Prihodnja nagrada

Večno življenje. Pravi kristjan kaže svojo ljubezen do Boga in bližnjih z resnimi in premišljenimi prizadevanji pomagati tam, kjer je pomoč potrebna. Lahko izgubi svoje življenje med službo, vendar ga bo Kristus našel, ko bo prišel zbrat svoje dragulje. /T IX, str. 56/KS 277.4

Prijazna dobrodošlica. Stopite na prag večnosti in prisluhnite veličastni dobrodošlici tistim, ki so v življenju sodelovali s Kristusom ter so imeli za prednost in čast trpeti zanj.KS 277.5

... Tam bodo odrešeni pozdravili tiste, kateri so jih usmerili k vzvišenemu Zveličarju. Združili se bodo v poveličevanju njega, ki je umrl, da bi mi lahko živeli življenje, ki se lahko primerja z Božjim. Boj je končan. Žalosti in stisk je konec. Pesmi zmage odmevajo v nebesih, ko odrešeni stojijo okrog Božjega prestola. Vsi povzemajo veselo melodijo: »Vredno je Jagnje, ki je bilo zaklano in nas je odkupilo Bogu.” /MH, str. 506-507; ZDR, str. 345-346/KS 277.6

Če bo poročilo pokazalo, da je bilo njihovo življenje takšno ter so bile značilnosti njihovega značaja nežnost, samoodpoved in dobrota, bodo od Kristusa prejeli blaženo zagotovilo in blagoslov: »Dobro opravljeno.” »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta.« (Mt 25,34) /T III, str. 525/KS 278.1

Nebeško okolje. Cerkev se sedaj vojskuje. Spopadamo se s svetom, ki je v temi skoraj popolnoma pogreznjen v malikovalstvo. Toda prihaja dan, ko bo boja konec in bo izbojevana zmaga. Božja volja se mora zgoditi na zemlji tako, kakor je v nebesih. Zveličani narodi ne bodo poznali drugega zakona poleg zakona nebes. Vsi bodo srečna in zedinjena družina, oblečena v obleko slave in hvaležnosti - v oblačilo Kristusove pravičnosti. Vsa narava bo v neprekosljivi lepoti dajala Bogu slavo in ga častila. Svet se bo kopal v nebeški svetlobi. Svetloba meseca bo kakor svetloba sonca, svetloba sonca pa bo sedemkrat močnejša od sedanje. Leta bodo minevala v veselju. Nad tem prizorom bodo skupaj pele jutranje zvezde in vsi Božji sinovi bodo radostno vzklikali, Oče in Sin pa se bosta združila v oznanilu: »Greha ne bo več, tudi smrti ne bo več.« /MH, str. 504; ZDR, str. 344-345/KS 278.2

Veselje. Nagrada Kristusovih sledilcev je pravica stopiti v njegovo veselje. To veselje, po katerem hrepeni tudi sam Kristus, je predstavljeno v njegovi zahtevi svojemu Očetu: »Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz.« (Jn 17,24) /T VI, str. 309/KS 278.3

V našem življenju tukaj, čeprav je zemeljsko in omejeno zaradi greha, največjo radost in najvišjo vzgojo dosežemo s služenjem. V razmerah prihodnjega življenja, ko ne bo več omejitev grešne človeške narave, bomo največje veselje in najvišjo vzgojo prav tako našli v služenju - medtem ko bomo vso večnost pričali, bomo s tem znova spoznavali, kakšno je »bogastvo slave te skrivnosti, ... ki je Kristus v vas, upanje slave«. (Kol 1,27 CHR) /Ed, str. 309; VZG, str. 271/KS 278.4

Trpeli bodo, kot je trpel Kristus, zato bodo deležni tudi slave, ki se bo razodela. Ker so njegovi sodelavci in pijejo iz njegove čaše žalosti, bodo sodeležni tudi njegovega veselja. /MB, str. 12; MGB, str. 25/KS 279.1

Sad sejanja semena. Vsaka spodbuda Svetega Duha, ki vodi človeka k dobroti in k Bogu, je zapisana v nebeških knjigah. Na Gospodov dan bo vsakomur, ki je izročil sebe, da je po njem deloval Sveti Duh, dovoljeno videti, kaj je dosegel v svojem življenju. /T VI, str. 310/KS 279.2

