30—Postavil jih je dvanajst

Temeljno besedilo: Mr 3,13-19; Lk 6,12-16

»Nato je šel na goro in poklical k sebi, katere je sam hotel. In odšli so k njemu. Postavil jih je dvanajst, ... da bi bili z njim in bi jih pošiljal oznanjat.” (Mr 3,13.14)JZ 245.1

Dvanajsterica je bila povabljena v apostolsko službo na pobočju gore v zavetju dreves nedaleč od Genezaretskega jezera. Tam je bila podana pridiga na Gori blagrov. Jezus je rad zahajal med polja in griče in mnogo svojih naukov je povedal pod vedrim nebom raje kakor v templju ali shodnicah. Nobena shodnica ne bi mogla sprejeti množice, ki je šla za njim. Vendar to ni bil edini razlog, da si je izbral poučevanje po poljih in gajih. Jezus je imel rad prizore v naravi. Vsak miren kotiček je zanj pomenil svetišče.JZ 245.2

Prvi prebivalci na zemlji so si za svoje svetišče izbrali prostor pod drevesi v raju. Tam se je Kristus shajal z očetom človeštva. Naši prastarši so po izgonu iz raja še dalje imeli bogoslužja po poljih in gajih. Tam jih je Kristus seznanjal z evangelijem svoje milosti. Kristus se je pogovarjal z Abrahamom pri Mamrejevih hrastih; z Izakom, ki je odšel pred večerom molit na polje; z Jako-bom na pobočju griča ob Betelu; z Mojzesom sredi Madianskega gorovja in z dečkom Davidom, ko je pasel svoje črede. Po Kri-stusovem navodilu je v tisoč petsto letih izraelski narod vsako leto zapustil svoje domove za en teden in prebival v senčnicah, narejenih iz zelenih vej »žlahtnih dreves, palmovih mladik, vej gostolistnatega drevja in potočnega vrbja”. (3 Mz 23,40)JZ 245.3

Zaradi vzgoje svojih učencev se je Jezus odločil umakniti iz mestnega vrveža v tišino polj in gričev, ker se je to bolj ujemalo z nauki o samoodpovedi, o katerih jih je želel poučiti. Med svojo službo je rad zbral ljudi okrog sebe pod modrim nebom na kakšnem travnatem področju ali na obali jezera. Tam je lahko, obdan z deli svojega stvarjenja, usmeril misli poslušalcev z umetnega na naravno. V rasti in razvoju narave so bila razodeta načela njegovega kraljestva. Ko so ljudje dvignili oči k Božjim gričem in opazovali čudovita dela njegovih rok, so se lahko naučili dragocenih naukov božanske resnice. Stvari v naravi so jih znova spomnile na Kristusov nauk. Tako je z vsemi, ki odhajajo na polja s Kristusom v svojem srcu. Čutili bodo, da so obdani s svetim vplivom. Stvari v naravi nadaljujejo ponazoritve našega Gospoda in ponavljajo njegove nasvete. Zveza z Bogom v naravi plemeniti um in zagotavlja počitek srcu.JZ 245.4

Prišel je čas, ko je bilo treba narediti prvi korak pri ustanovitvi cerkve, ki bo po Kristusovem odhodu njegova predstavnica na zemlji. Niso imeli na voljo razkošnega svetišča, toda Zveličar je odpeljal učence na svoje priljubljeno počivališče, zato so bile svete izkušnje tistega dne v njihovih mislih za vselej povezane z lepoto gore, doline in jezera.JZ 246.1

Jezus je poklical učence, da bi jih lahko poslal kot svoje priče objavit svetu, kar so od njega videli in slišali. Noben človek še nikoli ni bil poklican za tako pomembno službo, od katere je bila višja le še Kristusova. Postati so morali Božji sodelavci v reševanju sveta. Kakor je v stari zavezi dvanajst očakov predstavljalo Izraela, tako bo dvanajst apostolov predstavljalo evangeljsko cerkev.JZ 246.2

