Ko se je bližal konec Kristusove službe, se je spreminjal način njegovega delovanja. Doslej se je skušal izogniti izzivanju napetosti in pozornosti javnosti. Zavračal je izkazovanje časti ljudstva in hitro odšel drugam, če je opazil, da se je navdušenje nad njim izmikalo nadzoru. Vedno znova je ljudem naročal, naj ga ne raz-glašajo za Kristusa.JZ 426.1

Med praznikom šotorov je prišel v Jeruzalem hitro in na skrivaj. Ko so ga bratje silili, naj se pokaže javno kot Mesija, jim je odgovoril: »Moj čas še ni prišel.” (Jn 7,6) Neopazno je pripotoval v Jeruzalem in nenapovedan stopil v mesto, ne da bi mu ljudstvo iz-kazalo čast. Vendar na njegovem zadnjem potovanju ni bilo tako. Jeruzalem je zapustil za določen čas zaradi sovraštva duhovnikov in rabinov. Vanj se je vrnil po najbolj prometni in daljši poti, svoj prihod pa je napovedal, kar se poprej nikoli ni zgodilo. Šel je naproti dogodku svoje velike daritve, zato je nanj morala biti usmerjena pozornost ljudstva.JZ 426.2

»Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov.” (Jn 3,14) Kakor so bile oči vseh Izraelcev uprte v povzdignjeno kačo kot simbol njihove ozdravitve, tako naj bi bile vse oči usmerjene na Kristusa, daritev, ki prinaša zveličanje izgubljenemu svetu.JZ 426.3

Njegovi bratje so imeli napačno predstavo o Mesijevem delu in niso verovali v Jezusov božanski položaj, zato so ga nagovarjali, naj se na praznik šotorov javno predstavi ljudstvu. Sedaj so mu iz podobnih razlogov učenci hoteli preprečiti odhod v Jeruzalem. Spomnili so se njegovih besed o tem, kaj se mu bo tam zgodilo. Vedeli so za smrtno sovraštvo verskih voditeljev, zato so ga hoteli odvrnili od tega potovanja.JZ 426.4

Za Kristusa je bilo nadaljnje potovanje mučno breme zaradi strahu, razočaranja in nevere svojih ljubljenih učencev. Težko mu jih je bilo peljati proti bolečini in obupu, ki sta jih čakala v Jeruzalemu. Satan je bil pripravljen napasti Sina človekovega s skušnjavami. Čemu bi zdaj šel v Jeruzalem v zanesljivo smrt? Povsod okrog njega so živeli ljudje lačni kruha življenja. Na vsakem koraku so ležali trpini, ki so čakali na njegovo besedo ozdravljenja. Delo, ki ga mora opraviti evangelij njegove milosti, se je šele komaj začelo, sam pa je bil v najboljših letih. Zakaj ne bi odšel v prostrana področja sveta s sporočilom svoje milosti in z dotikom svoje ozdravljajoče moči? Zakaj si ne bi privoščil veselja, ko bi prinašal luč in srečo milijonom zbeganih in žalostnih ljudi? Zakaj naj bi prepustil žetev učencem, katerih vera je tako slabotna in tako težko dojemajo in tako neradi delajo? Zakaj naj bi se srečal s smrtjo in zapustil delo, ki se je šele začelo razvijati? Sovražnik, ki mu je nasprotoval že v puščavi, ga je sedaj napadel s silovitimi in zvitimi skušnjavami. Če bi Jezus popustil samo za trenutek, če bi spremenil svojo pot v najmanjši podrobnosti, da bi rešil sebe, bi Satanove sile slavile zmago, svet pa bi bil izgubljen.JZ 427.1

Toda Jezus se je trdno odločil »iti v Jeruzalem”. (Lk 9,51) Očetova volja je bila edini zakon njegovega življenja. Ko je v otroštvu obiskal tempelj, je dejal Mariji: »Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« (Lk 2,49) Ko je v Kani Marija želela, da bi razodel svojo čudodelno moč, se je njegov odgovor glasil: »Moja ura še ni prišla.” (Jn 2,4) Enako je odgovoril tudi svojim bratom, ko so ga nagovarjali, naj gre na praznik. Toda v Božjem velikem načrtu je bil določen čas, da se bo daroval za grehe ljudi, ta čas pa bo kmalu prišel. Ne bo odnehal, niti se ne bo obotavljal. Njegove noge so bile usmerjene proti Jeruzalemu, kjer so njegovi sovražniki dolgo kovali zaroto, da mu vzamejo življenje, sedaj pa se bo izročil sam. Trdno se je odločil iti naproti mučenju, zatajitvi, zavrnitvi, obsodbi in smrti.JZ 427.2

