1. POGLAVJE—BOŽJI KLIC V SLUŽBO

Odvisen od človeških sodelavcev

Bog za svoje predstavnike med ljudmi ne izbira angelov, ki niso nikoli padli v greh, temveč človeška bitja, ljudi z enakimi strastmi, kakršne imajo ti, katere želijo rešiti. Kristus je prevzel človeško naravo, da bi dosegel človeštvo. Potrebovali smo božansko-človeškega Zveličarja, da je svetu prinesel zveličanje. Moškim in ženskam pa je bila zaupana sveta odgovornost oznanjati »neizsledljivo Kristusovo bogastvo«. (Ef 3,8) /AA, str. 134; DAp, str. 88/KS 9.1

Opazujte ganljiv prizor. Občudujte Veličastvo nebes, obdano z dvanajsterimi, ki jih je izbral. Pripravljal se je, da bi jih odločil za njihovo delo. S svojo Besedo in Duhom je po teh slabotnih predstavnikih nameraval narediti zveličanje dosegljivo vsem. /AA, str. 18; DAp, str. 15/KS 9.2

»Pošlji nekaj mož v Jopo, da ti pripeljejo Simona.” (Apd 10,5) Tako je dal Bog dokaz, kako gleda na oznanjevanje evangelija in svojo organizirano cerkev. Angelu ni bila dana naloga pojasniti Korneliju zgodovino o križu. Človek, podvržen slabostim in skušnjavam kakor tudi sam stotnik, naj bi Korneliju povedal o križanem in vstalem Zveličarju. /AA, str. 134; DAp, str. 87-88/KS 9.3

Angel, ki je bil poslan k Filipu, bi lahko sam opravil delo za Etiopca, vendar to ni Božji način dela. Njegov načrt je, da ljudje delajo za svoje bližnje. /AA, str. 109; DAp, str. 72/KS 9.4

Apostol je nadaljeval: »Ta zaklad pa imamo v lončenih po-sodah, da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas.« (2 Kor 4,7) Bog bi svojo resnico lahko oznanil po brezgrešnih angelih, vendar to ni njegov načrt. Za uresničenje svojih načrtov izbira človeška orodja, slabostim podvržene ljudi. Neprecenljivi zaklad je dan v lončene posode. Po človeku bodo svetu preneseni Božji blagoslovi. Po njih bo njegova slava svetila v temi greha. V službi ljubezni se bodo približali grešnim in potrebnim ter jih vodili h križu. V vsem svojem delu pa naj pripisujejo slavo, čast in hvalo njemu, ki je nad vsem in čez vse. /AA, str. 330; DAp, str. 208/KS 10.1

Zveličarjev načrt je bil, da bodo po njegovem vnebohodu, ko je postal človekov posrednik, ljudje nadaljevali delo, ki ga je začel. Mar človeški predstavniki ne bodo kazali posebnega zanimanja za posredovanje luči evangeljskega sporočila tistim, ki so v temi? Nekateri ljudje so pripravljeni iti do konca sveta, da bi drugim prinesli luč resnice; toda Bog zahteva, da si vsak človek, ki pozna resnico, prizadeva pridobiti druge za ljubezen do nje. Če nismo pripravljeni na posebno žrtev, da bi rešili ljudi, ki propadajo, kako lahko potem veljamo za vredne stopiti v Božje mesto? /T IX, str. 103/KS 10.2

Gospod v svoji modrosti pripelje iskalce resnice v stik z bližnjimi, ki jo poznajo. Nebeški načrt je, da prejemniki prejeto luč podelijo njim, ki so v temi. Človeštvo je s črpanjem svoje zmožnosti iz velikega Vira modrosti postalo sredstvo, dejavni posrednik, po katerem evangelij izvaja svojo preobražajočo moč v umu in srcu. /AA, str. 134; DAp, str. 88/KS 10.3

Bog bi lahko svoj cilj rešitve grešnikov dosegel brez naše pomoči, ampak da bi si lahko razvili značaj, ki je podoben Kristusovemu, moramo sodelovati v njegovem delu. Da bi imeli delež v njegovi radosti - radosti videti ljudi rešene po njegovi daritvi - moramo imeti delež v njegovem delu za njihovo odrešitev. /DA, str. 142; JŽ, str. 112-113/KS 10.4

Kristus za svoje predstavnike med ljudmi ni izbral angelov, ki nikoli niso padli, temveč ljudi z enakimi požele nji kakor ti, katere si prizadevajo rešiti. Kristus je nase vzel človeško naravo, da bi lahko dosegel človeštvo. Božansko je potrebovalo človeško. Da bi se zagotovilo zveličanje sveta, je bilo potrebno božansko in človeško. Božansko je potrebovalo človeško, da bi človeško lahko postalo prenosnik zveze med Bogom in človekom. /DA, str. 296; JŽ, str. 251/KS 10.5

Angeli z gorečo željo čakajo na naše sodelovanje. Človek mora postati prenosnik zveze s človekom. Ko se s posvečenjem vsega srca izročimo Kristusu, se angeli veselijo, da lahko po naših besedah razodenejo Božjo ljubezen. /DA, str. 297; JŽ, str. 252/KS 11.1

Delati moramo skupaj z Bogom, Bog namreč svojega dela ne bo dokončal brez svojih človeških sodelavcev. /RH, 1. 3. 1887/KS 11.2