Zveličar je poznal značaj izbranih ljudi. Pred njim so bile raz krite vse njihove slabosti in napake. Poznal je nevarnosti, ki jih bodo morali preživeti, in odgovornosti, ki bodo ležale na njih, zato je bilo njegovo srce polno sočutja do teh izvoljencev. Vso noč je ostal sam na gori ob Genezaretskem jezeru in molil zanje, medtem ko so oni spali pod goro. Ob prvem svitu jih je poklical k sebi, ker jim je imel povedati nekaj pomembnega.JZ 246.3

Ti učenci so že nekaj časa sodelovali z Jezusom v prizadevnem delu. Janez in Jakob, Andrej in Peter ter Filip, Natanael in Matej so bili z njim tesneje povezani od drugih in so bili priče večjemu številu njegovih čudežev. Peter, Jakob in Janez so bili v še tesnejši zvezi z njim. Bili so neprestano ob njem in imeli priložnost videti njegove čudeže in poslušati njegove besede. Janez je bil z njim najbolj domač, tako da je označen kot učenec, ki ga je Jezus ljubil. Zveličar je ljubil vse, toda Janez je bil najbolj dovzetnega duha.JZ 246.4

Bil je najmlajši med učenci, zato je z večjim otroškim zaupanjem odprl svoje srce Jezusu. Tako je postal deležen večje Kristusove naklonjenosti, po njem pa so bili Božjemu ljudstvu objavljeni naj-globlji duhovni Zveličarjevi nauki.JZ 247.1

Na čelu ene izmed skupin, v katere so bili razdeljeni učenci, je Filipovo ime. Bil je prvi učenec, ki mu je Jezus jasno ukazal: »Hodi za menoj!« (Jn 1,43) Filip je bil iz Betsajde, Andrejevega in Petrovega mesta. Poslušal je nauk Janeza Krstnika in slišal, ko je razglasil Kristusa za Božje Jagnje. Iskreno je iskal resnico, bil pa je počasnega srca za verovanje. Čeprav se je tudi sam pridružil Kristusu, ni bil popolnoma prepričan o Jezusovem božanstvu, kar se je pokazalo, ko ga je oznanil Natanaelu. Četudi je glas iz nebes razglasil Jezusa za Božjega Sina, ga je Filip imel za »Jezusa, Jože-fovega sina iz Nazareta«. (Jn 1,45) Filipovo pomanjkanje vere se je znova pokazalo, ko je bilo treba nasititi pet tisoč mož. Jezus jih je hotel preizkusiti, zato jih je vprašal: »Kje naj kupimo kruha, da bodo ti jedli?« (Jn 6,5 CHR) Filipov odgovor je pokazal nevero: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.« (Jn 6,7) Jezus je bil žalosten. Čeprav je Filip videl njegova dela in občutil njegovo moč, ni imel vere. Ko so ga Grki spraševali za Jezusa, ni izkoristil priložnosti, da bi jih predstavil Zveličarju, temveč je to povedal Andreju. V zadnjih urah pred kri-žanjem so Filipove besede znova odvračale od vere. Ko je Tomaž rekel Jezusu: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?« je Zveličar odvrnil: »Jaz sem pot, resnica in življenje. ... Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta.« (Jn 14,5-7) Filipov odgovor je pokazal nevero: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.” (Jn 14,8) Učenec, ki je tri leta živel z Jezusom, je tako počasi dojemal in imel tako slabo vero.JZ 247.2

V navdušujočem nasprotju s Filipovo nevero je bilo Natanaelovo otroško zaupanje. Bil je mož zelo resne narave, čigar vera se je oprijela nevidne resničnosti. Kljub temu je bil Filip učenec v Kristusovi šoli, božanski Učitelj pa je potrpežljivo prenašal njegovo nevero in počasno razumevanje. Po izlivanju Svetega Duha na učence je Filip postal učitelj po božanskem naročilu. Vedel je, o čem govori, poučeval pa je z gotovostjo, ki je prepričevala poslušalce.JZ 247.3