»Pred seboj je poslal svoje glasnike, ki so spotoma prišli v neko samarijsko vas, da bi vse pripravili zanj.” (Lk 9,52) Ampak ljudje ga niso hoteli sprejeti, ker je potoval v Jeruzalem. To so si razložili kot znamenje, da Kristus bolj ljubi Jude, katere so ogorčeno sovražili. Če bi prišel obnovit tempelj in bogoslužje na gori Garizim, bi ga z veseljem sprejeli, toda bil je namenjen v Jeruzalem, zato mu niso želeli izkazati gostoljubnosti. Niso dojeli, da so od svojih vrat nagnali največji nebeški dar. Jezus je prosil ljudi, naj ga sprejmejo, prosil jih je za uslugo, da bi se jim lahko približal in jim podelil najbogatejše blagoslove. Za vsako izkazano prijaznost je vračal z veliko dragocenejšo milostjo. Samarijani pa so vse to izgubili zaradi svojih predsodkov in skrajništva.JZ 428.1

Jakob in Janez, Kristusova poslanca, sta bila zelo jezna zaradi žalitve, povzročene njunemu Gospodu. Bila sta ogorčena, ker so Samarijani tako grobo ravnali z njim, ki jih je počastil s svojo navzočnostjo. Pred kratkim sta bila z njim na Gori spremenjenja in videla, kako ga je poveličal Bog in kako sta ga spoštovala Mojzes in Elija. Menila sta, da tako izraženo nespoštovanje, ki so ga pokazali Samarijani, ne sme ostati nekaznovano.JZ 428.2

Ko sta se vrnila h Kristusu, sta mu ponovila besede ljudi in poročala, da so mu celo odrekli prenočišče. Menila sta, da mu je narejena huda krivica. Ozrla sta se na goro Karmel v daljavi, kjer je Elija pobil lažne preroke, in rekla: »Gospod, ali hočeš, da rečeva, da ogenj pade z neba in jih pokonča, kakor je tudi Elija storil?” (Lk 9,54 CHR) Bila sta presenečena, ko sta opazila, kako so njune besede prizadele Jezusa, še bolj pa sta bila presenečena zaradi graje, ki sta jo morala poslušati: »Ne vesta, kakšnega duha sta. Sin človekov ni prišel življenj uničevat, ampak reševat.« (Lk 9,55.56 EKU) Potem je odšel v drugo vas.JZ 428.3

Kristusovo poslanstvo ni koga siliti, naj ga sprejme. Satan in z njegovim duhom spodbujeni ljudje poskušajo izvajati nasilje nad vestjo ljudi. Tisti, ki so se združili s hudobnimi angeli, pod pretvezo gorečnosti za pravico izvajajo nasilje nad svojimi bližnjimi, da bi sprejeli njihove verske nazore. Kristus pa vedno izkazuje usmi-ljenje, vedno si prizadeva pridobiti ljudi z razodevanjem svoje ljubezni. Ne dopušča nobenega tekmeca v srcu in ne sprejema delne službe, želi pa prostovoljno službo in prostovoljno izročitev srca, ki je spodbujeno z ljubeznijo. Ni očitnejšega dokaza, da imamo Satanovega duha, kakor je pripravljenost prizadeti in uničiti nje, ki ne cenijo našega dela in delajo v nasprotju z našimi zamislimi.JZ 428.4

Vsak človek njegovo telo, duša in duh je Božja last. Kristus je umrl, da bi odkupil vse. Nič ne more bolj žaliti Boga, kakor če ljudje zaradi verskega skrajništva povzročajo trpljenje njim, ki so odkupljeni z Zveličarjevo krvjo.JZ 429.1

»Od tam je prišel v judejsko pokrajino in na drugo stran Jordana. Spet so se zgrnile okrog njega množice in spet jih je učil kakor po navadi.” (Mr 10,1)JZ 429.2

