencem najlepši v njihovem življenju, bi bil zasenčen s temnimi oblaki, če bi vedeli, da je to veselje samo uvod v trpljenje in smrt njihovega Učitelja. Čeprav jim je večkrat govoril o svoji zanesljivi daritvi, so vendar v sedanjem velikem zmagoslavju pozabili na njegove mučne besede in se veselili njegove srečne vladavine na Davidovem prestolu.JZ 500.2

Sprevod se je stalno povečeval in razen redkih izjem je vse, ki so se mu pridružili, očaralo ozračje navdušenja, da so se pridružili hvalnicam, ki so se razlegale in odmevale s hribov in dolin. Neprestano so se dvigali vzkliki: »Hosana Davidovemu sinu! Bla-goslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hosana na višavah!« (Mt 21,9)JZ 500.3

Svet še nikoli poprej ni videl tako zmagoslavnega sprevoda. Ni bil podoben sprevodu slavnih svetovnih osvajalcev. Ta prizor ni bil sprevod žalostnih ujetnikov kot trofeja kraljevskega junaštva. Toda okrog Zveličarja so bile slavne trofeje njegovega ljubečega truda za grešnega človeka. Tukaj so bili bivši sužnji, ki jih je rešil Satanove oblasti in so slavili Boga za svojo osvoboditev. Pred sprevodom so šli slepi, ki jim je vrnil vid. Nemi, ki jim je razvezal jezik, so najglasneje vzklikali hvalnice. Hromi, ki jih je ozdravil, so poskakovali od veselja in najbolj prizadevno od drugih lomili palmove veje in mahali z njimi pred Zveličarjem. Vdove in sirote so poveličevale Jezusovo ime za usmiljenje, ki jim ga je izkazal. Gobavi, ki jih je očistil, so polagali na njegovo pot svoje čiste obleke in ga pozdravljali kot Kralja slave. Med množico so bili tudi ti, ki jih je njegov glas prebudil iz smrtnega spanja. Lazar, čigar telo je v grobu začelo že razpadati, pa se je sedaj veselil v moči svoje krepkosti in je vodil žival, na kateri je Zveličar jezdil.JZ 500.4

Mnogi farizeji so bili priče temu dogodku. Besni in zavistni so poskušali preusmeriti tok ljudskega razpoloženja. Z vso svojo veljavo so poskušali ljudstvo utišati, toda vsi njihovi pozivi in grožnje so navdušenje samo še bolj spodbudili. Prestrašili so se, da bi ta množica, opogumljena zaradi svoje številčnosti, Jezusa razglasila za kralja. Ko je vse drugo odpovedalo, so se skozi množico prerinili do Zveličarja in ga grajajoče in grozeče ogovorili: »Učitelj, pograjaj svoje učence!” (Lk 19,39) Povedali so, da je takšen hrupen množičen nastop protizakonit in da ga oblasti ne bodo dovolile. Vendar so umolknili, ko jim je Jezus odgovoril: »Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili.« (Lk 19,40) Ta zmagoslavni prizor je določil sam Bog. Prerok ga je napovedal, zato človek ni mogel preprečiti Božjega namena. Če ljudje ne bi izpeljali njegovega načrta, bi podaril glas mrtvim kamnom in bi ti z vzkliki hvale pozdravili njegovega Sina. Ko so se utišani farizeji umaknili, so iz stotine ust zadonele besede preroka Zaharija: »Silno se raduj, hči sionska, vzklikaj, hči jeruzalemska! Glej, tvoj kralj prihaja k tebi, pravičen je in zmagovit, krotak je in jezdi na osličku, na žrebetu oslice.” (Zah 9,9)JZ 501.1

Ko je sprevod prispel na vrh griča in se nameraval spustiti v mesto, se je Jezus ustavil, z njim pa tudi množica. Pred njimi je bil Jeruzalem v vsej svoji slavi, obsijan z žarki zahajajočega sonca. Tempelj je pritegoval poglede vseh. Dostojanstveno veličasten se je dvigal nad drugimi stavbami, kakor da kaže proti nebu in hoče usmeriti ljudi k edinemu pravemu in živemu Bogu. Tempelj je bil že dolgo ponos in slava judovskega naroda. Rimljani so se tudi ponašali z njegovim veličastvom. Kralj, ki so ga postavili Rimljani, se je združil z Judi, da so obnovili in olepšali tempelj, sam rimski cesar pa ga je počastil z dragocenimi darovi. Zaradi svoje moči, bogastva in veličastva je postal eno svetovnih čudes.JZ 501.2

