Noč prvega dne v tednu je počasi minevala. Bil je najtemnejši del noči, tik pred svitanjem. Kristus je bil še vedno ujetnik v majhnem grobu. Velik kamen je še ležal na svojem mestu, pečat je bil nepoškodovan, rimski vojaki pa so stali na straži. Tudi nevidni stražarji so bili tam. Čete hudobnih angelov so bile zbrane na tem kraju. Če bi bilo mogoče, bi Knez teme s svojo odpadniško vojsko za vselej ohranil zapečaten grob, ki je imel ujetega Božjega Sina. Vendar so tudi nebeške čete stale okrog groba. Izredno močni angeli so prav tako stražili in čakali, da bodo z dobrodošlico pozdravili Kneza življenja.JZ 686.1

»In glej, nastal je močan potres, kajti Gospodov angel je prišel iz nebes. Pristopil je in odvalil kamen ter sedel nanj.” (Mt 28,2) Oblečen v Božje orožje je ta angel zapustil nebeške dvore. Sijajni žarki Božje slave so šli pred njim in mu osvetljevali pot. »Videti je bil kakor blisk in njegovo oblačilo je bilo belo kakor sneg. Od strahu pred njim so stražarji vztrepetali in postali kakor mrtvi.« (Mt 28,3.4)JZ 686.2

Duhovniki in poglavarji, kje je zdaj moč vaše straže? Pogumni vojaki, ki se nikoli niso prestrašili človeške moči, so zdaj bili kakor ujetniki, ujeti brez meča ali kopja. Obličje, ki so ga videli, ni bil obraz umrljivega vojščaka; to je bil obraz najmogočnejšega v Gospodovi vojski. Ta sel je bil angel, ki zaseda položaj, s katerega je bil Satan odstavljen. Bil je ta, ki je na betlehemskih poljanah naznanil Kristusovo rojstvo. Ko se je bližal zemlji, je vztrepetala, vojske teme so pobegnile, ko pa je odvalil kamen, se je zdelo, kakor da so nebesa prišla na zemljo. Vojaki so videli, da je kamen potisnil stran, kakor da bi bil prodnik, in slišali njegov klic: »Božji Sin, pridi ven! Tvoj Oče te kliče!« Videli so, da je Jezus stopil iz groba, in slišali, da je nad praznim grobom izjavil: »Jaz sem vsta-jenje in življenje.« Ko je prihajal iz groba v veličanstvu in slavi, so nebeške čete častile Odrešenika tako, da so se globoko priklonile pred njim in mu v dobrodošlico zapele hvalnice.JZ 686.3

Potres je zaznamoval čas, ko je Kristus daroval svoje življenje, drug potres pa je potrdil trenutek, ko ga je zmagoslavno zopet vzel. Ta, ki je premagal smrt in grob, je stopil kot zmagovalec iz groba med majanjem zemlje, med šviganjem bliskov in bobnenjem gromov. Ko pa bo zopet prišel na zemljo, bo potresel »ne le zemljo, temveč tudi nebo. Zemlja se opoteka kakor pijanec, se ziblje kakor koliba. Nebo se bo zvilo kakor knjižni zvitek. Prvine se bodo v ognju raztopile, zemlja in dela na njej pa bodo zgorela. Gospod pa je pribežališče svojemu ljudstvu in trdnjava Izraelovim sinovom.« (Heb 12,26; Iz 24,20; 34,4; 2 Pt 3,10 EKU; Jl 3,16 CHR)JZ 687.1

Ob Jezusovi smrti so vojaki opoldne videli zemljo ovito v temo, pri njegovem vstajenju pa so videli, kako je sijaj angelov razsvetlil noč, in slišali nebeške prebivalce zmagoslavno peti z velikim ve-seljem: »Premagal si Satana in sile teme; smrt si požrl v zmagi!”JZ 687.2

