Pomen družinskega oltarja

Vi, ki trdite, da ljubite Boga, vzemite Jezusa s seboj, kamor koli greste, in kakor starodavni očaki postavite oltar Gospodu, kjer koli razpnete svoj šotor. Pri tem potrebujemo preobrazbo - preobrazbo, ki mora biti temeljita in obsežna. /TV, str. 320-321/KS 214.4

Satan si na vse moči prizadeva ljudi odpeljati od Boga. Pri svojem namenu je uspešen, ko poslovne skrbi zadušijo versko življenje, ko mu uspe tako zasesti njihove misli z delom, da nimajo več časa za proučevanje Svetega pisma, za molitev na skrivnem ter za jutranjo in večerno žgalno daritev hvale in zahvaljevanja na oltarju. /T V, str. 426/KS 214.5

Družinsko bogoslužje naj bo prijetno in zanimivo. /T V, str. 335/KS 214.6

Otroke moramo naučiti spoštovati čas molitve. Zahtevajmo, da zjutraj vstanejo tako, da bodo navzoči pri družinskem bogoslužju. /T V, str. 424/KS 215.1

Vero moramo narediti privlačno za otroke, ne pa odbija jočo. Čas družinskega bogoslužja bi moral biti najsrečnejši del dneva. Naj bo branje Svetega pisma skrbno načrtovano in preprosto. Otroci naj sodelujejo pri petju, molitve pa naj bodo kratke in določne. /SW, 13. 6. 1905/KS 215.2

K družinski mizi in družinskemu oltarju prisrčno povabite tudi goste. Čas molitve bo naredil vtis na tiste, ki smo jih pogostili, en sam obisk pa lahko pomeni rešitev duše iz smrti. To delo bo poplačal Gospod, saj pravi: »Jaz bom povrnil.« (Heb 10,30) /T VI, str. 347/KS 215.3

Otroke moramo naučiti spoštovati in ceniti čas molitve. Preden se družina odpravi na delo, se morajo vsi zbrati. Oče ali v njegovi odsotnosti mati pa naj goreče prosi Boga, naj jih varuje ta dan. Pridite v ponižnosti, s srcem polnim nežnosti, zavedajoč se preizkušenj in nevarnosti, ki stojijo pred vami in vašimi otroki. Z vero jih pripeljite k oltarju in prosite Boga, naj poskrbi zanje. Službujoči angeli bodo varovali otroke, ki bodo na tak način izročeni Bogu. Krščanski starši so dolžni zjutraj in zvečer v iskreni molitvi in neomajni veri postaviti ograjo okrog svojih otrok. Potrpežljivo in nežno jih morajo učiti, kako naj živijo, da bi imel Bog veselje nad njimi. /T I, str. 397-398/KS 215.4

Abraham, »Božji prijatelj”, nam je zapustil časten zgled. Njegovo življenje je bilo življenje molitve. Kjer koli je postavil šotor, je poleg njega postavil oltar in klical vse v svojem taboru k jutranji in večerni daritvi. Ko je prestavil svoj šotor, je oltar ostal. V letih, ki so sledila, je Abraham poučeval nekatere izmed potepuških Kanaancev, kadar koli pa je kateri izmed njih prišel k takšnemu oltarju, je vedel, kdo je bil tam pred njim; ko je postavil šotor, je popravil oltar in tam častil živega Boga. /PP, str. 128; OP, str. 87/KS 215.5