Učenci so se vrnili z misijonske poti. Zbrali so se »pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili. Tedaj jim je rekel: ‘Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte.’ Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. « (Mr 6,30.31)JZ 311.1

Učenci so prišli k Jezusu in mu pripovedovali vse. Njihova pristna zveza z njim jih je opogumila, da so mu povedali dobre in neprijetne izkušnje, svoje veselje nad vidnimi sadovi svojih pri-zadevanj in svojo žalost zaradi neuspehov, napak in slabosti. Pri svojem prvem delu kot evangelisti so delali napake, ker pa so Kristusu iskreno pripovedovali o svojih izkušnjah, je razumel, da potrebujejo veliko poučevanja. Videl je tudi, da so se utrudili in potrebujejo počitek.JZ 311.2

Ampak tam, kjer so bili tedaj, si niso mogli zagotoviti potreb-nega miru. »Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili.” (Mr 6,31) Ljudje so se gnetli okoli Kristusa, ker so hrepeneli po ozdravitvi in želeli poslušati njegove besede. Mnoge je pritegnil in čutili so, da je vir vseh blagoslovov. Mnogi teh, ki so se tedaj prerivali okrog Kristusa, da bi prejeli dragoceno darilo zdravja, so ga sprejeli za svojega Zveličarja. Mnogi drugi, ki ga tedaj zaradi strahu pred farizeji niso priznali, so se spreobrnili ob prihodu Svetega Duha in ga pred jeznimi duhovniki in poglavarji priznali za Božjega Sina.JZ 311.3

Toda zdaj je Kristus hrepenel po samoti, da bi lahko bil s svoji-mi učenci, ker jim je imel še veliko povedati. Pri delu so doživljali spopade in naleteli na razna nasprotovanja. Doslej so se o vsem posvetovali s Kristusom, nekaj časa pa so bili sami in so bili včasih v velikih težavah, kaj naj naredijo. Pri svojem delu so doživeli veliko spodbud, kajti Kristus jih ni poslal brez svojega Duha, zato so z vero vanj delali mnoge čudeže. Zdaj pa so čutili potrebo, da bi znova jedli od Kruha življenja. Treba je bilo oditi na samoten kraj, kjer bi v Jezusovi družbi prejeli navodila za prihodnje delo.JZ 311.4

»Tedaj jim je rekel: ‘Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte.’« (Mr 6,31) Kristus čuti globoko nežnost in sočutje do vseh, ki so v njegovi službi. Učencem je želel pokazati, da Bog ne zahteva žrtve, temveč milost. Z vsem srcem so delali za ljudi, in to je izčrpavalo njihovo telesno in umsko moč. Njihova dolžnost je bila, da se spočijejo.JZ 312.1

Učenci so videli uspeh svojega dela, zato so bili v nevarnosti, da bi si lastili zasluge za to, postali duhovno ponosni in tako padli pred Satanovimi skušnjavami. Čakalo jih je veliko delo, zato so se morali najprej naučiti, da njihova moč ni v njih samih, temveč v Bogu. Kakor Mojzesu v Sinajski puščavi, Davidu med judejskimi griči in Eliju pri potoku Keritu je bilo tudi učencem potrebno, da so zapustili prizorišče svoje stalne dejavnosti in se pogovorili s Kristusom, z naravo in s svojim srcem.JZ 312.2

Medtem ko so bili učenci na misijonskem potovanju, je Jezus obiskoval druga mesta in vasi ter oznanjal evangelij kraljestva. Nekako v tem času je zvedel za smrt Janeza Krstnika. Ta dogodek ga je živo spomnil na konec, h kateremu so bili usmerjeni njegovi koraki. Na njegovo stezo so padale temačne sence. Duhovniki in rabini so si z vsemi močmi prizadevali, da bi ga usmrtili, vohuni so ga spremljali na vsakem koraku, na vseh straneh so se množile zarote za njegovo uničenje. Sporočila o oznanjevanju apostolov po vsej Galileji so prišla tudi do Heroda in ga opozorila na Jezusa in njegovo delo. Rekel je: »Janez Krstnik je bil obujen od mrtvih.” (Mr 6,14) Izrazil je željo, da bi videl Jezusa. Stalno se je bal, da utegne skrivoma izbruhniti revolucija in ga vreči s prestola ter odpraviti rimski jarem z judovskega naroda. Med ljudstvom je vladal duh nezadovoljstva in upora. Očitno je bilo, da Kristus v Galileji ne bo mogel več dolgo javno delovati. Približevalo se je njegovo trpljenje, zato se je želel za nekaj časa umakniti pred zmešnjavo množice.JZ 312.3

