Večerilo se je, ko je Jezus poklical k sebi tri učence: Petra, Jakoba in Janeza, in jih odpeljal čez polja po skalnati poti na osamljeno gorsko pobočje. Zveličar in njegovi učenci so ta dan preživeli v potovanju in poučevanju, zato jih je ta vzpon na goro še bolj utrudil. Kristus je lajšal telesna in duševna bremena mnogim tr-pečim in vlival novo življenjsko moč v oslabljena telesa. Ker je bil ogrnjen s človeško naravo, se je pri vzponu utrudil enako kakor učenci.JZ 369.1

Svetloba zahajajočega sonca je še obsevala vrh gore in s svojim pojemajočim sijajem pozlatila stezo, ki so jo morali prehoditi. Toda kmalu je svetloba nad griči in dolino izginila, sonce je zašlo za zahodno obzorje, osamljene potnike pa je ovila nočna tema. Kazalo je, kakor da se je tema okrog njih ujemala z njihovim žalostnim življenjem, nad katerim so se zgrinjali in zgoščevali oblaki.JZ 369.2

Učenci si niso upali vprašati Kristusa, kam gre in čemu. Mno-gokrat je preživel na gori cele noči v molitvi. On, čigar roka je oblikovala gore in doline, je poznal naravo in užival v njeni tišini. Učenci so šli po poti za Kristusom, vendar so se čudili, zakaj jih njihov Učitelj vodi po tej naporni strmi stezi, ko so tako utrujeni in je tudi njemu potreben počitek.JZ 369.3

Kmalu jim je Jezus rekel, da se lahko ustavijo. Odšel je nekaj korakov stran od njih in kot Mož bolečin v solzah izlil svojo pro-šnjo z velikim vpitjem in solzami. Molil je za moč, da bi lahko zdržal preizkus v prid človeštva. Moral se je znova oprijeti Vse-mogočnega, ker je samo tako lahko mirno pričakoval prihodnost. Izlival je tudi hrepenenje svojega srca za učence, da njihova vera ne bi oslabela ob uri oblasti teme. Obilna rosa je prekrila njegovo sklonjeno postavo, vendar tega ni opazil. Ni se oziral na temo nočne sence, ki ga je obdala. Tako so ure počasi minevale. V začetku so se učenci z iskreno vdanostjo pridružili njegovi molitvi, kmalu pa jih je premagala utrujenost, da so zaspali, čeprav so si prizadevali še naprej opazovati ta prizor. Jezus jim je govoril o svojem trpljenju. S seboj jih je vzel zato, da bi bili z njim združeni v molitvi; prav zdaj je molil zanje. Zveličar je videl njihovo potr-tost in je želel olajšati njihovo bolečino z zagotovilom, da njihova vera ni bila zaman. Niti med dvanajsterico niso mogli vsi sprejeti razodetja, ki jim ga je želel dati. Samo trije, ki so bili pozneje priče njegovi stiski v Getsemaniju, so bili izbrani, da ga spremljajo na goro. Zdaj je bilo jedro njegove molitve to, da bi jim bila pokazana slava, ki jo je imel z Očetom, preden je obstajal svet, da bi se njegovo kraljestvo razodelo človeškim očem in bi bili njegovi učenci okrepljeni, ko bi to videli. Goreče je molil, da bi bili priče razodetju njegovega božanstva, kar jih bo v času njegovega najhujšega trpljenja tolažilo zaradi spoznanja, da je resnično Božji Sin in da je njegova ponižujoča smrt del načrta odrešitve.JZ 369.4

Njegova molitev je bila uslišana. Medtem ko je klečal na ka-mnitih tleh, so se nenadoma odprla nebesa, na stežaj so se odprla zlata vrata Božjega mesta, sveti žarki pa so obsijali goro in Zveličarja. Skozi človeško naravo se je odznotraj zablestela božanska in se združila s slavo, ki je prihajala od zgoraj. Kristus se je dvignil iz svojega ležečega položaja v vsem božanskem ve-ličanstvu. Duševna bolečina je izginila. Njegov obraz se je svetil »kakor sonce«, njegova oblačila pa so postala »bela kakor luč«. (Mt 17,2 CHR)JZ 370.1

