»Med tistimi, ki so na praznik prišli počastit Boga, je bilo tudi nekaj Grkov. Ti so stopili k Filipu, ki je bil iz Betsajde v Galileji, in ga prosili: ‘Gospod, radi bi videli Jezusa.’ Filip je šel in to povedal Andreju. Andrej in Filip pa stopila k Jezusu in mu to povedala.” (Jn 12,20-22)JZ 546.1

V tem času se je zdelo, kakor da je Kristusovo delo doživelo hud poraz. Iz spopada z duhovniki in farizeji je Kristus prišel kot zmagovalec, toda očitno je bilo, da ga ti nikoli ne bodo sprejeli za Mesija. Prišlo je do končne ločitve. Njegovim učencem se je zdelo stanje brezupno. Toda Kristus se je bližal dokončanju svojega dela. Kmalu se bo zgodil velik dogodek, ki ni zadeval samo judovskega naroda, temveč ves svet. Ko je Kristus slišal gorečo prošnjo: »Radi bi videli Jezusa,” ki je odmevala hrepeneče vpitje sveta, je njegov obraz zažarel. Rekel je: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča.” (Jn 12,23) V prošnji Grkov je videl predokus sadov svoje velike daritve.JZ 546.2

Ti možje so prišli z Zahoda, da bi našli Zveličarja ob koncu njegovega življenja, kakor so modri možje prišli z Vzhoda v za-četku njegovega življenja. V času Kristusovega rojstva so bili Judje tako zasedeni s svojimi častihlepnimi načrti, da niso opazili njegovega prihoda. Modri iz poganske dežele so prišli s svojimi darovi k jaslim, da bi izrazili spoštovanje Zveličarju. Tako so ti Grki kot predstavniki narodov, rodov in ljudstev sveta prišli, da bi videli Jezusa. Enako bo Zveličarjev križ pritegnil ljudi iz vseh dežel in vseh časov. Tako »jih bo veliko prišlo z vzhoda in zahoda in bodo sedli ... z Abrahamom, Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu”. (Mt 8,11)JZ 546.3

Grki so slišali za Kristusov zmagoslavni vhod v Jeruzalem. Nekateri so to novico širili, misleč da je pregnal iz templja du-hovnike in poglavarje ter bo zasedel Davidov prestol in zavladal Izraelu kot kralj. Grki so hoteli zvedeti resnico o njegovem poslanstvu. »Radi bi videli Jezusa,” so rekli. Njihova želja se je izpolnila. Ko je Jezus zvedel za njihovo spraševanje, je bil v delu templja, kamor so lahko vstopili samo Judje, zato je šel h Grkom v zunanje preddverje in se z njimi osebno pogovoril.JZ 547.1

Prišla je ura Kristusovega poveličanja. Stal je v križevi senci in spraševanje Grkov mu je pokazalo, da bo njegova skorajšnja daritev pripeljala k Bogu mnogo sinov in hčera. Vedel je tudi, da ga bodo ti Grki kmalu videli v stanju, o katerem niso niti sanjali. Videli ga bodo poleg Baraba, razbojnika in morilca, ki ga bodo raje izbrali za izpustitev kakor Božjega Sina. Slišali bodo tudi, kako se bo odločilo ljudstvo pod vplivom duhovnikov in poglavarjev. Na vprašanje: »Kaj naj storim z Jezusom, ki se imenuje Kristus?« bo odgovorilo: »Križan naj bo!” (Mt 27,22) Kristus je vedel, da bo s to daritvijo za grehe sveta njegovo kraljestvo dovršeno in se bo razširilo po vsem svetu. Deloval bo kot Obnovitelj in njegov Duh bo končno zmagal. Za trenutek je pogledal v prihodnost in slišal glasove z vseh koncev sveta vzklikati: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta.« (Jn 1,29) V teh tujcih je videl jamstvo velike žetve, ko bo podrt ločilni zid med Judi in pogani ter bodo vsi narodi, jeziki in ljudstva slišali sporočilo zveličanja. Pričakovanje te izpolnitve svojih upov je izrazil z besedami: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča.” (Jn 12,23) Toda način, kako se mora opraviti to poveličanje, nikoli ni izginil iz Kristusovih misli. Zbiranje poganov se bo lahko zgodilo po njegovi bližajoči se smrti. Samo z njegovo smrtjo na križu bo svet lahko zveličan. Sin človekov mora biti položen v zemljo kakor pšenično zrno in umreti ter biti skrit pred pogledom; vendar mora zopet oživeti.JZ 547.2

