10. POGLAVJE—METODE

Od hiše do hiše

Delo po domovih ljudi je enako pomembno kakor javno oznanjevanje. V velikih mestih živijo ljudje, ki jih ni mogoče doseči z javnimi srečanji. Moramo jih poiskati, kakor pastir išče izgubljeno ovco. Zanje si moramo marljivo osebno prizadevati. Če zanemarimo osebno delo, zamudimo mnogo dragocenih priložnosti, ki bi sicer pospešile delo, če bi bile izkoriščene. /T IX, str. 111/KS 117.1

Potrebna so tako dejanja kakor tudi sočutne besede. Kristus je pred podajanjem sporočila opravil dela ljubezni in dobrote. Verniki naj gredo od hiše do hiše ter pomagajo tam, kjer je to potrebno. Ko se jim ponudi priložnost, naj povedo zgodbo o križu. Naj govorijo o Kristusu. Ni se jim treba ukvarjati z verskimi nauki, marveč naj govorijo o Kristusovem delu in njegovi daritvi. V svojem življenju naj pokažejo njegovo čistost in tako povzdignejo njegovo pravičnost. /TVII, str. 228/KS 117.2

Bog ne gleda na osebo. Uporabil bo ponižne in predane kristjane, četudi niso bili deležni tako temeljite vzgoje kakor drugi. Takšni naj gredo od hiše do hiše in tako sodelujejo pri njegovem delu. Ponižni, obzirni in bogaboječi ljudje lahko naredijo veliko več za potrebe ljudi kakor posvečeni pridigar. /TVII, str. 21/KS 117.3

Verniki bi morali več delati od hiše do hiše, pri tem pa proučevati Sveto pismo in deliti literaturo. /T IX, str. 127/ Tisti, ki sodelujejo pri delu od vrat do vrat, bodo našli veliko priložnosti za službo na različnih področjih. Molijo naj za bolne in naredijo vse, kar je v njihovi moči, da bi jim olajšali trpljenje. Delajo naj med preprostimi, revnimi in zatiranimi. Molijo naj za nemočne in z njimi, ki nimajo dovolj močne volje, da bi nadzorovali svoje strasti. Resno in vztrajno se moramo truditi za zveličanje tistih, ki pokažejo zanimanje. Mnoge lahko dosežemo z delom nesebične dobrote. Najprej moramo zadovoljiti njihove telesne potrebe, ko pa bodo videli dokaz nesebične ljubezni, bodo veliko laže verovali v Kristusovo ljubezen. /T VI, str. 83-84/KS 118.1

Verniki naj gredo od hiše do hiše ter odpirajo Sveto pismo pred ljudmi, jim delijo literaturo in govorijo o luči, ki je prinesla blagoslov njim samim. /T IX, str. 123/KS 118.2

Naš Zveličar je hodil od hiše do hiše, zdravil bolne, tolažil žalujoče, lajšal bolečine trpečim in nesrečnim govoril o miru. V naročje je jemal majhne otroke, jih blagoslavljal, utrujenim materam pa je govoril besede upanja in tolažbe. Z neusahljivo nežnostjo in blagostjo se je spoprijel z vsako človeško stisko in žalostjo. Ni delal zase, temveč za druge. Bil je služabnik vsem. (Mr 10,45) Njegova jed in pijača sta bili prinesti upanje in moč vsakomur, s komer je prišel stik. (Jn 4,31-34) /GW, str. 188/KS 118.3

Oznanjati resnico od hiše do hiše z ljubeznijo in v preprostosti je v skladnosti z navodili, ki jih je Kristus dal svojim učencem, ko jih je poslal na njihovo prvo misijonsko potovanje. S pesmijo hvale, s ponižnimi in iskrenimi molitvami lahko dosežemo mnoge. Božanski Delavec bo prepričal srce. Njegova obljuba se glasi: »Jaz sem z vami vse dni.« (Mt 28,20) Z zagotovilom o stalni navzočnosti takšnega Pomočnika lahko delamo z vero, upanjem in pogumom. /T IX, str. 34/KS 118.4

Manjka nam ljudi, ki bodo šli od hiše do hiše. Gospod zahteva, da vložimo odločne napore v področja, kjer ljudje ničesar ne vedo o svetopisemski resnici. Pojmo pesmi, molimo in berimo Sveto pismo po domovih. Ubogajmo naročilo: »Učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal!«KS 118.5

