9—Dnevi nasprotovanja

Judovski otrok je bil že od otroštva obdan z zahtevami rabinov. 84 Stroga pravila so urejala vsako ravnanje do najmanjših življenjskih podrobnosti. V shodnicah so učitelji poučevali mlade o neštetih pravilih in pričakovali, da jih bodo kot pravoverni Izraelci izpolnjevali. Jezusa pa to ni zanimalo. Že od otroštva je ravnal neodvisno od rabinskih zakonov. Vztrajno je proučeval starozavezne Spise, z njegovih ust pa so se vedno slišale besede: »Tako pravi Gospod.«JZ 63.1

Ko je začel dojemati stanje svojega naroda, je videl, da so si družbene zahteve in Božje zapovedi v stalnem nasprotju. Ljudje so se odvračali od Božje besede in poviševali teorije, ki so si jih sami izmislili. Ravnali so se po ustaljenih obredih, ki niso imeli nobene vrednosti. Njihovo bogoslužje je bilo zgolj ponavljanje obredov; svete resnice, ki naj bi jih ti učili, pa so ostale vernikom prikrite. Spoznal je, da v tem oropanem bogoslužju niso našli miru. Niso poznali svobode duha, katere bi bili deležni, če bi služili Bogu v resnici. Jezus je prišel učit ljudi, kaj pomeni častiti Boga, zato ni mogel sprejeti mešanja človeških zahtev z božanskimi predpisi. Ni napadal predpisov in običajev učenih učiteljev; toda kadar so ga grajali zaradi njegovih preprostih navad, je svoje ravnanje opravičeval z Božjo besedo.JZ 63.2

Jezus si je prizadeval ljudi, s katerimi je prišel v stik, razvedriti z nežnostjo in ustrežljivostjo. Ker je bil tako krotek in nevsiljiv, so pismouki in starešine menili, da bodo z lahkoto vplivali nanj s svojimi nauki. Nagovarjali so ga sprejeti nauke in izročila, ki so jih zapustili rabini iz starih časov, toda on je zahteval, da jih utemeljijo s Svetim pismom. Bil je pripravljen poslušati vsako besedo, ki je prišla iz Božjih ust, ni pa hotel poslušati človeških izmišljotin. Kazalo je, da pozna Svete spise od začetka do konca. Podajal jih je v njihovem pravem pomenu. Rabine je bilo sram, da jih poučuje otrok. Trdili so, da je razlaga Svetih spisov njihova služba, njegova dolžnost pa je sprejeti njihovo razlago. Bili so užaljeni, ker je nasprotoval njihovi besedi.JZ 63.3

Vedeli so, da v Svetem pismu ne morejo najti utemeljitve za svoja izročila. Zavedali so se, da jih Jezus v svojem duhovnem razumevanju daleč prekaša. Kljub temu so se jezili, ker ni ubogal njihovih zapovedi. Ko ga niso mogli prepričati, so poiskali Jožefa in Marijo in ju seznanili z njegovo neposlušnostjo. Tako je trpel grajo in karanje.JZ 64.1

Jezus je začel že zgodaj sam oblikovati svoj značaj; celo spoštovanje in ljubezen do staršev ga nista mogla odvrniti od poslušnosti Božji besedi. Njegova utemeljitev katerega koli dejanja, ki se je razlikovalo od družinskih navad, se je glasila: »Pisano je.” Vendar mu je vpliv rabinov grenil življenje. Že v mladih letih se je moral učiti težavne lekcije molčanja in potrpežljive vztrajnosti.JZ 64.2

Njegovi bratje, kakor so imenovali Jožefove sinove, so držali z rabini. Poudarjali so, da se morajo izročila spoštovati, kakor da so Božje zahteve. Človeške predpise so cenili celo bolj kakor Božjo besedo. Jezusovo razlikovanje med tem, kaj je narobe in kaj prav, jih je zelo jezilo, njegovo strogo poslušnost Božjim zapovedim pa so obsojali kot svojeglavost. Bili so presenečeni nad znanjem in modrostjo, ki ju je razodeval, ko je odgovarjal rabinom, saj so vedeli, da ga niso poučevali ti modri možje, marveč je bilo očitno, da je On poučeval nje. Dojeli so, da je bila njegova izobrazba višje vrste kakor njihova. Niso pa razumeli, da ima dostop do drevesa življenja, do vira znanja, ki ga niso poznali.JZ 64.3