Medtem ko je Jezus pripravljal učence za njihovo imenovanje, se je neki nepovabljen človek sam priporočil, naj ga sprejme mednje. To je bil Juda Iškarijot, ki je trdil, da je Kristusov sledilec. Zdaj se je javil in zahteval prostor med ožjim krogom učencev. Zelo resno in očitno iskreno je dejal: »Učitelj, za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.” (Mt 8,19) Jezus ga ni ne odklonil ne izrekel dobrodošlice, temveč mu je odgovoril z resnim glasom: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.” (Mt 8,20) Juda je veroval, da je Jezus Mesija. Upal je, da mu bo pridružitev apostolom zagotovila visok položaj v novem kraljestvu. Te upe je Jezus nameraval uničiti s svojimi besedami o siromaštvu.JZ 248.1

Učenci so želeli, da bi bil Juda med njimi. Bil je oblastnega videza, bistroumen, učinkovit in nadarjen mož, zato so ga pripo-ročili Jezusu kot človeka, ki bi mu lahko veliko pomagal pri delu. Bili so zelo presenečeni, ko ga je Jezus hladno sprejel.JZ 248.2

Učenci so bili zelo razočarani, ker se Jezus ni trudil zagotoviti podpore Izraelovih voditeljev. Menili so, da je naredil napako, ko ni zahteval podpore teh vplivnih ljudi, da bi okrepil svoje delo. Če bi bil odklonil Juda, bi začeli dvomiti o modrosti svojega Učitelja. Poznejša Judova zgodovina jim je pokazala, kako nevarno je do-voliti posvetni presoji, da ima vpliv pri odločanju, ali je kdo pri-meren za Božje delo. Sodelovati s takšnim človekom, kakor so to želeli zagotoviti apostoli, bi pomenilo izdati delo v roke njegovih najhujših sovražnikov.JZ 248.3

Ko se je Juda pridružil učencem, ni bil neobčutljiv za lepoto Kristusovega značaja. Čutil je vpliv božanske moči, ki je privabljala ljudi k Zveličarju. On, ki ni prišel prelomit nalomljenega trsta in pogasit tlečega stenja, ni hotel odkloniti te duše, dokler bo vsaj še malo hrepenela po luči. Zveličar je bral Judovo srce. Poznal je globino krivičnosti, v katero se bo pogreznil, če ga ne bo rešila Božja milost. Ko ga je sprejel, mu je omogočil, da je lahko dan za dnem imel stik z izvirom njegove nesebične ljubezni. Tudi Juda bi lahko postal državljan nebeškega kraljestva, če bi hotel odpreti svoje srce Kristusu, da bi Božja milost iz njega pregnala demona sebičnosti.JZ 248.4

Bog jemlje ljudi takšne, kakršni so, z vsemi človeškimi značaj-skimi potezami, in jih usposablja za svojo službo, če mu dovolijo, da jih vzgaja in poučuje. Niso izbrani zaradi svoje popolnosti, temveč kljub svoji nepopolnosti. Ko spoznajo in udejanjajo resnico, so lahko po Kristusovi milosti spremenjeni v njegovo podobo.JZ 249.1

Juda je imel enake priložnosti kakor drugi učenci. Poslušal je iste dragocene nauke. Toda poslušnost resnici, ki jo je zahteval Kristus, se ni ujemala z Judovimi željami in načrti, ni pa se hotel odpovedati svojim zamislim, da bi prejel nebeško modrost.JZ 249.2