Rimska straža je videla Kristusa, ko je prišel iz groba poveličan. Niso mogli odvrniti svojega pogleda od obličja njega, ki so ga pred kratkim zasmehovali in se mu rogali. V tem poveličanem Bitju so prepoznali ujetnika, ki so ga videli v sodni palači in mu spletli trnovo krono. To je bil On, ki je brez odpora stal pred Pilatom in Herodom in čigar telo je bilo ranjeno zaradi krutega bičanja. Bil je ta, ki so ga pribili na križ in so nad njim duhovniki in voditelji, polni samozadovoljstva, zmajevali z glavo in govorili: »Druge je rešil, sebe pa ne more rešiti.” (Mt 27,42) Bil je ta, ki so ga položili v novi Jožefov grob. Po odloku nebes je bil jetnik osvo bojen. Kup gora nad njegovim grobom mu ne bi mogel preprečiti, da pride ven.JZ 687.3

Ob pogledu na angele in poveličanega Zveličarja so vojaki omedleli in postali kakor mrtvi. Ko je nebeško spremstvo izginilo spred njihovih oči, so vstali in stekli k izhodu iz vrta, kolikor so jih nesle tresoče se noge. Opotekajoč se kakor pijani so odhiteli v mesto in pripovedovali čudovito novico vsem, ki so jih srečali. Na-menjeni so bili k Pilatu, toda njihovo sporočilo je že prišlo do ju-dovskih veljakov, zato so veliki duhovnik in voditelji poslali ponje, da jih pripeljejo najprej k njim. Vojaki so bili videti nenavadno. Trepetaje od strahu in z bledimi obrazi so podali pričevanje o Kri-stusovem vstajenju. Pripovedovali so vse prav tako, kakor so videli; niso utegnili misliti ali govoriti kar koli drugega kakor resnico. Zaskrbljeno so rekli: »Ta, ki je bil križan, je Božji Sin. Slišali smo, da ga je angel pozdravil kot Veličanstvo nebes, kot Kralja slave.«JZ 687.4

Obraz duhovnikov je postal bled kakor pri mrliču. Kajfa je po-skušal govoriti. Njegove ustnice so se premikale, toda nobenega glasu ni bilo slišati. Vojaki so se hoteli dvigniti in oditi iz sejne dvorane, vendar jih je ustavil neki glas. Kajfa je končno spet lahko spregovoril. »Čakajte, čakajte,« je rekel. »Nikomur ne pripovedujte, kar ste videli.”JZ 688.1

Naročili so jim, naj širijo lažne govorice. »Recite: ‘Njegovi učenci so prišli ponoči in so ga ukradli, ko smo mi spali.’« (Mt 28,13 EKU) S tem so duhovniki prevarali sami sebe. Kako bi vojaki lahko rekli, da so učenci ukradli truplo, medtem ko so oni spali? Kako bi lahko vedeli, če so spali? Če pa bi se dokazalo, da so učenci ukradli Kristusovo truplo, mar jih ne bi duhovniki prvi obsodili? Ali če bi stražarji pri grobu spali, mar jih duhovniki ne bi prvi tožili Pilatu?JZ 688.2

Vojaki so se zgrozili ob misli, da bi se sami obtožili, da so spali na straži. To je bil prekršek, ki se je kaznoval s smrtjo. Ali naj pričajo lažno, varajo ljudstvo in spravijo svoje življenje v nevarnost? Mar niso budno opravljali svoje naporne službe? Kako bi lahko celo zaradi denarja zdržali zaslišanje, če bi zavestno lagali?JZ 688.3

Da bi duhovniki utišali pričevanje, katerega so se bali, so obljubili, da bodo poskrbeli za varnost stražarjev, in poudarili, da si Pilat z njimi vred ne želi, da bi se takšno sporočilo razširilo. Rimski vojaki so prodali svoje poštenje Judom za denar. Ko so prišli k duhovnikom, so prinesli najosupljivejše sporočilo resnice, ko pa so odšli od njih, so nesli denar in lažno sporočilo na jeziku, katero so si duhovniki izmislili zanje.JZ 688.4

Medtem je novica o Kristusovem vstajenju prispela do Pilata. Čeprav je bil Pilat odgovoren za to, da je Kristusa izročil smrti, je bil sorazmerno brezbrižen. Četudi je Zveličarja obsodil proti svoji volji in s sočutjem v srcu, dotlej ni čutil resničnega obžalovanja. Zdaj pa se je zgrožen zaprl v svojo hišo in se odločil, da nikogar ne bo sprejel. Duhovniki so vendar prišli k njemu, mu pripovedovali svojo izmišljeno zgodbo in ga prosili, naj stražarjem spregleda zanemarjanje dolžnosti. Preden je privolil v to, je sam tajno izpra-šal stražarje. Ti si mu niso upali ničesar prikriti, ker so se bali za svojo varnost. Pilat je od njih izvlekel poročilo o vsem, kar se je zgodilo. S tem primerom se ni več ukvarjal naprej, vendar odtlej ni imel miru.JZ 689.1