V Pereji, pokrajini na drugi strani Jordana, je Kristus preživel večji del zadnjih mesecev svoje službe. Tudi tukaj se je ljudstvo v velikem številu zbiralo okrog njega kakor prej v Galileji v začetku njegove službe, zato je ponovil veliko svojih prvih naukov.JZ 429.3

Kakor je poslal dvanajstere, tako je kmalu izbral še drugih sedemdeset »in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti«. (Lk 10,1) Ti učenci so bili nekaj časa z njim, da so se pripravili za svoje delo. Ko so bili dvanajsteri poslani na svoje prvo samostojno poslanstvo, so ti drugi učenci spremljali Jezusa na njegovem potovanju po Galileji. Tako so imeli prednost, da so se tesno družili z njim in jih je neposredno osebno poučeval. Sedaj naj bi tudi ta številna skupina odšla opravljat posebno poslanstvo.JZ 429.4

Navodila, ki jih je Jezus dal sedemdeseterim, so bila podobna tem, ki jih je dal dvanajsterim, razen ukaza, naj ne hodijo v poganska ali samarijanska mesta. Čeprav so ga Samarijani pravkar zavrnili, je njegova ljubezen do njih ostala nespremenjena. Ko so sedemdeseteri odšli v njegovem imenu, so najprej obiskali samarijska mesta.JZ 429.5

Zveličarjev osebni obisk Samarije in poznejša pohvala usmiljenega Samarijana ter tudi hvaležno veselje gobavega Samarijana, ki se je edini od desetih vrnil in se Kristusu zahvalil, so veliko pomenili učencem. Ta nauk se je globoko vrezal v njihovo srce. V svojem naročilu pred vnebohodom je Jezus omenil Samarijo skupaj z Jeruzalemom in Judejo kot kraje, kjer bodo morali najprej oznaniti evangelij. Njegovo poučevanje jih je pripravilo za to nalogo. Ko so prišli v Samarijo v imenu svojega Učitelja, so našli ljudi pripravljene, da jih sprejmejo. Samarijani so slišali za Kristusove besede pohvale in o njegovih delih usmiljenja za ljudi iz njihovega naroda. Dojeli so, da je kljub njihovemu grobemu ravnanju nanje mislil z ljubeznijo in to je pridobilo njihovo srce. Po njegovem vnebohodu so z dobrodošlico sprejeli Zveličarjeve poslance, učenci pa so spravili dragoceno žetev med njimi, ki so bili nekoč njegovi najbolj ogorčeni sovražniki. »Nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasnil, zvesto bo delil pravico. In v njegovo ime bodo upali pogani.” (Iz 42,3; Mt 12,21 CHR)JZ 429.6

Ko je Jezus odposlal sedemdesetere, jim je ukazal kakor poprej dvanajsterim, naj se ne vsiljujejo, kjer niso dobrodošli. »V katero koli mesto pa pridete in vas ne sprejmejo, pojdite na njegove ulice in recite: ‘Tudi prah vašega mesta, ki se je prijel naših nog, otresamo na vas, vendar vedite, da se je približalo Božje kraljestvo.’« (Lk 10,10.11) Tega ne smejo delati iz maščevalnosti ali razžaljene časti, temveč da bi jim pokazali, kako huda reč je zavrniti Gospodovo sporočilo ali njegove poslance. Zavrniti Gospodove služabnike pomeni zavrniti samega Kristusa.JZ 430.1

Jezus je še pristavil: »Povem vam: Sodomi bo na tisti dan laže kakor temu mestu.« (Lk 10,12) Nato so se njegove misli usmerile h galilejskim mestom, v katerih je tako dolgo delal. Globoko žalosten je vzkliknil: »Gorje ti, Horazin! Gorje ti, Betsajda! Če bi se v Tiru in Sidonu zgodila mogočna dela, ki so se zgodila v vaju, bi se zdavnaj spokorila, sedeč v raševini in pepelu. Toda Tiru in Sidonu bo ob sodbi lažje kakor vama.” (Lk 10,13.14) »In ti, Kafarnaum, do neba povzdignjen: do pekla se boš pogreznil.« (Lk 10,15 EKU)JZ 430.2

Tem trgovskim mestom ob Genezareškem jezeru so bili rado-darno ponujeni najbogatejši nebeški blagoslovi. Dan za dnem je Knez življenja hodil med njimi. Božja slava, ki so jo želeli videti preroki in kralji, se je zasvetila nad množico, ki je Zveličarja spre-mljala povsod. Kljub temu so zavrgli nebeški dar.JZ 430.3

