Krščansko dostojanstvo in uglajenost

Pomanjkanje pravega dostojanstva in krščanske uglajenosti v vrstah posvečevalcev sobote nam kot ljudstvu ne gre v prid; resnico, ki jo izpovedujemo, dela neokusno. Vzgoja uma in vedenja mora biti pripeljana do popolnosti. Če tisti, ki izpovedujejo resnico, ne bodo zdaj izkoristili svojih prednosti in priložnosti, da bi rasli v Jezusu Kristusu, ne bodo na čast niti resnici niti Kristusu. /T IV, str. 358-359/KS 231.2

S svojim urejenim življenjem in pobožnimi pogovori zagotovite, da bo ohranjeno dostojanstvo dela. Nikoli se ne bojte, da ste prapor dvignili previsoko. ... Znebiti se moramo vsake grobosti in nevljudnosti. Gojiti moramo vljudnost, uglajenost in krščansko olikanost. Pazite, da ne bi bili zadirčni in osorni. Teh lastnosti ne imejte za vrline, ker jih Bog ne odobrava. Prizadevajte si, da nikogar ne užalite po nepotrebnem. /RH, 25. 11. 1890/KS 231.3

Največja potreba ljudi, ki poznajo Božjo voljo, je, da se naučijo postati uspešni delavci v Božjem delu. Biti morajo uglajeni in uvidevni; brez varljivega zunanjega blišča in nenaravnega pretvarjanja posvetnih ljudi; kažejo naj uglajenost in vljudnost, ki imata priokus nebes in ki bi ju moral imeti vsak kristjan, če je deležen božanske narave. /T IV, str. 358/KS 231.4

Imamo najveličastnejšo resnico, upanje in vero, ki so bili kdaj dani temu svetu, zato jih želimo predstaviti svetu v njihovem vzvišenem značaju. Ne smemo si dovoliti drže, kakor da bi hodili po svetu in se mu opravičevali, ker si upamo verovati v to dragoceno in sveto resnico. V ponižnosti hodimo z Bogom in se vedimo, kakor da smo otroci Najvišjega. Čeprav smo slabotna orodja, opravljamo najpomembnejše in najkoristnejše delo, ki je odličnejše in bolj vzvišeno kakor katero koli minljivo posvetno delo. /RH, 26. 7. 1887/KS 232.1

Delo pridobivanja ljudi zahteva posvečenost, neoporečnost, razumnost, marljivost, odločnost in tankočutnost. Kdor ima te lastnosti, ne more biti manjvreden, marveč bo širil mogočen vpliv za dobro. /GW, str. 111/KS 232.2

Delo morajo opravljati verniki, ki so se pripravljeni poučiti, kako naj se na najboljši način približajo posameznikom in družinam. Njihova obleka naj bo okusna, vendar ne razkošna, njihov nastop pa takšen, da ne bo odbijal ljudi.KS 232.3

Med nami kot ljudstvom se kaže veliko pomanjkanje uglajenosti; negovati bi jo morali vsi, ki opravljajo misijonsko delo. /T IV, str. 391-392/KS 232.4