Ko so Jezusa položili v grob, je Satan slavil zmago. Drznil si je upati, da Zveličar ne bo spet vzel svojega življenja. Gospodovo truplo je zahteval zase, postavil je stražo okrog groba in poskušal Kristusa zadržati kot jetnika. Bil je zelo besen, ko so njegovi angeli pobegnili, ko se je približal nebeški poslanec. Ko je videl Kristusa zmagoslavno stopati iz groba, je vedel, da se bo njegovo kraljestvo končalo in bo nazadnje moral umreti.JZ 689.2

Ko so duhovniki umorili Kristusa, so postali Satanovo orodje. Sedaj so bili popolnoma v njegovi oblasti. Zapletli so se v past, iz katere niso videli izhoda, razen da se še naprej bojujejo proti Kristusu. Ko so slišali poročilo o njegovem vstajenju, so se zbali jeze ljudstva. Zavedali so se, da je njihovo življenje v nevarnosti. Njihovo edino upanje je bilo zanikati Kristusovo vstajenje in ga tako prikazati kot sleparja. Podkupili so vojake in zagotovili, da bo Pilat molčal. Tako so razširili svoje lažne govorice vsepovsod. Toda obstajale so priče, ki jih niso mogli utišati. Mnogi so slišali pričevanje vojakov o Kristusovem vstajenju. Nekateri izmed tistih, ki so skupaj s Kristusom vstali od mrtvih, so se prikazali mnogim in jim razglasili, da je vstal. Duhovnikom so sporočili o ljudeh, ki so videli te vstale in slišali njihova pričevanja. Duhovniki in voditelji so bili stalno v strahu, da bi se kje na ulici ali v osamljenosti svojega doma nenadoma znašli iz oči v oči s Kristusom. Nikjer se niso počutili varne. Ključavnice in zapahi so bili slaba zaščita pred Božjim Sinom. Noč in dan jih je preganjal tisti grozni prizor v sodni dvorani, kjer so vpili: »Njegova kri na nas in na naše otroke!” (Mt 27,25) Tega prizora nikoli več ne bodo izbrisali iz svojega spomina. Nikoli več ne bodo mimo spali na svojih blazinah.JZ 689.3

Ko se je pred Jezusovim grobom zaslišal glas mogočnega an-gela: »Tvoj Oče te kliče,« je Zveličar prišel iz groba z življenjem, ki je bilo v njem samem. Zdaj se je pokazalo, da so bile resnične njegove besede: »Jaz dam svoje življenje, da ga zopet vzamem.... Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga zopet vzamem.” (Jn 10,17.18 CHR) Prav tako pa se je izpolnilo tudi prerokovanje, ki ga je povedal duhovnikom in voditeljem: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.” (Jn 2,19)JZ 690.1

Nad odprtim Jožefovim grobom je Kristus zmagoslavno raz-glasil: »Jaz sem vstajenje in življenje.« Te besede je lahko izgovorilo samo Božanstvo. Vsa ustvarjena bitja živijo zaradi Božje volje in moči. So odvisni prejemniki življenja od Boga. Od najvišjega serafa do najnižjega živega bitja se vsi napajajo iz Vira življenja. Samo On, ki je eno z Bogom, je lahko rekel: »Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga zopet vzamem.” (Jn 10,18 CHR) Kristus je v svoji božanskosti imel moč raztrgati okove smrti.JZ 690.2

Kristus je vstal od mrtvih kot prvina njih, ki spijo. Simbol zanj je bil snop majanja. Vstal je ravno tisti dan, ko so morali pred Gospoda prinesti snop majanja. Ta simbolični obred se je opravljal več kakor tisoč let. Z njiv so poželi prve klase zrelega žita, in ko je ljudstvo odšlo v Jeruzalem praznovat pasho, so snop prvin majali kot daritev hvaležnosti pred Gospodom. Vse dokler ta snop majanja ni bil prinesen Gospodu, se ni smelo začeti žeti žita in ga zvezati v snope. Bogu posvečeni snop je bil simbol žetve. Prav tako je Kristus kot prvina predstavljal veliko duhovno žetev, ki bo zbrana za Božje kraljestvo. Njegovo vstajenje je vzorec in jamstvo vstajenja vseh umrlih pravičnih. »Če namreč verujemo, da je Jezus umrl in vstal, bo Bog tiste, ki so zaspali prek Jezusa, privedel skupaj z njim.” (1 Tes 4,14)JZ 690.3