Kako nežno je Zveličar ravnal z njim, ki bo njegov izdajalec! V svojem nauku se je precej ukvarjal z načeli dobrodelnosti, ki je za-dela v samo korenino pohlepnosti. Vpričo Juda je žigosal ogabni značaj lakomnosti. Ta učenec je večkrat razumel, da je bil opisan njegov značaj in izpostavljen njegov greh, vendar ni hotel priznati in opustiti svojega greha. Bil je domišljav in je dalje ravnal nepošteno, namesto da bi se uprl skušnjavi. Kristus je stal pred njim kot živi zgled, kakršen bi moral postati on, če bi izkoristil prednost Božjega posredovanja in pomoči; ampak Juda je ostal gluh za vse te nauke.JZ 249.3

Jezus ga nikoli ni strogo pokaral zaradi njegove lakomnosti. Tudi ko mu je dokazal, da bere njegove misli kakor odprto knjigo, je z božansko potrpežljivostjo prenašal tega zaslepljenega človeka. Podal mu je najvišje spodbude, da bi delal, kar je prav, zato Juda ni imel opravičila, ko je zavrgel nebeško luč.JZ 249.4

Namesto da bi hodil v luči, je obdržal svoje hibe. Gojil je grešne želje, maščevalne strasti, temačne in kljubovalne misli, dokler ni Satan končno popolnoma zagospodaril nad njim. Juda je postal predstavnik Kristusovega sovražnika.JZ 249.5

Ko se je Juda pridružil Jezusu, je imel nekaj dragocenih značaj-skih lastnosti, s katerimi bi lahko postal blagoslov za cerkev. Če bi bil pripravljen nositi Kristusov jarem, bi utegnil postati eden najpomembnejših apostolov. Toda on je zakrknil svoje srce, ko so bile pokazane njegove hibe, ošabno in uporno pa se je odločil za svoje sebične želje. Tako se je onesposobil za delo, ki mu ga je Bog hotel dati, da bi ga opravljal.JZ 249.6

Vsi učenci so imeli resne pomanjkljivosti, ko jih je Jezus poklical v službo. Niti Janez, ki je bil v najtesnejši zvezi s Ponižnim in Krotkim, sam po sebi ni bil po naravi ponižen in ustrežljiv. On in njegov brat sta bila imenovana »sinova groma”. (Mr 3,17) Ko sta bila z Jezusom, je vsako pomanjkanje obzirnosti do njega v njiju izzvalo jezo in bojevitost. Vzkipljivost, maščevalnost, duh kritiziranja, vse to je bilo v ljubljenem učencu. Bil je domišljav, želel je biti prvi v Božjem kraljestvu. Ampak iz dneva v dan je opazoval Jezusovo nežnost in potrpežljivost v nasprotju s svojim neobrz danim duhom. Odprl je srce božanskemu vplivu in postal ne le poslušalec, temveč tudi izvrševalec Zveličarjevih besed. Njegov »jaz« je bil skrit v Kristusu. Naučil se je nositi njegov jarem in prenašati njegovo breme.JZ 250.1

Jezus je svoje učence karal, opozarjal in opominjal, vendar ga Janez in njegov brat nista zapustila. Jezusa sta si izbrala kljub grajam. Zveličar se ni umaknil od njiju zaradi njunih slabosti in napak. Do konca sta ostala z njim v njegovih preizkušnjah in se učila naukov iz njegovega življenja. Ko sta ga opazovala, se je njun značaj spreminjal.JZ 250.2