Janezovi učenci so z žalostnim srcem vzeli njegovo obglavljeno telo in ga pokopali. Nato so »šli in to sporočili Jezusu«. (Mt 14,12) Ti učenci so bili ljubosumni na Kristusa, ker se je zdelo, da odvrača ljudi od Janeza. Skupaj s farizeji so ga obsojali, ko je sedel s cestninarji na Matejevi gostiji. Dvomili so o njegovem božanskem poslanstvu, ker ni rešil Janeza. Zdaj pa, ko je bil njihov učitelj mrtev ter so v veliki bolečini hrepeneli po tolažbi in vodstvu v nadaljnjem delu, so prišli k Jezusu in združili svoje koristi z njegovimi. Tudi oni so potrebovali nekaj mirnih trenutkov za pogovor z Zveličarjem.JZ 313.1

Blizu Betsajde na severnem delu jezera je bil osamljen predel, ki je v lepoti pomladanskega zelenja ponujal prijeten počitek Jezusu in učencem. S čolnom so se podali čez vodo do tega kraja. Tam so bili daleč od prometnih poti, mestne naglice in vznemirjenosti. Že sami prizori narave so pomenili počitek, prijetno spremembo čutilom. Lahko so poslušali Kristusove besede brez jeznih prekinitev, spodbijanj in obtožb pismarjev in farizejev. Tam so lahko za kratek čas uživali dragoceno občestvo v družbi svojega Gospoda.JZ 313.2

Počitek, ki so si ga vzeli Kristus in učenci, ni bil počitek zaradi ugajanja sebi. Čas, ki so ga preživeli na samem, ni bil posvečen iskanju zadovoljstva. Pogovarjali so se o Božjem delu in o možno-sti za njegov učinkovitejši napredek. Učenci so bili s Kristusom in so ga lahko razumeli. Pred njimi mu ni bilo treba govoriti v prilikah. Popravljal je njihove napake in jim razlagal, kako naj se pravilno približajo ljudem. Popolneje jim je razodel dragocene zaklade božanske resnice. Bili so okrepljeni z božansko močjo in navdihnjeni z upanjem in pogumom.JZ 313.3

Čeprav je Jezus lahko delal čudeže in je učence pooblastil, da so jih delali, je svoje izčrpane služabnike napotil, naj odidejo v naravo in se odpočijejo. Ko je dejal, da je žetev obilna in žanjcev malo, učencem ni vsiljeval nujnosti stalnega dela, marveč jim je rekel: »Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.« (Mt 9,38) Bog je vsakemu človeku določil delo po njegovih sposobnostih (Ef 4,11-13) in ne želi nekaterih preobremeniti z odgovornostmi, medtem ko drugi ne bi imeli nobenega bremena, niti duševnih muk.JZ 313.4

Kristusove sočutne besede so danes namenjene vsem njegovim delavcem prav tako zanesljivo, kakor so bile izgovorjene učencem. »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte,« (Mr 6,31) govori izčrpanim in utrujenim. Ni modro biti vedno pod pritiskom dela in vznemirjenja celo v služenju duhovnim potrebam ljudi, ker tako zanemarimo osebno pobožnost, umske, duševne in telesne moči pa so preobremenjene. Od Kristusovih učencev se sicer zahteva samoodpoved in tudi žrtve, prav tako pa se mora skrbeti, da zaradi njihove pretirane vneme Satan ne bi izkoristil človeške slabosti in bi Božje delo utrpelo škodo.JZ 314.1