Kristus je prikazal svojo prihodnost, ponazoril pa jo je s prizori iz narave, da bi jo učenci lahko razumeli. Pravi zaključek njegovega poslanstva bo lahko dosežen samo po njegovi smrti. Dejal je: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu.” (Jn 12,24) Ko pšenično zrno pade v zemljo in umre, vzklije in obrodi sad. Tako bo tudi Kristusova smrt obrodila sad za Božje kraljestvo. V skladnosti z zakonitostmi rastlinskega kraljestva bo moralo biti življenje sad Kristusove smrti.JZ 547.3

Poljedelci gledajo to prispodobo stalno pred sabo. Človek iz leta v leto ohranja svojo zalogo žita, tako da navidezno vrže proč najbolj izbrani del. Ta mora nekaj časa ostati skrit pod brazdo, kjer ga varuje Gospod. Potem požene steblo, nato klas, zatem pa zrnje v klasu. Ta razvoj pa se lahko zgodi le, če je žito zakopano pred pogledom, skrito in tako na videz izgubljeno.JZ 548.1

V zemljo zakopano seme obrodi sad, ki pa se potem znova po-sadi. Tako se žetev pomnožuje. Tako bo Kristusova smrt na golgotskem križu obrodila sad za večno življenje. Za te, ki bodo kot sad te daritve živeli večno, bo premišljevanje o njej pomenilo veselje.JZ 548.2

Pšenično zrno, ki ohrani svoje življenje, ne more obroditi sadu. Ostane samo. Če bi Kristus hotel, bi se lahko rešil smrti, ampak če bi to naredil, bi moral ostati sam in ne bi mogel pripeljati k Bogu sinov in hčera. Samo z darovanjem svojega življenja je lahko človeštvu podaril življenje. Samo s tem, da je padel v zemljo in umrl, je lahko postal seme bogate žetve velike množice, ki je iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov odrešena Bogu.JZ 548.3

Kristus je s to resnico povezal nauk o požrtvovalnosti, ki se ga moramo naučiti vsi: »Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje.« (Jn 12,25) Vsak, ki želi kot Kristusov sodelavec obroditi sad, mora najprej pasti v zemljo in umreti. Življenje mora biti vrženo v brazdo potreb sveta. Samoljubje in sebičnost morata umreti. Zakon žrtvovanja samega sebe je zakon samoohranitve. Kmet si ohranja žito s tem, ko ga meče proč. Tako je tudi v človekovem življenju. Dajati pomeni živeti. Ohranjeno bo tisto življenje, ki je prostovoljno dano v službo Bogu in ljudem. Kdor na tem svetu zaradi Kristusa žrtvuje svoje življenje, ga bo ohranil za večnost.JZ 548.4

Sebično življenje je podobno žitu, ki se poje. Izgine, vendar se ne pomnoži. Človek lahko nenehno zbira zase vse, kar lahko. Lahko živi, razmišlja in načrtuje zase, toda njegovo življenje bo minilo, on pa bo ostal brez vsega. Zakon služenja sebi je zakon samouničenja.JZ 548.5