Ko je zahajajoče sonce obarvalo in pozlatilo nebo, so njegovi bleščeči žarki obsevali čisti beli marmor tempeljskih zidov in se iskrili na pozlačenih stebrih. Z vrha griča, kjer so stali Jezus in njegovi spremljevalci, je bil videti kakor mogočna stavba iz snega s pozlačenimi stolpi. Tempeljski vhod je krasila vinska trta iz zlata in srebra z zelenimi listi in velikimi grozdi, ki so jo izdelali najbolj vešči umetniki. Predstavljala je Izraela kot rodovitno trto. Zlato, srebro in naravno zelenilo je bilo urejeno zelo vešče in z iz-branim okusom. Vitice so se ovijale okrog belih bleščečih stebrov in se oprijemale zlatih okraskov. Na njih se je zrcalilo zahajajoče sonce v slavi kakor sposojeni iz nebes.JZ 501.3

Jezus je opazoval ta prizor. Ogromna množica je onemela pre-vzeta zaradi nenadnega prizora lepote. Vse oči so bile uprte v Zveličarja v pričakovanju, da bodo tudi na njegovem obrazu opazili občudovanje, ki so ga sami čutili. Namesto tega pa so videli senco žalosti. Bili so presenečeni in razočarani, ko so videli, da so njegove oči polne solz in se je njegovo telo zibalo sem in tja kakor drevo med viharjem, medtem ko je iz njegovih drhtečih ust kakor iz globine strtega srca izbruhnilo ihtenje bolečine. Kakšen prizor je bil to za angele, ko so videli, da njihov ljubljeni Poveljnik joče zaradi hudega trpljenja! Kakšen prizor je bil to za veselo množico, ki ga je z zmagoslavnimi vzkliki, mahajoč s palmovimi vejami, spremljala v slavno mesto, v globokem upanju, da bo v njem začel vladati! Jezus je jokal ob Lazarjevem grobu, vendar je bilo to božansko žalovanje zaradi sočutja do človeškega gorja. Toda ta nepričakovana žalost je bila kakor ton tarnanja sredi velikega zmagoslavnega zbora. Sredi prizora veselja, ko so ga vsi častili, je stal Izraelov Kralj v solzah. To niso bile solze veselja, temveč solze in ihtenje nezadržne duševne muke. Množico je na lepem zajela žalost. Njihovi vzkliki so utihnili. Mnogi so jokali iz sočutja do bolečine, ki je niso mogli razumeti.JZ 502.1

Jezus ni jokal zaradi trpljenja, ki ga je čakalo. Tik pred njim je bil Getsemani, kjer ga bo kmalu obdala groza globoke teme. V bližini so bila ovčja vrata, skozi katera so stoletja vodili daritvene živali. Kmalu se bodo ta vrata odprla zanj, za veliki Vzorec, katerega daritev za greh sveta so kazale vse te žrtve. V bližini je stala Gol-gota, prizorišče njegovega bližajočega se smrtnega boja. Vendar Odrešenik ni jokal in ihtel v duševni bolečini zaradi vsega tega, kar ga je spominjalo na njegovo kruto smrt. Njegovo tarnanje ni bilo sebično. Misel na svoj smrtni boj ni prestrašila te plemenite, samopožrtvovalne duše. Jezusovo srce je trgal pogled na Jeruzalem na mesto, ki je zavrglo Božjega Sina in zaničevalo njegovo ljubezen, se upiralo, da bi ga prepričali njegovi mogočni čudeži, in se pripravljalo, da ga umori. Videl je, kaj je bil Jeruzalem zaradi svojega greha, ker je zavrgel Odrešenika, in kaj bi lahko bil, če bi sprejel njega, ki je edini lahko ozdravil njegove rane. Prišel ga je rešit; kako bi se mu torej lahko odpovedal?JZ 502.2