Kristus ni bil domišljav. Farizeje je razžalil, ker je odklonil spoštovanje njihovih strogih predpisov. Ugotovil je, da so področje vere obdajali visoki zidovi odmaknjenosti, kakor da bi bilo presveto za vsakdanje življenje. Te ločilne zidove je podrl. Ko je prišel v stik z ljudmi, jih ni vprašal: »Kaj veruješ? Kateri verski skupnosti pripadaš?” Pomagal je vsem, ki so potrebovali pomoč. Namesto da bi se umaknil v puščavniško celico, da bi tako pokazal svoj nebeški značaj, je vneto delal za človeštvo. Širil je načelo, da svetopisemska vera ni mučenje telesa. Učil je, da čista in neomadeževana vera ni namenjena samo za določene čase in posebne priložnosti. Vedno in povsod je razodeval svoje ljubeče zanimanje za ljudi in okrog sebe širil luč vedre pobožnosti. Vse to je grajalo farizeje. Pokazal je, da vera ni sebičnost in da je njihova bolestna farizejska vdanost osebni koristi daleč od prave pobožnosti. To je izzvalo njihovo sovraštvo do Jezusa, zato so ga poskušali prisiliti k poslušnosti svojim predpisom.JZ 64.4

Jezus si je prizadeval olajšati vsako trpljenje, ki ga je videl. Imel je malo denarja za dajanje, toda pogosto se je odpovedal hrani, da bi pomagal njim, ki so bili še bolj potrebni kakor On. Njegovi bratje so čutili, da je njegov vpliv veliko večji od njihovega. Kazal je tankočutnost, kakršne nihče od njih ni imel ali si je ni želel imeti. Kadar so osorno ogovorili uboge in zatirane ljudi, jim je Jezus poskušal pomagati s spodbudnimi besedami. Potrebnega je okrepil s požirkom hladne vode in mu na skrivaj dal v roke svoj obrok. Kadar je lajšal njihovo trpljenje, so bile resnice, ki jih je oznanjal, združene z dejanji usmiljenja in so se tako močno vtisnile v spomin.JZ 65.1

Vse to pa je jezilo njegove brate. Ker so bili starejši od njega, so menili, da jih mora ubogati. Obtoževali so ga, da se ima za višjega od njih, in mu očitali, da se postavlja nad njihove učitelje, duhovnike in narodne vodje. Mnogokrat so mu grozili in ga poskušali prestrašiti; toda On je šel svojo pot njegov vodnik so bila Pisma.JZ 65.2

Jezus je ljubil svoje brate in je bil neomajno prijazen do njih; oni pa so bili ljubosumni nanj in kazali najbolj odkrito nezaupanje in zaničevanje. Niso mogli razumeti njegovega ravnanja. V Jezusu so se kazala velika nasprotja. Bil je Božji Sin, a vendar nebogljen otrok. Kot Stvarnik svetov je bil lastnik zemlje, kljub temu pa je njegovo življenje na vsakem koraku zaznamovalo siromaštvo. Njegovo dostojanstvo in posebnost sta se popolnoma razlikovala od zemeljskega ponosa in prevzetnosti. Ni težil po zemeljski veličini in je bil zadovoljen celo z najnižjim položajem. To je jezilo njegove brate. Niso znali razložiti njegove neomajne vedrosti v skušnjavah in pomanjkanju. Niso dojeli, da je zaradi nas obubožal, da bi mi »obogateli po njegovem uboštvu”. (2 Kor 8,9) Skrivnosti njegovega poslanstva niso mogli razumeti nič bolje, kakor niti Jobovi prijatelji niso mogli razumeti njegovega ponižanja in trpljenja.JZ 65.3

Jezusa so bratje napačno razumeli zato, ker je bil drugačen od njih. Njegovo merilo ni bilo njihovo. Ker so gledali na ljudi, so se odvrnili od Boga, zato v svojem življenju niso imeli njegove moči. Verski obredi, ki so jih spoštovali, niso mogli spremeniti značaja. Dajali so »desetino od mete in kopra in kumine«, opustili pa, »kar je važnejše v postavi: sodbo, usmiljenje in vero«. (Mt 23,23 CHR) Jezusov zgled jih je stalno dražil. Sovražil je samo eno stvar na svetu, to pa je bil greh. Kadar je bil priča krivičnemu dejanju, je čutil bolečino, ki je ni mogel skriti. Med na zunaj pobožnimi, katerih navidezna svetost je skrivala ljubezen do greha, in značajem, za katerega je bila najpomembnejša gorečnost za Božjo slavo, je bilo očitno nasprotje. Ker je Jezusovo življenje obsojalo zlo, je naletel na nasprotovanje v domu in zunaj njega. Njegova nesebičnost in poštenost sta bili tarča posmehljivih opomb. Njegovo obzirnost in prijaznost so imenovali strahopetnost.JZ 66.1