Ko bodo odkupljeni stali pred Bogom, se bodo ob omembi njihovega imena odzvale dragocene duše, ki so tukaj zato, ker so bili zanje vloženi zvesti in potrpežljivi napori, ker so jih rotili in jim goreče prigovarjali, naj zbežijo v Trdnjavo. Tako bodo prejeli nagrado tisti, ki so na tem svetu sodelovali z Bogom. /T VIII, str. 196-197/KS 279.3

Kolikšno bo veselje, ko bodo odrešeni srečali in pozdravili nje, ki so čutili odgovornost zanje! Tisti, ki so živeli, ne da bi ugajali sebi, temveč da bi bili v blagoslov nesrečnikom, ki so uživali tako malo blagoslovov, bodo napolnjeni z zadovoljstvom. Spoznali bodo pomen obljube: »Blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti; povrnjeno ti namreč ob vstajenju pravičnih.« (Lk 14,14) /GW, str. 519/KS 279.4

V nebesih bomo videli mlade, ki smo jim pomagali, tiste, ki smo jih povabili v svoj dom in jih rešili pred skušnjavo. Videli bomo njihove obraze, ki bodo odsevali sijaj Božje slave. /T VI, str. 348/KS 279.5

Biti sodelavec Kristusa in nebeških angelov v velikem načrtu zveličanja! Katero delo se sploh lahko primerja s tem? Slava, ki jo vsaka rešena duša izkazuje Bogu, se odbija nazaj na rešenega in tudi na njega, ki je prispeval k njegovemu zveličanju. /T II, str. 232/KS 279.6

Rešeni bodo srečali in prepoznali tiste, katerih pozornost so usmerili na povzdignjenega Zveličarja. Kako blagoslovljene pogovore bodo imeli s temi ljudmi! »Bil sem grešnik,« bodo rekli, »brez Boga in brez upanja na svetu, ti pa si prišel k meni in pritegnil mojo pozornost na dragega Zveličarja kot na moje edino upanje. Začel sem verovati vanj. Spokoril sem se za svoje grehe in bil posajen, da skupaj s svetimi sedim v nebesih po Kristusu Jezusu.” (Ef 2,6) Drugi bodo pripovedovali: »Bil sem pogan v poganski deželi. Zapustil si prijatelje in udoben dom ter prišel in me poučil, kako naj najdem Jezusa in verujem vanj kot v edinega pravega Boga. Uničil sem svoje malike in častil Boga, sedaj pa ga gledam iz obličja v obličje. Rešen sem za vso večnost in za vedno bom gledal njega, ki ga ljubim. Takrat sem ga gledal samo z očmi vere, danes pa ga vidim takšnega, kakršen je. Sedaj lahko njemu, ki me je ljubil in me je opral mojih grehov v svoji krvi, izkažem hvaležnost za njegovo odrešujočo milost.” /GW, str. 518/KS 280.1

Drugi bodo izrazili svojo hvaležnost tistim, ki so nahranili lačne in oblekli nage: »Ko je obup obdal mojo dušo z nevero, te je Gospod poslal k meni, da bi mi spregovoril besede upanja in tolažbe. Prinesel si mi hrano za moje telesne potrebe in mi odprl Božjo besedo, da bi spoznal, kaj so moje duhovne potrebe. Z mano si ravnal kakor z bratom. Sočustvoval si z mano v mojem trpljenju ter ozdravil mojo poškodovano in ranjeno dušo, tako da sem lahko prijel Kristusovo roko, ki mi jo je podal, da bi me rešil. V moji nevednosti si me potrpežljivo učil, da imam Očeta v nebesih, ki skrbi zame. Bral si mi dragocene obljube Božje besede. V meni si zbudil vero, da me Bog lahko reši. Moje srce je bilo omehčano, ukročeno in zlomljeno, ko sem premišljeval o daritvi, ki jo je Kristus daroval zame. Postal sem lačen kruha življenja, resnica pa je postala dragocena moji duši. Tukaj sem. Rešen za vso večnost. Vedno bom živel v njegovi navzočnosti in hvalil njega, ki je dal svoje življenje zame.” /GW, str. 518-519/KS 280.2