Izrael je bil narod, ki je užival prednosti. Bog je njegov tempelj določil za svoje prebivališče. »Krasno se dviga, veselje vse zemlje je gora Sion.” (Ps 48,2 CHR) Tukaj je bilo pisno poročilo o več kakor tisočletni Kristusovi zaščitniški skrbi in nežni ljubezni, kakor če oče nosi svojega edinega sina. Tukaj so preroki govorili svoja slovesna svarila. Tukaj so majali prižgane kadilnice, medtem ko se je k Bogu dvigalo kadilo, pomešano z molitvami vernikov.JZ 503.1

Tukaj je tekla kri živali, ki je ponazarjala Kristusovo kri. Tukaj je Jahve razodeval svojo slavo nad prestolom milosti. Tukaj so du-hovniki opravljali službo, dolga stoletja pa so se vrstili slovesni simboli in obredi. Toda vse to se bo moralo končati.JZ 503.2

Jezus je dvignil roko to roko, ki je mnogokrat blagoslavljala bolne in trpeče in jo iztegnil proti obsojenemu mestu ter z glasom, strtim od bolečine, zaklical: »O, da bi tudi ti na ta dan spoznalo, kaj ti prinaša mir!« (Lk 19,42) Tukaj je Zveličar naredil premor in ni povedal, kakšen bi lahko bil položaj Jeruzalema, če bi sprejel pomoč, ki mu jo je Bog želel dati dar svojega ljubljenega Sina. Če bi Jeruzalem spoznal to, kar je imel prednost spoznati, in upošteval luč, ki so mu jo poslala nebesa, bi lahko prednjačil v razcvetu blaginje kot glava kraljestev, svoboden v moči, ki bi mu jo dal Bog. Potem pri mestnih vratih ne bi stali oboroženi vojaki in z njegovega obzidja ne bi plapolale rimske zastave. Pred očmi Božjega Sina se je prikazala slavna usoda, s katero bi bil Jeruzalem blagoslovljen, če bi sprejel svojega Odrešenika. Videl je, da bi bil po njem lahko ozdravljen svoje hude bolezni, osvobojen sužnosti in utrjen kot mogočna svetovna prestolnica. Z njegovega obzidja bi golob miru poletel proti vsem narodom. Postal bi svetovna krona slave.JZ 503.3

Sijajna slika tega, kar bi Jeruzalem lahko bil, je izginila izpred Zveličarjevih oči. Gledal ga je, kakršen je zdaj pod rimskim jar-mom, ko je občutil Božjo nenaklonjenost in bil obsojen trpeti njegovo maščevalno sodbo. Potem je nadaljeval prekinjeno nit svoje žalostinke: »Tako pa je prikrito tvojim očem. Prišli bodo nadte dnevi, ko te bodo sovražniki obdali z okopi, te oblegali in stiskali z vseh strani. V tla bodo poteptali tebe in tvoje otroke v tebi in ne bodo pustili kamna na kamnu v tebi, ker nisi poznalo časa svojega obiskanja.« (Lk 19,42-44)JZ 503.4

Kristus je prišel rešit Jeruzalem in njegove otroke, toda farizejska ošabnost, hinavščina, ljubosumnost in zloba so mu onemogočile uresničiti namen. Jezusu je bilo znano strašno maščevanje, ki bo doletelo obsojeno mesto. Videl je Jeruzalem obkoljen z vojsko, oblegane prebivalce izpostavljene lakoti in smrti, videl je matere jesti trupla svojih otrok ter starše in otroke drug drugemu trgati zadnji grižljaj hrane, ker je strašna lakota zadušila naravna čustva. Videl je, da se Judje zaradi svoje trdovratnosti, ki so jo pokazali z zavračanjem zveličanja, ne bodo hoteli vdati osvajalni vojski. Videl je Golgoto, kjer bo povzdignjen, tako gosto pokrito s križi, kakor je gozd z drevjem. Videl je nesrečne prebivalce prenašati neznosne bolečine na mučilnih napravah in pri križanju. Videl je čudovite palače razdejane, tempelj v ruševinah in da od njegovega mogočnega obzidja ni ostal niti kamen na kamnu, mesto pa podobno preoranemu polju. Ob pogledu na vse te strašne prizore je Zveličar res moral jokati v duševni muki.JZ 504.1

