Galilejci so po vrnitvi s pashe prinesli sporočilo o Jezusovih osupljivih delih. Obsodba njegovih dejanj, ki so jo izrekli visoki dostojanstveniki v Jeruzalemu, mu je odprla pot v Galilejo. Mnogi so bili žalostni zaradi zlorabe templja, pohlepnosti in ošabnosti duhovnikov. Upali so, da je ta Mož, ki je poglavarje pognal v beg, pričakovani Osvoboditelj. Sedaj je kazalo, da novice, ki so jih slišali, potrjujejo njihova najsijajnejša pričakovanja. Krožile so govorice, da se je prerok razglasil za Mesija.JZ 159.1

Vendar Nazarečani niso verovali vanj. Zato Jezus ni obiskal Nazareta na svoji poti v Kano. Zveličar je učencem povedal, da prerok nima časti v svoji deželi. Ljudje presojajo značaj glede na to, kolikor so ga zmožni razumeti. Ozkosrčni in posvetni ljudje so Kristusa presojali po njegovem skromnem rojstvu, preprosti obleki in vsakdanjem napornem delu. Niso mogli ceniti čistosti takšnega duha, na katerem ni bilo niti madeža greha.JZ 159.2

Novice o Kristusovi vrnitvi v Kano so se naglo razširile po Galileji in vsem bolnim in trpečim prinesle upanje. V Kafarnaumu so novice pritegnile pozornost judovskega kneza, ki je bil kraljev uradnik. Njegov sin je zbolel za neozdravljivo boleznijo. Zdravniki so obupali nad njim, ko pa je oče slišal za Jezusa, je sklenil, da ga bo prosil za pomoč. Otrok je bil zelo slaboten, zato so se bali, da ne bo dočakal očetove vrnitve; knez pa je vseeno menil, da mora osebno razložiti primer. Upal je, da bodo očetove prošnje zbudile naklonjenost vzvišenega Zdravnika.JZ 159.3

Po prihodu v Kano je našel Jezusa obdanega z veliko množico. S strahom v srcu se je prerinil do Zveličarja. Njegova vera se je omajala, ko je pred seboj zagledal človeka, oblečenega v preprosto obleko, pokritega s prahom in utrujenega od potovanja. Začel je dvomiti o tem, da bi ta Mož lahko naredil, kar ga je prišel prosit. Kljub temu se je pogovoril z Jezusom in mu povedal, čemu je prišel, ter ga zaprosil, naj gre z njim v njegov dom. Jezus pa je že vedel za njegovo stisko. Zveličar je videl uradnikovo bolečino, preden je ta zapustil svoj dom.JZ 160.1

Vedel pa je tudi, da je oče v svojih mislih postavil pogoje za svojo vero v Jezusa. Če ne bo uslišal njegove prošnje, ga ne bo sprejel za Mesija. Čakal je v mučni negotovosti, Jezus pa mu je dejal: »Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete.” (Jn 4,48) Poleg vseh dokazov, da Jezus je Kristus, se je prosilec odločil verovati vanj šele potem, ko bo izpolnjena njegova prošnja. Zveličar je to vprašujočo nevero primerjal s preprosto vero Samarijanov, ki niso zahtevali nikakršnega čudeža ali znamenja. Njegova beseda, večno navzoči dokaz njegovega božanstva, je imela prepričljivo moč, ki je dosegla njihova srca. Kristusa je prizadelo, da bo njegovo ljudstvo, kateremu so bili zaupani sveti izreki, preslišalo Božji glas, ki jim govori po njegovem Sinu.JZ 160.2

Uradnik je vendarle imel nekoliko vere, saj je prišel prosit za to, kar se mu je zdelo najdragocenejše med vsemi blagoslovi. Jezus pa je imel zanj večji dar. Ni želel samo ozdraviti njegovega otroka, temveč tudi njega in njegov dom narediti za sodeležnike v blagoslovih zveličanja ter prižgati luč v Kafarnaumu, ki naj bi kmalu postal polje njegovega dela. Uradnik pa je moral dojeti svojo potrebo prej, preden si bo zaželel Kristusove milosti. Ta veljak je predstavljal mnoge izmed svojega naroda. Ti so se namreč za-nimali za Jezusa iz sebičnih vzgibov. Upali so, da jim bo njegova moč zagotovila posebne koristi. Posvetne prednosti so postavili za pogoj svoje vere, niso pa poznali svoje duhovne bolezni, niti dojeli potrebe po Božji milosti.JZ 160.3

Zveličarjeve besede uradniku so kakor svetlobni blisk razgalile njegovo srce. Razumel je, da je prišel k Jezusu iz sebičnih spodbud. Svojo omahljivo vero je videl v pravi luči. Globoko zaskrbljen je dojel, da bi svoj dvom lahko plačal z življenjem svojega otroka. Spoznal je, da stoji pred tistim, ki lahko bere človeške misli in mu je vse mogoče. V duševnem trpljenju je moledujoče zavpil: »Gospod, stopi dol, preden moj otrok umre!” (Jn 4,49) Njegova vera se je trdno oklenila Kristusa, kakor je nekoč naredil Jakob, ko je med bojem z Angelom vzkliknil: »Ne bom te spustil, dokler me ne blagosloviš.« (1 Mz 32,27)JZ 160.4