»Če kdo hoče meni služiti,« je rekel Jezus, »naj hodi za menoj; in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče.« (Jn 12,26) Vsi, ki so z Jezusom nosili križ žrtve, bodo deležni tudi njegove slave. Kristus se je v svojem ponižanju in trpljenju veselil tega, da bodo njegovi učenci poveličani z njim. Oni so sad njegove samopožrtvovalnosti. Njegova nagrada je videti v njih svoj značaj in duh ter bo v večnosti njegovo veselje. To veselje, ki si ga delijo z njim kot sad njihovega dela in žrtve, se vidi v srcu in življenju. So Kristusovi sodelavci in Bog jih bo počastil, kakor počasti svojega Sina.JZ 549.1

Sporočilo o Grkih, ki je napovedalo zbiranje vseh poganov, je Jezusa spomnilo na njegovo celotno poslanstvo. Pred njim se je pokazalo delo odrešenja od časa, ko je bilo načrtovano v nebesih, do smrti, ki je bila tik pred njim. Kazalo je, kakor da je skrivnosten oblak obdal Božjega Sina. Njegovo senco so zaznali vsi navzoči. Jezus je sedel globoko zamišljen. Končno je tišino prekinil njegov žalostni glas: »Zdaj je moja duša vznemirjena. In kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure!« (Jn 12,27) Kristus je že vnaprej pil grenki kelih. Njegova človeška narava je vztrepetala pred uro osamljenosti, ko ga bo na videz zapustil Bog in ko ga bodo vsi gledali kaznovanega, ki ga je Bog zavrgel in udaril. Vztrepetal je pred javnim sramotenjem, pred tem, da ga bodo imeli za najhujšega zločinca, pred sramotno in nečastno smrtjo. Slutnja o spopadu s silami teme, zavest o strašnem bremenu človeških prestopkov in o Očetovi jezi zaradi greha so storili, da je klonil Jezusov duh in njegov obraz postal smrtno bled.JZ 549.2

Potem se je podredil Očetovi volji in rekel: »Zavoljo tega sem vendar prišel v to uro. Oče, poveličaj svoje ime!« (Jn 12,27.28) Samo po Kristusovi smrti je mogoče uničiti Satanovo kraljestvo. Samo tako je lahko človek odkupljen, Bog pa poveličan. Jezus je privolil v hudo trpljenje; sprejel je, da bo darovan. Veličanstvo nebes je privolilo trpeti kot Nosilec grehov. »Oče, poveličaj svoje ime,« (Jn 12,28) je rekel. Ko je Kristus izgovoril te besede, je iz oblaka, ki je lebdel nad njim, prišel odgovor: »Poveličal sem ga in ga bom spet poveličal.« (Jn 12,28) Celotno Kristusovo življenje od jasli do trenutka, ko so bile izgovorjene te besede, je poveličevalo Boga. Tudi v prihajajoči preizkušnji bo njegovo božansko-človeško trpljenje poveličalo Očetovo ime.JZ 549.3

Ko se je slišal glas, je svetloba prebila oblak in obdala Kristusa, kakor da bi se okrog njega roke Neskončne Moči ovile kot ognjeni zid. Ljudje so opazovali ta prizor s strahom in osuplostjo. Nihče si ni upal spregovoriti. Molče in s pridušenim dihom so strmeli v Jezusa. Ko je Oče izgovoril to pričevanje, se je oblak dvignil in razpršil na nebu. Tisti trenutek je prenehalo vidno občestvo med Očetom in Sinom.JZ 550.1

»Množica, ki je stala zraven in to slišala, je govorila: ‘Zagrmelo je.’ Drugi pa so govorili: ‘Angel mu je govoril.’« (Jn 12,29) Toda Grki, ki so ga prišli iskat, so videli oblak, slišali glas, dojeli njegov pomen in resnično spoznali Kristusa; razodet jim je bil kot Poslani od Boga.JZ 550.2