Ko je Kristus vstal, je pripeljal iz groba množico ujetnikov. (Ef 4,8; Ps 69,19) Potres ob njegovi smrti je odprl njihove grobove, ko pa je vstal, so prišli z njim ven. To so bili Božji sodelavci, ki so za ceno svojega življenja pričali za resnico. Sedaj pa bodo priče zanj, ki jih je obudil od mrtvih.JZ 690.4

Med svojo službo je Jezus obujal mrtve v življenje. Obudil je sina vdove iz Naina, poglavarjevo hčer in Lazarja. Toda ti niso bili oblečeni v nesmrtnost. Po svojem obujenju so bili še vedno podlo-žni smrti. Ti pa, ki so ob Kristusovem vstajenju prišli iz grobov, so bili obujeni za večno življenje. Odšli so z njim v nebesa kot znaki njegove zmage nad smrtjo in grobom. Zanje Kristus pravi, da niso več Satanovi ujetniki; on jih je odkupil. »Izpeljal sem jih iz grobov kot prvino svoje oblasti, da bodo tam, kjer sem jaz, da nikoli ne vidijo smrti ali doživijo žalosti.”JZ 691.1

Ti vstali so odšli v mesto, se prikazali mnogim in oznanili, da je Kristus vstal od mrtvih in da so oni vstali z njim. Tako je bila ovekovečena sveta resnica o vstajenju. Vstali sveti so pričali o resničnosti besed: »Tvoji mrtveci bodo oživeli; moja trupla bodo vstala.” Njihovo vstajenje ponazarja izpolnitev prerokovanja: »Zbudite se in vriskajte, ki počivate v prahu! Kajti tvoja rosa je rosa luči, zemlja bo rodila pokojne.« (Iz 26,19)JZ 691.2

Kristus je vstajenje in življenje zanj, ki veruje. V našem Zveličarju nam je povrnjeno življenje, ki smo ga izgubili zaradi greha, kajti On ima življenje v sebi, da obudi, kogar hoče. Njemu je dana pravica podariti nesmrtnost. Življenje, ki ga je daroval kot človek, je vzel zopet nazaj, da bi ga lahko dal človeštvu. Dejal je: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan.« (Jn 10,10; 4,14; 6,54)JZ 691.3

Za tistega, ki veruje, je smrt nepomembna reč. Kristus govori o njej kot o kratkem trenutku. »Kdor se drži moje besede, vekomaj ne bo videl smrti. ... Vekomaj ne bo okusil smrti.« (Jn 8,51.52) Za kristjana je smrt samo spanje, trenutek tišine in teme. Življenje je skrito s Kristusom v Bogu, in »ko se bo prikazal Kristus, vaše življenje, tedaj se boste tudi vi prikazali z njim v slavi”. (Kol 3,4)JZ 691.4

Glas, ki je s križa zavpil: »Dopolnjeno je!” (Jn 19,30 CHR) SO slišali mrtvi; prebil je zidove grobov in ukazal spečim vstati. Tako bo tudi, ko se bo iz nebes slišal Kristusov glas. Prodrl bo v globine grobov in jih odklenil, mrtvi v Kristusu pa bodo vstali. Ko je Zveličar vstal, se je odprlo samo nekaj grobov; ob njegovem drugem prihodu pa bodo vsi dragoceni mrtvi slišali njegov glas in prišli iz grobov v slavno neminljivo življenje. Ista moč, ki je Kristusa poklicala iz groba, bo prebudila tudi njegovo cerkev in jo z njim poveličala nad vsako vladarstvo, nad vsako oblast in nad vsako ime, ki se imenuje ne le na tem svetu, temveč tudi v prihodnjem.JZ 691.5

80—V Jožefovem grobu

82—Zakaj jokaš?