Od grenkobe, ki doleti večino ljudi, ni bilo nič, česar Kristus ne bi okusil. Nekateri so ga zaničevali zaradi njegovega rojstva. Že v otroštvu se je srečal s posmehljivimi pogledi in zlobnim šepetanjem. Če bi se temu odzval z eno samo nestrpno besedo ali pogledom, če bi svojim bratom popustil v enem samem napačnem dejanju, ne bi mogel biti popoln zgled. Potemtakem ne bi mogel izpeljati načrta za naše odrešenje. Če bi celo dopustil možnost najti opravičilo za greh, bi Satan zmagal, svet pa bi bil izgubljen. Zaradi tega si je Skušnjavec prizadeval otežiti njegovo življenje, kolikor je le bilo mogoče, da bi ga zapeljal v greh.JZ 66.2

Toda On je za vsako skušnjavo imel samo en odgovor: »Pisano je.” Redkokdaj je grajal napake svojih bratov, govoril pa jim je Božjo besedo. Mnogokrat so ga imeli za strahopetneža, ker ni hotel z njimi sodelovati v prepovedanih rečeh. Njegov odgovor pa se je glasil: »Gospodov strah je modrost in ogibati se hudega je razumnost.« (Job 28,28 CHR) JZ 66.3

Nekateri so iskali njegovo družbo, ker so ob njem čutili mir; toda mnogi so se ga izogibali, ker jih je njegovo brezgrešno življenje grajalo. Njegovi mladi prijatelji so ga silili živeti kakor oni. Bil je vesel in veder; uživali so v njegovi navzočnosti in z veseljem sprejeli njegove preproste predloge, toda niso trpeli njegove tankočutnosti ter so ga razglašali za omejenega in ozkosrčnega. Jezus je odgovoril: »Pisano je: ‘Kako lahko ohrani mladenič svojo pot čisto? Če bo izpolnjeval tvojo besedo. Tvoj izrek hranim v svo-jem srcu, da ne bi grešil zoper tebe.’« (Ps 119,9.11)JZ 67.1

Mnogokrat so ga vprašali: »Zakaj se toliko trudiš biti tako po-seben, tako drugačen od nas?« Odgovoril je: »Pisano je: ‘Blagor njim, ki hodijo brezmadežno po pravi poti, ki žive po Gospodovi postavi. Blagor njim, ki hranijo njegova pričevanja, ki ga iščejo iz vsega srca, ki tudi ne delajo krivice, ampak hodijo po njegovih poteh.’« (Ps 119,1-3 CHR)JZ 67.2

Kadar so ga vprašali, zakaj ne sodeluje v šalah nazareške mla-dine, je odgovoril: »Pisano je: ‘Življenja po tvojih odredbah se ve-selim kot največjega bogastva. Tvoje zapovedi hočem premišljevati in gledati na tvoja pota. Tvojih zakonov se radujem, tvojih besed ne pozabljam.’” (Ps 119,14-16 EKU)JZ 67.3

Jezus se ni bojeval za svoje pravice. Mnogokrat je bilo njegovo delo po nepotrebnem naporno, ker je bil ustrežljiv in se ni pritoževal. Toda ni odnehal in ni postal malodušen. Živel je nad temi težavami, kakor da bi bil v svetlobi Božjega obličja. Ni se maščeval, če so z njim ravnali grobo, temveč je potrpežljivo zdržal žalitve.JZ 67.4

Vedno znova so ga spraševali: »Zakaj dovoliš, da tako slabo ravnajo s teboj celo tvoji bratje?” Odgovoril je: »Pisano je: ‘Moj sin, ne pozabi mojega nauka in mojih zapovedi naj se drži tvoje srce! Zakaj dodele ti dolge dni in mnogoletno življenje in srečo. Dobrota in zvestoba naj te ne zapustita; priveži si ju na vrat, zapiši ju na tablo svojega srca! In našel boš milost in dobro razumevanje pri Bogu in pri ljudeh.’” (Prg 3,1-4 EKU)JZ 67.5

Odkar so starši našli Jezusa v templju, je bil njegov način ži-vljenja zanje skrivnost. Ni se spuščal v prepire. Njegov zgled je bil stalni nauk. Bil je videti kakor posvečen za posebno delo. Preživljal je srečne ure, kadar je bil sam z naravo in z Bogom. Kadar koli je imel to prednost, je zapustil svoje delovno mesto, da bi hodil skozi polja, razmišljal v zelenih dolinah in vzdrževal zvezo z Bogom na pobočju hribov ali med gozdnimi drevesi. Mnogokrat so ga že zgodaj zjutraj našli v samotnem kraju, kjer je poglobljeno premišljeval, preiskoval Pisma ali molil. S teh mirnih ur se je vračal domov, se lotil svojih dolžnosti in dajal zgled potrpežljivega dela.JZ 67.6

