Po spopadu s farizeji je Jezus odšel iz Kafarnauma, prepotoval Galilejo in se umaknil v hribovito področje, ki meji s Fenicijo. Proti zahodu je lahko v dolini opazoval stari mesti Tir in Sidon s poganskimi templji, veličastnimi palačami, trgovskimi središči in pristanišči, ki so bila polna ladij. Malo dalje se je širila modrina Sredozemskega morja, čez katero bodo glasniki evangelija odnesli dobro sporočilo središčem velikega svetovnega cesarstva. Vendar ta čas še ni prišel. Jezusa je čakala priprava učencev za njihovo poslanstvo. Upal je, da bo v tem kraju našel mir, ki si ga ni mogel zagotoviti v Betsajdi. Vendar to ni bil edini cilj njegovega potovanja.JZ 349.1

»In glej, prišla je kanaanska žena iz tistih krajev in vpila: ‘Go-spod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo demoni.’” (Mt 15,22) Prebivalci te pokrajine so bili potomci starega kanaanskega rodu. Ker so bili malikovalci, so jih Judje prezirali in sovražili. Tej skupini je pripadala žena, ki je takrat prišla k Jezusu. Bila je poganka, in zato ji niso bile dostopne prednosti, v katerih so Judje uživali vsak dan. V Feniciji je živelo mnogo Judov, zato so novice o Kristusovem delu prišle v to pokrajino. Nekaj ljudi je slišalo njegove besede in pričalo o njegovih čudovitih delih. Ta žena je slišala poročila o preroku, ki zdravi vse vrste bolezni. Ko je slišala za njegovo moč, se je v njenem srcu prebudilo upanje. Materinska ljubezen jo je spodbudila, da se je odločila seznaniti ga s hčerino boleznijo. Trdno se je namenila Jezusu razodeti svojo bolečino. On mora ozdraviti njenega otroka. Prosila je za pomoč poganske bogove, pa ni dobila nikakršnega olajšanja. Večkrat je prišla v skušnjavo, da je pomislila: »Kaj more ta judovski učitelj narediti zame?” Toda slišala je, da zdravi vse bolezni in ne gleda, ali so ljudje, ki prihajajo k njemu, bogati ali revni. Odločila se je, da ne bo zamudila svojega edinega upanja.JZ 349.2

Kristus je poznal razmere te žene. Vedel je, da si ga želi videti, zato se je podal na pot. S tem ko ji bo pomagal v njeni nesreči, bo razkril nauk, ki ga je nameraval podati. Zato je tudi pripeljal učence v ta kraj. Želel je, da bi videli, kako nepoučeni so ljudje v mestih in vaseh ob Izraelovi meji. Narod, ki so mu bile dane vse možnosti za razumevanje resnice, ni poznal potreb svoje okolice. Ničesar niso naredili, da bi pomagali ljudem v temi. Ločilni zid, ki ga je postavila judovska ošabnost, je preprečeval celo učencem sočustvovati s poganskim svetom. Toda ta pregrada je morala pasti.JZ 350.1

Kristus ni takoj odgovoril na ženino prošnjo. To predstavnico preziranega ljudstva je sprejel tako, kakor bi jo sprejeli Judje. S tem je želel, da bi se učenci prepričali, kako hladno in brezsrčno ravnajo Judje v podobnih primerih. Ko pa je nato uslišal njeno prošnjo, je pokazal sočutno vedenje, kakršno je želel, da bi ga učenci pokazali ob taki nesreči.JZ 350.2

Čeprav Jezus ni takoj odgovoril, ženska ni izgubila vere. Šel je naprej, kakor da je ni slišal, ona pa je šla za njim in ponavljala svojo prošnjo. Učenci, ki jih je vznejevoljilo njeno nadlegovanje, so ga prosili, naj jo odžene. Videli so, da Učitelj ravna z njo ravnodušno, zato so mislili, da odobrava judovske predsodke do Kananejcev ali Sirofeničanov. Toda ta žena je prišla s prošnjo k sočutnemu Zveličarju. Zato je Jezus na zahtevo učencev odgovoril: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.” (Mt 15,24) Čeprav je kazalo, da se ta odgovor ujema z judovskimi predsodki, je nakazoval grajo za učence. Vendar so to razumeli pozneje, ko so se spominjali tega, kar jim je velikokrat govoril da je prišel na svet rešit vse, ki ga bodo sprejeli.JZ 350.3