Apostoli so se zelo razlikovali po svojih navadah in nagnjenjih. Med njimi je bil cestninar Matej Levi; ognjeviti gorečnež Simon, nepopustljivi sovražnik rimske oblasti; velikodušni in vročekrvni Peter; sebični in podli Juda; Tomaž, ki je imel dobro srce, vendar je bil boječ in plašen; Filip, počasnega dojemanja in nagnjen k dvomu; slavoljubna in odkritosrčna Zebedejeva sinova s svojimi sorodniki. Ti so bili zbrani s svojimi različnimi napakami ter podedovanimi in pridobljenimi nagnjenji k slabemu. Toda v Kristusu in z njim so morali živeti v Božji družini ter se učiti postati eno v veri, nauku in duhu. Doživeti so morali preizkušnje, žalosti, razlike v mnenju. Dokler je Kristus prebival v njihovih srcih, ni bilo sporov. Njegova ljubezen jih je spodbudila, da so se ljubili med seboj. Učiteljevi nauki so povzročili, da so uskladili vse razlike, in pripeljali apostole do edinosti, dokler niso postali enih misli in razumevanja. Kristus je bil njihovo vzvišeno središče, oni pa so se približevali drug drugemu sorazmerno s tem, kolikor so se bližali središču.JZ 250.3

Ko je Jezus končal poučevanje učencev, je zbral okrog sebe malo skupino, pokleknil mednje, položil roke na njihove glave ter jih v molitvi posvetil za svoje sveto delo. Tako so bili Gospodovi učenci posvečeni za službo evangelija.JZ 251.1

Kristus za svoje predstavnike med ljudmi ni izbral angelov, ki niso nikoli padli, temveč ljudi z enakimi poželenji kakor ti, katere si prizadevajo rešiti. Kristus je nase vzel človeško naravo, da bi lahko dosegel človeštvo. Božansko je potrebovalo človeško. Da bi se zagotovilo zveličanje sveta, je bilo potrebno božansko in človeško. Božansko je potrebovalo človeško, da bi človeško lahko postalo prenosnik zveze med Bogom in človekom. Tako je tudi s Kristusovimi služabniki in glasniki. Človek potrebuje moč zunaj sebe in nad seboj, da bi ga obnovila v Božjo podobo in ga usposobila za opravljanje Božjega dela. Vendar zaradi tega človeški dejavnik ni nepomemben. Človeško se oprime božanske moči, Kristus po veri prebiva v srcu, potem pa človekova moč zaradi sodelovanja z božansko postane zmožna delati dobro.JZ 251.2

Ta, ki je poklical galilejske ribiče, še vedno vabi ljudi v svojo službo. Svojo moč želi pokazati po nas prav tako, kakor jo je po prvih učencih. Četudi smo nepopolni in grešni, nam Gospod ponuja možnost sodelovanja z njim, pripravništvo pri Kristusu. Poziva nas, da se podredimo božanski vzgoji, da bi združeni s Kristusom lahko opravili Božje delo.JZ 251.3

»Ta zaklad pa imamo v lončenih posodah, da bi bila presežnost moči Božja in ne iz nas.« (2 Kor 4,7) Zato je oznanjevanje evangelija zaupano grešnim ljudem namesto angelom. To kaže, da Božja moč deluje po slabostih človeške narave. Tako smo spodbujeni verovati, da moč, ki je pomagala drugim, ki so imeli enake slabosti kakor mi, lahko pomaga tudi nam. Kdor je sam »obdan s slabostjo«, »more imeti potrpljenje z nevednimi in tavajočimi”. (Heb 5,2 CHR) Ker so bili sami v nevarnosti, poznajo nevarnosti in težave, zato so poklicani pomagati drugim v podobnih nevarnostih. Nekateri ljudje so žalostni zaradi dvoma, obremenjeni zaradi slabosti, slabi v veri in še niso zmožni prijeti se Nevidnega. A ko prijatelj, ki ga lahko vidijo, pride k njim namesto Kristusa, lahko postane člen, ki bo povezal njihovo šibko vero s Kristusom.JZ 251.4

Skupaj z nebeškimi angeli moramo predstaviti Jezusa svetu. Angeli z gorečo željo čakajo na naše sodelovanje. Človek mora postati prenosnik zveze s človekom. Ko se s posvečenjem vsega srca izročimo Kristusu, se angeli veselijo, da lahko po naših besedah razodenejo Božjo ljubezen.JZ 252.1