Jeruzalem je bil otrok, za katerega je skrbel. Kakor nežni oče žaluje po izgubljenem sinu, tako je Jezus jokal nad ljubljenim mestom. »Kako naj se ti odpovem? Kako te lahko gledam obsojenega na uničenje? Ali te moram pustiti, da napolniš čašo svoje krivičnosti?« En sam človek je tako dragocen, da je v primerjavi z njim vse vesolje nepomembno, tukaj pa je šlo za pogubo celotnega naroda. Ko bodo na obzorju zašli zadnji sončni žarki, se bo iztekel tudi čas milosti za Jeruzalem. Medtem ko se je sprevod zadrževal na vrhu Oljske gore, je bil za Jeruzalem še čas, da se spokori. Angel milosti je sicer zložil svoja krila, da bi stopil z zlatega prestola, prostor pa prepustil pravici in hitro prihajajoči sodbi. Toda Kristusovo srce, prepolno ljubezni, je še vedno molilo za Jeruzalem, ki je preziral njegovo milost, zaničeval njegove opomine in si prav tedaj nameraval omadeževati roke z njegovo krvjo. Vendar še vedno ni bilo prepozno, ko bi se Jeruzalem le hotel spokoriti. Ko so žarki zahajajočega sonca še obsevali tempelj, stolp in kupole ali ne bo neki dobri angel nagnil mesta k Zveličarjevi ljubezni in preprečil njegovo usodo? Prekrasno nesveto mesto, ki si kamnalo preroke, zavrglo Božjega Sina, s svojo upornostjo pa si se samo vklenilo v okove sužnosti tvoj čas milosti se bo kmalu iztekel!JZ 504.2

Vendar je Božji Duh znova spregovoril Jeruzalemu. Preden bo minil dan, bo podano še eno pričevanje za Kristusa. Povzdignil se je glas priče, odmevajoč vabilo prerokov iz preteklosti. Če bo Je-ruzalem prisluhnil vabilu, če bo sprejel Zveličarja, ki vstopa skozi mestna vrata, bo še lahko rešen.JZ 505.1

Poglavarji v Jeruzalemu so dobili sporočilo, da se Jezus v spremstvu velike množice približuje mestu. Toda za Božjega Sina niso imeli dobrodošlice. Nasproti so mu šli s strahom in upali, da bodo razgnali množico. Ko se je sprevod začel spuščati z Oljske gore, so ga poglavarji ustavili. Pozanimali so se, kaj je vzrok temu hrupnemu veselju. Ko so vprašali: »Kdo je to?” so jim učenci, napolnjeni z duhom navdihnjenja, odgovorili na to vprašanje.JZ 505.2

Z zgovorno močjo so ponovili prerokovanja, ki so se nanašala na Kristusa.JZ 505.3

Adam vam bo rekel, da je to ženin Potomec, ki bo kači strl glavo. (1 Mz 3,15)JZ 505.4

Vprašajte Abrahama, on vam bo povedal: To je »Melhizedek, kralj v Salemu”, (1 Mz 14,18 CHR) Kralj miru.JZ 505.5

Jakob vam bo odgovoril: To je tisti, ki mu pripada »vladarska palica« in »žezlo od Jude”. (1 Mz 49,10)JZ 505.6

Izaija vam bo rekel: »Emanuel. Čudoviti, Svetovalec, Mogočni Bog, Oče večnosti, Knez miru.” (Iz 7,14; 9,6 CHR)JZ 505.7

Jeremija vam bo dejal: Davidova Mladika, »Gospod, naša pra-vičnost«. (Jer 23,6)JZ 505.8

Daniel vam bo rekel: »On je Mesija.”JZ 505.9

Ozea vam bo odgovoril: »Bog nad vojskami, Jahve je njegovo ime.« (Oz 12,6 EKU)JZ 505.10

Janez Krstnik vam bo rekel: On je »Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta«. (Jn 1,29)JZ 505.11

Veliki Jahve je s svojega prestola razglasil: »Ta je moj ljubljeni Sin.« (Mt 3,17)JZ 506.1

Mi, njegovi učenci, izjavljamo: »To je Jezus, Mesija, Knez življenja, Odrešenik sveta.«JZ 506.2

Pa tudi knez teme ga priznava z besedami: »Vem, kdo si: Sveti, Božji.« (Mr 1,24) JZ 506.3

62—Pojedina v Simonovi hiši

64—Obsojeno ljudstvo