Rabini so pod pretvezo preudarnosti opozarjali ljudstvo, naj ne sprejema novih naukov, ki jih uči ta novi učitelj, saj so njegovi nauki in dejanja v nasprotju z nauki očetov. Ljudstvo je zaupalo temu, kar so učili duhovniki in farizeji, namesto da bi si prizadevali sami razumeti Božjo besedo. Spoštovali so duhovnike in voditelje, namesto da bi spoštovali Boga, zato so zavrgli resnico, da bi lahko obdržali svoja izročila. Mnogi so bili navdušeni in skoraj prepričani, ampak niso se ravnali po svojem prepričanju, zato se niso pridružili Kristusu. Satan je ponujal svoje skušnjave, dokler se svetloba ni zdela kakor tema. Tako so mnogi zavrgli resnico, ki bi jih lahko rešila.JZ 430.4

Zvesta Priča pravi: »Glej, stojim pred vrati in trkam.« (Raz 3,20) Vsak opomin, graja in prošnja v Božji besedi ali po njegovih poslancih je trkanje na vrata srca. To je Jezusov glas, ki prosi za vstop. Po vsakem neupoštevanem trkanju slabi pripravljenost, da bi odprli. Če je danes prezrt vpliv Svetega Duha, jutri ne bo tako močan. Srce postane manj dovzetno in se pogrezne v nevarno stanje, da se ne zaveda kratkosti življenja in slavne večnosti v drugem svetu. Pri sodbi ne bomo obsojeni zato, ker smo živeli v zmoti, ampak zaradi tega, ker smo zanemarili priložnosti, ki so nam jih ponujala nebesa, da bi spoznali, kaj je resnica.JZ 431.1

Sedemdeseteri so enako kakor apostoli prejeli nadnaravne darove kot pečat njihovega poslanstva. Po opravljenem delu so se veseli vrnili in poročali: »Gospod, celo demoni so nam pokorni v tvojem imenu.« (Lk 10,17) Jezus jim je odgovoril: »Videl sem Satana, da je padel z neba kakor blisk.« (Lk 10,18 CHR)JZ 431.2

Jezus je v duhu videl dogodke iz preteklosti in prihodnosti. Videl je, kako je bil Lucifer prvič vržen iz nebes. Vnaprej je gledal prizore svojega smrtnega boja, ko bo pred vsemi svetovi razkrinkan sleparjev značaj. Slišal je vzklik »Dopolnjeno je!” (Jn 19,30 CHR) ki je napovedal, da je odkupitev izgubljenega rodu za vedno zagotovljena in da so nebesa za vso večnost varna pred Satanovimi obtožbami, prevarami in hinavščino.JZ 431.3

Za križem na Golgoti, z njegovimi smrtnimi mukami in sramoto, je Jezus gledal naprej na zadnji dan, ko bo knez sil teme doživel svoje uničenje na svetu, ki ga je tako dolgo uničeval zaradi svojega upora. Jezus je videl, kako se bo za vedno končalo delo zla in bo Božji mir napolnil nebesa in zemljo.JZ 431.4

Zato morajo v prihodnje Kristusovi sledilci imeti Satana za premaganega sovražnika. Na križu bo Jezus zanje izbojeval zmago. Želel je, da jo sprejmejo za svojo. Rekel je: »Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo.« (Lk 10,19)JZ 432.1

Vsemogočna moč Svetega Duha je obramba vsakega skrušenega človeka. Kristus ne bo dovolil priti pod sovražnikovo oblast nikomur, ki se spokori in v veri prosi za njegovo zaščito. Zveličar je poleg svojih sledilcev, ki so skušani in v težavah. Z njim ne more biti neuspeha, izgube, nemogočega ali poraza. Vse zmoremo v njem, ki nam daje moč. Ko pridejo skušnjave in preizkušnje, ne čakajte, da boste premagali vse težave, temveč glejte na svojega pomočnika Jezusa.JZ 432.2