Kristusovo življenje sta zaznamovala spoštovanje in ljubezen do matere. Marija je v svojem srcu verovala, da je sveto dete, ki ga je rodila, dolgo obljubljeni Mesija, vendar si ni upala izraziti svoje vere. V njegovem zemeljskem življenju je bila deležna njegovega trpljenja. Z žalostjo je bila priča nadlogam, ki so ga doletele v otroštvu in mladosti. Ko je zagovarjala to, kar je vedela, da je pravilno v njegovem življenju, se je tudi sama znašla v težavnih razmerah. Odnose v domu in ljubečo materinsko skrb za otroke je imela za življenjsko pomembne pri oblikovanju značaja. Jožefovi sinovi in hčere so to vedeli, zato so, sklicujoč se na njeno zaskrbljenost, skušali Jezusovo vedenje popraviti po svojih merilih.JZ 68.1

Marija je mnogokrat prigovarjala Jezusu in ga silila, naj se prilagodi običajem rabinov. Toda On se ni dal pregovoriti, da bi spremenil svoje navade premišljevanja o Božjih delih in prizadevanje, da lajša trpljenje ljudi in celo nemih živali. Ko so duhovniki in učitelji zahtevali, naj jim Marija pomaga nadzorovati Jezusa, je bila zelo zbegana; njeno srce pa je napolnil mir, ko ji je pokazal svetopisemska besedila, ki so podpirala njegovo ravnanje.JZ 68.2

Včasih je omahovala med Jezusom in njegovimi brati, ki niso verovali, da je Božji poslanec, toda obstajala je obilica dejstev, da je božanska Oseba. Videla je, da se žrtvuje za blagor drugih. Njegova navzočnost v domu je prinašala čistejše ozračje, njegovo življenje pa je v družbi delovalo kakor kvas. Nedolžen in neomadeževan je hodil med lahkomiselnimi, grobimi in neprijaznimi, med nepoštenimi cestninarji, brezskrbnimi zapravljivci, nepravičnimi Samarijani, poganskimi vojaki, robatimi kmeti in mešano množico. Tu in tam je spregovoril sočutno besedo, ko je videl, da so ljudje kljub utrujenosti prisiljeni nositi težka bremena. Z njimi si je delil njihove tegobe in jim ponavljal nauke o Božji ljubezni, prijaznosti in dobroti, ki se jih je naučil iz narave.JZ 68.3

Ljudi je učil, naj se imajo za obdarovane z dragocenimi darovi, po katerih si bodo zagotovili večno bogastvo, če jih bodo pravilno uporabljali. Iz življenja je odstranjeval vsako nečimrnost in s svojim zgledom učil, da ima vsak trenutek večne posledice; zato ga moramo ceniti kot dragocenost in uporabiti samo za svete namene. Nikogar ni imel za nevrednega, temveč je vsakomur nudil rešilno zdravilo. V kateri koli družbi se je znašel, je podal času in razmeram ustrezen nauk. Najbolj grobe in neobetavne ljudi si je prizadeval navdati z upanjem tako, da jim je zatrjeval, da lahko postanejo krepostni in koristni ter dosežejo značaj, ki bo razodeval, da so Božji otroci. Mnogokrat je srečal ljudi, ki so bili pod Satanovo oblastjo in niso imeli nobene moči, da bi se rešili njegove pasti. Takim malodušnim, bolnim, zapeljanim in padlim ljudem je spregovoril besede najnežnejšega sočutja, in sicer besede, ki so jih potrebovali in jih lahko razumeli. Drugi, ki jih je srečal, so se neposredno bojevali s sovražnikom ljudi. Take je spodbujal k vztrajnosti in jim zagotavljal, da bodo zmagali, saj jim Božji angeli stojijo ob strani in jim bodo podarili zmago. Komur je tako pomagal, je bil prepričan, da je na tem svetu Eden, na katerega se lahko popolnoma zanese. Jezus ni izdal skrivnosti, ki so jih zau-pali njegovemu sočustvujočemu ušesu.JZ 69.1

Jezus je zdravil telo in dušo. Zanimal se je za vsako vrsto tr-pljenja, ki ga je opazil, in pomagal vsakemu trpinu; njegove pri-jazne besede so vsebovale blažilni balzam. Nihče ni mogel reči, da je naredil čudež; toda od njega je moč ozdravljajoča moč ljubezni tekla na bolne in zaskrbljene. Tako je nevsiljivo pomagal ljudem že od svojega otroštva. Zato so ga radi poslušali, ko je začel svojo javno službo.JZ 69.2

Kljub temu je Jezus v otroštvu, mladosti in zrelosti hodil sam. Čist in zvest je sam tlačil v tlačilnici in nihče mu ni pomagal. (Iz 63,1-5) Nosil je ogromno breme odgovornosti za zveličanje člo-veštva. Vedel je, da bo izgubljeno vse, če se ne bo zgodila odločna sprememba v načelih in ciljih človeškega rodu. To je bilo breme njegove duše, nihče pa ni slutil teže, ki je počivala na njem. Trdno odločen je uresničeval svoj življenjski cilj, da mora sam biti luč ljudem. JZ 69.3