Po mnenju rabinov sta stalna naglica in zaposlenost pomenili vrhunec vere. Pri razkazovanju svoje večje pobožnosti so se zanašali na zunanja dela. Tako so svojo dušo ločili od Boga in postali domišljavi. Iste nevarnosti še vedno pretijo. Kadar narašča marljivost in ljudje dosežejo uspeh v delu za Boga, obstaja nevarnost zanašanja na človeške načrte in metode. To vodi k temu, da manj molimo in imamo manj vere. Tudi mi smo v nevarnosti kakor učenci, da pozabimo na svojo odvisnost od Boga in poskušamo iz svoje marljivosti narediti zveličarja. Neprestano moramo gledati na Jezusa in dojeti, da njegova moč opravlja delo. Med resnim delom za zveličanje izgubljenih si moramo vzeti čas tudi za raz-mišljanje, molitev in proučevanje Božje besede. Samo delo, ki je opravljeno z mnogimi molitvami in je posvečeno s Kristusovimi zaslugami, se bo na koncu izkazalo za uspešno in dobro.JZ 314.2

Nobeno drugo življenje ni bilo tako prežeto z delom in odgovornostjo, kakor je bilo Jezusovo. A kolikokrat je molil! Kako stalna je bila njegova zveza z Bogom! V njegovem zemeljskem življenjepisu vedno znova najdemo poročila, kakršno je tole: »Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil. Velike množice so se zbirale, da bi ga poslušale in bi jih ozdravil njihovih bolezni. On pa se je umaknil v puste kraje in tam molil. Tiste dni je šel na goro molit in vso noč je prebedel v molitvi k Bogu.” (Mr 1,35; Lk 5,15.16; 6,12)JZ 314.3

Zveličar je v življenju, ki je bilo v celoti posvečeno blaginji drugih, imel za nujno umakniti se s prometnih poti in od mno žice, ki ga je spremljala iz dneva v dan. Moral se je umakniti od življenja neprestanega dela in stika s človeškimi potrebami, da bi si poiskal mir in stalno zvezo z Očetom. Kot eden izmed nas, ki je bil deležen naših potreb in slabosti, je bil popolnoma odvisen od Boga, zato je na skrivnem molitvenem prostoru prosil za božansko moč, da bi lahko nadaljeval delo, okrepljen za dolžnosti in preizkušnje. V grešnem svetu je Jezus zdržal duševne boje in trpljenje. V občestvu z Bogom je lahko odložil breme žalosti, ki ga je težilo. V tem je našel tolažbo in radost.JZ 315.1

Po Kristusu je vpitje človeškega rodu prišlo do Očeta neskonč-nega usmiljenja. Kot človek je pošiljal molitve k Božjemu prestolu, dokler se njegova človeška narava ni napolnila z nebeško močjo, ki mora spajati človeško z božanskim. Po stalni zvezi je prejemal življenje od Boga, da bi ga lahko dajal svetu. Njegova izkušnja mora postati tudi naša.JZ 315.2

Naroča nam: »Pojdite sami zase na samoten kraj.” Če upo-števamo njegovo besedo, bomo postali močnejši in koristnejši. Učenci so poiskali Jezusa in mu povedali vse, On pa jih je spod-bujal in poučeval. Ko bi si danes vzeli čas, da bi šli k Jezusu in mu povedali vse svoje potrebe, ne bi bili razočarani. Stal bi ob naši desnici in nam pomagal. Potrebno nam je več preprostosti, več zaupanja in zanašanja na našega Zveličarja. On, čigar ime je »Močni Bog, Večni Oče in Knez miru”, On, o katerem je zapisano, da »ima oblast na svojih ramah”, je Čudoviti Svetovalec. (Iz 9,5) Vabi nas, naj ga prosimo za modrost. On »vsem daje obilo in niko-mur ne oponaša”. (Jak 1,5 CHR)JZ 315.3

Vsi, ki jih Bog vzgaja, morajo razodevati življenje, ki se ne ujema s svetom, njegovimi običaji in navadami. Vsak potrebuje osebno izkušnjo v spoznavanju Božje volje. Osebno moramo slišati, kako govori našemu srcu. Ko utihne vsak drug glas in ko v miru čakamo pred njim, potem tišina srca omogoči, da je njegov glas razločnejši. Naroča nam: »Odnehajte in spoznajte, da sem jaz Bog.« (Ps 46,11) Samo pri njem lahko najdemo pravi počitek. To je najuspešnejša priprava za vse, ki delajo za Boga. Duša, ki se je tako osvežila, bo sredi hiteče množice in naporov napetih življenjskih dejavnosti obdana z ozračjem svetlobe in miru. Življenje bo širilo prijeten vonj in razodevalo božansko moč, ki bo ganila človeška srca. JZ 315.4

37—Prvi evangelisti

39—Dajte jim vi jesti