So kristjani, ki preveč razmišljajo in se pogovarjajo o Satanovi moči. Razmišljajo o sovražniku, molijo glede njega in govorijo o njem, in tako v njihovi domišljiji postaja vedno večji. Res je, da je Satan mogočno bitje, toda, hvala Bogu, imamo mogočnega Zveličarja, ki je hudobnega vrgel iz nebes. Satan je zadovoljen, ko poveličujemo njegovo moč. Zakaj se ne bi pogovarjali o Jezusu? Zakaj ne bi poveličevali njegove moči in ljubezni?JZ 432.3

Mavrica obljube, ki obdaja prestol na višavah, je večno priče-vanje, da je Bog tako »ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da se ne pogubi, kdor koli veruje vanj, temveč da ima večno življenje”. (Jn 3,16 CHR) TO priča vesolju, da Bog nikoli ne bo zapustil svojega ljudstva v njegovem boju z zlom. To nam je jamstvo o moči in zaščiti, dokler bo stal prestol.JZ 432.4

Jezus je še dodal: »Vendar se ne veselite tega, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, da so vaša imena zapisana v nebesih.« (Lk 10,20 EKU) Ne veselite se, da imate moč, da ne boste pozabili na svojo odvisnost od Boga. Varujte se, da ne bi postali domišljavi ter bi delali v svoji moči namesto v duhu in moči vašega Učitelja. Jaz je vedno pripravljen sebi pripisati zasluge tudi za najmanjši uspeh, ki je dosežen pri delu. Jaz si laska in se povišuje, tako da drugi ne dobijo vtisa, da je Bog vse v vsem. Apostol Pavel pravi: »Kadar sem namreč slaboten, takrat sem močan.« (2 Kor 12,10 EKU) KO se zaveste svoje pomanjkljivosti, se učite zanašati na moč, ki je zunaj vas. Nič ne more tako močno vplivati na srce kakor naša stalna zavest, da smo odgovorni Bogu. Nič ne vpliva tako močno na najgloblje vedenjske spodbude kakor zavest o Kristusovi odpuščajoči ljubezni. Ko boste vzpostavili stik z Bo-gom, vas bo napolnila moč Svetega Duha, ki vas bo usposobila vzpostaviti dober odnos z bližnjimi. Tedaj se veselite, ker ste se po Kristusu povezali z Bogom in postali člani nebeške družine. Ko boste gledali nad sebe, se boste vedno zavedali človeške nemoči.JZ 432.5

Čim manj boste ugajali svojemu jazu, tem jasneje in popolneje boste dojeli popolnost vašega Zveličarja. Kolikor trdneje se boste povezali z virom luči in moči, toliko večja luč vas bo obsevala in imeli boste večjo moč za delo za Boga. Veselite se, da ste eno z Bogom, eno s Kristusom in vso nebeško družino.JZ 433.1

Medtem ko so sedemdeseteri poslušali Kristusove besede, je Sveti Duh vplival na njihov um, da so spoznali te življenjske resničnosti, in zapisoval resnico na plošče njihovega srca. Čeprav jih je obdajala množica, so se počutili, kakor da so na samem z Bogom.JZ 433.2

Jezus je vedel, da so dojeli pomen tega trenutka, zato se je raz-veselil v duhu in dejal: »Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si to prikril modrim in razumnim in razodel malim. Da, Oče, zakaj tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne ve, kdo je Sin, razen Očeta, in kdo je Oče, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.” (Lk 10,21.22 EKU)JZ 433.3

Ugledni ljudje sveta, tako imenovani veliki in modri ljudje, ne morejo z nikakršno bahavo modrostjo dojeti Kristusovega položaja. Presojajo po njegovem zunanjem videzu, po ponižanju, ki ga je doletelo kot človeka. Ribičem in cestninarjem pa je bilo dano videti Nevidnega. Celo učenci niso mogli razumeti vsega, kar jim je Jezus želel razodeti, toda občasno, kadar so se podredili vplivu Svetega Duha, je bil njihov um razsvetljen. Dojeli so, da je bil med njimi mogočni Bog, oblečen v obleko človeške narave.JZ 433.4

Jezus se je veselil, da je bilo to spoznanje, čeprav ga niso imeli modri in razumni, razodeto tem skromnim ljudem. Ko jim je raz-lagal nauke starozaveznih spisov in jih uporabil zase in za svoje delo sprave, jih je pogosto spodbujal njegov Duh in jih dvignil v nebeško ozračje. Duhovne resnice, o katerih so govorili preroki, so razumeli jasneje kakor sami pisci. Odslej starozaveznih spisov niso brali kot nauka pismoukov in farizejev, ne kot izjav modrih mož, ki so že umrli, temveč kot novo razodetje od Boga. Videli so njega, »ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ga ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas.« (Jn 14,17)JZ 433.5

