Nebeška knjiga

Svet potrebuje posvečene misijonarje, ki bodo obiskovali domove. Nihče ne bo zapisan v nebeško knjigo kot kristjan, če nima misijonskega duha. /RH, 23. 8. 1892/KS 90.4

Če se verniki ne bodo lotili dela, bodo s tem pokazali, da nimajo žive zveze z Bogom. Poleg njihovih imen bo zapisano, da so bili leni služabniki. /T V, str. 462-463/KS 90.5

V vsakem verskem gibanju so ljudje, ki ne morejo zanikati, da je to Božje delo, vendar se držijo postrani in ne storijo ničesar, da bi pomagali. Zanje bi bilo dobro, ko bi se spomnili, da se v nebesih piše poročilo - knjiga, v kateri ni nič izpuščeno, niti napačno predstavljeno; po njej jim bo sojeno. Tam je zapisana vsaka zamujena priložnost opraviti službo za Boga; tudi vsako delo vere in ljubezni bo ostalo kot spomin za vse večne čase. /PK, str. 639; PKr, str. 383/KS 91.1

Božji Duh je 23. oktobra 1879 ob dveh zjutraj počival na meni in pokazani so mi bili prizori prihajajoče sodbe. ... Desettisočkrat desettisoči so bili zbrani pred velikim prestolom, na katerem je sedel Nekdo veličastnega videza. Pred njim so bile knjige, na njihovih platnicah pa z zlatimi črkami, ki so se zdele kakor goreč plamen ognja, napisano »Nebeška knjiga”. Ena izmed knjig, v kateri so bila zapisana imena tistih, ki trdijo, da poznajo resnico, je bila odprta. Takoj sem pozabila na milijone bitij, zbranih okoli prestola. Mojo pozornost so pritegnili samo tisti, ki so bili znani kot otroci luči in resnice....KS 91.2

Odprla se je druga knjiga, v kateri so bili zapisani grehi tistih, ki so izpovedovali resnico. Pod splošnim napisom ‘sebičnost’ so bili našteti vsi drugi grehi. ... Neka skupina je bila imenovana »tisti, ki izčrpavajo zemljo«. (Lk 13,7) Sodnikov pronicljiv pogled nanje je jasno razkril njihove grehe zanemarjanja dolžnosti. Bledih in tresočih se ustnic so spoznali, da so izdali sveti zaklad. Prejeli so svarila in uživali prednosti, vendar se zanje niso zmenili in jih niso izkoristili. Sedaj so uvideli, da so zlorabili Božjo milost. Tega niso priznali, ker so ničvredni in popolnoma pokvarjeni; prekleti so bili kot smokva, ki ni rodila svojega sadu, ker niso uporabili darov, ki so jim bili zaupani. Ta skupina je na najvišje mesto postavila svoj jaz in se trudila samo za svoje sebične koristi. Niso pridobili premoženja za Boga in se tudi niso odzvali na zahteve, ki jim jih je postavil. Čeprav so trdili, da so Kri-stusovi služabniki, niso vodili ljudi k njemu. Če bi bilo Božje delo odvisno od njihovih prizadevanj, bi propadlo. Ne le da so zadrževali sredstva, ki jim jih je posodil Bog, marveč niso dali niti same sebe. ... Dovolili so drugim opravljati delo v Gospodarjevem vinogradu in nositi najtežje odgovornosti, medtem ko so sami sebično služili svojim posvetnim koristim. ...KS 91.3

Sodnik je dejal: »Vsi bodo opravičeni po svoji veri in sojeni po svojih delih.« Kako jasno se jim bo takrat pokazalo njihovo zanemarjanje dolžnosti, kako moder pa je Božji načrt, po katerem je vsakemu človeku dal nalogo, ki jo mora opraviti, da bi podprl delo in rešil svoje bližnje. Vsakdo mora razodeti živo vero v svoji družini in okolici, tako da izkaže dobroto revnim in sočutje žalostnim ter sodeluje pri misijonskem delu in s svojimi sredstvi podpira Božje delo. Ampak tako kakor na Merozu tudi na njih počiva Božje prekletstvo zaradi tega, česar niso naredili. Radi so imeli delo, ki jim je prinašalo največji dobiček v tem življenju; zato poleg njihovih imen v nebeški knjigi, ki je določena za dobra dela, stoji žalostna praznina. /T IV, str. 384-386/KS 92.1