Žena, ki je še bolj goreče predočala svojo težavo, se je vrgla pred Kristusove noge in zavpila: »Gospod, pomagaj mi!” (Mt 15,25) Jezus, ki je še vedno na videz zavračal njene prošnje v skladnosti z brezčutnimi judovskimi predsodki, je odgovoril: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.” (Mt 15,26) To naj bi pravzaprav pomenilo, da ni prav razsipati blagoslovov, ki so dani Božjemu izvoljenemu ljudstvu, tako da bi jih delili tujcem in ločenim od Izraela. Ta odgovor bi manj resnega prosilca spravil v skrajno malodušnost. Žena pa je dojela, da je prišla njena pri-ložnost. Za Jezusovim navideznim zavračanjem je opazila usmi-ljenost, ki je ni mogel skriti. »Tako je, Gospod,” je odvrnila, »pa vendar tudi psi jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih go-spodarjev.” (Mt 15,27) Ko otroci jedo pri očetovi mizi, celo psi ne ostanejo lačni. Imajo pravico do drobtinic, ki padajo z bogato obložene mize. Ali potemtakem ni trohice blagoslova tudi zanjo, čeprav so za Izraelce dani obilni blagoslovi? Mar nima pravice do drobtinic od njihove obilice, če jo imajo za psa?JZ 350.4

Jezus je pravkar zapustil področje delovanja, ker so pismouki in farizeji iskali priložnost, da bi ga ubili. Godrnjali so in se pritoževali. Pokazali so nevero in ogorčenost ter odklanjali zve-ličanje, ki jim je bilo brezplačno ponujeno. Sedaj pa je Kristus srečal nekoga, ki je pripadal nesrečnemu in preziranemu rodu ter ni užival ugodnosti luči Božje besede. Žena se je takoj podredila Kristusovemu božanskemu vplivu in trdno verovala, da ji lahko usliši prošnjo. Prosila je za drobtinice, ki padajo z Učiteljeve mize. Če lahko uživa prednosti psov, je pripravljena, da jo imajo za psa. Ni gojila narodnostnih ali verskih predsodkov ali ponosa, ki bi vplivali na njeno ravnanje, zato je takoj priznala Jezusa za Odre-šenika, ki lahko usliši vse, za kar ga prosi.JZ 351.1

Zveličar je bil zadovoljen. Preizkusil je njeno vero vanj. S svojim ravnanjem do nje je pokazal, da ona, ki so jo imeli za izobčenko od Izraela, ni več tujka, temveč otrok v Božji družini. Kot otrok ima pravico do Očetovih darov. Kristus je uslišal njeno prošnjo in dokončal nauk za učence. Obrnil se je k njej, jo pogledal z usmiljenjem in ljubeznijo in rekel: »‘O žena, velika je tvoja vera. Zgodi naj se ti, kakor hočeš.’ In njena hči je ozdravela tisto uro.« (Mt 15,28) Hudobni duh je ni več mučil. Žena je odšla, zahvaljevala se je svojemu Zveličarju in bila presrečna, ker je uslišal njeno prošnjo.JZ 351.2

Jezus je na tem potovanju naredil samo ta čudež. Prišel je do meje Tira in Sidona opravit to delo. Želel je pomagati trpeči ženski in hkrati dati zgled s svojim dejanjem milosti do pripadnikov zaničevanega ljudstva, kar bo koristno učencem, ko ga ne bo več med njimi. Želel jih je popeljati iz njihove judovske izključnosti, da bi se udeležili dela za druge zunaj svojega naroda.JZ 352.1

Jezus je želel razodeti globoke skrivnosti resnice, ki je bila od vekov skrita: da morajo biti pogani sodediči z Judi in »sodeležniki obljube v Kristusu Jezusu po evangeliju”. (Ef 3,6 CHR) Te resnice so se učenci učili počasi, zato jim je božanski Učitelj dajal nauk za naukom. Ko je nagradil stotnikovo vero v Kafarnaumu in oznanjeval evangelij Siharcem, je že dokazal, da ne soglaša z judovsko nestrpnostjo. A Samarijani so nekoliko poznali Boga, stotnik pa je za Izrael naredil dobra dela. Sedaj pa je Jezus pripeljal učence v stik s poganko, za katero so menili, da nima večje pravice pričakovati pomoči njegove naklonjenosti kakor kdor koli drug izmed njenega naroda. Želel je pokazati zgled, kako je treba ravnati s tako osebo. Učenci so menili, da preveč radodarno deli darove svoje milosti. Želel je pokazati, da se njegova ljubezen ne sme omejiti na določeno raso ali narodnost.JZ 352.2