(Mt 28,20) Tisti, ki opravljajo to delo, morajo dobro poznati Sveto pismo. Njihovo orožje mora biti »pisano je«. /CT, str. 115 540/KS 119.1

Moji bratje in sestre, obiščite tiste, ki živijo blizu vas, ter si sočutno in prijazno prizadevajte doseči njihova srca. Prepričajte se, da ste odstranili vse predsodke, in jih ne ustvarjajte. Zapomnite si, da bodo tisti, ki poznajo resnico za ta čas, a omejijo svoje napore na svojo cerkev in nočejo delati za svoje nespreobrnjene bližnje, poklicani k sodbi zaradi neizvršenih dolžnosti. /T IX, str. 34/KS 119.2

Učenci so morali na svojem prvem potovanju iti samo v kraje, kjer je Jezus že hodil pred njimi in si pridobil prijatelje. Njihova priprava za pot je morala biti najpreprostejša.KS 119.3

Nič ni smelo odvrniti njihovih misli od njihovega velikega dela ali na kateri koli način povzročiti nasprotovanje in zapreti vrata nadaljnjemu delu. Niso smeli biti oblečeni kakor verski učitelji ali se po svojem videzu razlikovati od skromnih kmetovalcev. Niso smeli hoditi v shodnice in vabiti ljudi na javna bogoslužja. Svoja prizadevanja so morali usmeriti na delo od hiše do hiše. Niso smeli izgubljati časa za nepotrebno pozdravljanje ali hoditi iz hiše v hišo zaradi pogostitve. Povsod pa so morali sprejeti gostoljubnost tistih, ki so bili vredni in so jih prisrčno sprejeli, kakor da bi gostili samega Kristusa. V domove so morali stopiti s čudovitim pozdravom: »Mir tej hiši!” (Lk 10,5) Ta dom je bil blagoslovljen z njihovimi molitvami, hvalnicami in z odpiranjem Svetih spisov v družinskem krogu. /DA, str. 351-352; JŽ, str. 303-304/KS 119.4

V prijateljskem duhu obiščite svoje bližnje in se seznanite z njimi.... Tisti, ki ne opravljajo tega dela in delajo malomarno, bodo kmalu izgubili svojo prvo ljubezen ter začeli grajati, kritizirati in obsojati svoje brate. /RH, 13. 5. 1902/KS 119.5

Apostolovi napori niso bili omejeni na javne razprave; bilo jih je veliko, ki niso bili dosegljivi na takšen način. Veliko časa je porabil pri delu od hiše do hiše in tako uporabljal prednosti domačih odnosov v družinskem krogu. Obiskoval je bolne in žalostne, tolažil trpeče ter spodbujal zatirane. V vsem, kar je naredil, pa je poveličeval Jezusovo ime. Tako je delal »v slabosti in strahu in mnogem trepetu.« (1 Kor 2,3 CHR) Trepetal je, da ne bi njegovi nauki kazali pečata človeškega namesto božanskega. /AA, str. 250; DAp, str. 159/ KS 120.1

Pojdite eden po eden k svojim sosedom in se zbližajte z njimi, dokler njihovo srce ne bo ogreto z vašo nesebično ljubeznijo. Sočustvujte z njimi, molite z njimi in iščite priložnosti, da bi jim pomagali. Če je mogoče, zberite ljudi in odpirajte Božjo besedo njihovemu zatemnjenemu umu. Bedite kot ta, ki mora dati račun za človeške duše, in čim bolj izkoristite prednosti, ki vam jih je dal Bog, da bi delali zanj v njegovem duhovnem vinogradu. (Lk 16,2) Ne zamudite govoriti svojim sosedom in kolikor je v vaši moči, jim delajte dobro, da bi jih nekaj zagotovo rešili. (1 Kor 9,22) Hrepeneti moramo po duhu, ki je gnal Pavla, da je šel od hiše do hiše ter v solzah prosil in učil, »naj se spreobrnejo k Bogu in naj verujejo v našega Gospoda Jezusa”. (Apd 20,21) /RH, 12. 3. 1888/KS 120.2

Bog mi je pokazal delo, ki ga moramo opraviti v naših mestih. Verniki v teh krajih morajo delati za Boga v okolici svojega doma. Delati morajo umirjeno in ponižno ter s seboj nositi nebeško ozračje. /T IX, str. 128/KS 120.3