Zbujeni učenci so opazovali slavo, ki je razsvetlila goro. S stra-hom in osuplostjo so zrli v žarečo podobo svojega Učitelja. Ko so se njihove oči privadile na čudovito svetlobo, so videli, da Jezus ni sam. Z njim sta se prijateljsko pogovarjali dve nebeški bitji. Bila sta Mojzes, ki se je nekoč pogovarjal z Bogom na Sinaju, in Elija, ki mu je bila dana velika prednost, podarjena samo še enemu Adamovemu sinu ni prišel pod oblast smrti. JZ 370.2

Pred petnajstimi stoletji je Mojzes stal na vrhu gore Pizge in opazoval Obljubljeno deželo. Ampak zaradi svojega greha pri Meribi ni mogel stopiti vanjo. Ni doživel veselja, da bi Izraelove čete popeljal v dediščino njihovih očetov. Zavrnjena je bila njegova obupna prošnja: »Naj grem, prosim, tja čez, da bom videl lepo deželo onstran Jordana, to lepo pogorje in Libanon.« (5 Mz 3,25) Moral je opustiti upanje, ki je štirideset let razsvetljevalo temo puščavskega tavanja; vsa ta leta truda in mučne skrbi so se končala z grobom v divjini. Vendar pa je On, »ki more ... napraviti neznansko več od tega, kar prosimo ali mislimo«, (Ef 3,20) v tem obsegu odgovoril na molitev svojega služabnika. Mojzes je prišel pod oblast smrti, ampak ni ostal dolgo v grobu. Sam Kristus ga je poklical v življenje. Skušnjavec Satan si je lastil Mojzesovo truplo zaradi njegovega greha, toda Kristus Zveličar ga je dvignil iz groba. (Jud 9)JZ 371.1

Mojzes je bil na Gori spremenj enja priča Kristusovi zmagi nad grehom in smrtjo. Predstavljal je nje, ki bodo vstali iz groba ob vstajenju pravičnih. Elija, ki je bil vzet v nebesa, ne da bi videl smrt, predstavlja nje, ki bodo živeli na zemlji ob drugem Kristusovem prihodu in bodo spremenjeni v hipu, kakor bi z očmi trenil, ob poslednji trobenti, »zakaj to minljivo si bo moralo nadeti neminljivost in to umrljivo nadeti neumrljivost”. (1 Kor 15,51-53 EKU) Jezus je bil oblečen v nebeško svetlobo, kakor se bo prikazal drugič »ne zaradi greha, temveč v zveličanje«. (Heb 9,28 CHR) Kajti prišel bo »v slavi svojega Očeta s svetimi angeli”. (Mr 8,38 CHR) Sedaj se je izpolnila Zveličarjeva obljuba učencem. Na gori jim je bilo v malem pokazano prihodnje kraljestvo slave: Kristus kralj, Mojzes predstavnik od mrtvih obujenih, Elija pa spremenjenih svetih.JZ 371.2

Učenci še niso dojeli prizora, vendar so se veselili, ker ti, ki jih nebo spoštuje, častijo potrpežljivega, krotkega in ponižnega Učitelja, ki je hodil sem ter tja kot nebogljeni tujec. Menili so, da je Elija prišel naznanit Mesijevo vladavino in da bo na zemlji kmalu vzpostavljeno Kristusovo kraljestvo. Spomin na strah in razočaranje so želeli za vedno odgnati. Želeli so ostati tu, kjer se je razodela Božja slava. Peter je vzkliknil: »Učitelj, dobro nam je tu biti; naredimo ... tri šotore, enega tebi in enega Mojzesu in enega Eliju.« (Lk 9,33 CHR) Učenci so bili prepričani, da sta Mojzes in Elija poslana zaščitit njihovega Učitelja in vzpostavit njegovo kraljevsko oblast.JZ 371.3