Božji glas se je slišal ob Jezusovem krstu v začetku njegove službe in znova pri spremenjenju na gori. Zdaj se je slišal tretjič na koncu njegove službe v navzočnosti velike množice ljudi in v posebnih okoliščinah. Pravkar je izrekel najresnejšo resnico o stanju Judov. Zadnjič je podal svoj poziv in napovedal njihovo usodo. Nato je Bog znova dal svoj pečat na poslanstvo svojega Sina. Priznal je njega, ki ga je Izrael zavrgel. Jezus je rekel: »Ta glas ni prišel zaradi mene, ampak zaradi vas.« (Jn 12,30 EKU) TO je bil vrhunski dokaz njegovega mesijanstva, Očetovo znamenje, da je Jezus govoril resnico in da je Božji Sin.JZ 550.3

Jezus je nadaljeval: »’Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan ven. In ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.’ To pa je rekel, da je označil, kakšne smrti bo umrl.” (Jn 12,31-33) »To je odločilni trenutek za ta svet. Če bom postal daritev za grehe ljudi, bo svet razsvetljen. Satanova oblast nad ljudmi bo strta. Popačena Božja podoba v človeku bo obnovljena, družina vernih svetih pa bo končno zbrana v nebeški domovini.” To bo sad Kristusove smrti. Zveličar je stal zatopljen v premišljevanje o prizoru zmagoslavja, ki se je pojavil pred njim. Videl je križ, krut sramotilni križ z vso njegovo grozo, da se blešči v slavi.JZ 550.4

Ampak delo odrešenja človeškega rodu ni bilo vse, kar je bilo doseženo s križem. Božja ljubezen je bila razodeta vesolju. Knez tega sveta je bil izgnan. Ovržene so bile Satanove obtožbe proti Bogu. Njegovi očitki proti nebesom so bili za vselej odpravljeni.JZ 551.1

Tako angeli kakor tudi ljudje so bili pritegnjeni k Odrešeniku. »Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.”JZ 551.2

Ko je Kristus govoril te besede, je bilo mnogo ljudi zbranih okrog njega, nekdo pa je dejal: “‘Mi smo slišali iz Postave, da Mesija ostane vekomaj; kako torej lahko rečeš, da mora biti Sin človekov povzdignjen? Kdo je ta Sin človekov?’ Jezus jim je rekel: ‘Le še malo časa je luč med vami. Hodite, dokler imate luč, da vas ne zajame tema. Kdor hodi v temi, ne ve, kam gre. Dokler imate luč, verujte v luč, da postanete sinovi luči.’ ... Čeprav je vpričo njih storil toliko znamenj, niso verovali vanj.” (Jn 12,34-37)JZ 551.3

Nekoč so vprašali Zveličarja: »Kakšno znamenje torej delaš, da bomo videli in ti verjeli?« (Jn 6,30) Dana so jim bila nešteta zna-menja, toda zaprli so oči in zakrknili srce. Sedaj ko je spregovoril sam Oče in niso mogli več zahtevati nobenega dodatnega zname-nja, še vedno niso hoteli verovati.JZ 551.4

»Vendar jih je bilo tudi med voditelji mnogo, ki so začeli ve-rovati vanj, toda zaradi farizejev tega niso priznavali, da jih ne bi izobčili iz shodnice.” (Jn 12,42) Bolj so ljubili hvalo od ljudi kakor Božje odobravanje. Da bi se obvarovali očitkov in sramotenja, so se odpovedali Kristusu in zavrnili ponujeno večno življenje. Koliko jih je v vseh časih odtlej ravnalo enako! Vsem njim velja Zveličarjevo opozorilo: »Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil. ... Kdor mene zaničuje in ne sprejema mojih besed, ima nad seboj sodnika; beseda, ki sem jo govoril, ta ga bo sodila poslednji dan.« (Jn 12,25.48)JZ 551.5

Gorje jim, ki ne poznajo časa svojega obiskanja! Kristus je po-časi in žalosten za vselej zapustil tempeljsko preddverje.JZ 551.6

67—Gorje farizejem

69—Na Oljski gori