Popolnejše razumevanje resnice si lahko pridobimo edino tako, da Kristusov duh ohranja naše srce občutljivo in pokorno. Srce mora biti očiščeno nečimrnosti in ošabnosti ter osvobojeno vsega, kar mu je vladalo. V njem mora vladati Kristus. Človeški razum je preveč omejen, da bi dojel spravo. Načrt odkupitve je tako daljnosežen, da ga modroslovje ne more pojasniti. Vedno bo ostal skrivnost, ki je ne moremo dognati niti z najglobljim razmišljanjem. Nauka o zveličanju ni mogoče pojasniti, lahko pa se ga spozna z izkušnjo. Samo ta, ki dojame svojo grešnost, lahko spozna, kako dragocen je Zveličar.JZ 434.1

Nauki, ki jih je razlagal Kristus, ko je počasi potoval iz Galileje proti Jeruzalemu, so bili zelo poučni. Ljudje so hrepeneče poslušali njegove besede. V Pereji in Galileji ljudstvo ni bilo toliko pod vplivom judovskega pobožnjaštva kakor v Judeji, zato je bilo nji-hovo srce dovzetno za njegov nauk.JZ 434.2

Kristus je v teh zadnjih mesecih svojega poslanstva veliko govoril v prilikah. Duhovniki in rabini so ga vse bolj ogorčeno preganjali, zato jim je svoje opomine zakril s simboli. Niso mogli napačno razumeti Jezusovega namena, vendar v njegovih besedah niso mogli najti ničesar, na čemer bi temeljili svojo obtožbo proti njemu. Domišljava molitev: »Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje,” (Lk 18,11) v priliki o farizeju in cestninarju stoji v ostrem nasprotju s spokornikovo prošnjo: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku.” (Lk 18,13) Tako je Kristus grajal hinavščino Judov. Z nazornim opisom nerodovitne smokve in velike večerje je napovedal nesrečo, ki bo kmalu zadela nespokorjeni narod. Ti, ki so zaničljivo zavrnili vabilo na evangeljsko pojedino, so slišali njegove opozorilne besede: »Kajti povem vam: Nobeden izmed onih povabljenih mož ne bo okusil moje večerje.« (Lk 14,24)JZ 434.3

Učencem dani nasveti so bili zelo dragoceni. Priliki o vztrajni vdovi in prijatelju, ki je v nočnih urah prosil za kruh, sta podkrepili Jezusove besede: »Prosite in vam bo dano. Iščite in boste našli. Trkajte in se vam bo odprlo.” (Lk 11,9) Mnogokrat je njihovo nestanovitno vero okrepil spomin na Kristusove besede: »Mar Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal? Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice.« (Lk 18,7.8)JZ 435.1

Kristus je ponovil čudovito priliko o izgubljeni ovci. Njen nauk je podal še v prilikah o izgubljenem srebrniku in izgubljenem sinu. Učenci še niso mogli popolnoma razumeti teh dragocenih naukov, toda po izlivanju Svetega Duha, ko so videli žetev poganov in zavistno jezo Judov, so bolje razumeli nauk o izgubljenem sinu in doživeli veselje Kristusovih besed: »Treba pa se je bilo veseliti in radovati. ... Zakaj ta moj sin je bil mrtev in je oživel, in izgubljen je bil in se je našel” (Lk 15,32.24 CHR) Ko so odšli na delo v Učiteljevem imenu in doživeli očitke, siromaštvo in preganjanje, se je njihovo srce CKrepilo, ko so ponavljali njegovo naročilo, ki ga je povedal na tem zadnjem potovanju: »Ne boj se, mala čreda! Kajti vaš Oče je sklenil dati vam kraljestvo. Prodajte svoje imetje in dajajte miloščino. Napravite si mošnje, ki ne ostare, zaklad v nebesih, ki ne izgine, kjer se tat ne približuje in tudi molj ne razjeda. Kajti kjer je vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.” (Lk 12,32-34 CHR) JZ 435.2

52—Božanski pastir

54—Usmiljeni Samarijan