Toda pred krono je moral priti križ. Z Jezusom se nista pogo-varjala o njegovem slavnostnem ustoličenju, temveč o njegovi skorajšnji smrti v Jeruzalemu. Jezus, ki je vzel nase človeške slabosti ter sta ga težila bolečina in greh, je hodil sam med ljudmi. Ko so se nanj zgrinjale sence bližajoče se preizkušnje, je bil njegov duh osamljen v svetu, kateri ga ni spoznal. Celo njegovi ljubljeni učenci, zaposleni s svojimi dvomi, žalostjo in častihlepnimi upi, niso dojeli skrivnosti njegovega poslanstva. V nebesih je bil obdan z ljubeznijo in občestvom, toda na svetu, ki ga je ustvaril, je bil osamljen. Sedaj so mu nebesa poslala svoja poslanca; ne angele, temveč človeka, ki sta zdržala trpljenje in žalost, ki sta lahko sočustvovala z Zveličarjem v preizkušnji njegovega pozemskega življenja. Mojzes in Elija sta bila Kristusova sodelavca. Bila sta deležna njegovega hrepenenja po rešitvi človeštva. Mojzes je prosil za Izraela: »O da bi odpustil njihov greh! Če pa ne, izbriši me, prosim, iz svoje knjige, ki si jo pisal!« (2 Mz 32,32 CHR) Elija je poznal osamljenost duše, ko je med triinpolletno lakoto prenašal sovraštvo in preklinjanje naroda. Na Karmelu je sam stal na Božji strani. Sam je iz strahu in obupa pobegnil v puščavo. Ta moža, ki ju je Bog izbral pred vsemi angeli, ki so stali okrog prestola, sta prišla ter se z Jezusom pogovarjala o njegovem trpljenju in ga tolažila z zagotovilom o naklonjenosti celotnih nebes. Predmet njihovega pogovora je bilo upanje sveta in zveličanje vsakega posameznika.JZ 372.1

Ker je učence premagal spanec, so slišali samo malo od tega, kar se je zgodilo med Kristusom in nebeškima poslancema. Ker niso bedeli in molili, niso dobili tega, kar jim je Bog želel dati spoznanje o Kristusovem trpljenju in prihodnji slavi. Zamudili so blagoslov, ki bi ga lahko dobili, če bi bili deležni njegove samopožrtvovalnosti. Bili so počasni za verovanje in so premalo cenili vrednost zaklada, s katerim so jih hotela obogatiti nebesa.JZ 372.2

Kljub temu so prejeli veliko luč. Prepričali so se, da vsa nebesa poznajo greh, ki ga je naredil judovski narod s tem, ko je zavrgel Kristusa. Dan jim je bil jasnejši vpogled v Odrešenikovo poslanstvo. S svojimi očmi so videli in s svojimi ušesi slišali to, kar presega človeško spoznanje. Bili so »priče njegovega veličastva« (2 Pt 1,16 CHR) in spoznali, da je Jezus resnično Mesija, o katerem so pričali očaki in preroki in ga kot takega priznava vse vesolje.JZ 372.3

Medtem ko so še opazovali prizor, »jih je obsenčil svetel oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: ‘Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje, njega poslušajte!’« (Mt 17,5) Ko so učenci opazovali oblak slave, svetlejši od tistega, ki je vodil izraelske rodove po puščavi, in slišali Božji glas, ki je bil tako strašno veličasten, da se je od njega tresla gora, so padli na zemljo. Tako s skritimi obrazi so ležali tako dolgo, dokler se jim ni približal Jezus in se jih dotaknil. Njegov dobro znani glas je pregnal njihov strah. »Vstanite in ne bojte se!” (Mt 17,7) Upali so si dvigniti pogled in videli, da je nebeška slava izginila, tudi Mojzesa in Elija ni bilo več. Na gori so bili sami z Jezusom. JZ 373.1

45—Napoved križanja

47—Služba