Zmagal je kakor Jakob. Zveličar ne more zapustiti človeka, ki se ga oklene s prošnjo za svoje velike potrebe. »Pojdi,” je rekel, »tvoj sin živi.” (Jn 4,50) Uradnik je zapustil Zveličarja z mirom in veseljem, kakršnega nikoli prej ni doživel. Ni le verjel, da je njegov sin ozdravel, temveč je trdno prepričan veroval v Kristusa kot Odrešenika.JZ 161.1

V istem času so tisti, ki so bedeli ob umirajočem otroku v nje-govem domu v Kafarnaumu, opazili nenadno in skrivnostno spre-membo. Senca smrti je izginila z bolnikovega obraza. Mrzličnost je zamenjalo nežno rdečilo povrnjenega zdravja. V ugaslih očeh se je zableščal bister pogled, v oslabelo in shujšano telo se je vrnila moč. Na otroku ni bilo več opaziti znakov bolezni. Njegovo vročično telo je postalo sproščeno in vlažno, zato je utonil v miren spanec. Mrzlica ga je pustila sredi dnevne vročine. Družina je osupnila in nastalo je veliko veselje.JZ 161.2

Kana ni bila daleč od Kafarnauma, zato bi se oče po pogovoru z Jezusom lahko vrnil domov še isti večer, vendar se mu ni mudilo nazaj. Šele drugo jutro se je vrnil v Kafarnaum. Kakšno snidenje je bilo to! Jezusa je odšel iskat s hudo bolečino v srcu. Sončna svetloba se mu je zdela okrutna, ptičje petje pa kakor posmeho-vanje. Kako drugačni so bili zdaj njegovi občutki! Vsa narava je dobila novi videz. Vse je gledal z drugimi očmi. Med potovanjem v tihih jutranjih urah se mu je zdelo, da vsa narava z njim vred hvali Boga. Ko je bil še daleč od doma, so mu prišli naproti služabniki, da bi ga rešili napetega pričakovanja, za katerega so bili prepričani, da ga čuti. Njihovo sporočilo ga ni presenetilo, kazal pa je globoko zanimanje, ki ga niso mogli razumeti, ob kateri uri je otroku odleglo. Odgovorili so mu: »Včeraj ob sedmih ga je vročica pustila.« (Jn 4,52) Isti trenutek, ko se je očetova vera oklenila obljube: »Tvoj sin je živ,« (Jn 4,50 CHR) se je božanska ljubezen dotaknila umirajočega otroka.JZ 161.3

Oče je odhitel pozdravit sina. Privil si ga je na prsi, kakor da ga je dobil nazaj od mrtvih, in se ni nehal zahvaljevati Bogu za to čudovito ozdravljenje.JZ 162.1

Knez je želel bolje spoznati Kristusa. Ko je pozneje poslušal njegov nauk, so on in vsi njegovi domači postali učenci. Njihova nesreča jim je prinesla blagoslov s spreobrnitvijo vse družine. Poročilo o čudežu se je razširilo. Tako je bila pripravljena pot za Kristusovo osebno službo v Kafarnaumu, kjer je bilo narejenih mnogo mogočnih dejanj.JZ 162.2

On, ki je blagoslovil kafarnaumskega kraljevega uradnika, si želi blagosloviti tudi nas. Ampak podobno kakor užaloščeni oče tudi mi pogosto iščemo Jezusa, ker si želimo kakšne zemeljske koristi. Šele po uslišani zahtevi začnemo zaupati njegovi ljubezni. Zveličar si želi, da bi nam podelil večji blagoslov, kakor ga prosimo. Odgovor na naše prošnje prelaga, da bi nam pokazal hudobnost našega srca in našo veliko potrebo po njegovi milosti. Želi, da bi zavrgli sebičnost, kar nas bo spodbudilo k temu, da ga iščemo. Ko priznamo svojo nebogljenost in obupno potrebo, se moramo popolnoma zaupati njegovi ljubezni.JZ 162.3

Kraljevi uradnik je želel videti izpolnitev svoje prošnje, preden je veroval; toda moral je najprej sprejeti Jezusovo besedo, da je njegova prošnja uslišana in mu je blagoslov darovan. Tega nauka se moramo naučiti tudi mi. Ne verujmo zato, ker vidimo ali občutimo, da nas Bog sliši. Zaupati moramo v njegove obljube. Ko z vero pridemo k Bogu, vsaka naša prošnja doseže njegovo srce. Kadar prosimo za blagoslov, moramo verovati, da ga prejemamo, in se zahvaliti zanj, da smo ga dobili. Svojih dolžnosti se lotimo s prepričanjem, da bomo blagoslov dobili, ko ga bomo najbolj potrebovali. Če se naučimo tako delati, bomo vedeli, da so naše molitve uslišane. Bog bo za nas naredil neizmerno več »po bogastvu svoje slave” in »po delovanju njegove silne moči«. (Ef 3,16 CHR; 1,19 CHR) JZ 162.4

19—Pri Jakobovem studencu

21—Betezda in Veliki zbor