Ko je rekel: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše,” (Mt 15,24) je povedal resnico, z delom, ki ga je naredil Kananičanki, pa je izpolnil svojo nalogo. Ta ženska je bila ena izmed izgubljenih ovc, ki bi jo moral Izrael rešiti. Ta naloga je bila določena njim, ker pa so jo zanemarili, jo je opravil Kristus.JZ 352.3

Ta dogodek je učencem pomagal popolneje razumeti nalogo, ki jih je čakala med pogani. Pred seboj so videli ogromno polje za koristno delo zunaj Judeje. Videli so ljudi, ki so prenašali gorje, ki ga niso poznali tisti, ki so uživali večje prednosti. Med tistimi, katere so bili naučeni prezirati, so živeli ljudje, ki so hrepeneli po pomoči mogočnega Zdravnika in po luči, ki je bila tako obilno dana Judom.JZ 352.4

Ta in drugi podobni nauki, ki so pokazali, da evangeljsko delo ne pozna ovir običajev ali narodnosti, so mogočno vplivali na Kri stusove predstavnike in jih vodili pri njihovem delu, potem ko so se Judje še trdovratneje odvračali od učencev, ker so razglašali, da je Jezus zveličar sveta in je Kristusova smrt podrla ločilni zid med Judi in pogani.JZ 352.5

Zveličarjev obisk v Feniciji in čudež, ki ga je tam naredil, sta vsebovala še globlji cilj. To dejanje ni bilo narejeno zgolj zaradi trpeče ženske ali samo zaradi učencev in tistih, ki bodo sprejeli njihovo oznanjevanje, temveč »da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu”. (Jn 20,31) Tudi danes delujejo iste sile, ki so ljudi ovirale priti h Kristusu v tridesetih letih našega štetja. Še vedno je dejaven duh, ki je postavil ločilni zid med Judi in pogani. Ponos in predsodki so postavili močne ločilne zidove med različnimi družbenimi sloji. Kristus in njegovo poslanstvo sta bila napačno predstavljena, zato so mnogi menili, da so dejansko izključeni iz službe evangelija. Vendar naj se ne čutijo ločene od Kristusa. Ni ovire, ki bi jo lahko postavil človek ali Satan, ki je vera ne bi mogla podreti.JZ 353.1

Sirofeničanka je z vero vstala proti pregradam, ki so bile postavljene med Judi in pogani. Kljub težavam je, ne glede na razmere, ki bi jo lahko spodbudile k dvomu, zaupala Zveličarjevi ljubezni. Kristus želi, da mu tako zaupamo tudi mi. Blagoslov zveličanja je namenjen vsakomur. Edino naša izbira nam lahko prepreči, da ne postanemo deležni Božjih obljub v Kristusu po evangeliju.JZ 353.2

Bog sovraži družbene razrede. Zavrača vse, kar je takšne narave. V njegovih očeh ima življenje vsakega človeka enako vrednost. »Iz enega je ustvaril ves človeški rod, da bi napolnil vse obličje zemlje in ljudem odmeril čase in meje bivanja, da bi Boga iskali in se morda do njega dotipali in ga našli, saj ni daleč od nikogar izmed nas.« (Apd 17,26.27) Vsi so povabljeni, naj pridejo k njemu, da bi živeli, ne glede na starost, položaj, narodnost ali vero. »Kdor koli vanj veruje, ne bo osramočen. Ni namreč razločka med Judom in Grkom. Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka. Bogati in ubogi se srečujeta, Gospod je naredil oba. Kajti isti je Gospod vseh, bogat za vse, ki ga kličejo. ... Kdor koli bo klical Gospodovo ime, bo rešen.« (Rim 10,11.12; Gal 3,28; Prg 22,2; Rim 10,12.13) JZ 353.3

42—Izročilo

44—Pravo znamenje